Wikivir slwikisource https://sl.wikisource.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.39.0-wmf.23 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikivir Pogovor o Wikiviru Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji Stran Pogovor o strani Kazalo Pogovor o kazalu TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Gadget Gadget talk Gadget definition Gadget definition talk 0 31745 207392 207376 2022-08-09T19:04:00Z Alenka Župančič 5744 wikitext text/x-wiki '''CIZARELSKE''' (1911) *[[Bog ve ?]] *[[Galusu]] *[[Kukavci]] *[[Maj (Vera Albreht)]] *[[ME CIZARE]] *[[Obrito jagnje]] *[[Tebi posvečeno]] *[[Ukazi (Da ne smem)]] *[[Ukazi (Levo kreni)]] *[[Vihar]] *[[Vrabcu]] *[[Za mizo v Čimborasu]] *[[Pri Cizari]], 1911 '''PRVENKE''' (1912-1913) *[[Aurikel]], 1912 *[[Spomin (Pri smreki)]], 1912 *[[Glej!]], 1913 *[[Mi dva]], 1913 *[[To hudir je]], 1913 '''VELIKA VOJNA''' (1914-1919) *[[Begunke]], 1918 *[[Rdeči križ]], 1918 *[[Vrnitev (Na griču)]], 1918 *[[Meni se zdi, da prihaja pomlad]], 1919 *[[Naša jesen]], 1919 '''PESMI 1919-1937''' *[[Bela noč]], 1919 *[[Mati toži:]], 1919 *[[Na Bledu]], 1919 *[[Rada bila grm bi v pomladi …]], 1919 *[[Rdeči nagelj]], 1919 *[[Spomin (Kadar oddaleč)]], 1919 *[[V marcu]], 1919 *[[Na ulici]], 1920 *[[Ko na večer vse tiho pride mrak….]], 1923 *[[Le eno je res …]], 1923 *[[Pesem časa]], 1923 *[[Na gori]], 1924 *[[O, rodni dom …]], 1924 *[[Kot v belih čipkah zdaj češnje cvetó …]], 1925 *[[Med mano je in tabo …]], 1925 *[[Mladosti]], 1925 *[[Na božični večer]], 1925 *[[Pogovor (Kaj je najvišje]], 1925 *[[Tebi (Najlepšo pesem)]], 1925 *[[V tujini]], 1925 *[[Med nami]], 1926 *[[Umrlemu prijatelju]], 1926 *[[Pomladna (Ali vidiš)]], 1927 *[[Jesenska pesem (Pobrana polja)]], 1928 *[[Ukrajinski sonet]], 1928 *[[Dani]], 1929 *[[Mrtvi prijateljici]], 1930 *[[Na Bledu 1933]], 1933 *[[Moji materi]], 1934 *[[Uporna pesem]], 1934 *[[Na Bledu 1937]], 1937 [[Vrnitev]] '''Pesmi [1944-1970]''' *[[Dopis a Ravens]], 1945 *[[Neodposlano pismo]], 1945 *[[V mrtvašnici Ravensbrücka]], 1945. *[[Ob vrnitvi (Padlemu nečaku MIhi Čopu)]], 1947 *[[Ob vrnitvi (Padli partizan)]] *[[Korošicam umrlim v Ravensbrücku]] [kasneje naslov Transport], 1947 *[[Igu Grudnu v spomin]], 1948 *[[Kdaj?]], 1950 *[[Njiva]] (Ko njiva), 1950 *[[Pozna pisma I. ]], 1950 *[[Pozna pisma II. ]], 1950 *[[Pozna pisma III. ]], 1950 *[[Pozna pisma IV. ]], 1950 *[[Kakteja]], 1952 *[[Odlomek iz pisma]], 1952 *[[Zimska pokrajina]], 1952 *[[Ob alarmu]], 1963 *[[Alarm (Vera Albreht)]], 1965 *[[Alarm]], 1965 *[[Črne vrane]], 1965 *[[Krivda]],1965 *[[Ne vprašujem]], 1965 *[[Zima 1943)]], 1968 *[[Zima, 1977)]], 1968 *[[]] *[[Njiva]], 1950 *[[Tišina]], 1952 *[[Poletna noč]], 1952 *[[Pomlad (Na leski)]], 1952 *[[Prezgodaj bo]], 1952 *[[Vrnitev (Materi)]], 1953 *[[Topola]], 1954 *[[Jesenska pesem (Meglice prosojne]], 1955 *[[Pred nevihto]], 1955 *[[Kip (Vera Albreht)]], 1958 *[[Krt (Vera Albreht)]], 1958 *[[Breza]], 1959 *[[Kako te čakam, Prijatelju Gradniku v spomin na Franceta]], 1963 *[[Kako te čakam]], 1963 *[[Kmalu bo leto že, kar je obstala]], 1964 *[[Kmalu bo leto že, kar je obstala]], 1964 lu *[[Ostalo vse tako je]], 1965 *[[Ostalo vse tako je]], 1965 *[[Ostalo vse tako je]], 1965 *[[Kako prehodim sama naj zdaj pota]] *[[Za jubilejne tercine Jožetu Šmitu]], 1965 *[[Ne ubežim]], 1968 *[[Vsakdanja pesem]], 1969 *[[Lačno srce]], 1969 *[[Njemu]] *[[Še bodo cvele …]] *[[Še bodo cvele …]] *[[Istranke]] [[Vrnitev]] *[[Vrnitev (Materi)]] * *[[Njemu]] *[[Kako prehodim sama naj zdaj pota]] *[[Še bod *[[Njemu]] *[[Kako prehodim sama naj zdaj pota]] *[[Vintgar]], *[[Razmišljanja literarnega zgodovinarja]] *[[Oblakom bom zapela]] *[[Pesem žene]] *[[Preko noči]] *[[Prišel si mi na pot]] *[[Odlomek iz pisma]] *[[Hrepenenje]] *[[Svojemu Rejencu]] *[[Zakaj sedim v veseli družbi z vami]] *[[Rekviem za psom]] *[[Uporna pesem ]] *[[Siva jutra ]] *[[Istranke]] [[Vrnitev]] *[[Kdaj?]] *[[Igu Grudnu v spomin]], 1948 *[[Vrnitev (Materi)]], 19 *[[Kako te čakam]], 1963 *[[Kako prehodim sama naj zdaj pota]] *[[Kmalu bo leto že, kar je obstala]], 1964 *[[Ostalo vse tako je]], 1965 *[[Njemu]] *[[Še bod *[[Moji materi]] *[[V tej postelji je umrla moja mati]] *[[Zrumenela knjiga]] *[[Resignacija]] *[[Ugašajoče luči]] *[[Nekomu kot n. pr. jaz]] *[[Rojstvo dneva]] *[[Poldan]] *[[Mrak]] *[[Tih je večer]] *[[Večer v vrtu]] *[[Prebujenje jezera]] *[[V marcu]] *[[Pomladna prošnja]] *[[Košnja]] *[[Ko v rosnih travah]] *[[Stekleno molčanje]] *[[Akacija]] *[[Balada o krvavi Micki]] *[[Moto]] *[[Oči]] *[[Podgrivke]] *[[Bo konec]] *[[V ravensbriški mrtvašnici]], ali V mrtvašnici Ravensbrücka, 1983 *[[Ob 25 letnici poroke]] *[[Krulikom (Halini Chorǫzini v album)]] *[[Luciji Liefeldtowi]], 1971. iwb7e7kq0tchbdm44f1wkdtw0kgf1lb 0 39529 207387 207380 2022-08-09T17:06:25Z Kana Vincek 5957 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Trojno gorjé. <br> Ljudska povest o trojnem gorju slovenskih in hrvatskih pradedov. | normaliziran naslov = | avtor = Januš Golec | izdano = ''{{mp|delo|Slovenski gospodar}}'' 66/1-31; {{mp|leto|1932}} | vir = dLib {{fc|dlib|0WE9HBG8|s=7-10|1}}, {{fc|dlib|YDMYWZQO|s=7-10|2}}, {{fc|dlib|SNZVQVVD|s=7-10|3}}, {{fc|dlib|M3BSZ1QU|s=7-10|4}}, {{fc|dlib|OVKVDYXY|s=7-10|5}}, {{fc|dlib|MMAXJWLZ|s=7-10|6}}, {{fc|dlib|38DXVDM9|s=5-8|34}}, {{fc|dlib|SYXSEJQ1|s=5-8|35}}, {{fc|dlib|5IR7HBIA|s=5-6|36}}, {{fc|dlib|AAVXTPI6|s=5-8|37}}, {{fc|dlib|WUOUZ0YI|s=5-8|38}}, {{fc|dlib|HAGLH1DO|s=5-8|39}}, {{fc|dlib|P22PJSG1|s=5-8|40}}, {{fc|dlib|4NF96TP4|s=5-8|41}}, {{fc|dlib|FWEMSH8V|s=5-8|42}}, {{fc|dlib|SWGJ65B1|s=5-8|44}}, {{fc|dlib|X4XUP04O|s=5-8|45}}, {{fc|dlib|VVTR6KED|s=5-8|46}}, {{fc|dlib|F0YPTVMC|s=5-8|47}}, {{fc|dlib|V9YFABUZ|s=5-8|48}}, {{fc|dlib|Y6Z7TUNJ|s=5-8|49}}, {{fc|dlib|PPPOXC3M|s=5-8|50}}, {{fc|dlib|UKT6HJQO|s=5-9|52}}, | dovoljenje = dLib | obdelano = 3 }} {{rimska poglavja s piko|3}} == Uvod.== Za boljše umevanje naše povesti je potrebno, da označimo kratke vzroke kmečkega upora, ki je končal tako žalostno ter porazno leta 1573. Zgodovina beleži, da so se dvignili ter zahtevali spodnještajerski kmetje leta 1515 v očigled samolastnemu stiskanju od strani graščakov svojo staro pravdo. 80.000 (?) upornih podložnikov, med njimi mnogo iz območja tedanje velike župnije Pilštajn, se je zbralo omenjenega leta pri Brežicah. Upor je segal od Sotle do Lipnice. Zatrla sta ga z ognjem ter mečem pri Brežicah Žiga Dietrichstein in Jurij Herberstein. Že v tem prvem večjem uporu so bile glavna upora revolucijonarnega gibanja kmečke zveze (Bauernbund). Od baš imenovane nemške besede izhajajo tudi v slovenščini običajni izrazi punt — upor in puntati se — upirati se. Kot kazen za prvi punt so morali brežiški podložniki graditi novo cesto iz Brežic na Zdole, ki je dobila ime: puntarska cesta. Prihodnji veliki kmečki upor na Spodjem Štajerskem se je doigral leta 1573. O vzrokih tega upora beleži Gruden v »Zgodovini slovenskega naroda« sledeče: »Kakor vse prejšnje in poznejša revolucijonarne poskuse naših kmetov, so zakrivili tudi veliko kmetsko gibanje v začetku sedemdesetih let 16. stoletja velika bremena, naklade, davki, ki so se nakladali kmetom proti postavi, in samovoljno nečloveško ravnanje od strani gospode, ki je vsaki pravici bilo v obraz. — Zemljiški gospodje so takrat prav kruto izžemali podložne kmete, množili tlako, naklade, mitnino in uvoznino. In kar niso storili posestniki sami hudega kmetom, to so jim prizadjali grajski upravitelji (»flegarji« — Pfleger) in valpeti, ki se nam kažejo kot najhujši nasprotniki kmetov, ki jih je kmet s svojim sovraštvom še bolj zasledoval, kakor gospodo samo. Upori začetkom 16. stoletja, dasiravno niso imeli uspeha, so vendar močno dvignili stanovsko zavest med kmetskim ljudstvom, iskra nezadovoljnosti je tlela naprej, vedni boji s Turkom so nudili kmetom dovolj priložnosti, da so se uirili v orožju in si podžigali pogum; treba je bilo le še povoda, da se je bojna sila zatiranega ljudstva obrnila proti lastnim domačim tlačiteljem. Prvi nagib je došel to pot iz bližnje Slovonije.« Že na spomlad leta 1572 so organizirali kmetje iz Podsuseda, Stubice, Brdovca, Stupnika in Cesar grada v hrvaškem Zagorju kmečko zvezo, katere cilj je bil: oboroženi nastop proti neusmiljenemu stiskanju od strani zemljiške gospode. Prvotna hrvaška uporna gibanja so bila usmerjena proti Francu Tahu, poveljniku konjice v Kaniži, ki je bil solastnik Sused-grada ter Stubice in pri Slov. Bistrici je posedal graščino Stattenberg. Predno so se uprli kmetje Tahuvemu brezmejnemu nasilju z oboroženo silo, so poslali kmečko odposlanstvo na Dunaj k cesarju Maksimiljanu, kjer so iznesli pritožbe proti Francu Tahu in prosili odpomoči. Ker so bili odpuščeni odposlanci s cesarskega dvora s splošno tolažbo, kateri ni nikdar sledila resnična odpomoč, so obupali v kmečko zvezo organizirani kmetje, zagrabili so za orožje ter se lotili izsiljenja stare pravde. Iskra, ki je užgala punt leta 1573, je bilo ravnanje Franca Taha na Susedgradu in Stattenbergu. Seveda ni šlo le za kratko razburjenje vsled odpora podložnikov, ali za izjemno stanje, ki ga je hotel upeljati na svojih posestvih Tahi, da pokori neposlušne kmete, temveč njegova vlada pomenja silno izžemanje podložnega ljudstva in tiranstva, ki mu iščemu zaman primere. — Uporni kmetje so pozneje po iztrebljenju kmečke revolucije pred sodbo v Gradcu, Zagrebu ter na Dunaju odkrili strašno sliko Tahovih zločinov. Morda so izpovedi tu in tam kaj pretirane, a kar se je dognalo uradno, je grozno dovolj, da moremo razumeti obupni odpor podložnih kmetov, ki so mu bili izročeni na milost in nemilost. <center> '''* * *''' </center> == I. Poglavje. == V dobi naše povesti sta stala navpično nad potokom Bistrica na Pilštajnu na dveh skalah dva lepa grada: Pilštajn in Hartenštajn, od katerih ne stoji danes skoro niti kamen na kamenu. Oba grada sta bila dvenadstropni stavbi. Utrdbe je tvorila narava sama. Edina nevarnost bi jima bila grozila iz Bistriške doline, od koder sta bila nedostopna. Radi naravno ugodne lege sta bila brez običajnih srednjeveških jarkov in utrjenega obzidja. Grada sta bila nekaki letovišči za tedanjo gospodo, ki se je rada mudila v skritem zavetju na oddihih po vojnih naporih, se je tukaj lahko mirno vežbala v orožju in pripravljala za viteške borbe po večjih krajih. S stolpa Hartenštajna je moral biti divni razgled po mični dolini Bistrice do Kozjega. Bila sta prvotno last z ogromnimi posestvi vred pilštajnskih grofov. Že blažena Ema, rojena pilštajnska grofica, je zapustila leta 1042 pilštajnsko posest z gradovi vred tedaj ustanovljeni krški škofiji na Koroškem. Pilštajnski kmetje kot podaniki škofov so bili v vsakem oziru na boljšem nego drugi, katere je tlačanila posvetna gospoda. Osovraženi so pa bili ravno na Pilštajnu nekateri najemniki, upravitelji in valpeti. V letih zadnje kmečke vstaje je bil grad Hartenštajn v najemninski posesti Janeza plemenitega Helfenberg. Grad Pilštajn je bil nekaj let v precej razdrtem stanju in ga je pozidal ter temljito popravil krški škof Urban Sagstetter leta 1570. Pod pilštajnskim trgom ob Bistrici je vas Lesično s podružno cerkvijo Sv. Ulrika na jezeru, ki se omenja v listinah že leta 1394. Kraj se je imenoval Na jezeru, ker je morala biti cela zgornja dolina Bistrice nekoč pod vodo, dokler se ni gorski potok prejedel skozi skalnati pilštanjski hrib in si priboril odtok proti Kozjem, Podsredi ter Št. Petru pod Sv. gorami, kjer se izteka v Sotlo. Cerkev sv. Ulrika bi naj bila pozidana radi močvirnatih tal na pilotih. V Lesničnem so bile v časih naslednjih dogodkov velike grajske kovačnice na kladiva z vodnim pogonom. Podjetje je bilo na slovesu daleč na okrog za gospodarske potrebe in kot izdelovalnica orožja ter viteških oprem. Treba pomisliti, da so se vršili tedaj neprestani boji s Turkom in tudi posamezni graščaki so se bojevali med seboj. Kakor danes so obstojale tudi v srednjem veku tvornice za izdelovanje orožja, bojne opreme, smodnika in topov. Izdelovalnice orožja so morale biti kje na skritem in v dobro zavarovanem kraju, da sovražnik sploh ni zvedel zanje. Orožje je bila dragocenost, ročno delo, katerega so tudi dobro plačevali. Vodje tvornic so bili po večini Nemci, pomočniki kmečki sinovi, ki so že bili večkrat na vojnih pohodih kot spremljevalci grajske gospode, so na tujem marsikaj videli in so se odlikovali po zvestobi ter spretnosti. Grajski gospod je pustil svojega spremljevalca po par let kje v kaki večji mestni orožarni, da se je izvežbal v tej stroki in mu je potem doma staro orožje ter opremo snažil ter popravljal. Nove bojne opreme so naročevali graščaki le iz večjih tvornic, kjer so jih morali takoj plačati. Pri nakupu orožja ni šlo s silo. Leta 1571 je zavladalo po celi Bistriški dolini med podložnim kmetskim prebivalstvom veliko veselje, ko je prevzel vodstvo grajskih kovačnic domačin Pavel Šterc. Bil je rodom iz Žusma, kjer je bil njegov oče uslužbenec na tamošnjem gradu. Že v mladosti se je izučil kovaštva ter ključavničarstva. Pozneje je bil vojak konjenik, ki se je udeleževal pod poveljstvom v uvodu omenjenega Franca Taha na Ogrskem bojev proti Turkom. Ko je spoznal Tahi njegove ključavničarske zmožnosti na vojnih pohodih, ga je nastavil za nadzornika orožarne v Kaniži, kjer je bil sam poveljnik konjenice. Po Tahovem slovesu od vojne službe je prišel Šterc na njegov grad Stattenberg pri Slov. Bistrici, kjer je imel dovolj posla s popravljanjem starih in z izdelavo novih viteških oprem. Pri Tahu na Stattenbergu Šterc ni bil dolgo, ker mu ni plačeval obljubljenega zaslužka in ga je celo oplazil z bičem, ko je zahteval odločno zasluženo plačilo. Iz bojazni pred ječo v grajskem stolpu je orožar utekel iz Slov. Bistrice, pribežal v ožjo domovino in bil sprejet z odprtimi rokami od posestnika pilštajnskega gradu Hartenštajn Janeza plemenitega Helfenberg. Novi gospodar ga je poznal kot izvrstnega orožarja in ga namestil za vodjo kovačnic v Lesičnem. Ob prihodu v Lesično je bil Pavel Šterc star 32 let, visoke, lepe ter krepke postave in prijazno prikupljivega obraza. Že na zunaj mu je bilo poznati, da je služil vojake in imel posla z najbolj imenitno gospodo. Kljub samozavestnemu obnašanju ni bil ošaben, ampak nasprotno — gostobesedno postrežljiv napram vsakemu, ki je imel opravka v grajski delavnici. Ker je bila lesička orožarna obenem tudi kovačnica, je bil nje vodja v stalnem stiku s tamošnjimi kmeti, ki se niso mogli načuditi njegovi neprisiljeni domačnosti. Vsakemu kmetiču je segel v roko, mu obljubil popravilo ali novo naročilo in še izpraševal ga je, kako se mu godi in kako je kaj zadovoljen z grajsko gospodo. Kmalu si je pridobil zaupanje podložnikov daleč na okrog. Lesička kovačnica je bila polna ljudi, ki so dali zalužka, a zvedeli marsikatero novo iz bojev s Turki in iz tedaj že živečega kmečkega gibanja po drugod. Prijazni grajski kovač je znal ter videl veliko, bil je precej daleč po svetu in je znal podati doživljaje revnim domačinom kot rojen Žusemčan v njihovem materinem — slovenskem jeziku. Radovedni Pilštajnčani so kar migali z mustačami, ako jim je pripovedoval Pavel, kako so podili Turke po Ogrskem in Bosni in kaj je skusil v veliki državni orožarni v Kaniži. Še bolj nego s pripovedovanjem o podivjanih Turkih si je znal prikleniti nase srca tlačanov s slikanjem prebridke usode Tahovih kmetov iz območja Stattenberga pri Slov. Bistrici in zagorskega Podsuseda. Pri poslušanju trinoških zgodb so kmetje škripali z zobmi, dvigali pesti in prisegali, da bi bili oni že davno zaplesali s Tahom, ako bi bil njihov grajski gospod! Po celi dolini Bistrice so pripovedovali ljudje od osebe do osebe, kaj počenja s tlačani krvolok Tahi, ki mora imeti volčje srce ter vražjo glavo. Staro in mlado je večkrat jokalo na glas, ko so poročali kmečki gospodarji po povratku iz Lesične, kaj jim je zaupal grajski kovač o Tahu, katerega je sam služil več let kot vojak in gledal na lastne oči, kaj in kako ravna lintver v človeški podobi s podložnimi kmeti. Za Pavlovo slavo priljubljenosti je še skrbel enooki Belakov Andrej. Dolga leta je bil kovač v grajski orožarni. Pri odsekavanju žarečega železja na nakovalu mu je odletel kos v levo oko in ga oslepil. V zahvalo za tolikoletno zvesto delo so ga odpustili in se je klatil reva na starost okrog ter popravljal pri kmetih za hrano in stan poljedelsko orodje. Ko je zvedel novi delovodja za usodo starca, ga je poklical v delavnico, kjer mu je poveril službo hišnika. Pazil je na jez, pospravljal orodje, pometal, izprezal konje strank in skrbel, da je bil red pri hiši. Prejemal je plačilo, vžival prosto hrano in stanovanje in vsak dan mu je še kaj odpadlo kot napitnina v gotovem ter pijači. Stari Andrej je imel lahko opravilo in precej prostega časa, da Je raznašal po krčmah po Pilštajnu, kaj vse je videl ter doživel njegov nezabno dobri gospod. Ako je povedal v nedeljo po službi božji na Pilštajnu kako dobro o Tahu v krčmi pri Pištelaku zbranim kmetom, so mu plačevali ne po poličih — po pintih. Ako mu je zmanjkalo resnično prisluhnjenih novic iz kovačnice, je razpletel sam katero prav grozno, da je bila orgorčenost napram gospodi tem ljutejša in polni pinti na mizi. Enooki Andrej je bil ustno izročilo Tahovih grozot, ki se je ohranilo stoletja med narodom in katerega so veliko pozneje beležili zgodovinarji iz ljudskih vrst. Po jezični zaslugi Andreja Belaka je znano o Tahovem trinoštvu iz okolice Podsuseda in Stattenberga tole: Kadar je imel Tahi na Podsusedu starega konja, ki je bil nič vreden, ga je prodal kateremu izmed kmetov, o katerem je znal, da ima nekaj pod palcem. Ta ga je moral kupiti za ceno, ki jo je določil Tahi, sicer ga je prisilil v nakup s temnico in telesnimi kaznimi. Drugi pot se je pokvarilo Tahu 1000 veder vina. Porazdelil ga je med svoje podložnike in prisilil, da so ga kupili za ceno, ki jo je določil sam. Ako mu niso plačali vina, jim je odvzel konje in govejo živino. Kmetje so morali rediti Tahovo živino na svoje stroške. Ako je poginilo kako govedo, so mu morali povrniti škodo v denarju po njegovi cenitvi, ni pa sprejel v zameno drugega živinčeta. Enako so morali rediti in čuvati Tahovi kmetje njegove lovske pse in ako je kateri izmed njih poginil, so mu morali dati zanj vola. Zvišal je služnosti in naklade tako, da je tirjal od vsakega kmeta 22 čutar vina več, kakor so mu bili dolžni dajati. Svojih delavcev ni plačeval po več let. Večini je ugrabil ves imetek, konje ter govedo. Najhujše pa je bilo, da je oskrunjal Tahi s sinovi vred kmečko družinsko življenje. Pozval je svoje podložne na tlako, moške in ženske. A ženske, ki so mu bile všeč, je dal odvesti po svojem slugi na grad, kjer so postale žrtve njegove divje strasti. Znana so imena 14 deklet in žen, ki jih je vse oskrunil. Dve od teh nesrečnic sta bili na Brdovcu. Ena je bila hči Tomaža Mačkomelja, druga hči Pavla Jurkoviča. Poslednjo je imel zaprto dalje časa na Susedgradu. Ker se je oče Jurkovič obnesel za čast svojega otroka, mu je mladi Gabrijel Tahi razsekal lice in iztaknil oči. Enako kakor na Susedgradu in Stubici jo ravnal krvolok tudi s svojimi kmeti na Stattenbergu pri Slov. Bistrici. Tukaj si je izposojeval denar pri imovitejših podložnikih, a vse izposojene vsote je ostal na dolgu in gorje tistemu, ki se je drznil ponižno prositi, naj mu vrne denar. Z gorjačo ga je dal iztirati iz gradu ali pa vreči v ječo. Po stari navadi je imel zahtevati graščak tlako le za svoje osebne ali domače potrebščine, ne pa za obrtna ali druga podjetja, ki nesejo več ali manj dobička. V graščinskih zapisnikih je bilo natanko določeno, koliko dni v tednu mora tlačaniti kmet in kaka dela mora opravljati. Franc Tahi je zahteval proti stari pravdi izredno tlako, ne da bi bil kmeta ali rokodelca za to primerno odškodoval. Veliko škodo so trpeli kmetje, ki so nosili za tlako naprodaj ali vozili graščinske pridelke v Slov. Bistrico, Ptuj ali Celje. V mestih so bile strogo določene najvišje tržne cene, nad katerimi ni bilo dovoljeno prodajati živila. Toda Tahova graščina je brez ozira na tržni red zahtevala in jemala od kmetov višje določeni izkupiček. Tahi je ukazal Jurku iz Poljčan peljati dva soda karpov in ščuk v Ptuj in prodajati funt karpov po 8 krajcerjev, ščuke pa po 6 krajcarjev. Vrhutega mu je poginilo v poletnem času mnogo rib. Vzlic temu je moral kmet plačati graščaku polno določeno ceno 23 goldinarjev in ker se je obotavljal skraja, ga je dal vreči radi nepokorščine v ječo in ga mučil tako dolgo, da je plačal ves dolg. Tahi je pošiljal podložnike v mesta brez blaga in denarja, da so jemali zanj na up razno blago, ki so ga morali naposled sami plačati. Tem potom je dobival graščak razna sladila, dišave in najbolj draga vina iz Italije ter Španije. Tahi je preziral vse zapisane pravice in sklenjene pogodbe, neusmiljeno je odiral kmete in kočarje, vdove in sirote. Brez pravega vzroka je dal zdaj temu in onemu odgnati živino iz hleva, kakor konje, vole, krave, teleta, prašiče, koze in odpeljati žito, salo, platno, skrinje ter konjsko vprego. Kmet, ki je poslal hlapca s konjem na tlako, ni bil nikoli varen, da mu prižene žival zopet domov. Tahi je odpravil konja in hlapca s težko naloženim vozom iz Slov. Bistrice v Gradec, v Sused ali v kak drug kraj. Ako je šlo po sreči, se je vrnil čez par dni sam domov brez blaga in denarja. Tahova pravosodna oblast mu je bila le molzna krava, od katere je hotel imeti kar največji dobiček. Največje posilno sredstvo mu je bila grajska ječa v stolpu, kjer je ukrotil vsacega protivnika. Kdor je črhnil le besedico nevolje, tega je dal takoj zapreti zaradi nepokorščine in punta. Navadno se mu je kmet, katerega je nameraval odreti, že udal, če mu je le zagrozil z ječo. Kmetu Novaku iz Stare vasi pri Slov. Bistrici je prišla v noči lisica v kurnik. Domače je zbudil kurji kokodak in gospodar je šel pogledat k perutnini. Pri pogledu na človeka je utekla lisica kmetu med nogami in hotela uiti skozi planke na dvorišču. Novak tudi ni bil len in hajdi za drznico, katero je ujel baš za rep, ko se je rinila z vsemi silami skozi plot. Kmet je držal zajeti rep z vso močjo, lisica je hotela za vsako ceno v svobodo, je pač popustil rep in ostal v Novakovih rokah. Kako se je maščeval Novak iz Stare vasi nad lisico, se je razneslo kmalu po celi okolici. — Pozneje je baš stari Tahi ustrelil lisico brez repa in se čudil tej prikazni. Grajski lovec mu je rekel, če še hoče imeti rep v koži, ga mora tirjati od Novaka, ker on ga še vedno hrani. Radi izpulenja lisičjega repa je moral odnesti Novak na Stattenberg vse kure in še s palico jih je dobil, da ni mogel hoditi dalje časa na delo, ker je izmaknil drzno kradljivi divjačini rep. V grajski kovačnici v Lesničnem, ki je že bila tabor kmečke zveze in prekipevajoč lonec ljudske nevolje na gospodo, se je zgodila na mah sprememba. Na Hartenštajn sta prijezdila oba graščakova sina Žiga ter Adolf s celim spremstvom plemičev. Plemiška mladina si je ogledala v delavnici izdelano orožje in se čudila Pavlovi izredni spretnosti o tedaj tolikanj iskani ter čislani obrti. Ko je videla mladež v delovodji nekaj več nego obrtnika, ga je povabila skoro za stalno na grad. Le tu in tam je še prišel pogledat v Lesično in dal nova povelja za izdelavo viteške opreme. Ljudje so zvedeli kmalu, da je postal njihov ljubljenec iz Lesične kar celi vitez in učitelj mladih grofov v rabi orožja in v boju na konju. Po cele dneve je odmeval iz grajskega dvorišča žvenket orožja, peket konjskih kopit, krik ter navdušeno ploskanje z rokami. Včasih so prijezdile na Hartenštajn kar cele čete do ušes oborožene plemenite gospode. Ob prilikah večjih posetov je bilo na grajskem dvorišču posebno burno in celo v noči ob plamenih gorečih bakelj so se zaganjali plemiči na konjih eden proti drugemu in se suvali s topimi sulicami. Duša in središče vsega hrupnega dirindaja na grajskem dvoru je bil Pavel, ki je jezdil z mladimi grofi okrog v svetli viteški opremi. Kmetje so brž uganili, da ne pomeni neprestano zbiranje oborožene gospode za nje nič dobrega. Poročil o kakih turških vpadih ni bilo od nobene strani; pač pa so se širile govorice, da so hrvaški kmetje že parkrat napadli Tahovo najožjo žlahto iz Susedgrada in Stubice ter si pripomogli sami do obračuna in pravice. Kaj, ko bi tele gosposke fantiče vežbal grajski kovač, da bodo mlatili v kratkem po že itak do tal upognjenih kmečkih hrbtih? Bog znaj, če ni bila Pavlova prijaznost le vaba za blebetave jezike lahkovernih tlačanov? Zvedel je vse njihove težnje ter sovraštvo do nenasitne gospode in bo lahko pokazal s prstom na vsacega, ki je zabavljal na oblast in cesarja, ki ima za vse kmečke pritožbe le gluha ušesa! Kar strah je postalo hartenštajnske podložnike, kaj bo z marsikaterim izmed njih, če je grajski kovač poturica in jih bo izdal. Kakor je bila pred kratkim vera tlačanov v domačina Pavla Šterca trdna in si je štel vsakdo v čast, da si je iztresel srce vpričo izkušenega graščinskega uslužbenca, tako je sedaj preklinjal uro, ko je nasedel temu gosposkemu petolizcu, ki je bil med njimi navaden vohun v težkih časih bojev za staro pravdo. Javno ljudsko mnenje se je glasilo: Kar je kvantal Pavel o Tahu in njegovem trinoškem početju, je bil le trnek, na katerega je ujel pilštajnske ščuke, katere bo pomagal sam peči na grajskem ražnju. Kedo bi bil tudi zameril kmetom ta hipen preokret glede presoje poprejšnjega njihovega buditelja, ko ga že ni bilo tedne in tedne med nje. Če je pogledal v delavnice ob Bistrici, se mu je tako mudilo med mlade plemiče, da se je večkrat spodtaknil ob kakega kmečkega dobrega znanca, ne da bi ga bil pogledal, kaj še le ogovoril. Da je Pavel poturica ter ovaduh, je stalo trdno kot skala, saj bo še lizun spremenil vero. Povod za naslednje osumljenje je dala tale nova prikazen v pilštajnski fari: Domači vikar Kraft je moral odstopiti kar čez noč kaplanijo pri Sv. Trojici v Dobležičah čisto tujemu duhovniku, ki se je bil pritepel na Pilštajn nekod iz Koroške. Sam cesar ga je napodil iz službe, ker je oznanjal Lutrovo vero. In koj, ko se je prikazal na Pilštajnu, mu je nakazal graščak desetino deseterih posestnikov. Lutrovec je vabil Dobležičane v cerkev. Šlo jih je nekaj parkrat iz radovednosti, a so slišali le zmerjanje čez svetnike, Marijo, papeža ter katoliško cerkev in maše je bilo konec, kakor bi pihnil. Ljudje so se bali krivega preroka in še dobležičke cerkve so se ogibali, da bi jih kje ne premotil zlodej in jim ugrabil dediščino očetov — pravo sv. vero. Odkar se je naselila viteška gospoda na Hartenštajnu, je Lutrov duhoven skoro stalno v gradu, kjer ponavlja nedeljo za nedeljo zgoraj omenjena bogokletstva, pa mu vsi potrjujejo, da tako je prav in tako bo sedaj brez svetnikov, Marije, zakramentov, sv. maše ter papeža! In kedo prihaja v družbi grajskega kovača v Lesično v delavnice, če ne oni nebodigatreba Lutrov apostol, ker je seve za gospodo in proti kmetu. Ta bo sedaj lepa na Pilštajnu! Ker so lahkoverni tlačani zaupali svoj punt v mislih proti gospodi prijaznemu izdajalcu, jih bodo pometali v ječo in jim še tamkaj vsilili lutriš vero, ki je slabša od turške. Tako in enako so mislili in šepetali eden drugemu podložniki v neprestani bojazni, zdaj pa zdaj bode planil po njih grajski valpet z beriči in jih odtiral na odgovor radi punta proti oblasti in radi sile na spremembo vere. Po par mesecih sta zapustila Hartenštajn graščakova sina in se vrnila v Celje, kjer je bil njun oče v cesarski službi. Grajski kovač se je zopet preselil v Lesično in prevzel z vso vnemo vodstvo delavnic, ki daleč niso mogle dohajati vedno novih naročil glede orožja ter viteških oprem. Ubogi Pavel je gledal in se čudil, ko je naletel povsod le na tuje obraze. Kmetov sploh ni bilo več blizu, ko so zvedeli, kedo je zopet gospodar kovačnic. Še taisti, ki je moral v Lesično, je skušal, da je opravil hitro in se ni spustil z grajskim kovačem v noben drug razgovor kakor, kar je moral. Pavle si ni mogel razložiti preobrata iz tolike prijaznosti ter zaupljivosti v — strah ter pobeg pred njim. Uganko mu je pojasnil šele stari Belakov Andrej, kateremu se tudi ni nič boljše godilo nego Pavlu. Odkar se je klatila tod ta vražja gospoda in dolgopeti lutrovec, mu ni plačal nikdo niti enega polička, četudi je še tako zabavljal nad Taha ter plemenitaše po gradovih. Po tem razodetju je uvidel v življenju izšolani ter preizkušeni Šterc, da bo v sedanjih časih tihega in odkritega boja za staro pravdo nemogoče služiti gospodu in tlačanu. Za koga se je odločiti njemu, mu je bilo jasno, to mu je narekovala vest ter katoliška vera, saj je bil sin kmečke, slovenske in verne matere! Nikakor še ni bil pozabil udarca Tahovega biča. Kakor psa ga je bil oplazil ta pijavka kot plačilo za delo. Že davno zaceljena brazda mu je klicala v spomin osveto nad gospodo, kadarkoli si je potegnil z roko po obrazu. Vendar kaj je bila njemu storjena krivica v primeri s tisočerimi in tisočerimi, katerim je iztiskal grad kri ter solze iz kmetskih podložnikov! Ni bilo dovolj, da je zasužnjila graščina ubogo kmečko paro glede osebne svobode ter imetja, ne, še novo ter krivo vero mu je hotela usiliti in vkovati tudi kmečko vest ter dušo v verige grajske brezvestnosti! Pavel ni bil trstika, katero bi bil z lahkoto zibal sem ter tja veter dobrega zaslužka iz grajske blagajne, bil je neomajan hrast, kojega korenine so segale globoko v prepričanje, da kmet ni pes, ampak kristjan z res pravo dušo in neugnanim hrepenenjem po osebni svobodi ter pravici! Čeravno v grajski službi, je bil z vsakim utripljajem srca za kmeta in njegovo svobodo, pa koliko razočaranje! Bratje iz kmečkih vrst so ga osumili za izdajalca brez vsacega dokaza le radi dejstva: služba ga je iztrgala za nekaj časa iz njihove sredine in ga preselila iz kovačnice na grad! Tolažil se je s prastaro resnico, da je baš kmet tolikokrat prenagel z zaupanjem ter z obsodbo. S čisto in odkrito dušo si je pridobil zaupanje tlačanov, zagrešil ni ničesar, kar bi ga tiralo na pranger izdajstva, mirna vest, pravica ter resnica bodo zmagale in mu pridobile nazaj čast ljudskega buditelja! == II. Poglavje. == V letih, ko se je pripravljala zadnja kmečka vstaja, je štela pilštajnska župnija 19 podružnih cerkev. K Pilštajnu so spadale tedaj še tudi tele fare: Kozje, Buče, Olimje, Prevorje in Zagorje. Zgorajni zgodovinski podatki nam povedo, da je bila šentmihelska nedelja na Pilštajnu, ko so obhajali farnega patrona sv. Mihaela leta 1571, izredno dobro obiskano cerkveno slavlje. To nedeljo so prihiteli verniki k slovesni službi božji iz območja vseh podružnic in se je nabralo ljudstva, da ni bila premajhna samo farna hiša božja, da celo trg. Kjub dejstvu, da sta dičila Pilštajn dva lepa ter velika grada, trška naselbina ni bila razsežna, ker tudi ni mogla biti radi ozke lege na grebenu. Pač pa je bilo v trgu nekaj prav čednih in za tedanje razmere lepih in v denarnem oziru dobro podkovanih hiš. Pilštajn je bil središče cele Bistriške doline v cerkvenem ter vsakem oziru in kar se tiče trgovanja z živino. Na zelo stare trške pilštajnske pravice nas spominja še danes pranger nad rotovžem. Po sv. maši so imeli trški ter okoliški krčmarji preko glave opravka in tudi lep zaslužek jim je zapustila proslava farnega zaščitnika. Kmetje so jedli ter pili po gostilnah, se pogovarjali in izmenjavali med seboj novice. Ta dan se je zvedelo na Pilštajnu toliko kakor celo leto ne. Moški so prišli v svojih pogovorih o letini, živini ter sejmih kmalu na politiko o stari pravdi in so kar migali iz pekoče radovednosti z ušesi, ako je znal kateri glede tega vprašanja povedati kaj novega in kar je cikalo na škodo gospode. Šmihelska nedelja je bila dan za starega enookega Belakovega Andreja, ki je znal dražiti s svojimi novostmi ušesa in žepe radovednežev. Po vseh krčmah je kramal s pripovedovanjem o Tahovih grozodejstvih, ki so že obrodila javne nasilne punte med junaškimi hrvaškimi kmeti. Za Hrvati se bodo gotovo kmalu oglasili Slovenjebistričani in potem bo zavrelo med vsemi slovenskimi kmeti, ki se bodo združili z že obstoječo hrvaško puntarsko kmečko zvezo. Da so ga za te vesele in upanje na boljšo bodočnost obetajoče novice kmetje napajali, je razumljivo samo po sebi. Kmalu popoldne se je že bil napil žolna, da je razsajal,imel opravka s trškimi beriči in nočil v občinskem zaporu. Dolgi Grobinov Filip iz Buč je pripovedoval, da je bil v Kapelah pri Brežicah na sejmu. Videl in slišal je tamkaj slepega Hrvata, ki je pripovedoval še vse nekaj bolj strašnega o grozodejstvih ter pokvarjenosti hrvaške grajske gospode nego pijani Belak. Sejmarji so pustili živino in trgovino ter poslušali slepca, ki je strašno zgledal. Razlagal jim je, kaj so že dosegli Hrvati v borbi za staro pravdo in da bo treba tudi slovenskemu kmetu seči po kosi ter cepcu. On ni prav razumel vsega, kar je kričal Hrvat, ker je bil predaleč proč radi gneče. Ve pa, da roma slepi mož od kraja do kraja peš in da hoče celo v Gradec, kjer bo tožil graščaka, ki ga je oslepil. Vsi so želeli, da bi bil slepi trpin danes med njimi, ko jih je toliko zbranih, da bi slišali kaj in kako je v resnici s hrvaškim puntom. Takile razburljivi pomenki in še dober vinček sta poslušalce podkorajžila toliko, da bi bili koj pripravljeni, udariti na to vražje brezvestno in po volčje podivjano in krvoločno gospodo. Ženski spol se ni zmenil toliko za politiko, tega je le skrbelo, kaj bo z novo vero, v katero šunta in napeljava neznanec, ki se je vgnezdil pri cerkvi na Dobležičah. Skraja se je držal le grajskih, sedaj že lazi po kmetih. Njegovi nauki so tako bogokletni, da ne prizanaša s psovkami ne Mariji, ne svetnikom, ne sv. maši in najbolj pa blati rimskega papeža. Ljudje ga ne poslušajo radi, a iz hiše se ga ne upa nobeden pognati iz bojazni pred valpetom ter beričem. Ker mu je neki nemški Luter: sv. maša, svetnik, Marija in papež, naj mu tudi ta da desetino, saj onih od graščine mu izročenih 10 kmetov krog Sv. Trojice v Dobležičah je priseglo, da ne bodo dali koroškemu bogokletniku niti enega žitnega zrna in niti za požirek vinskega mošta. Proti večeru na šmihelsko nedeljo leta 1571 so bili vsi pilštanjski romarji za staro pravdo ter proti gospodi in za staro vero proti bogoskrunstvu lutrovstva! <center> ''' — ''' </center> Kmalu po šmihelski nedelji je buknilo po obširni pilštajnski fari, da se mudi v Lesičnem v kovačnici oni slepi Hrvat, o katerem je znal povedati na Šmihelovo Bučan, dolgopeti Grobinov Filip. Moški, ki so bili na žegnanju na fari in so sedaj čuli, da je mogoče videti ter slišati kmečkega mučenika iz sosedne Hrvaške, so našli koj kak poseben opravek in se podali v Lesično, kjer je že bilo ljudi kakor ob priliki večjega romanja. Na sredini zbranih je stal, oprt z obema rokama ob palico že starejši mož, visoke, a sključene postave, obraz ves razbrazdan od zaceljenih razrezov in mesto oči dve globoki — prazni jami, iz katerih so kapljale neprestano solze. Pogled na tega živega mrliča je bil pretresljiv še za tako kamenito srce. Kmetje iz Bistriške doline so jokali, že ko so zrli žrtev plemenitaškega tolovajstva, naravnost zatulili so od bolesti ter svetega gneva, ko se je starec zravnal in povedal prosečega glasu, da je on Pavel Jurkovič iz Brdovca v hrvaškem Zagorju in je spakedral njega krepkega moža v slepega prosjaka sin starega Franca Taha — prokleta gadina Gabrijel. Po teh uvodnih besedah je zašumelo med poslušalci. Eden drugemu so šepetali: »Grajski kovač in Belak nista lagala. Nista vohuna, ne poturice ali izdajice, čutita z nami za staro pravdo!« Že prvi nastop trinoško ustvarjenega slepca je preokrenil ljudsko nevoljo ter nezaupljivost v Pavla v navdušeno ljubezen in trdno zaupanje. Baš ta mož nam bo pomagal in nas vodil do nam ugrabljenih pravic. Pavel Šterc je že bil junak dneva, ko je nadaljeval zravnani slepec svojo žalostno povest. Počasi, premišljeno, brez običajnih zagorskih kletvic je razložil, za kaj prav za prav je prišlo v njegovem rojstnem kraju do kmečkega punta. Iz ust očividca so zvedeli kmetje, da je gospodovala v Susedgradu in Dolnji Stubici priljubljena rodbina Heningov, ki je izumrla v moškem kolenu že leta 1502. Pozneje so si prisvajali obsežna posetva sestre zadnjega Heninga, njihovi možje, sinovi in vnuki. Rodilo se je vprašanje, ali ima pravico do Susedgrada žensko potomstvo, ali pa podeljuje po starem zakonu kralj svobodno posestva, katerih gospodarji so izumrli v moškem kolenu. Po dolgoletnih pravdah je rešil kralj Ferdinand leta 1559. vprašanje tako, da je podelil polovico Susedgrada in Dolnje Stubice štajerskemu plemiču Andreju Teuffenbachu, ki je prejel po svoji materi Katarini ime Hening; drugo polovico pa ogrskemu bogatašu ter veljaku Andreju Batori, ki je tudi bil po svoji materi potomec Heningovcev. Še istega leta je zastavil Andrej Teuffenbach—Hening svojo polovico posestva v Stubici medvedgradskemu vlastelinu Ambrožu Gregorijancu, polovico Susedgrada pa deloma Andreju Batoriju, deloma svoji ženi Uršuli Meknitzer. Leta 1563. je umrl Teuffenbach brez moškega nasledstva. Preživela ga je žena Uršula Meknitzer s štirimi hčerami, katerim je bil glavni zaščitnik in pomočnik Ambrož Gregorijanec v Stubici in Medvedgradu. Andrej Batori, solastnik Susedgrada, ni bil nikdar na Hrvaškem, ker je bil na Ogrskem kraljevi sodnik. Radi tega je prodal 1.1564. vse svoje pravice na Susedgradu in Stubici za 50.000 goldinarjev Francu Tahu, poveljniku konjice v Kaniži. V slutnji, da prodaja ne bo po volji Uršuli Meknitzer in njenim hčeram, je dal upeljati novega kupca v posest proti običajem nenadoma in ponoči brez vednosti sosedov. To nenavadno postopanje je silno vznemirilo vdovo Uršulo, njene sorodnike in prijatelje. Proglasili so Franca Taha za vrinjenca, ki se je utihotapil med nje, in vložili ugovor proti prodaji in načinu vpeljevanja. Tahi se ni umaknil kar tako, ker ima kot star bojevnik vplivne sorodnike in pokrovitelje. Po brezuspešnih ugovorih se je razvila med njimi in vdovo Uršulo strašna borba za gospodstvo na Susedgradu. Skoraj vsa zapadna Slavonija se je razdvojila na dva tabora. Na Tahovi strani so bili: ban Erdedi, mogočni rodbini Alapičev in Keglevičev. Z Uršulo in njenim sorodstvom (Heningovci) so potegnili Ambrož Gregorijanec s svojim sinom Štefanom, Sekelji v Krapini in še knez Nikola Zrinski. In kakor velikaši se je razdvojilo tudi nižje plemstvo na Tahijevce in Heningovce. Eni so udarjali na druge s svojimi kmeti, drug drugemu so ščuvali podložnike. In tako so postali prepiri med plemstvom povod kmečkega gibanja. Ko se je bojeval Franc Tahi s Turki na Ogrskem, je zbrala vdova Uršula krog 800 tlačanov ter iztirala z njihovo pomočjo iz Susedgrada Tahovo rodbino. Ko se je nato dvignil ban Peter Erdedi, da kaznuje Uršulo z orožjem ter vrne Tahu Susedgrad, so zbrali njeni zetje z Ambrožem Gregorijancem 3000 seljakov in so razpršili 3. julija 1565 pod Susedgradom popolnoma bansko vojsko. Odpor Heningovcev je bil zaman, ker je bil Franc Tahi leta 1566. ponovno vpeljan v svojo polovico Susedgrada ter Stubice, drugo polovico pa je prevzela kraljeva oblast, dokler se ne konča pravda z vdovo Uršulo. Zdaj je začel Tahi neusmiljeno preganjati svoje nasprotnike, a strašno zatirati tudi kmete, ki so se bili borili proti njemu. Razpor zasebnega značaja se je vedno bolj širil. Bil je sprva omejen na Susedgrad ter Stubico, kjer se je zdelo kmetom vladarstvo Tahovo nepostavno in je bilo kljub temu kruto ter nasilno; a kmalu se je razširil tudi na druga gospodstva. Ko je zmagal Tahi svoje plemiške protivnike, je skušal z nasilstvom in strahovlado streti tudi odpor kmetov. Toda vse bi bili mi seljaki še pretrpeli, da nam ni ta volk v človeški podobi oskrunil celo naše najsvetejše — naše družinsko življenje. Da je temu res tako, evo mene, oslepljenega Pavla Jurkoviča iz Brdovca, ki je zgubil vid na obe oči, ker se je obnesel za čast svoje edine hčerke. Kar s tlake so odgnali grajski pandurji ji mojega otroka na Susedgrad, od koder ga ni bilo več domov. Koj smo zaznali, kaj in kako bo, saj stari Tahi in njegovi sinovi so že poprej onečastili iz naše okolice 14 deklet in žen. Ker otroka le in le ni bilo na spregled, sem stopil sam na grad Sused in prosil grajsko služinčad, naj me pelje pred gospodarja. Starega ni bilo doma, prišel je sin Gabrijel in me koj nahrulil, kako sem se sploh drznil, prestopiti grajski prag, spadam vendar v hlev med živino! Pri tem zasmehovanju je zavrelo po meni, stisnil sem pesti in za vpil: »Vi spadate z očetom vred v svinjak, jaz sem danes tukaj, da zahtevam zadoščenje za onečaščenje otroka, ki ječi že dneve kot mučenica v ječi!« Fante se je stresel od jeze, pordečil, zgrabil za meč in se pognal proti meni, da bi me zabodel. Z roko sem mu iztrgal rezilo, ga prelomil na kolenu in za sabljo bi bilo tudi po mladem plemenitku, da me ni lopnil nekdo z nekaj trdim zadaj po glavi. Udarec je bil tako silen, da sem se zgrudil v nezavest. Zbudili so me z mrzlimi polivi in spoznal sem, da sem zvezan na rokah in nogah. V obraz se mi je zarežal s peklensko zlobo, Bog mi grehe odpusti, plemiški vrag Gabrijel. Zabrusil mi je na glas, da mi ne vrne otroka, še bo z njo plašljivo golobico mnogo zabave, predno bo pomnila celo življenje, kaj znajo Tahi. Gledal me je po tem objasnilu škodoželjno in se divil nad mojo onemoglostjo, sem mu pač pljunil v obraz. Z ostankom zlomljenega meča se je zakadil v mene na tleh ležečega in začel suvati v mene z rezilom, kamor je pač zadel in med mesarjenjem je preklinjal nebo in zemljo in prisegel, da ne bom videl nikdar več vlačuge, kateri sem oče! Kaj se je godilo nadalje z menoj na gradu, ne vem, zavedel sem se šele po preteku nekaj dni na svojem domu, kjer so mi povedali, da mi je izkljuval grajski jastreb oči, me razsekal po obrazu ter telesu, otroka pa drži še sedaj v svojih vražjih krempljih! Ko sem stopil po mesecih zopet na noge, sem vzel v roke palico in naprosil soseda Peretičevega Ivico, da me vodi za roko iz kraja v kraj po celi Sloveniji do Gradca, kjer bom tožil Tahe za oskrumbo edine hčerke in radi meni prizadete najtežje telesne poškodbe. Gospoda bo sodila Tahe na papirju in to pravo zahtevam od kralja kot zadoščenje za ugrabljenje časti hčere in za iztaknjene oči. Krvavi in že dolgo zasluženi obračun bodo napravili s Tahi in njegovo družbo moji rojaki Zagorci in bratje Slovenci, ki vam je ženska čast svetost in vem, da je v vaših zdravih očeh mučenik oče, ki je moral plačati plemenitemu lopovu oskrumbo otroka z vedno izgubo — vida! Pri nobeni pridigi še niso ihteli moški Pilštajnčani tako na glas, ko ob tokratni razlagi, zakaj je že prišlo na Hrvaškem do krvave zahteve izročitve stare pravde in zakaj da mora priti prej ali slej do tega koraka tudi med štajerskemi kmeti. Ko se je poslavljal slepec od njih, da bi nadaljeval pot proti Planini in Celju, so mu do solz ginjeni in hvaležni poljubljali palico in roke. Vsak se je hotel vsaj dotakniti mučenika očeta, katerega je vražja gospoda oslepila, ko mu je že poprej ugrabila ter onečastila otroka! Še tako živ ter natančen opis Tahovih trinoštev bi ne bil tako podžgal priprostih tlačanov, kakor jih je resnica ter očividen rop oči ter ženske časti. Uporna iskra, ki je že dolgo tlela, je povest hrvaškega brata razpihala, bilo bi treba samo zaklicati: Nad brezsrčno gospodo! in cela tolikanj miroljubna Bistriška dolina bi se bila dvignila, da maščuje z ognjem in pobojem najbolj enostavne in najsvetejše človeške pravice! <center> '''* * *''' </center> == III. Poglavje. == Povest oslepljenega Pavla Jurkoviča je zapustisla splošno najglobokejši utis. Iz orisa razmer po drugod so uvideli Pilštajnčani, da so pri njih prav za prav nebesa v primeri s Tahijevim kraljestvom po hrvaškem Zagorju. Vsak je bil prepričan v dno duše, da jim je slikal grajski kovač pekel kmečkega tlačanstva mnogo znosneje, nego je bil v resnici. Grajska kovačnica v Lesičnem je oživela koj po odhodu nesrečnega Jurkoviča in Pavel je postal čez noč ognjišče, ob katerem so se ogrevali ter navduševali tlačani iz Bistriške doline na boj za staro pravdo. Vsi so govorili: Ako slačijo danes pri živih telesih graščaki kožo Hrvatom, bodo jutri tudi nam. Pomagati moramo eden drugemu. Tahijeva tlaka je hujša od turškega suženjstva. Oh, je imel Belakov Andrej zopet dobre čase ter pijače mesece naprej, ko je raznašal puntarske novice iz kovačnice po pilštajnskem trgu. Sedaj, ko je videl ter slišal slepega Jurkoviča, je slikal tudi lastno enooko slepoto kot posledico grajske brezsrčnosti in si priboril med domačimi mesto mučenika, v zahtevi po uresničenju klica: Za staro pravdo! Le nekdo ni bil nič kaj vesel, da se je tako naenkrat ter iznenada poživila kmečka politika krog delavnic v Lesičnem. Ta nekdo je bila Pištelakova Ema, edinka najboljšega in glede premoženja najbolj trdnega tržana. Ni bila na zunaj krasotica, ker je bila izredno velike ter močne postave, pač pa res prava Emica po srcu in mehko milem pogledu. Njena zunanjost je razodevala žensko moč ter nevstrašenost, njena beseda, oči in dekliški smehljaj so oznanjali, da še spavajo v njej vrline, dobrote ter globokosti materinega srca. Bili so tedaj trdi časi, ko je bila telesna moč v veljavi ter spoštovanju. Kdor je bil količkaj premožen in še na zunaj krepke postave, je nekaj pomenil. Pištelakova Ema je bila daleč na okrog na glasu, da njej ni najti para glede telesne moči in srčnih čednosti. Znano je bilo, da kot mladenka prelomi vsako konjsko podkev brez posebnega napora. Ako je izbruhnil prepir med vinjenimi gosti, je zadostoval njen glas ali žuganje s prstom, da so se prepirljivci pomirili v bojazni, da bi jih ne posadila na hladno in kot igračo dekliška roka. Domača in tuja grajska gospoda se je čudila njeni moči. Plemiči od daleč so jo vabili v grad, kjer je radevolje pokazala, da jej je podkev igrača in najtežji meč pero v roki. Ema je bila doma tudi na konju. Izurjenosti v sukanju na konju so jo zlahka navadili grajski orožarji, ki so pripovedovali gospodi bajne čine o orjaški Pilštajnčanki, kateri je vsak vitez v najtežji opremi lutka. Moči njenih rok se no more ustavljati še tako v rabi konja izvežban borec. Veliko stav je bilo dobljenih, ker mladostni tuji plemiči niso verjeli pravljici o goljatski trški deklici, dokler ni bil širokoustnež ob denarno stavo in se je še skotalil s konja po izmenjavi prvih sunkov z orjakinjo. Že par let pred prihodom Šterca v Lesično so bile vsakoletne viteške igre — takozvani turnirji na Pilštajnu dobro obiskani od tujega plemstva in največ radi radovednosti srečanja s trškim ženskim vitezom, ki je na občudovanje vseh številnih gledalcev zmagoval v viteških borbah z izredno močjo pa tudi s spretnostjo v ježi in radi dolge sulice, ki je bila prikrojena za to, da nasprotnika dvigne s sedla ter ga skotali na tla, ne pa rani ali celo smrtno prebode. Pištelakova Ema je bila na obeh pilštajnskih gradih junakinja in pogostokrat povabljena ob priliki obiskov ter viteških iger. Nikdo se je ni upal žaliti, ali se dotakniti njene dekliške časti že iz strahu ne, da bi ga samozavestna ter ponosna mladenka vpričo vseh ne stresla liki mačka miško in ga pozvala dejansko k dostojnosti. Pravi vitez po telesu, vitez dekliške modrosti, skromnosti in čednosti po duši je bila Pištelakova Ema na Pilštajnu in radi tega ljubjenec gospode, tržanov in kmetov podložnikov. Ji še ni bilo dvajset let, ko je bila javna tajnost, da je obviselo oko lepega grajskega kovača baš na Emi, ki se ni branila poštene ter v njenem mladostnem življenju tudi prve ljubezni. Ugajal jej je Pavel po obnašanju, kreposti ter spoštovanje vzbujajoči možatosti, ko se je oglasil prvič v očetovi krčmi. Srce se jej je zavrtelo v radostnem oboževanju ter prikrito hrepeneči ljubezni, ko ga je gledala kot pravega viteza na konju v blesteči bojni opremi. In takrat, ko je vežbal mlade plemiče v ježi ter rabi orožja, je bil tolikokrat pri njih in tedaj sta si tudi razodela, da sta že prav za prav čakala eden na drugega, da sta ter ostaneta za bodočnost življenja eno. Bile so to za Emo ure rajskega duhanja cvetja prve ljubezni, ki je obetala tudi življensko resnost, saj je imel Pavel tako lepo službo in povrh bi bil še vreden naslednik skrbnega, uglednega ter premožnega Pištelakovega očeta. Javnost je zrla s ponosom v to ljubezen, jo odobravala ter stavila drugim za vzgled. Odkar so bili odšli plemiči s Hartenštajna in je bil pognal slepi Hrvat med kmečki narod jabolko puntarske zavesti, je tudi Emin izvoljenec nekako zanemarjal trg. Mu je pač tudi prijalo, da si ga je zopet izbral priprosti ter tlačeni človek za vodjo ter odrešenika iz okovov grajskega jarma. V Emi je tlelo po ženski navadi precej samopašnosti in je hotela imeti Pavla le zase in ne da so se ogrevali ob njem še nešteti drugi. Morila jo je ljubosumnost, zakaj so mu drugi več kakor ona, kateri je obljubil spremstvo skozi celo življenje. In nazadnje je bila ona pač le prosta tržanka in ne tlačansko kmečko dekle; navduševanje na boj za staro pravdo ji je bilo tuje, ker ni okusila nikdar trdosti in neusmiljenosti grajske pete. Nekaj jej je še povrh šepetalo, da bi moral Pavel držati bolj z gospodo, pri kateri je uslužben tako dobro, nego s kmeti, ki so vsi uboge ter bojazljive pare, ki tudi vlečejo in se uravnavajo po trenutnem vetru splošnih govoric ter hujskarij. Kratko in malo: Ema je bila urezana ter prikrojena bolj po gosposko in želela isto tudi od preljubega ljudskega junaka Pavla. Ravnokar omenjene očitke mu je povedala večkrat očito in ga prosila, naj bo tak, kakor je bil še pred kratkim, ko je bil učitelj plemičev. Povrh je mešanje ter podžiganje ljudske nevolje zanj nevarno, ko je že enkrat okusil grajski korobač iz rok starega Taha na Stattenbergu. Preljubi je uvideval upravičenost Emine skrbi zanj in bi se bil gotovo oprijel njenih nasvetov, da mu ni pahnil v naročje celega ljudskega zaupanja slepec iz hrvaškega Zagorja. Ako je učil poprej izgovarjati kmete — a, mora sedaj ponavljati z njimi tudi — b! Vendar stari Jurkovič ga še ni toliko podžgal za boj proti krivicam priprostega človeka, še bolj ga je usmeril za ciljem ljudskih pravic slepčev vodnik Peretičev Ivica. Hrvata sta se mudila pri njem v Lesičnem par dni in je imel priložnosti dovolj, da ga je uvedel brihtni zaupnik zagorskega kmečkaga gibanja Ivica v podrobnosti punta, njega organizacije in mu razložil zahteve kmečke zveze. Zagorec je zaupal njemu kot vodji tihega upornega gibanja v Bistriški dolini med drugim tudi tole: Hrvaški uporni kmetje so si že izvolili v Stubici vrhovno vlado treh mož. Načelnik je Matija Gubec, imenovan beg, poleg njega še Pasanec in Ivan Mogaič. Vlada se sestaja z drugimi kmečkimi voditelji na posvete pod lipo pri cerkvi v Gornji Stubici, kjer izdaja ukaze in razglaša javne sodbe. Razen vlade je že urejena tudi vojska. Za vrhovnega poveljnika ali vojvodo je proglašen Ilija Gregorič, katerega sluša enajst kapitanov. Vojvoda Ilija je ustvarjen za vodjo kmečke vojske. Rodom je iz Ribnikov blizu Metlike na Kranjskem, s posestva grofa Štefana Frankopana. Ob priliki turškega navala na Kranjsko (1557) je bil ujet in odveden v robstvo. Ko je ušel Turčinom, se je nastanil v Brdovcu na Tahovi posesti. L. 1568 je bil drugič zajet od Turkov in odpeljan v Carigrad. Rešil se je tudi tokrat srečno jetništva in se vrnil nazaj v Brdovec. Radi pobega iz turškega suženjstva ga imenujejo splošno »Prebeg«. Ilija je seve izurjen vojak, služil je mnogo let v hrvaški krajini in pod vrhovnim poveljnikom Francem Lenkovičem in Semeničem. Kmetje so mu obljubili vrhovno poveljstvo pod pogojem, da se pridruži njihovi zvezi. To je storil tem raje, ker ima veliko jezo na Taha, ki mu je ugrabil ves imetek, v vrednosti 200 cekinov. Namen kmečke zveze je: rešiti podložnike iz oblasti plemiške gospode in radi tega jo imenujejo »moško punto ali puntarijo«. Zunanje znamenje upornikov je zimzelen ali bršljan, ki ga nosijo za klobukom. Kadar poziva »moška punta« občine (župe), da se jim pridružijo, jim pošljejo petelinovo pero, znamenje bojevitosti. Sprejem v »punto« je slovesen. Ako kdo prijavi pristop, mora stopiti v na tla začrtani krog, vzdigniti desno roko in priseči slovesno zvestobo in pokorščino poveljnikom. Punta bo gotovo dosegla, da bodo rešeni s časom vsi hrvaški in slovenski kmetje iz oblasti gospode. Odpravila bo vse uradnike, ki pobirajo davke in naklade, vse mitnice ter carinske postaje, da bo odprta trgovina in svoboden promet do morja. Ako bo boj uspešen in to mora biti, bodo osnovali kmetje skupno v Zagrebu cesarska vlado za vse hrvatsko-slovenske pokrajine. Pobirali bodo sami vse davke in naklade ter skrbeli za varnost Krajine, za katero se gospoda itak ne briga. Pokorni bodo le kralju in nadvojvodi, drugemu nikomur. To so bili nauki, načrti ter zahteve, katere je razlagal na dolgo ter široko puntar Ivica Peretič grajskemu kovaču in mu jih zasadil tako globoko v srce, da ni mogel odnehati — niti popustiti glede započete puntarije, ko ga je prosilo za to najljubše bitje na svetu — krepostna in že v dekliški mladosti dalekovidna Ema. Sicer jo je zagotavljal, da bo že zahajal večkrat v trg, a sedaj je preveč naročil v delavnici in pri izdelavi finejšega orožja in dragocenih oprem mora pač biti sam navzoč in prijeti za delo; v resnici pa je razmišljal ob količkaj prostem času o ustroju nove kmečke organizacije po Hrvaškem, ki ima tudi za cilj: odrešenje Slovencev. Pavel je bil že preveč v moških letih in mu ni bila dovolj le ljubezen do nedolžnega dekleta, njegov duh je silil tudi ven v javnost, med toliko stoletij od tujcev zatirani ter neusmiljeno izžemani kmečki narod. Čutil in videl je na lastne oči, da ga tukajšnji kmetje hočejo ter morajo imeti, da bo dosežen cilj zedinjenja s Hrvati, skupne osvoboditve ter tolikanj zaželjene samostojnosti. Vest mu ni le šepetala, ampak mu naravnost kričala, da je boj za svobodo, za staro pravdo in za kmečko pravično vlado več, nego neprestano ljubimkanje. Mož sicer rabi milino ženskega srca, narod in domovina tirjata in zahtevata od pravega moža tudi svoje! Nikakor ne smemo misliti, da bi se bilo razmerje med Pavlom in Emo radi udejstvovanja pri kmečkem gibanju ohladilo. Ravno nasprotno! Ema je začela s časom se bolj poglabljati v priprosto kmečko dušo in razumevati njene sto- in stoletne klice po odrešenju. Pavlov poduk o podrobnostih punta jej je odprl v marsičem oči, da se jej je začel prikupljati njen ljubi bolj kot kmečki kapitan, nego kot grajski vitez. Neznosne tlačanske razmere se morajo tako ali tako spremeniti in za slučaj prevrata bo kmet itak obračunal s plemstvom za vsejej. [[Kategorija:Slovenski gospodar]] [[Kategorija:Dela leta 1932]] [[Kategorija:Januš Golec]] [[Kategorija:V slovenščini]] [[Kategorija:Časniki]] oorvxl3rzbp4d6kagpak0gcjmk05je5 207395 207387 2022-08-09T20:15:08Z Kana Vincek 5957 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Trojno gorjé. <br> Ljudska povest o trojnem gorju slovenskih in hrvatskih pradedov. | normaliziran naslov = | avtor = Januš Golec | izdano = ''{{mp|delo|Slovenski gospodar}}'' 66/1-31; {{mp|leto|1932}} | vir = dLib {{fc|dlib|0WE9HBG8|s=7-10|1}}, {{fc|dlib|YDMYWZQO|s=7-10|2}}, {{fc|dlib|SNZVQVVD|s=7-10|3}}, {{fc|dlib|M3BSZ1QU|s=7-10|4}}, {{fc|dlib|OVKVDYXY|s=7-10|5}}, {{fc|dlib|MMAXJWLZ|s=7-10|6}}, {{fc|dlib|L9EMWFDR|s=7-10|7}}, {{fc|dlib|SYXSEJQ1|s=5-8|35}}, {{fc|dlib|5IR7HBIA|s=5-6|36}}, {{fc|dlib|AAVXTPI6|s=5-8|37}}, {{fc|dlib|WUOUZ0YI|s=5-8|38}}, {{fc|dlib|HAGLH1DO|s=5-8|39}}, {{fc|dlib|P22PJSG1|s=5-8|40}}, {{fc|dlib|4NF96TP4|s=5-8|41}}, {{fc|dlib|FWEMSH8V|s=5-8|42}}, {{fc|dlib|SWGJ65B1|s=5-8|44}}, {{fc|dlib|X4XUP04O|s=5-8|45}}, {{fc|dlib|VVTR6KED|s=5-8|46}}, {{fc|dlib|F0YPTVMC|s=5-8|47}}, {{fc|dlib|V9YFABUZ|s=5-8|48}}, {{fc|dlib|Y6Z7TUNJ|s=5-8|49}}, {{fc|dlib|PPPOXC3M|s=5-8|50}}, {{fc|dlib|UKT6HJQO|s=5-9|52}}, | dovoljenje = dLib | obdelano = 3 }} == Uvod.== Za boljše umevanje naše povesti je potrebno, da označimo kratke vzroke kmečkega upora, ki je končal tako žalostno ter porazno leta 1573. Zgodovina beleži, da so se dvignili ter zahtevali spodnještajerski kmetje leta 1515 v očigled samolastnemu stiskanju od strani graščakov svojo staro pravdo. 80.000 (?) upornih podložnikov, med njimi mnogo iz območja tedanje velike župnije Pilštajn, se je zbralo omenjenega leta pri Brežicah. Upor je segal od Sotle do Lipnice. Zatrla sta ga z ognjem ter mečem pri Brežicah Žiga Dietrichstein in Jurij Herberstein. Že v tem prvem večjem uporu so bile glavna upora revolucijonarnega gibanja kmečke zveze (Bauernbund). Od baš imenovane nemške besede izhajajo tudi v slovenščini običajni izrazi punt — upor in puntati se — upirati se. Kot kazen za prvi punt so morali brežiški podložniki graditi novo cesto iz Brežic na Zdole, ki je dobila ime: puntarska cesta. Prihodnji veliki kmečki upor na Spodjem Štajerskem se je doigral leta 1573. O vzrokih tega upora beleži Gruden v »Zgodovini slovenskega naroda« sledeče: »Kakor vse prejšnje in poznejša revolucijonarne poskuse naših kmetov, so zakrivili tudi veliko kmetsko gibanje v začetku sedemdesetih let 16. stoletja velika bremena, naklade, davki, ki so se nakladali kmetom proti postavi, in samovoljno nečloveško ravnanje od strani gospode, ki je vsaki pravici bilo v obraz. — Zemljiški gospodje so takrat prav kruto izžemali podložne kmete, množili tlako, naklade, mitnino in uvoznino. In kar niso storili posestniki sami hudega kmetom, to so jim prizadjali grajski upravitelji (»flegarji« — Pfleger) in valpeti, ki se nam kažejo kot najhujši nasprotniki kmetov, ki jih je kmet s svojim sovraštvom še bolj zasledoval, kakor gospodo samo. Upori začetkom 16. stoletja, dasiravno niso imeli uspeha, so vendar močno dvignili stanovsko zavest med kmetskim ljudstvom, iskra nezadovoljnosti je tlela naprej, vedni boji s Turkom so nudili kmetom dovolj priložnosti, da so se uirili v orožju in si podžigali pogum; treba je bilo le še povoda, da se je bojna sila zatiranega ljudstva obrnila proti lastnim domačim tlačiteljem. Prvi nagib je došel to pot iz bližnje Slovonije.« Že na spomlad leta 1572 so organizirali kmetje iz Podsuseda, Stubice, Brdovca, Stupnika in Cesar grada v hrvaškem Zagorju kmečko zvezo, katere cilj je bil: oboroženi nastop proti neusmiljenemu stiskanju od strani zemljiške gospode. Prvotna hrvaška uporna gibanja so bila usmerjena proti Francu Tahu, poveljniku konjice v Kaniži, ki je bil solastnik Sused-grada ter Stubice in pri Slov. Bistrici je posedal graščino Stattenberg. Predno so se uprli kmetje Tahuvemu brezmejnemu nasilju z oboroženo silo, so poslali kmečko odposlanstvo na Dunaj k cesarju Maksimiljanu, kjer so iznesli pritožbe proti Francu Tahu in prosili odpomoči. Ker so bili odpuščeni odposlanci s cesarskega dvora s splošno tolažbo, kateri ni nikdar sledila resnična odpomoč, so obupali v kmečko zvezo organizirani kmetje, zagrabili so za orožje ter se lotili izsiljenja stare pravde. Iskra, ki je užgala punt leta 1573, je bilo ravnanje Franca Taha na Susedgradu in Stattenbergu. Seveda ni šlo le za kratko razburjenje vsled odpora podložnikov, ali za izjemno stanje, ki ga je hotel upeljati na svojih posestvih Tahi, da pokori neposlušne kmete, temveč njegova vlada pomenja silno izžemanje podložnega ljudstva in tiranstva, ki mu iščemu zaman primere. — Uporni kmetje so pozneje po iztrebljenju kmečke revolucije pred sodbo v Gradcu, Zagrebu ter na Dunaju odkrili strašno sliko Tahovih zločinov. Morda so izpovedi tu in tam kaj pretirane, a kar se je dognalo uradno, je grozno dovolj, da moremo razumeti obupni odpor podložnih kmetov, ki so mu bili izročeni na milost in nemilost. <center> '''* * *''' </center> == I. Poglavje. == V dobi naše povesti sta stala navpično nad potokom Bistrica na Pilštajnu na dveh skalah dva lepa grada: Pilštajn in Hartenštajn, od katerih ne stoji danes skoro niti kamen na kamenu. Oba grada sta bila dvenadstropni stavbi. Utrdbe je tvorila narava sama. Edina nevarnost bi jima bila grozila iz Bistriške doline, od koder sta bila nedostopna. Radi naravno ugodne lege sta bila brez običajnih srednjeveških jarkov in utrjenega obzidja. Grada sta bila nekaki letovišči za tedanjo gospodo, ki se je rada mudila v skritem zavetju na oddihih po vojnih naporih, se je tukaj lahko mirno vežbala v orožju in pripravljala za viteške borbe po večjih krajih. S stolpa Hartenštajna je moral biti divni razgled po mični dolini Bistrice do Kozjega. Bila sta prvotno last z ogromnimi posestvi vred pilštajnskih grofov. Že blažena Ema, rojena pilštajnska grofica, je zapustila leta 1042 pilštajnsko posest z gradovi vred tedaj ustanovljeni krški škofiji na Koroškem. Pilštajnski kmetje kot podaniki škofov so bili v vsakem oziru na boljšem nego drugi, katere je tlačanila posvetna gospoda. Osovraženi so pa bili ravno na Pilštajnu nekateri najemniki, upravitelji in valpeti. V letih zadnje kmečke vstaje je bil grad Hartenštajn v najemninski posesti Janeza plemenitega Helfenberg. Grad Pilštajn je bil nekaj let v precej razdrtem stanju in ga je pozidal ter temljito popravil krški škof Urban Sagstetter leta 1570. Pod pilštajnskim trgom ob Bistrici je vas Lesično s podružno cerkvijo Sv. Ulrika na jezeru, ki se omenja v listinah že leta 1394. Kraj se je imenoval Na jezeru, ker je morala biti cela zgornja dolina Bistrice nekoč pod vodo, dokler se ni gorski potok prejedel skozi skalnati pilštanjski hrib in si priboril odtok proti Kozjem, Podsredi ter Št. Petru pod Sv. gorami, kjer se izteka v Sotlo. Cerkev sv. Ulrika bi naj bila pozidana radi močvirnatih tal na pilotih. V Lesničnem so bile v časih naslednjih dogodkov velike grajske kovačnice na kladiva z vodnim pogonom. Podjetje je bilo na slovesu daleč na okrog za gospodarske potrebe in kot izdelovalnica orožja ter viteških oprem. Treba pomisliti, da so se vršili tedaj neprestani boji s Turkom in tudi posamezni graščaki so se bojevali med seboj. Kakor danes so obstojale tudi v srednjem veku tvornice za izdelovanje orožja, bojne opreme, smodnika in topov. Izdelovalnice orožja so morale biti kje na skritem in v dobro zavarovanem kraju, da sovražnik sploh ni zvedel zanje. Orožje je bila dragocenost, ročno delo, katerega so tudi dobro plačevali. Vodje tvornic so bili po večini Nemci, pomočniki kmečki sinovi, ki so že bili večkrat na vojnih pohodih kot spremljevalci grajske gospode, so na tujem marsikaj videli in so se odlikovali po zvestobi ter spretnosti. Grajski gospod je pustil svojega spremljevalca po par let kje v kaki večji mestni orožarni, da se je izvežbal v tej stroki in mu je potem doma staro orožje ter opremo snažil ter popravljal. Nove bojne opreme so naročevali graščaki le iz večjih tvornic, kjer so jih morali takoj plačati. Pri nakupu orožja ni šlo s silo. Leta 1571 je zavladalo po celi Bistriški dolini med podložnim kmetskim prebivalstvom veliko veselje, ko je prevzel vodstvo grajskih kovačnic domačin Pavel Šterc. Bil je rodom iz Žusma, kjer je bil njegov oče uslužbenec na tamošnjem gradu. Že v mladosti se je izučil kovaštva ter ključavničarstva. Pozneje je bil vojak konjenik, ki se je udeleževal pod poveljstvom v uvodu omenjenega Franca Taha na Ogrskem bojev proti Turkom. Ko je spoznal Tahi njegove ključavničarske zmožnosti na vojnih pohodih, ga je nastavil za nadzornika orožarne v Kaniži, kjer je bil sam poveljnik konjenice. Po Tahovem slovesu od vojne službe je prišel Šterc na njegov grad Stattenberg pri Slov. Bistrici, kjer je imel dovolj posla s popravljanjem starih in z izdelavo novih viteških oprem. Pri Tahu na Stattenbergu Šterc ni bil dolgo, ker mu ni plačeval obljubljenega zaslužka in ga je celo oplazil z bičem, ko je zahteval odločno zasluženo plačilo. Iz bojazni pred ječo v grajskem stolpu je orožar utekel iz Slov. Bistrice, pribežal v ožjo domovino in bil sprejet z odprtimi rokami od posestnika pilštajnskega gradu Hartenštajn Janeza plemenitega Helfenberg. Novi gospodar ga je poznal kot izvrstnega orožarja in ga namestil za vodjo kovačnic v Lesičnem. Ob prihodu v Lesično je bil Pavel Šterc star 32 let, visoke, lepe ter krepke postave in prijazno prikupljivega obraza. Že na zunaj mu je bilo poznati, da je služil vojake in imel posla z najbolj imenitno gospodo. Kljub samozavestnemu obnašanju ni bil ošaben, ampak nasprotno — gostobesedno postrežljiv napram vsakemu, ki je imel opravka v grajski delavnici. Ker je bila lesička orožarna obenem tudi kovačnica, je bil nje vodja v stalnem stiku s tamošnjimi kmeti, ki se niso mogli načuditi njegovi neprisiljeni domačnosti. Vsakemu kmetiču je segel v roko, mu obljubil popravilo ali novo naročilo in še izpraševal ga je, kako se mu godi in kako je kaj zadovoljen z grajsko gospodo. Kmalu si je pridobil zaupanje podložnikov daleč na okrog. Lesička kovačnica je bila polna ljudi, ki so dali zalužka, a zvedeli marsikatero novo iz bojev s Turki in iz tedaj že živečega kmečkega gibanja po drugod. Prijazni grajski kovač je znal ter videl veliko, bil je precej daleč po svetu in je znal podati doživljaje revnim domačinom kot rojen Žusemčan v njihovem materinem — slovenskem jeziku. Radovedni Pilštajnčani so kar migali z mustačami, ako jim je pripovedoval Pavel, kako so podili Turke po Ogrskem in Bosni in kaj je skusil v veliki državni orožarni v Kaniži. Še bolj nego s pripovedovanjem o podivjanih Turkih si je znal prikleniti nase srca tlačanov s slikanjem prebridke usode Tahovih kmetov iz območja Stattenberga pri Slov. Bistrici in zagorskega Podsuseda. Pri poslušanju trinoških zgodb so kmetje škripali z zobmi, dvigali pesti in prisegali, da bi bili oni že davno zaplesali s Tahom, ako bi bil njihov grajski gospod! Po celi dolini Bistrice so pripovedovali ljudje od osebe do osebe, kaj počenja s tlačani krvolok Tahi, ki mora imeti volčje srce ter vražjo glavo. Staro in mlado je večkrat jokalo na glas, ko so poročali kmečki gospodarji po povratku iz Lesične, kaj jim je zaupal grajski kovač o Tahu, katerega je sam služil več let kot vojak in gledal na lastne oči, kaj in kako ravna lintver v človeški podobi s podložnimi kmeti. Za Pavlovo slavo priljubljenosti je še skrbel enooki Belakov Andrej. Dolga leta je bil kovač v grajski orožarni. Pri odsekavanju žarečega železja na nakovalu mu je odletel kos v levo oko in ga oslepil. V zahvalo za tolikoletno zvesto delo so ga odpustili in se je klatil reva na starost okrog ter popravljal pri kmetih za hrano in stan poljedelsko orodje. Ko je zvedel novi delovodja za usodo starca, ga je poklical v delavnico, kjer mu je poveril službo hišnika. Pazil je na jez, pospravljal orodje, pometal, izprezal konje strank in skrbel, da je bil red pri hiši. Prejemal je plačilo, vžival prosto hrano in stanovanje in vsak dan mu je še kaj odpadlo kot napitnina v gotovem ter pijači. Stari Andrej je imel lahko opravilo in precej prostega časa, da Je raznašal po krčmah po Pilštajnu, kaj vse je videl ter doživel njegov nezabno dobri gospod. Ako je povedal v nedeljo po službi božji na Pilštajnu kako dobro o Tahu v krčmi pri Pištelaku zbranim kmetom, so mu plačevali ne po poličih — po pintih. Ako mu je zmanjkalo resnično prisluhnjenih novic iz kovačnice, je razpletel sam katero prav grozno, da je bila orgorčenost napram gospodi tem ljutejša in polni pinti na mizi. Enooki Andrej je bil ustno izročilo Tahovih grozot, ki se je ohranilo stoletja med narodom in katerega so veliko pozneje beležili zgodovinarji iz ljudskih vrst. Po jezični zaslugi Andreja Belaka je znano o Tahovem trinoštvu iz okolice Podsuseda in Stattenberga tole: Kadar je imel Tahi na Podsusedu starega konja, ki je bil nič vreden, ga je prodal kateremu izmed kmetov, o katerem je znal, da ima nekaj pod palcem. Ta ga je moral kupiti za ceno, ki jo je določil Tahi, sicer ga je prisilil v nakup s temnico in telesnimi kaznimi. Drugi pot se je pokvarilo Tahu 1000 veder vina. Porazdelil ga je med svoje podložnike in prisilil, da so ga kupili za ceno, ki jo je določil sam. Ako mu niso plačali vina, jim je odvzel konje in govejo živino. Kmetje so morali rediti Tahovo živino na svoje stroške. Ako je poginilo kako govedo, so mu morali povrniti škodo v denarju po njegovi cenitvi, ni pa sprejel v zameno drugega živinčeta. Enako so morali rediti in čuvati Tahovi kmetje njegove lovske pse in ako je kateri izmed njih poginil, so mu morali dati zanj vola. Zvišal je služnosti in naklade tako, da je tirjal od vsakega kmeta 22 čutar vina več, kakor so mu bili dolžni dajati. Svojih delavcev ni plačeval po več let. Večini je ugrabil ves imetek, konje ter govedo. Najhujše pa je bilo, da je oskrunjal Tahi s sinovi vred kmečko družinsko življenje. Pozval je svoje podložne na tlako, moške in ženske. A ženske, ki so mu bile všeč, je dal odvesti po svojem slugi na grad, kjer so postale žrtve njegove divje strasti. Znana so imena 14 deklet in žen, ki jih je vse oskrunil. Dve od teh nesrečnic sta bili na Brdovcu. Ena je bila hči Tomaža Mačkomelja, druga hči Pavla Jurkoviča. Poslednjo je imel zaprto dalje časa na Susedgradu. Ker se je oče Jurkovič obnesel za čast svojega otroka, mu je mladi Gabrijel Tahi razsekal lice in iztaknil oči. Enako kakor na Susedgradu in Stubici jo ravnal krvolok tudi s svojimi kmeti na Stattenbergu pri Slov. Bistrici. Tukaj si je izposojeval denar pri imovitejših podložnikih, a vse izposojene vsote je ostal na dolgu in gorje tistemu, ki se je drznil ponižno prositi, naj mu vrne denar. Z gorjačo ga je dal iztirati iz gradu ali pa vreči v ječo. Po stari navadi je imel zahtevati graščak tlako le za svoje osebne ali domače potrebščine, ne pa za obrtna ali druga podjetja, ki nesejo več ali manj dobička. V graščinskih zapisnikih je bilo natanko določeno, koliko dni v tednu mora tlačaniti kmet in kaka dela mora opravljati. Franc Tahi je zahteval proti stari pravdi izredno tlako, ne da bi bil kmeta ali rokodelca za to primerno odškodoval. Veliko škodo so trpeli kmetje, ki so nosili za tlako naprodaj ali vozili graščinske pridelke v Slov. Bistrico, Ptuj ali Celje. V mestih so bile strogo določene najvišje tržne cene, nad katerimi ni bilo dovoljeno prodajati živila. Toda Tahova graščina je brez ozira na tržni red zahtevala in jemala od kmetov višje določeni izkupiček. Tahi je ukazal Jurku iz Poljčan peljati dva soda karpov in ščuk v Ptuj in prodajati funt karpov po 8 krajcerjev, ščuke pa po 6 krajcarjev. Vrhutega mu je poginilo v poletnem času mnogo rib. Vzlic temu je moral kmet plačati graščaku polno določeno ceno 23 goldinarjev in ker se je obotavljal skraja, ga je dal vreči radi nepokorščine v ječo in ga mučil tako dolgo, da je plačal ves dolg. Tahi je pošiljal podložnike v mesta brez blaga in denarja, da so jemali zanj na up razno blago, ki so ga morali naposled sami plačati. Tem potom je dobival graščak razna sladila, dišave in najbolj draga vina iz Italije ter Španije. Tahi je preziral vse zapisane pravice in sklenjene pogodbe, neusmiljeno je odiral kmete in kočarje, vdove in sirote. Brez pravega vzroka je dal zdaj temu in onemu odgnati živino iz hleva, kakor konje, vole, krave, teleta, prašiče, koze in odpeljati žito, salo, platno, skrinje ter konjsko vprego. Kmet, ki je poslal hlapca s konjem na tlako, ni bil nikoli varen, da mu prižene žival zopet domov. Tahi je odpravil konja in hlapca s težko naloženim vozom iz Slov. Bistrice v Gradec, v Sused ali v kak drug kraj. Ako je šlo po sreči, se je vrnil čez par dni sam domov brez blaga in denarja. Tahova pravosodna oblast mu je bila le molzna krava, od katere je hotel imeti kar največji dobiček. Največje posilno sredstvo mu je bila grajska ječa v stolpu, kjer je ukrotil vsacega protivnika. Kdor je črhnil le besedico nevolje, tega je dal takoj zapreti zaradi nepokorščine in punta. Navadno se mu je kmet, katerega je nameraval odreti, že udal, če mu je le zagrozil z ječo. Kmetu Novaku iz Stare vasi pri Slov. Bistrici je prišla v noči lisica v kurnik. Domače je zbudil kurji kokodak in gospodar je šel pogledat k perutnini. Pri pogledu na človeka je utekla lisica kmetu med nogami in hotela uiti skozi planke na dvorišču. Novak tudi ni bil len in hajdi za drznico, katero je ujel baš za rep, ko se je rinila z vsemi silami skozi plot. Kmet je držal zajeti rep z vso močjo, lisica je hotela za vsako ceno v svobodo, je pač popustil rep in ostal v Novakovih rokah. Kako se je maščeval Novak iz Stare vasi nad lisico, se je razneslo kmalu po celi okolici. — Pozneje je baš stari Tahi ustrelil lisico brez repa in se čudil tej prikazni. Grajski lovec mu je rekel, če še hoče imeti rep v koži, ga mora tirjati od Novaka, ker on ga še vedno hrani. Radi izpulenja lisičjega repa je moral odnesti Novak na Stattenberg vse kure in še s palico jih je dobil, da ni mogel hoditi dalje časa na delo, ker je izmaknil drzno kradljivi divjačini rep. V grajski kovačnici v Lesničnem, ki je že bila tabor kmečke zveze in prekipevajoč lonec ljudske nevolje na gospodo, se je zgodila na mah sprememba. Na Hartenštajn sta prijezdila oba graščakova sina Žiga ter Adolf s celim spremstvom plemičev. Plemiška mladina si je ogledala v delavnici izdelano orožje in se čudila Pavlovi izredni spretnosti o tedaj tolikanj iskani ter čislani obrti. Ko je videla mladež v delovodji nekaj več nego obrtnika, ga je povabila skoro za stalno na grad. Le tu in tam je še prišel pogledat v Lesično in dal nova povelja za izdelavo viteške opreme. Ljudje so zvedeli kmalu, da je postal njihov ljubljenec iz Lesične kar celi vitez in učitelj mladih grofov v rabi orožja in v boju na konju. Po cele dneve je odmeval iz grajskega dvorišča žvenket orožja, peket konjskih kopit, krik ter navdušeno ploskanje z rokami. Včasih so prijezdile na Hartenštajn kar cele čete do ušes oborožene plemenite gospode. Ob prilikah večjih posetov je bilo na grajskem dvorišču posebno burno in celo v noči ob plamenih gorečih bakelj so se zaganjali plemiči na konjih eden proti drugemu in se suvali s topimi sulicami. Duša in središče vsega hrupnega dirindaja na grajskem dvoru je bil Pavel, ki je jezdil z mladimi grofi okrog v svetli viteški opremi. Kmetje so brž uganili, da ne pomeni neprestano zbiranje oborožene gospode za nje nič dobrega. Poročil o kakih turških vpadih ni bilo od nobene strani; pač pa so se širile govorice, da so hrvaški kmetje že parkrat napadli Tahovo najožjo žlahto iz Susedgrada in Stubice ter si pripomogli sami do obračuna in pravice. Kaj, ko bi tele gosposke fantiče vežbal grajski kovač, da bodo mlatili v kratkem po že itak do tal upognjenih kmečkih hrbtih? Bog znaj, če ni bila Pavlova prijaznost le vaba za blebetave jezike lahkovernih tlačanov? Zvedel je vse njihove težnje ter sovraštvo do nenasitne gospode in bo lahko pokazal s prstom na vsacega, ki je zabavljal na oblast in cesarja, ki ima za vse kmečke pritožbe le gluha ušesa! Kar strah je postalo hartenštajnske podložnike, kaj bo z marsikaterim izmed njih, če je grajski kovač poturica in jih bo izdal. Kakor je bila pred kratkim vera tlačanov v domačina Pavla Šterca trdna in si je štel vsakdo v čast, da si je iztresel srce vpričo izkušenega graščinskega uslužbenca, tako je sedaj preklinjal uro, ko je nasedel temu gosposkemu petolizcu, ki je bil med njimi navaden vohun v težkih časih bojev za staro pravdo. Javno ljudsko mnenje se je glasilo: Kar je kvantal Pavel o Tahu in njegovem trinoškem početju, je bil le trnek, na katerega je ujel pilštajnske ščuke, katere bo pomagal sam peči na grajskem ražnju. Kedo bi bil tudi zameril kmetom ta hipen preokret glede presoje poprejšnjega njihovega buditelja, ko ga že ni bilo tedne in tedne med nje. Če je pogledal v delavnice ob Bistrici, se mu je tako mudilo med mlade plemiče, da se je večkrat spodtaknil ob kakega kmečkega dobrega znanca, ne da bi ga bil pogledal, kaj še le ogovoril. Da je Pavel poturica ter ovaduh, je stalo trdno kot skala, saj bo še lizun spremenil vero. Povod za naslednje osumljenje je dala tale nova prikazen v pilštajnski fari: Domači vikar Kraft je moral odstopiti kar čez noč kaplanijo pri Sv. Trojici v Dobležičah čisto tujemu duhovniku, ki se je bil pritepel na Pilštajn nekod iz Koroške. Sam cesar ga je napodil iz službe, ker je oznanjal Lutrovo vero. In koj, ko se je prikazal na Pilštajnu, mu je nakazal graščak desetino deseterih posestnikov. Lutrovec je vabil Dobležičane v cerkev. Šlo jih je nekaj parkrat iz radovednosti, a so slišali le zmerjanje čez svetnike, Marijo, papeža ter katoliško cerkev in maše je bilo konec, kakor bi pihnil. Ljudje so se bali krivega preroka in še dobležičke cerkve so se ogibali, da bi jih kje ne premotil zlodej in jim ugrabil dediščino očetov — pravo sv. vero. Odkar se je naselila viteška gospoda na Hartenštajnu, je Lutrov duhoven skoro stalno v gradu, kjer ponavlja nedeljo za nedeljo zgoraj omenjena bogokletstva, pa mu vsi potrjujejo, da tako je prav in tako bo sedaj brez svetnikov, Marije, zakramentov, sv. maše ter papeža! In kedo prihaja v družbi grajskega kovača v Lesično v delavnice, če ne oni nebodigatreba Lutrov apostol, ker je seve za gospodo in proti kmetu. Ta bo sedaj lepa na Pilštajnu! Ker so lahkoverni tlačani zaupali svoj punt v mislih proti gospodi prijaznemu izdajalcu, jih bodo pometali v ječo in jim še tamkaj vsilili lutriš vero, ki je slabša od turške. Tako in enako so mislili in šepetali eden drugemu podložniki v neprestani bojazni, zdaj pa zdaj bode planil po njih grajski valpet z beriči in jih odtiral na odgovor radi punta proti oblasti in radi sile na spremembo vere. Po par mesecih sta zapustila Hartenštajn graščakova sina in se vrnila v Celje, kjer je bil njun oče v cesarski službi. Grajski kovač se je zopet preselil v Lesično in prevzel z vso vnemo vodstvo delavnic, ki daleč niso mogle dohajati vedno novih naročil glede orožja ter viteških oprem. Ubogi Pavel je gledal in se čudil, ko je naletel povsod le na tuje obraze. Kmetov sploh ni bilo več blizu, ko so zvedeli, kedo je zopet gospodar kovačnic. Še taisti, ki je moral v Lesično, je skušal, da je opravil hitro in se ni spustil z grajskim kovačem v noben drug razgovor kakor, kar je moral. Pavle si ni mogel razložiti preobrata iz tolike prijaznosti ter zaupljivosti v — strah ter pobeg pred njim. Uganko mu je pojasnil šele stari Belakov Andrej, kateremu se tudi ni nič boljše godilo nego Pavlu. Odkar se je klatila tod ta vražja gospoda in dolgopeti lutrovec, mu ni plačal nikdo niti enega polička, četudi je še tako zabavljal nad Taha ter plemenitaše po gradovih. Po tem razodetju je uvidel v življenju izšolani ter preizkušeni Šterc, da bo v sedanjih časih tihega in odkritega boja za staro pravdo nemogoče služiti gospodu in tlačanu. Za koga se je odločiti njemu, mu je bilo jasno, to mu je narekovala vest ter katoliška vera, saj je bil sin kmečke, slovenske in verne matere! Nikakor še ni bil pozabil udarca Tahovega biča. Kakor psa ga je bil oplazil ta pijavka kot plačilo za delo. Že davno zaceljena brazda mu je klicala v spomin osveto nad gospodo, kadarkoli si je potegnil z roko po obrazu. Vendar kaj je bila njemu storjena krivica v primeri s tisočerimi in tisočerimi, katerim je iztiskal grad kri ter solze iz kmetskih podložnikov! Ni bilo dovolj, da je zasužnjila graščina ubogo kmečko paro glede osebne svobode ter imetja, ne, še novo ter krivo vero mu je hotela usiliti in vkovati tudi kmečko vest ter dušo v verige grajske brezvestnosti! Pavel ni bil trstika, katero bi bil z lahkoto zibal sem ter tja veter dobrega zaslužka iz grajske blagajne, bil je neomajan hrast, kojega korenine so segale globoko v prepričanje, da kmet ni pes, ampak kristjan z res pravo dušo in neugnanim hrepenenjem po osebni svobodi ter pravici! Čeravno v grajski službi, je bil z vsakim utripljajem srca za kmeta in njegovo svobodo, pa koliko razočaranje! Bratje iz kmečkih vrst so ga osumili za izdajalca brez vsacega dokaza le radi dejstva: služba ga je iztrgala za nekaj časa iz njihove sredine in ga preselila iz kovačnice na grad! Tolažil se je s prastaro resnico, da je baš kmet tolikokrat prenagel z zaupanjem ter z obsodbo. S čisto in odkrito dušo si je pridobil zaupanje tlačanov, zagrešil ni ničesar, kar bi ga tiralo na pranger izdajstva, mirna vest, pravica ter resnica bodo zmagale in mu pridobile nazaj čast ljudskega buditelja! == II. Poglavje. == V letih, ko se je pripravljala zadnja kmečka vstaja, je štela pilštajnska župnija 19 podružnih cerkev. K Pilštajnu so spadale tedaj še tudi tele fare: Kozje, Buče, Olimje, Prevorje in Zagorje. Zgorajni zgodovinski podatki nam povedo, da je bila šentmihelska nedelja na Pilštajnu, ko so obhajali farnega patrona sv. Mihaela leta 1571, izredno dobro obiskano cerkveno slavlje. To nedeljo so prihiteli verniki k slovesni službi božji iz območja vseh podružnic in se je nabralo ljudstva, da ni bila premajhna samo farna hiša božja, da celo trg. Kjub dejstvu, da sta dičila Pilštajn dva lepa ter velika grada, trška naselbina ni bila razsežna, ker tudi ni mogla biti radi ozke lege na grebenu. Pač pa je bilo v trgu nekaj prav čednih in za tedanje razmere lepih in v denarnem oziru dobro podkovanih hiš. Pilštajn je bil središče cele Bistriške doline v cerkvenem ter vsakem oziru in kar se tiče trgovanja z živino. Na zelo stare trške pilštajnske pravice nas spominja še danes pranger nad rotovžem. Po sv. maši so imeli trški ter okoliški krčmarji preko glave opravka in tudi lep zaslužek jim je zapustila proslava farnega zaščitnika. Kmetje so jedli ter pili po gostilnah, se pogovarjali in izmenjavali med seboj novice. Ta dan se je zvedelo na Pilštajnu toliko kakor celo leto ne. Moški so prišli v svojih pogovorih o letini, živini ter sejmih kmalu na politiko o stari pravdi in so kar migali iz pekoče radovednosti z ušesi, ako je znal kateri glede tega vprašanja povedati kaj novega in kar je cikalo na škodo gospode. Šmihelska nedelja je bila dan za starega enookega Belakovega Andreja, ki je znal dražiti s svojimi novostmi ušesa in žepe radovednežev. Po vseh krčmah je kramal s pripovedovanjem o Tahovih grozodejstvih, ki so že obrodila javne nasilne punte med junaškimi hrvaškimi kmeti. Za Hrvati se bodo gotovo kmalu oglasili Slovenjebistričani in potem bo zavrelo med vsemi slovenskimi kmeti, ki se bodo združili z že obstoječo hrvaško puntarsko kmečko zvezo. Da so ga za te vesele in upanje na boljšo bodočnost obetajoče novice kmetje napajali, je razumljivo samo po sebi. Kmalu popoldne se je že bil napil žolna, da je razsajal,imel opravka s trškimi beriči in nočil v občinskem zaporu. Dolgi Grobinov Filip iz Buč je pripovedoval, da je bil v Kapelah pri Brežicah na sejmu. Videl in slišal je tamkaj slepega Hrvata, ki je pripovedoval še vse nekaj bolj strašnega o grozodejstvih ter pokvarjenosti hrvaške grajske gospode nego pijani Belak. Sejmarji so pustili živino in trgovino ter poslušali slepca, ki je strašno zgledal. Razlagal jim je, kaj so že dosegli Hrvati v borbi za staro pravdo in da bo treba tudi slovenskemu kmetu seči po kosi ter cepcu. On ni prav razumel vsega, kar je kričal Hrvat, ker je bil predaleč proč radi gneče. Ve pa, da roma slepi mož od kraja do kraja peš in da hoče celo v Gradec, kjer bo tožil graščaka, ki ga je oslepil. Vsi so želeli, da bi bil slepi trpin danes med njimi, ko jih je toliko zbranih, da bi slišali kaj in kako je v resnici s hrvaškim puntom. Takile razburljivi pomenki in še dober vinček sta poslušalce podkorajžila toliko, da bi bili koj pripravljeni, udariti na to vražje brezvestno in po volčje podivjano in krvoločno gospodo. Ženski spol se ni zmenil toliko za politiko, tega je le skrbelo, kaj bo z novo vero, v katero šunta in napeljava neznanec, ki se je vgnezdil pri cerkvi na Dobležičah. Skraja se je držal le grajskih, sedaj že lazi po kmetih. Njegovi nauki so tako bogokletni, da ne prizanaša s psovkami ne Mariji, ne svetnikom, ne sv. maši in najbolj pa blati rimskega papeža. Ljudje ga ne poslušajo radi, a iz hiše se ga ne upa nobeden pognati iz bojazni pred valpetom ter beričem. Ker mu je neki nemški Luter: sv. maša, svetnik, Marija in papež, naj mu tudi ta da desetino, saj onih od graščine mu izročenih 10 kmetov krog Sv. Trojice v Dobležičah je priseglo, da ne bodo dali koroškemu bogokletniku niti enega žitnega zrna in niti za požirek vinskega mošta. Proti večeru na šmihelsko nedeljo leta 1571 so bili vsi pilštanjski romarji za staro pravdo ter proti gospodi in za staro vero proti bogoskrunstvu lutrovstva! <center> ''' — ''' </center> Kmalu po šmihelski nedelji je buknilo po obširni pilštajnski fari, da se mudi v Lesičnem v kovačnici oni slepi Hrvat, o katerem je znal povedati na Šmihelovo Bučan, dolgopeti Grobinov Filip. Moški, ki so bili na žegnanju na fari in so sedaj čuli, da je mogoče videti ter slišati kmečkega mučenika iz sosedne Hrvaške, so našli koj kak poseben opravek in se podali v Lesično, kjer je že bilo ljudi kakor ob priliki večjega romanja. Na sredini zbranih je stal, oprt z obema rokama ob palico že starejši mož, visoke, a sključene postave, obraz ves razbrazdan od zaceljenih razrezov in mesto oči dve globoki — prazni jami, iz katerih so kapljale neprestano solze. Pogled na tega živega mrliča je bil pretresljiv še za tako kamenito srce. Kmetje iz Bistriške doline so jokali, že ko so zrli žrtev plemenitaškega tolovajstva, naravnost zatulili so od bolesti ter svetega gneva, ko se je starec zravnal in povedal prosečega glasu, da je on Pavel Jurkovič iz Brdovca v hrvaškem Zagorju in je spakedral njega krepkega moža v slepega prosjaka sin starega Franca Taha — prokleta gadina Gabrijel. Po teh uvodnih besedah je zašumelo med poslušalci. Eden drugemu so šepetali: »Grajski kovač in Belak nista lagala. Nista vohuna, ne poturice ali izdajice, čutita z nami za staro pravdo!« Že prvi nastop trinoško ustvarjenega slepca je preokrenil ljudsko nevoljo ter nezaupljivost v Pavla v navdušeno ljubezen in trdno zaupanje. Baš ta mož nam bo pomagal in nas vodil do nam ugrabljenih pravic. Pavel Šterc je že bil junak dneva, ko je nadaljeval zravnani slepec svojo žalostno povest. Počasi, premišljeno, brez običajnih zagorskih kletvic je razložil, za kaj prav za prav je prišlo v njegovem rojstnem kraju do kmečkega punta. Iz ust očividca so zvedeli kmetje, da je gospodovala v Susedgradu in Dolnji Stubici priljubljena rodbina Heningov, ki je izumrla v moškem kolenu že leta 1502. Pozneje so si prisvajali obsežna posetva sestre zadnjega Heninga, njihovi možje, sinovi in vnuki. Rodilo se je vprašanje, ali ima pravico do Susedgrada žensko potomstvo, ali pa podeljuje po starem zakonu kralj svobodno posestva, katerih gospodarji so izumrli v moškem kolenu. Po dolgoletnih pravdah je rešil kralj Ferdinand leta 1559. vprašanje tako, da je podelil polovico Susedgrada in Dolnje Stubice štajerskemu plemiču Andreju Teuffenbachu, ki je prejel po svoji materi Katarini ime Hening; drugo polovico pa ogrskemu bogatašu ter veljaku Andreju Batori, ki je tudi bil po svoji materi potomec Heningovcev. Še istega leta je zastavil Andrej Teuffenbach—Hening svojo polovico posestva v Stubici medvedgradskemu vlastelinu Ambrožu Gregorijancu, polovico Susedgrada pa deloma Andreju Batoriju, deloma svoji ženi Uršuli Meknitzer. Leta 1563. je umrl Teuffenbach brez moškega nasledstva. Preživela ga je žena Uršula Meknitzer s štirimi hčerami, katerim je bil glavni zaščitnik in pomočnik Ambrož Gregorijanec v Stubici in Medvedgradu. Andrej Batori, solastnik Susedgrada, ni bil nikdar na Hrvaškem, ker je bil na Ogrskem kraljevi sodnik. Radi tega je prodal 1.1564. vse svoje pravice na Susedgradu in Stubici za 50.000 goldinarjev Francu Tahu, poveljniku konjice v Kaniži. V slutnji, da prodaja ne bo po volji Uršuli Meknitzer in njenim hčeram, je dal upeljati novega kupca v posest proti običajem nenadoma in ponoči brez vednosti sosedov. To nenavadno postopanje je silno vznemirilo vdovo Uršulo, njene sorodnike in prijatelje. Proglasili so Franca Taha za vrinjenca, ki se je utihotapil med nje, in vložili ugovor proti prodaji in načinu vpeljevanja. Tahi se ni umaknil kar tako, ker ima kot star bojevnik vplivne sorodnike in pokrovitelje. Po brezuspešnih ugovorih se je razvila med njimi in vdovo Uršulo strašna borba za gospodstvo na Susedgradu. Skoraj vsa zapadna Slavonija se je razdvojila na dva tabora. Na Tahovi strani so bili: ban Erdedi, mogočni rodbini Alapičev in Keglevičev. Z Uršulo in njenim sorodstvom (Heningovci) so potegnili Ambrož Gregorijanec s svojim sinom Štefanom, Sekelji v Krapini in še knez Nikola Zrinski. In kakor velikaši se je razdvojilo tudi nižje plemstvo na Tahijevce in Heningovce. Eni so udarjali na druge s svojimi kmeti, drug drugemu so ščuvali podložnike. In tako so postali prepiri med plemstvom povod kmečkega gibanja. Ko se je bojeval Franc Tahi s Turki na Ogrskem, je zbrala vdova Uršula krog 800 tlačanov ter iztirala z njihovo pomočjo iz Susedgrada Tahovo rodbino. Ko se je nato dvignil ban Peter Erdedi, da kaznuje Uršulo z orožjem ter vrne Tahu Susedgrad, so zbrali njeni zetje z Ambrožem Gregorijancem 3000 seljakov in so razpršili 3. julija 1565 pod Susedgradom popolnoma bansko vojsko. Odpor Heningovcev je bil zaman, ker je bil Franc Tahi leta 1566. ponovno vpeljan v svojo polovico Susedgrada ter Stubice, drugo polovico pa je prevzela kraljeva oblast, dokler se ne konča pravda z vdovo Uršulo. Zdaj je začel Tahi neusmiljeno preganjati svoje nasprotnike, a strašno zatirati tudi kmete, ki so se bili borili proti njemu. Razpor zasebnega značaja se je vedno bolj širil. Bil je sprva omejen na Susedgrad ter Stubico, kjer se je zdelo kmetom vladarstvo Tahovo nepostavno in je bilo kljub temu kruto ter nasilno; a kmalu se je razširil tudi na druga gospodstva. Ko je zmagal Tahi svoje plemiške protivnike, je skušal z nasilstvom in strahovlado streti tudi odpor kmetov. Toda vse bi bili mi seljaki še pretrpeli, da nam ni ta volk v človeški podobi oskrunil celo naše najsvetejše — naše družinsko življenje. Da je temu res tako, evo mene, oslepljenega Pavla Jurkoviča iz Brdovca, ki je zgubil vid na obe oči, ker se je obnesel za čast svoje edine hčerke. Kar s tlake so odgnali grajski pandurji ji mojega otroka na Susedgrad, od koder ga ni bilo več domov. Koj smo zaznali, kaj in kako bo, saj stari Tahi in njegovi sinovi so že poprej onečastili iz naše okolice 14 deklet in žen. Ker otroka le in le ni bilo na spregled, sem stopil sam na grad Sused in prosil grajsko služinčad, naj me pelje pred gospodarja. Starega ni bilo doma, prišel je sin Gabrijel in me koj nahrulil, kako sem se sploh drznil, prestopiti grajski prag, spadam vendar v hlev med živino! Pri tem zasmehovanju je zavrelo po meni, stisnil sem pesti in za vpil: »Vi spadate z očetom vred v svinjak, jaz sem danes tukaj, da zahtevam zadoščenje za onečaščenje otroka, ki ječi že dneve kot mučenica v ječi!« Fante se je stresel od jeze, pordečil, zgrabil za meč in se pognal proti meni, da bi me zabodel. Z roko sem mu iztrgal rezilo, ga prelomil na kolenu in za sabljo bi bilo tudi po mladem plemenitku, da me ni lopnil nekdo z nekaj trdim zadaj po glavi. Udarec je bil tako silen, da sem se zgrudil v nezavest. Zbudili so me z mrzlimi polivi in spoznal sem, da sem zvezan na rokah in nogah. V obraz se mi je zarežal s peklensko zlobo, Bog mi grehe odpusti, plemiški vrag Gabrijel. Zabrusil mi je na glas, da mi ne vrne otroka, še bo z njo plašljivo golobico mnogo zabave, predno bo pomnila celo življenje, kaj znajo Tahi. Gledal me je po tem objasnilu škodoželjno in se divil nad mojo onemoglostjo, sem mu pač pljunil v obraz. Z ostankom zlomljenega meča se je zakadil v mene na tleh ležečega in začel suvati v mene z rezilom, kamor je pač zadel in med mesarjenjem je preklinjal nebo in zemljo in prisegel, da ne bom videl nikdar več vlačuge, kateri sem oče! Kaj se je godilo nadalje z menoj na gradu, ne vem, zavedel sem se šele po preteku nekaj dni na svojem domu, kjer so mi povedali, da mi je izkljuval grajski jastreb oči, me razsekal po obrazu ter telesu, otroka pa drži še sedaj v svojih vražjih krempljih! Ko sem stopil po mesecih zopet na noge, sem vzel v roke palico in naprosil soseda Peretičevega Ivico, da me vodi za roko iz kraja v kraj po celi Sloveniji do Gradca, kjer bom tožil Tahe za oskrumbo edine hčerke in radi meni prizadete najtežje telesne poškodbe. Gospoda bo sodila Tahe na papirju in to pravo zahtevam od kralja kot zadoščenje za ugrabljenje časti hčere in za iztaknjene oči. Krvavi in že dolgo zasluženi obračun bodo napravili s Tahi in njegovo družbo moji rojaki Zagorci in bratje Slovenci, ki vam je ženska čast svetost in vem, da je v vaših zdravih očeh mučenik oče, ki je moral plačati plemenitemu lopovu oskrumbo otroka z vedno izgubo — vida! Pri nobeni pridigi še niso ihteli moški Pilštajnčani tako na glas, ko ob tokratni razlagi, zakaj je že prišlo na Hrvaškem do krvave zahteve izročitve stare pravde in zakaj da mora priti prej ali slej do tega koraka tudi med štajerskemi kmeti. Ko se je poslavljal slepec od njih, da bi nadaljeval pot proti Planini in Celju, so mu do solz ginjeni in hvaležni poljubljali palico in roke. Vsak se je hotel vsaj dotakniti mučenika očeta, katerega je vražja gospoda oslepila, ko mu je že poprej ugrabila ter onečastila otroka! Še tako živ ter natančen opis Tahovih trinoštev bi ne bil tako podžgal priprostih tlačanov, kakor jih je resnica ter očividen rop oči ter ženske časti. Uporna iskra, ki je že dolgo tlela, je povest hrvaškega brata razpihala, bilo bi treba samo zaklicati: Nad brezsrčno gospodo! in cela tolikanj miroljubna Bistriška dolina bi se bila dvignila, da maščuje z ognjem in pobojem najbolj enostavne in najsvetejše človeške pravice! <center> '''* * *''' </center> == III. Poglavje. == Povest oslepljenega Pavla Jurkoviča je zapustisla splošno najglobokejši utis. Iz orisa razmer po drugod so uvideli Pilštajnčani, da so pri njih prav za prav nebesa v primeri s Tahijevim kraljestvom po hrvaškem Zagorju. Vsak je bil prepričan v dno duše, da jim je slikal grajski kovač pekel kmečkega tlačanstva mnogo znosneje, nego je bil v resnici. Grajska kovačnica v Lesičnem je oživela koj po odhodu nesrečnega Jurkoviča in Pavel je postal čez noč ognjišče, ob katerem so se ogrevali ter navduševali tlačani iz Bistriške doline na boj za staro pravdo. Vsi so govorili: Ako slačijo danes pri živih telesih graščaki kožo Hrvatom, bodo jutri tudi nam. Pomagati moramo eden drugemu. Tahijeva tlaka je hujša od turškega suženjstva. Oh, je imel Belakov Andrej zopet dobre čase ter pijače mesece naprej, ko je raznašal puntarske novice iz kovačnice po pilštajnskem trgu. Sedaj, ko je videl ter slišal slepega Jurkoviča, je slikal tudi lastno enooko slepoto kot posledico grajske brezsrčnosti in si priboril med domačimi mesto mučenika, v zahtevi po uresničenju klica: Za staro pravdo! Le nekdo ni bil nič kaj vesel, da se je tako naenkrat ter iznenada poživila kmečka politika krog delavnic v Lesičnem. Ta nekdo je bila Pištelakova Ema, edinka najboljšega in glede premoženja najbolj trdnega tržana. Ni bila na zunaj krasotica, ker je bila izredno velike ter močne postave, pač pa res prava Emica po srcu in mehko milem pogledu. Njena zunanjost je razodevala žensko moč ter nevstrašenost, njena beseda, oči in dekliški smehljaj so oznanjali, da še spavajo v njej vrline, dobrote ter globokosti materinega srca. Bili so tedaj trdi časi, ko je bila telesna moč v veljavi ter spoštovanju. Kdor je bil količkaj premožen in še na zunaj krepke postave, je nekaj pomenil. Pištelakova Ema je bila daleč na okrog na glasu, da njej ni najti para glede telesne moči in srčnih čednosti. Znano je bilo, da kot mladenka prelomi vsako konjsko podkev brez posebnega napora. Ako je izbruhnil prepir med vinjenimi gosti, je zadostoval njen glas ali žuganje s prstom, da so se prepirljivci pomirili v bojazni, da bi jih ne posadila na hladno in kot igračo dekliška roka. Domača in tuja grajska gospoda se je čudila njeni moči. Plemiči od daleč so jo vabili v grad, kjer je radevolje pokazala, da jej je podkev igrača in najtežji meč pero v roki. Ema je bila doma tudi na konju. Izurjenosti v sukanju na konju so jo zlahka navadili grajski orožarji, ki so pripovedovali gospodi bajne čine o orjaški Pilštajnčanki, kateri je vsak vitez v najtežji opremi lutka. Moči njenih rok se no more ustavljati še tako v rabi konja izvežban borec. Veliko stav je bilo dobljenih, ker mladostni tuji plemiči niso verjeli pravljici o goljatski trški deklici, dokler ni bil širokoustnež ob denarno stavo in se je še skotalil s konja po izmenjavi prvih sunkov z orjakinjo. Že par let pred prihodom Šterca v Lesično so bile vsakoletne viteške igre — takozvani turnirji na Pilštajnu dobro obiskani od tujega plemstva in največ radi radovednosti srečanja s trškim ženskim vitezom, ki je na občudovanje vseh številnih gledalcev zmagoval v viteških borbah z izredno močjo pa tudi s spretnostjo v ježi in radi dolge sulice, ki je bila prikrojena za to, da nasprotnika dvigne s sedla ter ga skotali na tla, ne pa rani ali celo smrtno prebode. Pištelakova Ema je bila na obeh pilštajnskih gradih junakinja in pogostokrat povabljena ob priliki obiskov ter viteških iger. Nikdo se je ni upal žaliti, ali se dotakniti njene dekliške časti že iz strahu ne, da bi ga samozavestna ter ponosna mladenka vpričo vseh ne stresla liki mačka miško in ga pozvala dejansko k dostojnosti. Pravi vitez po telesu, vitez dekliške modrosti, skromnosti in čednosti po duši je bila Pištelakova Ema na Pilštajnu in radi tega ljubjenec gospode, tržanov in kmetov podložnikov. Ji še ni bilo dvajset let, ko je bila javna tajnost, da je obviselo oko lepega grajskega kovača baš na Emi, ki se ni branila poštene ter v njenem mladostnem življenju tudi prve ljubezni. Ugajal jej je Pavel po obnašanju, kreposti ter spoštovanje vzbujajoči možatosti, ko se je oglasil prvič v očetovi krčmi. Srce se jej je zavrtelo v radostnem oboževanju ter prikrito hrepeneči ljubezni, ko ga je gledala kot pravega viteza na konju v blesteči bojni opremi. In takrat, ko je vežbal mlade plemiče v ježi ter rabi orožja, je bil tolikokrat pri njih in tedaj sta si tudi razodela, da sta že prav za prav čakala eden na drugega, da sta ter ostaneta za bodočnost življenja eno. Bile so to za Emo ure rajskega duhanja cvetja prve ljubezni, ki je obetala tudi življensko resnost, saj je imel Pavel tako lepo službo in povrh bi bil še vreden naslednik skrbnega, uglednega ter premožnega Pištelakovega očeta. Javnost je zrla s ponosom v to ljubezen, jo odobravala ter stavila drugim za vzgled. Odkar so bili odšli plemiči s Hartenštajna in je bil pognal slepi Hrvat med kmečki narod jabolko puntarske zavesti, je tudi Emin izvoljenec nekako zanemarjal trg. Mu je pač tudi prijalo, da si ga je zopet izbral priprosti ter tlačeni človek za vodjo ter odrešenika iz okovov grajskega jarma. V Emi je tlelo po ženski navadi precej samopašnosti in je hotela imeti Pavla le zase in ne da so se ogrevali ob njem še nešteti drugi. Morila jo je ljubosumnost, zakaj so mu drugi več kakor ona, kateri je obljubil spremstvo skozi celo življenje. In nazadnje je bila ona pač le prosta tržanka in ne tlačansko kmečko dekle; navduševanje na boj za staro pravdo ji je bilo tuje, ker ni okusila nikdar trdosti in neusmiljenosti grajske pete. Nekaj jej je še povrh šepetalo, da bi moral Pavel držati bolj z gospodo, pri kateri je uslužben tako dobro, nego s kmeti, ki so vsi uboge ter bojazljive pare, ki tudi vlečejo in se uravnavajo po trenutnem vetru splošnih govoric ter hujskarij. Kratko in malo: Ema je bila urezana ter prikrojena bolj po gosposko in želela isto tudi od preljubega ljudskega junaka Pavla. Ravnokar omenjene očitke mu je povedala večkrat očito in ga prosila, naj bo tak, kakor je bil še pred kratkim, ko je bil učitelj plemičev. Povrh je mešanje ter podžiganje ljudske nevolje zanj nevarno, ko je že enkrat okusil grajski korobač iz rok starega Taha na Stattenbergu. Preljubi je uvideval upravičenost Emine skrbi zanj in bi se bil gotovo oprijel njenih nasvetov, da mu ni pahnil v naročje celega ljudskega zaupanja slepec iz hrvaškega Zagorja. Ako je učil poprej izgovarjati kmete — a, mora sedaj ponavljati z njimi tudi — b! Vendar stari Jurkovič ga še ni toliko podžgal za boj proti krivicam priprostega človeka, še bolj ga je usmeril za ciljem ljudskih pravic slepčev vodnik Peretičev Ivica. Hrvata sta se mudila pri njem v Lesičnem par dni in je imel priložnosti dovolj, da ga je uvedel brihtni zaupnik zagorskega kmečkaga gibanja Ivica v podrobnosti punta, njega organizacije in mu razložil zahteve kmečke zveze. Zagorec je zaupal njemu kot vodji tihega upornega gibanja v Bistriški dolini med drugim tudi tole: Hrvaški uporni kmetje so si že izvolili v Stubici vrhovno vlado treh mož. Načelnik je Matija Gubec, imenovan beg, poleg njega še Pasanec in Ivan Mogaič. Vlada se sestaja z drugimi kmečkimi voditelji na posvete pod lipo pri cerkvi v Gornji Stubici, kjer izdaja ukaze in razglaša javne sodbe. Razen vlade je že urejena tudi vojska. Za vrhovnega poveljnika ali vojvodo je proglašen Ilija Gregorič, katerega sluša enajst kapitanov. Vojvoda Ilija je ustvarjen za vodjo kmečke vojske. Rodom je iz Ribnikov blizu Metlike na Kranjskem, s posestva grofa Štefana Frankopana. Ob priliki turškega navala na Kranjsko (1557) je bil ujet in odveden v robstvo. Ko je ušel Turčinom, se je nastanil v Brdovcu na Tahovi posesti. L. 1568 je bil drugič zajet od Turkov in odpeljan v Carigrad. Rešil se je tudi tokrat srečno jetništva in se vrnil nazaj v Brdovec. Radi pobega iz turškega suženjstva ga imenujejo splošno »Prebeg«. Ilija je seve izurjen vojak, služil je mnogo let v hrvaški krajini in pod vrhovnim poveljnikom Francem Lenkovičem in Semeničem. Kmetje so mu obljubili vrhovno poveljstvo pod pogojem, da se pridruži njihovi zvezi. To je storil tem raje, ker ima veliko jezo na Taha, ki mu je ugrabil ves imetek, v vrednosti 200 cekinov. Namen kmečke zveze je: rešiti podložnike iz oblasti plemiške gospode in radi tega jo imenujejo »moško punto ali puntarijo«. Zunanje znamenje upornikov je zimzelen ali bršljan, ki ga nosijo za klobukom. Kadar poziva »moška punta« občine (župe), da se jim pridružijo, jim pošljejo petelinovo pero, znamenje bojevitosti. Sprejem v »punto« je slovesen. Ako kdo prijavi pristop, mora stopiti v na tla začrtani krog, vzdigniti desno roko in priseči slovesno zvestobo in pokorščino poveljnikom. Punta bo gotovo dosegla, da bodo rešeni s časom vsi hrvaški in slovenski kmetje iz oblasti gospode. Odpravila bo vse uradnike, ki pobirajo davke in naklade, vse mitnice ter carinske postaje, da bo odprta trgovina in svoboden promet do morja. Ako bo boj uspešen in to mora biti, bodo osnovali kmetje skupno v Zagrebu cesarska vlado za vse hrvatsko-slovenske pokrajine. Pobirali bodo sami vse davke in naklade ter skrbeli za varnost Krajine, za katero se gospoda itak ne briga. Pokorni bodo le kralju in nadvojvodi, drugemu nikomur. To so bili nauki, načrti ter zahteve, katere je razlagal na dolgo ter široko puntar Ivica Peretič grajskemu kovaču in mu jih zasadil tako globoko v srce, da ni mogel odnehati — niti popustiti glede započete puntarije, ko ga je prosilo za to najljubše bitje na svetu — krepostna in že v dekliški mladosti dalekovidna Ema. Sicer jo je zagotavljal, da bo že zahajal večkrat v trg, a sedaj je preveč naročil v delavnici in pri izdelavi finejšega orožja in dragocenih oprem mora pač biti sam navzoč in prijeti za delo; v resnici pa je razmišljal ob količkaj prostem času o ustroju nove kmečke organizacije po Hrvaškem, ki ima tudi za cilj: odrešenje Slovencev. Pavel je bil že preveč v moških letih in mu ni bila dovolj le ljubezen do nedolžnega dekleta, njegov duh je silil tudi ven v javnost, med toliko stoletij od tujcev zatirani ter neusmiljeno izžemani kmečki narod. Čutil in videl je na lastne oči, da ga tukajšnji kmetje hočejo ter morajo imeti, da bo dosežen cilj zedinjenja s Hrvati, skupne osvoboditve ter tolikanj zaželjene samostojnosti. Vest mu ni le šepetala, ampak mu naravnost kričala, da je boj za svobodo, za staro pravdo in za kmečko pravično vlado več, nego neprestano ljubimkanje. Mož sicer rabi milino ženskega srca, narod in domovina tirjata in zahtevata od pravega moža tudi svoje! Nikakor ne smemo misliti, da bi se bilo razmerje med Pavlom in Emo radi udejstvovanja pri kmečkem gibanju ohladilo. Ravno nasprotno! Ema je začela s časom se bolj poglabljati v priprosto kmečko dušo in razumevati njene sto- in stoletne klice po odrešenju. Pavlov poduk o podrobnostih punta jej je odprl v marsičem oči, da se jej je začel prikupljati njen ljubi bolj kot kmečki kapitan, nego kot grajski vitez. Neznosne tlačanske razmere se morajo tako ali tako spremeniti in za slučaj prevrata bo kmet itak obračunal s plemstvom za vselej. Ob posinu kmečke svobode bode tudi njen ljubi in oboževani Pavel nekaj več nego grajski kovač ali Pištelakov krčmar na kamenitem pilštajnskem hribu. Baš ono, na kar je bila Ema na Pavla nekaj časa nekoliko nevoljna, je vzraslo veliko, lepo, oboževano in zaželjeno, da bi se le uresničilo čim preje. Kmečko gibanje Eme od Pavla ni odvrnilo, ampak jo prikovalo nanj z vsako mislijo in z vsakim utripom ponosnega dekliškega srca, da bo ravno ona žena kmečkega osvoboditelja, voditelja in — vladarja! == IV. Poglavje. == Da ples z brezobjestno gospodo ne bo omejen le na hrvaško Zagorje, ampak da se bodo pridružili puntu tudi štajerski kmetje, dokaz za to je dala Slov. Bistrica. Grajski kovač v Lesičnem je zvedel od tamošnjih somišljenikov in enooki Belak je oznanjal kmetom iz Bistriške doline, kako in kaj se je bilo doigralo pred kratkim na Tahovem štajerskem gradu na Stattenbergu pri Slov. Bistrici. Stari Andrej je že znal glavne obrise kmečke zmage in pripovedoval navdušeno takole: »Sem vam že razložil, da so vložili statenberški podložniki radi Tahovega nasilja, grozodejstev ter teptanja pravice pritožbo na vladarja Karola. Tudi v tem slučaju se je pokazalo, da vrana vrani ne izkljuje oči. Gospoda drži skupaj od graščaka do najmogočnejšega cesarja. Ovadba in zahteva Slovenjebistričanov po pravici je bila zavrnjena z najvišjega mesta. Kaj jo preostalo kmetom drugega nego samopomoč. Začeli so se shajati na tihem in so se posvetovali, kako bi se znebili neznosnega nasilja. Vse priprave so ostale gospodi prikrite in rodile večji uspeh, nogo so ga pričakovali uporniki. Puntarji se pri Stattenbergu niso posluževali niti sile, ampak so so polastili gradu prav na lahek način z zvijačo. Nikolaj Kopriva iz Makol pri Poljčanah je bil skraja ključar, potom sodnik in naposled deset let konjenik pri graščini. Ko je tirjal po trinajstletni službi plačilo v znesku 668 goldinarjev, mu je vzel Tahi prsni oklep, železne rokavice, dve puški in ga napodil. Miklavž Kopriva, ki je poznal osebno vse navade v gradu, je zvabil z zvijačo neprevidne grajske stražarje iz gradu, katerega so zasedli za napad pripravljeni kmetje. Žalibog so se zmagovalci zadovljili le s prednjimi grajskimi stenami ter zunanjim obzidjem. Trinogu so pustili nepoškodovano notranjščino. Gospod Pavel mi je pravil, da je grajska uprava na Stattenbergu dražja in krasnejša, kakor v marsikateri knežji palači. Vse stene soban so pregrnjene s finimi turškimi preprogami. V gosposki sobi je dragoceno orožje: sedla, meči okovani s srebrom, uzde z zlato žvalo, oklepi ter oprsniki. Na dolgem hodniku je dvanajst skrinj, ki so polne raznovrstega blaga: zlatnine in srebrnine. Bedasto prizanesljivi kmetje bi se bili lahko oškodovali z dragocenim pohištvom in drugimi stvarmi, a tega niso storili, ker so le želeli, rešiti se krutega tlačanstva, ne pa ropati tuje blago. Poročila že ima naš grajski kovač, da se bodo pridružili slovenjebistriški zmagovalci Hrvatom in pristopili k Gregoričevi kmečki vojski.« Ni še bil Belak dovolj razbobnal vesele novice s Stattenberga, že je bila nova na dnevnem redu. Vojvoda llija Gregorič je poslal v Bistriško dolino svojega odposlanca, ki se mudi v grajskih kovačnicah v Lesičnem že nekaj dni. In res! Ivica Peretič se je bil vrnil iz Gradca, kamor je bil odpeljal slepega Jurkoviča, da se pravda s Tahom in zahteva zaslišanje na najvišjem mestu radi oskrunitve ženske časti in najtežje telesne poškodbe. Ko je predal starega siromaka v prave roke, se je odpravil hitro domov v Brdovec, kamor je prinesel Gubčevi kmečki vladi in vojvodi Iliji Gregoriču najboljše vesti o upornem gibanju štajerskih kmetov. Vse je na nogah, le klica iz bojnega roga je treba in kmečko slovensko-hrvaška vojska se bo začela zbirati in oboroževati. Na zopetni poti iz Brdovca v Bistriško dolino je obiskal Peretič Bizeljsko in Pišece. Za Bizeljčane in Pišečane je sprejel čast kapitana Krištof Pustak iz Bizeljskega. Bizeljčani že ne hodijo na tlako in parkrat jih je že moral grajski oskrbnik pogostiti z jedjo in pijačo. Nobenega zanimanja za punt ne kaže trg Podsreda, pač pa cela okolica. Tako se je glasilo v kratkih obrisih poročilo o vstajnem gibanju iz ust Ivice Peretiča, ki je prinesel Pavlu Štercu lastnoročno pismo Ilije Gregoriča, v katerem ga imenuje za kapitana kmečke vojske iz cele Bistriške doline in mu naznanja tale vojni načrt za bližnjo prihodnost. Ko bo zbrana začetkom leta 1573 celotna kmečka vojska, se bo razdelila v tri dele. Eden bo pod Susedom, druga dva bosta taborila od Cesargrada do Zaboka preko Sotle v hrvaškem Zagorju. Vojvoda Gregorič sam se bo napotil z enim delom puntarjev proti Brežicam, kjer se mu bodo pridružili novi bojevniki. Tako pomnožena armada se bo razdelila v dve manjši. Prva bo prodirala preko Krškega in Kostanjevice proti Novemu mestu, med potom si bo pridruževala uporne kmete, se združila z Uskoki in se vrnila s pomnoženo silo preko Metlike k onemu delu kmečke vojske, ki se bo mudil pri Samoboru. Ilija Gregorič na čelu drugega oddelka bo marširal na Sevnico, Radeče, Laško, Celje do Vranskega in povsod nabiral bojevnike. Z nabranimi ojačenimi četami se bo vrnil preko Rogatca na Cesargrad. V Celju se bo odcepil od njegove vojske en oddelek, ki bo krenil preko Ljubljane do morja. On, kapitan Pavel Šterc, bo prejel pravočasno povelje, kam in kedaj se ima pridružiti s svojimi četami gibanju in premikanju kmečke vojske. Naznanja mu še, da bo oborožena punta s kiji, cepci, kosami, sekirami in drugim raznovrstnim poljskim orodjem. Iz dosedaj osvojenih gradov in plemiških dvorcev imajo zalogo sabelj, pušk ter par topov. V znak pristopa v moško punto mu naj pošlje za celo Bistriško dolino petelinovo pero, puntarji naj začnejo nositi za klobuki zimzelen ali bršljan in posebno slovesno se naj izvrši sprejem posameznih bojevnikov v punto po načinu, kakor mu ga bo opisal odposlanec Ivica Peretič iz Brdovca. Ob sklepu pisma je bil podpis: Ilija Gregorič, vojvoda. Ko je prečital Pavel Gregoričev bojni načrt ter navodila, je v splošnem kimal zadovoljno. Povdaril je pa Ivici in mu naročil, naj sporoči vojvodi, da vsebuje njegov načrt prehudo cepljenje moči, predno se je sploh udaril s sovražnikom. Predvsem bi bilo potrebno, plemenitaše v kaki večji bitki pošteno poraziti in nato še poiskati posamezne njihove oddelke, ki bodo hiteli na pomoč od vseh strani. S prvo odločilno zmago bi se tudi razvnel ter dvignil pogum, samozavest in strogi red kmečke vojske. Ako se bodo puntarji že koj začetkom preveč cepili, jih bodo v boju peizkušeni plemenitaški oddelki pozobali posamič kar za predjužnik ali malo južino. Nadalje bi še bila najnujnejša potreba zaplemba čim večjih zalog res pravega orožja. Kaj sta cepec, kosa, kij ali vile proti oklepu, sablji, sulici tor krogli! Po slovesu in odhodu hrvaškega odposlanca se je vršilo zbiranje puntarjev po Bistriški dolini in še dalje na desno in levo čisto očito. Po nedeljah so se vršili v Lesičnem pravi tabori kmečkih bojevnikov, kjer so si zatikali za klobuke bršljan, stopali v puntarski krog ter dvigali desnice k prisegi v znak slovesnega vstopa v »moško punto«. Marsikomu se bo zdelo čudno, kako da se nista zganila v očigled zbiranju puntarjev v grajskih delavnicah niti Hartenštajn in ne Pilštajn. Pilštajn je bil v neposredni lasti krškega škofa, je bil s posestjo vred precej v razsulu in tedanji upravitelj je držal na skrivaj s kmeti. Hartenštajnski »pfleger« je imel na razpolago le par beričev in ni upal poslati nobenega poročila najemniku in gospodu Helfenbergu v Celje. V splošnem so pa plemiči že znali, kaj se kuha med kmeti in so zbirali na raznih koncih ter krajih kmečke punte dobro oboroženo konjeništvo, s katerim bi lahko švigali v slučaju potrebe sem in tja. Kmetje iz Bistriške dolino so vreli kar trumoma pod zastavo svojega priljubljenega kapitana, ki ni bil samo kovač, ampak tudi v bojih s Turki preizkušen vojnik. [[Kategorija:Slovenski gospodar]] [[Kategorija:Dela leta 1932]] [[Kategorija:Januš Golec]] [[Kategorija:V slovenščini]] [[Kategorija:Časniki]] 5k2cmt87hth1hsrt0oektsyhwm1ll16 207396 207395 2022-08-10T11:25:43Z Kana Vincek 5957 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov = Trojno gorjé. <br> Ljudska povest o trojnem gorju slovenskih in hrvatskih pradedov. | normaliziran naslov = | avtor = Januš Golec | izdano = ''{{mp|delo|Slovenski gospodar}}'' 66/1-31; {{mp|leto|1932}} | vir = dLib {{fc|dlib|0WE9HBG8|s=7-10|1}}, {{fc|dlib|YDMYWZQO|s=7-10|2}}, {{fc|dlib|SNZVQVVD|s=7-10|3}}, {{fc|dlib|M3BSZ1QU|s=7-10|4}}, {{fc|dlib|OVKVDYXY|s=7-10|5}}, {{fc|dlib|MMAXJWLZ|s=7-10|6}}, {{fc|dlib|L9EMWFDR|s=7-10|7}}, {{fc|dlib|FHRBK0PP|s=7-10|8}}, {{fc|dlib|5IR7HBIA|s=5-6|36}}, {{fc|dlib|AAVXTPI6|s=5-8|37}}, {{fc|dlib|WUOUZ0YI|s=5-8|38}}, {{fc|dlib|HAGLH1DO|s=5-8|39}}, {{fc|dlib|P22PJSG1|s=5-8|40}}, {{fc|dlib|4NF96TP4|s=5-8|41}}, {{fc|dlib|FWEMSH8V|s=5-8|42}}, {{fc|dlib|SWGJ65B1|s=5-8|44}}, {{fc|dlib|X4XUP04O|s=5-8|45}}, {{fc|dlib|VVTR6KED|s=5-8|46}}, {{fc|dlib|F0YPTVMC|s=5-8|47}}, {{fc|dlib|V9YFABUZ|s=5-8|48}}, {{fc|dlib|Y6Z7TUNJ|s=5-8|49}}, {{fc|dlib|PPPOXC3M|s=5-8|50}}, {{fc|dlib|UKT6HJQO|s=5-9|52}}, | dovoljenje = dLib | obdelano = 3 }} == Uvod.== Za boljše umevanje naše povesti je potrebno, da označimo kratke vzroke kmečkega upora, ki je končal tako žalostno ter porazno leta 1573. Zgodovina beleži, da so se dvignili ter zahtevali spodnještajerski kmetje leta 1515 v očigled samolastnemu stiskanju od strani graščakov svojo staro pravdo. 80.000 (?) upornih podložnikov, med njimi mnogo iz območja tedanje velike župnije Pilštajn, se je zbralo omenjenega leta pri Brežicah. Upor je segal od Sotle do Lipnice. Zatrla sta ga z ognjem ter mečem pri Brežicah Žiga Dietrichstein in Jurij Herberstein. Že v tem prvem večjem uporu so bile glavna upora revolucijonarnega gibanja kmečke zveze (Bauernbund). Od baš imenovane nemške besede izhajajo tudi v slovenščini običajni izrazi punt — upor in puntati se — upirati se. Kot kazen za prvi punt so morali brežiški podložniki graditi novo cesto iz Brežic na Zdole, ki je dobila ime: puntarska cesta. Prihodnji veliki kmečki upor na Spodjem Štajerskem se je doigral leta 1573. O vzrokih tega upora beleži Gruden v »Zgodovini slovenskega naroda« sledeče: »Kakor vse prejšnje in poznejša revolucijonarne poskuse naših kmetov, so zakrivili tudi veliko kmetsko gibanje v začetku sedemdesetih let 16. stoletja velika bremena, naklade, davki, ki so se nakladali kmetom proti postavi, in samovoljno nečloveško ravnanje od strani gospode, ki je vsaki pravici bilo v obraz. — Zemljiški gospodje so takrat prav kruto izžemali podložne kmete, množili tlako, naklade, mitnino in uvoznino. In kar niso storili posestniki sami hudega kmetom, to so jim prizadjali grajski upravitelji (»flegarji« — Pfleger) in valpeti, ki se nam kažejo kot najhujši nasprotniki kmetov, ki jih je kmet s svojim sovraštvom še bolj zasledoval, kakor gospodo samo. Upori začetkom 16. stoletja, dasiravno niso imeli uspeha, so vendar močno dvignili stanovsko zavest med kmetskim ljudstvom, iskra nezadovoljnosti je tlela naprej, vedni boji s Turkom so nudili kmetom dovolj priložnosti, da so se uirili v orožju in si podžigali pogum; treba je bilo le še povoda, da se je bojna sila zatiranega ljudstva obrnila proti lastnim domačim tlačiteljem. Prvi nagib je došel to pot iz bližnje Slovonije.« Že na spomlad leta 1572 so organizirali kmetje iz Podsuseda, Stubice, Brdovca, Stupnika in Cesar grada v hrvaškem Zagorju kmečko zvezo, katere cilj je bil: oboroženi nastop proti neusmiljenemu stiskanju od strani zemljiške gospode. Prvotna hrvaška uporna gibanja so bila usmerjena proti Francu Tahu, poveljniku konjice v Kaniži, ki je bil solastnik Sused-grada ter Stubice in pri Slov. Bistrici je posedal graščino Stattenberg. Predno so se uprli kmetje Tahuvemu brezmejnemu nasilju z oboroženo silo, so poslali kmečko odposlanstvo na Dunaj k cesarju Maksimiljanu, kjer so iznesli pritožbe proti Francu Tahu in prosili odpomoči. Ker so bili odpuščeni odposlanci s cesarskega dvora s splošno tolažbo, kateri ni nikdar sledila resnična odpomoč, so obupali v kmečko zvezo organizirani kmetje, zagrabili so za orožje ter se lotili izsiljenja stare pravde. Iskra, ki je užgala punt leta 1573, je bilo ravnanje Franca Taha na Susedgradu in Stattenbergu. Seveda ni šlo le za kratko razburjenje vsled odpora podložnikov, ali za izjemno stanje, ki ga je hotel upeljati na svojih posestvih Tahi, da pokori neposlušne kmete, temveč njegova vlada pomenja silno izžemanje podložnega ljudstva in tiranstva, ki mu iščemu zaman primere. — Uporni kmetje so pozneje po iztrebljenju kmečke revolucije pred sodbo v Gradcu, Zagrebu ter na Dunaju odkrili strašno sliko Tahovih zločinov. Morda so izpovedi tu in tam kaj pretirane, a kar se je dognalo uradno, je grozno dovolj, da moremo razumeti obupni odpor podložnih kmetov, ki so mu bili izročeni na milost in nemilost. <center> '''* * *''' </center> == I. Poglavje. == V dobi naše povesti sta stala navpično nad potokom Bistrica na Pilštajnu na dveh skalah dva lepa grada: Pilštajn in Hartenštajn, od katerih ne stoji danes skoro niti kamen na kamenu. Oba grada sta bila dvenadstropni stavbi. Utrdbe je tvorila narava sama. Edina nevarnost bi jima bila grozila iz Bistriške doline, od koder sta bila nedostopna. Radi naravno ugodne lege sta bila brez običajnih srednjeveških jarkov in utrjenega obzidja. Grada sta bila nekaki letovišči za tedanjo gospodo, ki se je rada mudila v skritem zavetju na oddihih po vojnih naporih, se je tukaj lahko mirno vežbala v orožju in pripravljala za viteške borbe po večjih krajih. S stolpa Hartenštajna je moral biti divni razgled po mični dolini Bistrice do Kozjega. Bila sta prvotno last z ogromnimi posestvi vred pilštajnskih grofov. Že blažena Ema, rojena pilštajnska grofica, je zapustila leta 1042 pilštajnsko posest z gradovi vred tedaj ustanovljeni krški škofiji na Koroškem. Pilštajnski kmetje kot podaniki škofov so bili v vsakem oziru na boljšem nego drugi, katere je tlačanila posvetna gospoda. Osovraženi so pa bili ravno na Pilštajnu nekateri najemniki, upravitelji in valpeti. V letih zadnje kmečke vstaje je bil grad Hartenštajn v najemninski posesti Janeza plemenitega Helfenberg. Grad Pilštajn je bil nekaj let v precej razdrtem stanju in ga je pozidal ter temljito popravil krški škof Urban Sagstetter leta 1570. Pod pilštajnskim trgom ob Bistrici je vas Lesično s podružno cerkvijo Sv. Ulrika na jezeru, ki se omenja v listinah že leta 1394. Kraj se je imenoval Na jezeru, ker je morala biti cela zgornja dolina Bistrice nekoč pod vodo, dokler se ni gorski potok prejedel skozi skalnati pilštanjski hrib in si priboril odtok proti Kozjem, Podsredi ter Št. Petru pod Sv. gorami, kjer se izteka v Sotlo. Cerkev sv. Ulrika bi naj bila pozidana radi močvirnatih tal na pilotih. V Lesničnem so bile v časih naslednjih dogodkov velike grajske kovačnice na kladiva z vodnim pogonom. Podjetje je bilo na slovesu daleč na okrog za gospodarske potrebe in kot izdelovalnica orožja ter viteških oprem. Treba pomisliti, da so se vršili tedaj neprestani boji s Turkom in tudi posamezni graščaki so se bojevali med seboj. Kakor danes so obstojale tudi v srednjem veku tvornice za izdelovanje orožja, bojne opreme, smodnika in topov. Izdelovalnice orožja so morale biti kje na skritem in v dobro zavarovanem kraju, da sovražnik sploh ni zvedel zanje. Orožje je bila dragocenost, ročno delo, katerega so tudi dobro plačevali. Vodje tvornic so bili po večini Nemci, pomočniki kmečki sinovi, ki so že bili večkrat na vojnih pohodih kot spremljevalci grajske gospode, so na tujem marsikaj videli in so se odlikovali po zvestobi ter spretnosti. Grajski gospod je pustil svojega spremljevalca po par let kje v kaki večji mestni orožarni, da se je izvežbal v tej stroki in mu je potem doma staro orožje ter opremo snažil ter popravljal. Nove bojne opreme so naročevali graščaki le iz večjih tvornic, kjer so jih morali takoj plačati. Pri nakupu orožja ni šlo s silo. Leta 1571 je zavladalo po celi Bistriški dolini med podložnim kmetskim prebivalstvom veliko veselje, ko je prevzel vodstvo grajskih kovačnic domačin Pavel Šterc. Bil je rodom iz Žusma, kjer je bil njegov oče uslužbenec na tamošnjem gradu. Že v mladosti se je izučil kovaštva ter ključavničarstva. Pozneje je bil vojak konjenik, ki se je udeleževal pod poveljstvom v uvodu omenjenega Franca Taha na Ogrskem bojev proti Turkom. Ko je spoznal Tahi njegove ključavničarske zmožnosti na vojnih pohodih, ga je nastavil za nadzornika orožarne v Kaniži, kjer je bil sam poveljnik konjenice. Po Tahovem slovesu od vojne službe je prišel Šterc na njegov grad Stattenberg pri Slov. Bistrici, kjer je imel dovolj posla s popravljanjem starih in z izdelavo novih viteških oprem. Pri Tahu na Stattenbergu Šterc ni bil dolgo, ker mu ni plačeval obljubljenega zaslužka in ga je celo oplazil z bičem, ko je zahteval odločno zasluženo plačilo. Iz bojazni pred ječo v grajskem stolpu je orožar utekel iz Slov. Bistrice, pribežal v ožjo domovino in bil sprejet z odprtimi rokami od posestnika pilštajnskega gradu Hartenštajn Janeza plemenitega Helfenberg. Novi gospodar ga je poznal kot izvrstnega orožarja in ga namestil za vodjo kovačnic v Lesičnem. Ob prihodu v Lesično je bil Pavel Šterc star 32 let, visoke, lepe ter krepke postave in prijazno prikupljivega obraza. Že na zunaj mu je bilo poznati, da je služil vojake in imel posla z najbolj imenitno gospodo. Kljub samozavestnemu obnašanju ni bil ošaben, ampak nasprotno — gostobesedno postrežljiv napram vsakemu, ki je imel opravka v grajski delavnici. Ker je bila lesička orožarna obenem tudi kovačnica, je bil nje vodja v stalnem stiku s tamošnjimi kmeti, ki se niso mogli načuditi njegovi neprisiljeni domačnosti. Vsakemu kmetiču je segel v roko, mu obljubil popravilo ali novo naročilo in še izpraševal ga je, kako se mu godi in kako je kaj zadovoljen z grajsko gospodo. Kmalu si je pridobil zaupanje podložnikov daleč na okrog. Lesička kovačnica je bila polna ljudi, ki so dali zalužka, a zvedeli marsikatero novo iz bojev s Turki in iz tedaj že živečega kmečkega gibanja po drugod. Prijazni grajski kovač je znal ter videl veliko, bil je precej daleč po svetu in je znal podati doživljaje revnim domačinom kot rojen Žusemčan v njihovem materinem — slovenskem jeziku. Radovedni Pilštajnčani so kar migali z mustačami, ako jim je pripovedoval Pavel, kako so podili Turke po Ogrskem in Bosni in kaj je skusil v veliki državni orožarni v Kaniži. Še bolj nego s pripovedovanjem o podivjanih Turkih si je znal prikleniti nase srca tlačanov s slikanjem prebridke usode Tahovih kmetov iz območja Stattenberga pri Slov. Bistrici in zagorskega Podsuseda. Pri poslušanju trinoških zgodb so kmetje škripali z zobmi, dvigali pesti in prisegali, da bi bili oni že davno zaplesali s Tahom, ako bi bil njihov grajski gospod! Po celi dolini Bistrice so pripovedovali ljudje od osebe do osebe, kaj počenja s tlačani krvolok Tahi, ki mora imeti volčje srce ter vražjo glavo. Staro in mlado je večkrat jokalo na glas, ko so poročali kmečki gospodarji po povratku iz Lesične, kaj jim je zaupal grajski kovač o Tahu, katerega je sam služil več let kot vojak in gledal na lastne oči, kaj in kako ravna lintver v človeški podobi s podložnimi kmeti. Za Pavlovo slavo priljubljenosti je še skrbel enooki Belakov Andrej. Dolga leta je bil kovač v grajski orožarni. Pri odsekavanju žarečega železja na nakovalu mu je odletel kos v levo oko in ga oslepil. V zahvalo za tolikoletno zvesto delo so ga odpustili in se je klatil reva na starost okrog ter popravljal pri kmetih za hrano in stan poljedelsko orodje. Ko je zvedel novi delovodja za usodo starca, ga je poklical v delavnico, kjer mu je poveril službo hišnika. Pazil je na jez, pospravljal orodje, pometal, izprezal konje strank in skrbel, da je bil red pri hiši. Prejemal je plačilo, vžival prosto hrano in stanovanje in vsak dan mu je še kaj odpadlo kot napitnina v gotovem ter pijači. Stari Andrej je imel lahko opravilo in precej prostega časa, da Je raznašal po krčmah po Pilštajnu, kaj vse je videl ter doživel njegov nezabno dobri gospod. Ako je povedal v nedeljo po službi božji na Pilštajnu kako dobro o Tahu v krčmi pri Pištelaku zbranim kmetom, so mu plačevali ne po poličih — po pintih. Ako mu je zmanjkalo resnično prisluhnjenih novic iz kovačnice, je razpletel sam katero prav grozno, da je bila orgorčenost napram gospodi tem ljutejša in polni pinti na mizi. Enooki Andrej je bil ustno izročilo Tahovih grozot, ki se je ohranilo stoletja med narodom in katerega so veliko pozneje beležili zgodovinarji iz ljudskih vrst. Po jezični zaslugi Andreja Belaka je znano o Tahovem trinoštvu iz okolice Podsuseda in Stattenberga tole: Kadar je imel Tahi na Podsusedu starega konja, ki je bil nič vreden, ga je prodal kateremu izmed kmetov, o katerem je znal, da ima nekaj pod palcem. Ta ga je moral kupiti za ceno, ki jo je določil Tahi, sicer ga je prisilil v nakup s temnico in telesnimi kaznimi. Drugi pot se je pokvarilo Tahu 1000 veder vina. Porazdelil ga je med svoje podložnike in prisilil, da so ga kupili za ceno, ki jo je določil sam. Ako mu niso plačali vina, jim je odvzel konje in govejo živino. Kmetje so morali rediti Tahovo živino na svoje stroške. Ako je poginilo kako govedo, so mu morali povrniti škodo v denarju po njegovi cenitvi, ni pa sprejel v zameno drugega živinčeta. Enako so morali rediti in čuvati Tahovi kmetje njegove lovske pse in ako je kateri izmed njih poginil, so mu morali dati zanj vola. Zvišal je služnosti in naklade tako, da je tirjal od vsakega kmeta 22 čutar vina več, kakor so mu bili dolžni dajati. Svojih delavcev ni plačeval po več let. Večini je ugrabil ves imetek, konje ter govedo. Najhujše pa je bilo, da je oskrunjal Tahi s sinovi vred kmečko družinsko življenje. Pozval je svoje podložne na tlako, moške in ženske. A ženske, ki so mu bile všeč, je dal odvesti po svojem slugi na grad, kjer so postale žrtve njegove divje strasti. Znana so imena 14 deklet in žen, ki jih je vse oskrunil. Dve od teh nesrečnic sta bili na Brdovcu. Ena je bila hči Tomaža Mačkomelja, druga hči Pavla Jurkoviča. Poslednjo je imel zaprto dalje časa na Susedgradu. Ker se je oče Jurkovič obnesel za čast svojega otroka, mu je mladi Gabrijel Tahi razsekal lice in iztaknil oči. Enako kakor na Susedgradu in Stubici jo ravnal krvolok tudi s svojimi kmeti na Stattenbergu pri Slov. Bistrici. Tukaj si je izposojeval denar pri imovitejših podložnikih, a vse izposojene vsote je ostal na dolgu in gorje tistemu, ki se je drznil ponižno prositi, naj mu vrne denar. Z gorjačo ga je dal iztirati iz gradu ali pa vreči v ječo. Po stari navadi je imel zahtevati graščak tlako le za svoje osebne ali domače potrebščine, ne pa za obrtna ali druga podjetja, ki nesejo več ali manj dobička. V graščinskih zapisnikih je bilo natanko določeno, koliko dni v tednu mora tlačaniti kmet in kaka dela mora opravljati. Franc Tahi je zahteval proti stari pravdi izredno tlako, ne da bi bil kmeta ali rokodelca za to primerno odškodoval. Veliko škodo so trpeli kmetje, ki so nosili za tlako naprodaj ali vozili graščinske pridelke v Slov. Bistrico, Ptuj ali Celje. V mestih so bile strogo določene najvišje tržne cene, nad katerimi ni bilo dovoljeno prodajati živila. Toda Tahova graščina je brez ozira na tržni red zahtevala in jemala od kmetov višje določeni izkupiček. Tahi je ukazal Jurku iz Poljčan peljati dva soda karpov in ščuk v Ptuj in prodajati funt karpov po 8 krajcerjev, ščuke pa po 6 krajcarjev. Vrhutega mu je poginilo v poletnem času mnogo rib. Vzlic temu je moral kmet plačati graščaku polno določeno ceno 23 goldinarjev in ker se je obotavljal skraja, ga je dal vreči radi nepokorščine v ječo in ga mučil tako dolgo, da je plačal ves dolg. Tahi je pošiljal podložnike v mesta brez blaga in denarja, da so jemali zanj na up razno blago, ki so ga morali naposled sami plačati. Tem potom je dobival graščak razna sladila, dišave in najbolj draga vina iz Italije ter Španije. Tahi je preziral vse zapisane pravice in sklenjene pogodbe, neusmiljeno je odiral kmete in kočarje, vdove in sirote. Brez pravega vzroka je dal zdaj temu in onemu odgnati živino iz hleva, kakor konje, vole, krave, teleta, prašiče, koze in odpeljati žito, salo, platno, skrinje ter konjsko vprego. Kmet, ki je poslal hlapca s konjem na tlako, ni bil nikoli varen, da mu prižene žival zopet domov. Tahi je odpravil konja in hlapca s težko naloženim vozom iz Slov. Bistrice v Gradec, v Sused ali v kak drug kraj. Ako je šlo po sreči, se je vrnil čez par dni sam domov brez blaga in denarja. Tahova pravosodna oblast mu je bila le molzna krava, od katere je hotel imeti kar največji dobiček. Največje posilno sredstvo mu je bila grajska ječa v stolpu, kjer je ukrotil vsacega protivnika. Kdor je črhnil le besedico nevolje, tega je dal takoj zapreti zaradi nepokorščine in punta. Navadno se mu je kmet, katerega je nameraval odreti, že udal, če mu je le zagrozil z ječo. Kmetu Novaku iz Stare vasi pri Slov. Bistrici je prišla v noči lisica v kurnik. Domače je zbudil kurji kokodak in gospodar je šel pogledat k perutnini. Pri pogledu na človeka je utekla lisica kmetu med nogami in hotela uiti skozi planke na dvorišču. Novak tudi ni bil len in hajdi za drznico, katero je ujel baš za rep, ko se je rinila z vsemi silami skozi plot. Kmet je držal zajeti rep z vso močjo, lisica je hotela za vsako ceno v svobodo, je pač popustil rep in ostal v Novakovih rokah. Kako se je maščeval Novak iz Stare vasi nad lisico, se je razneslo kmalu po celi okolici. — Pozneje je baš stari Tahi ustrelil lisico brez repa in se čudil tej prikazni. Grajski lovec mu je rekel, če še hoče imeti rep v koži, ga mora tirjati od Novaka, ker on ga še vedno hrani. Radi izpulenja lisičjega repa je moral odnesti Novak na Stattenberg vse kure in še s palico jih je dobil, da ni mogel hoditi dalje časa na delo, ker je izmaknil drzno kradljivi divjačini rep. V grajski kovačnici v Lesničnem, ki je že bila tabor kmečke zveze in prekipevajoč lonec ljudske nevolje na gospodo, se je zgodila na mah sprememba. Na Hartenštajn sta prijezdila oba graščakova sina Žiga ter Adolf s celim spremstvom plemičev. Plemiška mladina si je ogledala v delavnici izdelano orožje in se čudila Pavlovi izredni spretnosti o tedaj tolikanj iskani ter čislani obrti. Ko je videla mladež v delovodji nekaj več nego obrtnika, ga je povabila skoro za stalno na grad. Le tu in tam je še prišel pogledat v Lesično in dal nova povelja za izdelavo viteške opreme. Ljudje so zvedeli kmalu, da je postal njihov ljubljenec iz Lesične kar celi vitez in učitelj mladih grofov v rabi orožja in v boju na konju. Po cele dneve je odmeval iz grajskega dvorišča žvenket orožja, peket konjskih kopit, krik ter navdušeno ploskanje z rokami. Včasih so prijezdile na Hartenštajn kar cele čete do ušes oborožene plemenite gospode. Ob prilikah večjih posetov je bilo na grajskem dvorišču posebno burno in celo v noči ob plamenih gorečih bakelj so se zaganjali plemiči na konjih eden proti drugemu in se suvali s topimi sulicami. Duša in središče vsega hrupnega dirindaja na grajskem dvoru je bil Pavel, ki je jezdil z mladimi grofi okrog v svetli viteški opremi. Kmetje so brž uganili, da ne pomeni neprestano zbiranje oborožene gospode za nje nič dobrega. Poročil o kakih turških vpadih ni bilo od nobene strani; pač pa so se širile govorice, da so hrvaški kmetje že parkrat napadli Tahovo najožjo žlahto iz Susedgrada in Stubice ter si pripomogli sami do obračuna in pravice. Kaj, ko bi tele gosposke fantiče vežbal grajski kovač, da bodo mlatili v kratkem po že itak do tal upognjenih kmečkih hrbtih? Bog znaj, če ni bila Pavlova prijaznost le vaba za blebetave jezike lahkovernih tlačanov? Zvedel je vse njihove težnje ter sovraštvo do nenasitne gospode in bo lahko pokazal s prstom na vsacega, ki je zabavljal na oblast in cesarja, ki ima za vse kmečke pritožbe le gluha ušesa! Kar strah je postalo hartenštajnske podložnike, kaj bo z marsikaterim izmed njih, če je grajski kovač poturica in jih bo izdal. Kakor je bila pred kratkim vera tlačanov v domačina Pavla Šterca trdna in si je štel vsakdo v čast, da si je iztresel srce vpričo izkušenega graščinskega uslužbenca, tako je sedaj preklinjal uro, ko je nasedel temu gosposkemu petolizcu, ki je bil med njimi navaden vohun v težkih časih bojev za staro pravdo. Javno ljudsko mnenje se je glasilo: Kar je kvantal Pavel o Tahu in njegovem trinoškem početju, je bil le trnek, na katerega je ujel pilštajnske ščuke, katere bo pomagal sam peči na grajskem ražnju. Kedo bi bil tudi zameril kmetom ta hipen preokret glede presoje poprejšnjega njihovega buditelja, ko ga že ni bilo tedne in tedne med nje. Če je pogledal v delavnice ob Bistrici, se mu je tako mudilo med mlade plemiče, da se je večkrat spodtaknil ob kakega kmečkega dobrega znanca, ne da bi ga bil pogledal, kaj še le ogovoril. Da je Pavel poturica ter ovaduh, je stalo trdno kot skala, saj bo še lizun spremenil vero. Povod za naslednje osumljenje je dala tale nova prikazen v pilštajnski fari: Domači vikar Kraft je moral odstopiti kar čez noč kaplanijo pri Sv. Trojici v Dobležičah čisto tujemu duhovniku, ki se je bil pritepel na Pilštajn nekod iz Koroške. Sam cesar ga je napodil iz službe, ker je oznanjal Lutrovo vero. In koj, ko se je prikazal na Pilštajnu, mu je nakazal graščak desetino deseterih posestnikov. Lutrovec je vabil Dobležičane v cerkev. Šlo jih je nekaj parkrat iz radovednosti, a so slišali le zmerjanje čez svetnike, Marijo, papeža ter katoliško cerkev in maše je bilo konec, kakor bi pihnil. Ljudje so se bali krivega preroka in še dobležičke cerkve so se ogibali, da bi jih kje ne premotil zlodej in jim ugrabil dediščino očetov — pravo sv. vero. Odkar se je naselila viteška gospoda na Hartenštajnu, je Lutrov duhoven skoro stalno v gradu, kjer ponavlja nedeljo za nedeljo zgoraj omenjena bogokletstva, pa mu vsi potrjujejo, da tako je prav in tako bo sedaj brez svetnikov, Marije, zakramentov, sv. maše ter papeža! In kedo prihaja v družbi grajskega kovača v Lesično v delavnice, če ne oni nebodigatreba Lutrov apostol, ker je seve za gospodo in proti kmetu. Ta bo sedaj lepa na Pilštajnu! Ker so lahkoverni tlačani zaupali svoj punt v mislih proti gospodi prijaznemu izdajalcu, jih bodo pometali v ječo in jim še tamkaj vsilili lutriš vero, ki je slabša od turške. Tako in enako so mislili in šepetali eden drugemu podložniki v neprestani bojazni, zdaj pa zdaj bode planil po njih grajski valpet z beriči in jih odtiral na odgovor radi punta proti oblasti in radi sile na spremembo vere. Po par mesecih sta zapustila Hartenštajn graščakova sina in se vrnila v Celje, kjer je bil njun oče v cesarski službi. Grajski kovač se je zopet preselil v Lesično in prevzel z vso vnemo vodstvo delavnic, ki daleč niso mogle dohajati vedno novih naročil glede orožja ter viteških oprem. Ubogi Pavel je gledal in se čudil, ko je naletel povsod le na tuje obraze. Kmetov sploh ni bilo več blizu, ko so zvedeli, kedo je zopet gospodar kovačnic. Še taisti, ki je moral v Lesično, je skušal, da je opravil hitro in se ni spustil z grajskim kovačem v noben drug razgovor kakor, kar je moral. Pavle si ni mogel razložiti preobrata iz tolike prijaznosti ter zaupljivosti v — strah ter pobeg pred njim. Uganko mu je pojasnil šele stari Belakov Andrej, kateremu se tudi ni nič boljše godilo nego Pavlu. Odkar se je klatila tod ta vražja gospoda in dolgopeti lutrovec, mu ni plačal nikdo niti enega polička, četudi je še tako zabavljal nad Taha ter plemenitaše po gradovih. Po tem razodetju je uvidel v življenju izšolani ter preizkušeni Šterc, da bo v sedanjih časih tihega in odkritega boja za staro pravdo nemogoče služiti gospodu in tlačanu. Za koga se je odločiti njemu, mu je bilo jasno, to mu je narekovala vest ter katoliška vera, saj je bil sin kmečke, slovenske in verne matere! Nikakor še ni bil pozabil udarca Tahovega biča. Kakor psa ga je bil oplazil ta pijavka kot plačilo za delo. Že davno zaceljena brazda mu je klicala v spomin osveto nad gospodo, kadarkoli si je potegnil z roko po obrazu. Vendar kaj je bila njemu storjena krivica v primeri s tisočerimi in tisočerimi, katerim je iztiskal grad kri ter solze iz kmetskih podložnikov! Ni bilo dovolj, da je zasužnjila graščina ubogo kmečko paro glede osebne svobode ter imetja, ne, še novo ter krivo vero mu je hotela usiliti in vkovati tudi kmečko vest ter dušo v verige grajske brezvestnosti! Pavel ni bil trstika, katero bi bil z lahkoto zibal sem ter tja veter dobrega zaslužka iz grajske blagajne, bil je neomajan hrast, kojega korenine so segale globoko v prepričanje, da kmet ni pes, ampak kristjan z res pravo dušo in neugnanim hrepenenjem po osebni svobodi ter pravici! Čeravno v grajski službi, je bil z vsakim utripljajem srca za kmeta in njegovo svobodo, pa koliko razočaranje! Bratje iz kmečkih vrst so ga osumili za izdajalca brez vsacega dokaza le radi dejstva: služba ga je iztrgala za nekaj časa iz njihove sredine in ga preselila iz kovačnice na grad! Tolažil se je s prastaro resnico, da je baš kmet tolikokrat prenagel z zaupanjem ter z obsodbo. S čisto in odkrito dušo si je pridobil zaupanje tlačanov, zagrešil ni ničesar, kar bi ga tiralo na pranger izdajstva, mirna vest, pravica ter resnica bodo zmagale in mu pridobile nazaj čast ljudskega buditelja! == II. Poglavje. == V letih, ko se je pripravljala zadnja kmečka vstaja, je štela pilštajnska župnija 19 podružnih cerkev. K Pilštajnu so spadale tedaj še tudi tele fare: Kozje, Buče, Olimje, Prevorje in Zagorje. Zgorajni zgodovinski podatki nam povedo, da je bila šentmihelska nedelja na Pilštajnu, ko so obhajali farnega patrona sv. Mihaela leta 1571, izredno dobro obiskano cerkveno slavlje. To nedeljo so prihiteli verniki k slovesni službi božji iz območja vseh podružnic in se je nabralo ljudstva, da ni bila premajhna samo farna hiša božja, da celo trg. Kjub dejstvu, da sta dičila Pilštajn dva lepa ter velika grada, trška naselbina ni bila razsežna, ker tudi ni mogla biti radi ozke lege na grebenu. Pač pa je bilo v trgu nekaj prav čednih in za tedanje razmere lepih in v denarnem oziru dobro podkovanih hiš. Pilštajn je bil središče cele Bistriške doline v cerkvenem ter vsakem oziru in kar se tiče trgovanja z živino. Na zelo stare trške pilštajnske pravice nas spominja še danes pranger nad rotovžem. Po sv. maši so imeli trški ter okoliški krčmarji preko glave opravka in tudi lep zaslužek jim je zapustila proslava farnega zaščitnika. Kmetje so jedli ter pili po gostilnah, se pogovarjali in izmenjavali med seboj novice. Ta dan se je zvedelo na Pilštajnu toliko kakor celo leto ne. Moški so prišli v svojih pogovorih o letini, živini ter sejmih kmalu na politiko o stari pravdi in so kar migali iz pekoče radovednosti z ušesi, ako je znal kateri glede tega vprašanja povedati kaj novega in kar je cikalo na škodo gospode. Šmihelska nedelja je bila dan za starega enookega Belakovega Andreja, ki je znal dražiti s svojimi novostmi ušesa in žepe radovednežev. Po vseh krčmah je kramal s pripovedovanjem o Tahovih grozodejstvih, ki so že obrodila javne nasilne punte med junaškimi hrvaškimi kmeti. Za Hrvati se bodo gotovo kmalu oglasili Slovenjebistričani in potem bo zavrelo med vsemi slovenskimi kmeti, ki se bodo združili z že obstoječo hrvaško puntarsko kmečko zvezo. Da so ga za te vesele in upanje na boljšo bodočnost obetajoče novice kmetje napajali, je razumljivo samo po sebi. Kmalu popoldne se je že bil napil žolna, da je razsajal,imel opravka s trškimi beriči in nočil v občinskem zaporu. Dolgi Grobinov Filip iz Buč je pripovedoval, da je bil v Kapelah pri Brežicah na sejmu. Videl in slišal je tamkaj slepega Hrvata, ki je pripovedoval še vse nekaj bolj strašnega o grozodejstvih ter pokvarjenosti hrvaške grajske gospode nego pijani Belak. Sejmarji so pustili živino in trgovino ter poslušali slepca, ki je strašno zgledal. Razlagal jim je, kaj so že dosegli Hrvati v borbi za staro pravdo in da bo treba tudi slovenskemu kmetu seči po kosi ter cepcu. On ni prav razumel vsega, kar je kričal Hrvat, ker je bil predaleč proč radi gneče. Ve pa, da roma slepi mož od kraja do kraja peš in da hoče celo v Gradec, kjer bo tožil graščaka, ki ga je oslepil. Vsi so želeli, da bi bil slepi trpin danes med njimi, ko jih je toliko zbranih, da bi slišali kaj in kako je v resnici s hrvaškim puntom. Takile razburljivi pomenki in še dober vinček sta poslušalce podkorajžila toliko, da bi bili koj pripravljeni, udariti na to vražje brezvestno in po volčje podivjano in krvoločno gospodo. Ženski spol se ni zmenil toliko za politiko, tega je le skrbelo, kaj bo z novo vero, v katero šunta in napeljava neznanec, ki se je vgnezdil pri cerkvi na Dobležičah. Skraja se je držal le grajskih, sedaj že lazi po kmetih. Njegovi nauki so tako bogokletni, da ne prizanaša s psovkami ne Mariji, ne svetnikom, ne sv. maši in najbolj pa blati rimskega papeža. Ljudje ga ne poslušajo radi, a iz hiše se ga ne upa nobeden pognati iz bojazni pred valpetom ter beričem. Ker mu je neki nemški Luter: sv. maša, svetnik, Marija in papež, naj mu tudi ta da desetino, saj onih od graščine mu izročenih 10 kmetov krog Sv. Trojice v Dobležičah je priseglo, da ne bodo dali koroškemu bogokletniku niti enega žitnega zrna in niti za požirek vinskega mošta. Proti večeru na šmihelsko nedeljo leta 1571 so bili vsi pilštanjski romarji za staro pravdo ter proti gospodi in za staro vero proti bogoskrunstvu lutrovstva! <center> ''' — ''' </center> Kmalu po šmihelski nedelji je buknilo po obširni pilštajnski fari, da se mudi v Lesičnem v kovačnici oni slepi Hrvat, o katerem je znal povedati na Šmihelovo Bučan, dolgopeti Grobinov Filip. Moški, ki so bili na žegnanju na fari in so sedaj čuli, da je mogoče videti ter slišati kmečkega mučenika iz sosedne Hrvaške, so našli koj kak poseben opravek in se podali v Lesično, kjer je že bilo ljudi kakor ob priliki večjega romanja. Na sredini zbranih je stal, oprt z obema rokama ob palico že starejši mož, visoke, a sključene postave, obraz ves razbrazdan od zaceljenih razrezov in mesto oči dve globoki — prazni jami, iz katerih so kapljale neprestano solze. Pogled na tega živega mrliča je bil pretresljiv še za tako kamenito srce. Kmetje iz Bistriške doline so jokali, že ko so zrli žrtev plemenitaškega tolovajstva, naravnost zatulili so od bolesti ter svetega gneva, ko se je starec zravnal in povedal prosečega glasu, da je on Pavel Jurkovič iz Brdovca v hrvaškem Zagorju in je spakedral njega krepkega moža v slepega prosjaka sin starega Franca Taha — prokleta gadina Gabrijel. Po teh uvodnih besedah je zašumelo med poslušalci. Eden drugemu so šepetali: »Grajski kovač in Belak nista lagala. Nista vohuna, ne poturice ali izdajice, čutita z nami za staro pravdo!« Že prvi nastop trinoško ustvarjenega slepca je preokrenil ljudsko nevoljo ter nezaupljivost v Pavla v navdušeno ljubezen in trdno zaupanje. Baš ta mož nam bo pomagal in nas vodil do nam ugrabljenih pravic. Pavel Šterc je že bil junak dneva, ko je nadaljeval zravnani slepec svojo žalostno povest. Počasi, premišljeno, brez običajnih zagorskih kletvic je razložil, za kaj prav za prav je prišlo v njegovem rojstnem kraju do kmečkega punta. Iz ust očividca so zvedeli kmetje, da je gospodovala v Susedgradu in Dolnji Stubici priljubljena rodbina Heningov, ki je izumrla v moškem kolenu že leta 1502. Pozneje so si prisvajali obsežna posetva sestre zadnjega Heninga, njihovi možje, sinovi in vnuki. Rodilo se je vprašanje, ali ima pravico do Susedgrada žensko potomstvo, ali pa podeljuje po starem zakonu kralj svobodno posestva, katerih gospodarji so izumrli v moškem kolenu. Po dolgoletnih pravdah je rešil kralj Ferdinand leta 1559. vprašanje tako, da je podelil polovico Susedgrada in Dolnje Stubice štajerskemu plemiču Andreju Teuffenbachu, ki je prejel po svoji materi Katarini ime Hening; drugo polovico pa ogrskemu bogatašu ter veljaku Andreju Batori, ki je tudi bil po svoji materi potomec Heningovcev. Še istega leta je zastavil Andrej Teuffenbach—Hening svojo polovico posestva v Stubici medvedgradskemu vlastelinu Ambrožu Gregorijancu, polovico Susedgrada pa deloma Andreju Batoriju, deloma svoji ženi Uršuli Meknitzer. Leta 1563. je umrl Teuffenbach brez moškega nasledstva. Preživela ga je žena Uršula Meknitzer s štirimi hčerami, katerim je bil glavni zaščitnik in pomočnik Ambrož Gregorijanec v Stubici in Medvedgradu. Andrej Batori, solastnik Susedgrada, ni bil nikdar na Hrvaškem, ker je bil na Ogrskem kraljevi sodnik. Radi tega je prodal 1.1564. vse svoje pravice na Susedgradu in Stubici za 50.000 goldinarjev Francu Tahu, poveljniku konjice v Kaniži. V slutnji, da prodaja ne bo po volji Uršuli Meknitzer in njenim hčeram, je dal upeljati novega kupca v posest proti običajem nenadoma in ponoči brez vednosti sosedov. To nenavadno postopanje je silno vznemirilo vdovo Uršulo, njene sorodnike in prijatelje. Proglasili so Franca Taha za vrinjenca, ki se je utihotapil med nje, in vložili ugovor proti prodaji in načinu vpeljevanja. Tahi se ni umaknil kar tako, ker ima kot star bojevnik vplivne sorodnike in pokrovitelje. Po brezuspešnih ugovorih se je razvila med njimi in vdovo Uršulo strašna borba za gospodstvo na Susedgradu. Skoraj vsa zapadna Slavonija se je razdvojila na dva tabora. Na Tahovi strani so bili: ban Erdedi, mogočni rodbini Alapičev in Keglevičev. Z Uršulo in njenim sorodstvom (Heningovci) so potegnili Ambrož Gregorijanec s svojim sinom Štefanom, Sekelji v Krapini in še knez Nikola Zrinski. In kakor velikaši se je razdvojilo tudi nižje plemstvo na Tahijevce in Heningovce. Eni so udarjali na druge s svojimi kmeti, drug drugemu so ščuvali podložnike. In tako so postali prepiri med plemstvom povod kmečkega gibanja. Ko se je bojeval Franc Tahi s Turki na Ogrskem, je zbrala vdova Uršula krog 800 tlačanov ter iztirala z njihovo pomočjo iz Susedgrada Tahovo rodbino. Ko se je nato dvignil ban Peter Erdedi, da kaznuje Uršulo z orožjem ter vrne Tahu Susedgrad, so zbrali njeni zetje z Ambrožem Gregorijancem 3000 seljakov in so razpršili 3. julija 1565 pod Susedgradom popolnoma bansko vojsko. Odpor Heningovcev je bil zaman, ker je bil Franc Tahi leta 1566. ponovno vpeljan v svojo polovico Susedgrada ter Stubice, drugo polovico pa je prevzela kraljeva oblast, dokler se ne konča pravda z vdovo Uršulo. Zdaj je začel Tahi neusmiljeno preganjati svoje nasprotnike, a strašno zatirati tudi kmete, ki so se bili borili proti njemu. Razpor zasebnega značaja se je vedno bolj širil. Bil je sprva omejen na Susedgrad ter Stubico, kjer se je zdelo kmetom vladarstvo Tahovo nepostavno in je bilo kljub temu kruto ter nasilno; a kmalu se je razširil tudi na druga gospodstva. Ko je zmagal Tahi svoje plemiške protivnike, je skušal z nasilstvom in strahovlado streti tudi odpor kmetov. Toda vse bi bili mi seljaki še pretrpeli, da nam ni ta volk v človeški podobi oskrunil celo naše najsvetejše — naše družinsko življenje. Da je temu res tako, evo mene, oslepljenega Pavla Jurkoviča iz Brdovca, ki je zgubil vid na obe oči, ker se je obnesel za čast svoje edine hčerke. Kar s tlake so odgnali grajski pandurji ji mojega otroka na Susedgrad, od koder ga ni bilo več domov. Koj smo zaznali, kaj in kako bo, saj stari Tahi in njegovi sinovi so že poprej onečastili iz naše okolice 14 deklet in žen. Ker otroka le in le ni bilo na spregled, sem stopil sam na grad Sused in prosil grajsko služinčad, naj me pelje pred gospodarja. Starega ni bilo doma, prišel je sin Gabrijel in me koj nahrulil, kako sem se sploh drznil, prestopiti grajski prag, spadam vendar v hlev med živino! Pri tem zasmehovanju je zavrelo po meni, stisnil sem pesti in za vpil: »Vi spadate z očetom vred v svinjak, jaz sem danes tukaj, da zahtevam zadoščenje za onečaščenje otroka, ki ječi že dneve kot mučenica v ječi!« Fante se je stresel od jeze, pordečil, zgrabil za meč in se pognal proti meni, da bi me zabodel. Z roko sem mu iztrgal rezilo, ga prelomil na kolenu in za sabljo bi bilo tudi po mladem plemenitku, da me ni lopnil nekdo z nekaj trdim zadaj po glavi. Udarec je bil tako silen, da sem se zgrudil v nezavest. Zbudili so me z mrzlimi polivi in spoznal sem, da sem zvezan na rokah in nogah. V obraz se mi je zarežal s peklensko zlobo, Bog mi grehe odpusti, plemiški vrag Gabrijel. Zabrusil mi je na glas, da mi ne vrne otroka, še bo z njo plašljivo golobico mnogo zabave, predno bo pomnila celo življenje, kaj znajo Tahi. Gledal me je po tem objasnilu škodoželjno in se divil nad mojo onemoglostjo, sem mu pač pljunil v obraz. Z ostankom zlomljenega meča se je zakadil v mene na tleh ležečega in začel suvati v mene z rezilom, kamor je pač zadel in med mesarjenjem je preklinjal nebo in zemljo in prisegel, da ne bom videl nikdar več vlačuge, kateri sem oče! Kaj se je godilo nadalje z menoj na gradu, ne vem, zavedel sem se šele po preteku nekaj dni na svojem domu, kjer so mi povedali, da mi je izkljuval grajski jastreb oči, me razsekal po obrazu ter telesu, otroka pa drži še sedaj v svojih vražjih krempljih! Ko sem stopil po mesecih zopet na noge, sem vzel v roke palico in naprosil soseda Peretičevega Ivico, da me vodi za roko iz kraja v kraj po celi Sloveniji do Gradca, kjer bom tožil Tahe za oskrumbo edine hčerke in radi meni prizadete najtežje telesne poškodbe. Gospoda bo sodila Tahe na papirju in to pravo zahtevam od kralja kot zadoščenje za ugrabljenje časti hčere in za iztaknjene oči. Krvavi in že dolgo zasluženi obračun bodo napravili s Tahi in njegovo družbo moji rojaki Zagorci in bratje Slovenci, ki vam je ženska čast svetost in vem, da je v vaših zdravih očeh mučenik oče, ki je moral plačati plemenitemu lopovu oskrumbo otroka z vedno izgubo — vida! Pri nobeni pridigi še niso ihteli moški Pilštajnčani tako na glas, ko ob tokratni razlagi, zakaj je že prišlo na Hrvaškem do krvave zahteve izročitve stare pravde in zakaj da mora priti prej ali slej do tega koraka tudi med štajerskemi kmeti. Ko se je poslavljal slepec od njih, da bi nadaljeval pot proti Planini in Celju, so mu do solz ginjeni in hvaležni poljubljali palico in roke. Vsak se je hotel vsaj dotakniti mučenika očeta, katerega je vražja gospoda oslepila, ko mu je že poprej ugrabila ter onečastila otroka! Še tako živ ter natančen opis Tahovih trinoštev bi ne bil tako podžgal priprostih tlačanov, kakor jih je resnica ter očividen rop oči ter ženske časti. Uporna iskra, ki je že dolgo tlela, je povest hrvaškega brata razpihala, bilo bi treba samo zaklicati: Nad brezsrčno gospodo! in cela tolikanj miroljubna Bistriška dolina bi se bila dvignila, da maščuje z ognjem in pobojem najbolj enostavne in najsvetejše človeške pravice! <center> '''* * *''' </center> == III. Poglavje. == Povest oslepljenega Pavla Jurkoviča je zapustisla splošno najglobokejši utis. Iz orisa razmer po drugod so uvideli Pilštajnčani, da so pri njih prav za prav nebesa v primeri s Tahijevim kraljestvom po hrvaškem Zagorju. Vsak je bil prepričan v dno duše, da jim je slikal grajski kovač pekel kmečkega tlačanstva mnogo znosneje, nego je bil v resnici. Grajska kovačnica v Lesičnem je oživela koj po odhodu nesrečnega Jurkoviča in Pavel je postal čez noč ognjišče, ob katerem so se ogrevali ter navduševali tlačani iz Bistriške doline na boj za staro pravdo. Vsi so govorili: Ako slačijo danes pri živih telesih graščaki kožo Hrvatom, bodo jutri tudi nam. Pomagati moramo eden drugemu. Tahijeva tlaka je hujša od turškega suženjstva. Oh, je imel Belakov Andrej zopet dobre čase ter pijače mesece naprej, ko je raznašal puntarske novice iz kovačnice po pilštajnskem trgu. Sedaj, ko je videl ter slišal slepega Jurkoviča, je slikal tudi lastno enooko slepoto kot posledico grajske brezsrčnosti in si priboril med domačimi mesto mučenika, v zahtevi po uresničenju klica: Za staro pravdo! Le nekdo ni bil nič kaj vesel, da se je tako naenkrat ter iznenada poživila kmečka politika krog delavnic v Lesičnem. Ta nekdo je bila Pištelakova Ema, edinka najboljšega in glede premoženja najbolj trdnega tržana. Ni bila na zunaj krasotica, ker je bila izredno velike ter močne postave, pač pa res prava Emica po srcu in mehko milem pogledu. Njena zunanjost je razodevala žensko moč ter nevstrašenost, njena beseda, oči in dekliški smehljaj so oznanjali, da še spavajo v njej vrline, dobrote ter globokosti materinega srca. Bili so tedaj trdi časi, ko je bila telesna moč v veljavi ter spoštovanju. Kdor je bil količkaj premožen in še na zunaj krepke postave, je nekaj pomenil. Pištelakova Ema je bila daleč na okrog na glasu, da njej ni najti para glede telesne moči in srčnih čednosti. Znano je bilo, da kot mladenka prelomi vsako konjsko podkev brez posebnega napora. Ako je izbruhnil prepir med vinjenimi gosti, je zadostoval njen glas ali žuganje s prstom, da so se prepirljivci pomirili v bojazni, da bi jih ne posadila na hladno in kot igračo dekliška roka. Domača in tuja grajska gospoda se je čudila njeni moči. Plemiči od daleč so jo vabili v grad, kjer je radevolje pokazala, da jej je podkev igrača in najtežji meč pero v roki. Ema je bila doma tudi na konju. Izurjenosti v sukanju na konju so jo zlahka navadili grajski orožarji, ki so pripovedovali gospodi bajne čine o orjaški Pilštajnčanki, kateri je vsak vitez v najtežji opremi lutka. Moči njenih rok se no more ustavljati še tako v rabi konja izvežban borec. Veliko stav je bilo dobljenih, ker mladostni tuji plemiči niso verjeli pravljici o goljatski trški deklici, dokler ni bil širokoustnež ob denarno stavo in se je še skotalil s konja po izmenjavi prvih sunkov z orjakinjo. Že par let pred prihodom Šterca v Lesično so bile vsakoletne viteške igre — takozvani turnirji na Pilštajnu dobro obiskani od tujega plemstva in največ radi radovednosti srečanja s trškim ženskim vitezom, ki je na občudovanje vseh številnih gledalcev zmagoval v viteških borbah z izredno močjo pa tudi s spretnostjo v ježi in radi dolge sulice, ki je bila prikrojena za to, da nasprotnika dvigne s sedla ter ga skotali na tla, ne pa rani ali celo smrtno prebode. Pištelakova Ema je bila na obeh pilštajnskih gradih junakinja in pogostokrat povabljena ob priliki obiskov ter viteških iger. Nikdo se je ni upal žaliti, ali se dotakniti njene dekliške časti že iz strahu ne, da bi ga samozavestna ter ponosna mladenka vpričo vseh ne stresla liki mačka miško in ga pozvala dejansko k dostojnosti. Pravi vitez po telesu, vitez dekliške modrosti, skromnosti in čednosti po duši je bila Pištelakova Ema na Pilštajnu in radi tega ljubjenec gospode, tržanov in kmetov podložnikov. Ji še ni bilo dvajset let, ko je bila javna tajnost, da je obviselo oko lepega grajskega kovača baš na Emi, ki se ni branila poštene ter v njenem mladostnem življenju tudi prve ljubezni. Ugajal jej je Pavel po obnašanju, kreposti ter spoštovanje vzbujajoči možatosti, ko se je oglasil prvič v očetovi krčmi. Srce se jej je zavrtelo v radostnem oboževanju ter prikrito hrepeneči ljubezni, ko ga je gledala kot pravega viteza na konju v blesteči bojni opremi. In takrat, ko je vežbal mlade plemiče v ježi ter rabi orožja, je bil tolikokrat pri njih in tedaj sta si tudi razodela, da sta že prav za prav čakala eden na drugega, da sta ter ostaneta za bodočnost življenja eno. Bile so to za Emo ure rajskega duhanja cvetja prve ljubezni, ki je obetala tudi življensko resnost, saj je imel Pavel tako lepo službo in povrh bi bil še vreden naslednik skrbnega, uglednega ter premožnega Pištelakovega očeta. Javnost je zrla s ponosom v to ljubezen, jo odobravala ter stavila drugim za vzgled. Odkar so bili odšli plemiči s Hartenštajna in je bil pognal slepi Hrvat med kmečki narod jabolko puntarske zavesti, je tudi Emin izvoljenec nekako zanemarjal trg. Mu je pač tudi prijalo, da si ga je zopet izbral priprosti ter tlačeni človek za vodjo ter odrešenika iz okovov grajskega jarma. V Emi je tlelo po ženski navadi precej samopašnosti in je hotela imeti Pavla le zase in ne da so se ogrevali ob njem še nešteti drugi. Morila jo je ljubosumnost, zakaj so mu drugi več kakor ona, kateri je obljubil spremstvo skozi celo življenje. In nazadnje je bila ona pač le prosta tržanka in ne tlačansko kmečko dekle; navduševanje na boj za staro pravdo ji je bilo tuje, ker ni okusila nikdar trdosti in neusmiljenosti grajske pete. Nekaj jej je še povrh šepetalo, da bi moral Pavel držati bolj z gospodo, pri kateri je uslužben tako dobro, nego s kmeti, ki so vsi uboge ter bojazljive pare, ki tudi vlečejo in se uravnavajo po trenutnem vetru splošnih govoric ter hujskarij. Kratko in malo: Ema je bila urezana ter prikrojena bolj po gosposko in želela isto tudi od preljubega ljudskega junaka Pavla. Ravnokar omenjene očitke mu je povedala večkrat očito in ga prosila, naj bo tak, kakor je bil še pred kratkim, ko je bil učitelj plemičev. Povrh je mešanje ter podžiganje ljudske nevolje zanj nevarno, ko je že enkrat okusil grajski korobač iz rok starega Taha na Stattenbergu. Preljubi je uvideval upravičenost Emine skrbi zanj in bi se bil gotovo oprijel njenih nasvetov, da mu ni pahnil v naročje celega ljudskega zaupanja slepec iz hrvaškega Zagorja. Ako je učil poprej izgovarjati kmete — a, mora sedaj ponavljati z njimi tudi — b! Vendar stari Jurkovič ga še ni toliko podžgal za boj proti krivicam priprostega človeka, še bolj ga je usmeril za ciljem ljudskih pravic slepčev vodnik Peretičev Ivica. Hrvata sta se mudila pri njem v Lesičnem par dni in je imel priložnosti dovolj, da ga je uvedel brihtni zaupnik zagorskega kmečkaga gibanja Ivica v podrobnosti punta, njega organizacije in mu razložil zahteve kmečke zveze. Zagorec je zaupal njemu kot vodji tihega upornega gibanja v Bistriški dolini med drugim tudi tole: Hrvaški uporni kmetje so si že izvolili v Stubici vrhovno vlado treh mož. Načelnik je Matija Gubec, imenovan beg, poleg njega še Pasanec in Ivan Mogaič. Vlada se sestaja z drugimi kmečkimi voditelji na posvete pod lipo pri cerkvi v Gornji Stubici, kjer izdaja ukaze in razglaša javne sodbe. Razen vlade je že urejena tudi vojska. Za vrhovnega poveljnika ali vojvodo je proglašen Ilija Gregorič, katerega sluša enajst kapitanov. Vojvoda Ilija je ustvarjen za vodjo kmečke vojske. Rodom je iz Ribnikov blizu Metlike na Kranjskem, s posestva grofa Štefana Frankopana. Ob priliki turškega navala na Kranjsko (1557) je bil ujet in odveden v robstvo. Ko je ušel Turčinom, se je nastanil v Brdovcu na Tahovi posesti. L. 1568 je bil drugič zajet od Turkov in odpeljan v Carigrad. Rešil se je tudi tokrat srečno jetništva in se vrnil nazaj v Brdovec. Radi pobega iz turškega suženjstva ga imenujejo splošno »Prebeg«. Ilija je seve izurjen vojak, služil je mnogo let v hrvaški krajini in pod vrhovnim poveljnikom Francem Lenkovičem in Semeničem. Kmetje so mu obljubili vrhovno poveljstvo pod pogojem, da se pridruži njihovi zvezi. To je storil tem raje, ker ima veliko jezo na Taha, ki mu je ugrabil ves imetek, v vrednosti 200 cekinov. Namen kmečke zveze je: rešiti podložnike iz oblasti plemiške gospode in radi tega jo imenujejo »moško punto ali puntarijo«. Zunanje znamenje upornikov je zimzelen ali bršljan, ki ga nosijo za klobukom. Kadar poziva »moška punta« občine (župe), da se jim pridružijo, jim pošljejo petelinovo pero, znamenje bojevitosti. Sprejem v »punto« je slovesen. Ako kdo prijavi pristop, mora stopiti v na tla začrtani krog, vzdigniti desno roko in priseči slovesno zvestobo in pokorščino poveljnikom. Punta bo gotovo dosegla, da bodo rešeni s časom vsi hrvaški in slovenski kmetje iz oblasti gospode. Odpravila bo vse uradnike, ki pobirajo davke in naklade, vse mitnice ter carinske postaje, da bo odprta trgovina in svoboden promet do morja. Ako bo boj uspešen in to mora biti, bodo osnovali kmetje skupno v Zagrebu cesarska vlado za vse hrvatsko-slovenske pokrajine. Pobirali bodo sami vse davke in naklade ter skrbeli za varnost Krajine, za katero se gospoda itak ne briga. Pokorni bodo le kralju in nadvojvodi, drugemu nikomur. To so bili nauki, načrti ter zahteve, katere je razlagal na dolgo ter široko puntar Ivica Peretič grajskemu kovaču in mu jih zasadil tako globoko v srce, da ni mogel odnehati — niti popustiti glede započete puntarije, ko ga je prosilo za to najljubše bitje na svetu — krepostna in že v dekliški mladosti dalekovidna Ema. Sicer jo je zagotavljal, da bo že zahajal večkrat v trg, a sedaj je preveč naročil v delavnici in pri izdelavi finejšega orožja in dragocenih oprem mora pač biti sam navzoč in prijeti za delo; v resnici pa je razmišljal ob količkaj prostem času o ustroju nove kmečke organizacije po Hrvaškem, ki ima tudi za cilj: odrešenje Slovencev. Pavel je bil že preveč v moških letih in mu ni bila dovolj le ljubezen do nedolžnega dekleta, njegov duh je silil tudi ven v javnost, med toliko stoletij od tujcev zatirani ter neusmiljeno izžemani kmečki narod. Čutil in videl je na lastne oči, da ga tukajšnji kmetje hočejo ter morajo imeti, da bo dosežen cilj zedinjenja s Hrvati, skupne osvoboditve ter tolikanj zaželjene samostojnosti. Vest mu ni le šepetala, ampak mu naravnost kričala, da je boj za svobodo, za staro pravdo in za kmečko pravično vlado več, nego neprestano ljubimkanje. Mož sicer rabi milino ženskega srca, narod in domovina tirjata in zahtevata od pravega moža tudi svoje! Nikakor ne smemo misliti, da bi se bilo razmerje med Pavlom in Emo radi udejstvovanja pri kmečkem gibanju ohladilo. Ravno nasprotno! Ema je začela s časom se bolj poglabljati v priprosto kmečko dušo in razumevati njene sto- in stoletne klice po odrešenju. Pavlov poduk o podrobnostih punta jej je odprl v marsičem oči, da se jej je začel prikupljati njen ljubi bolj kot kmečki kapitan, nego kot grajski vitez. Neznosne tlačanske razmere se morajo tako ali tako spremeniti in za slučaj prevrata bo kmet itak obračunal s plemstvom za vselej. Ob posinu kmečke svobode bode tudi njen ljubi in oboževani Pavel nekaj več nego grajski kovač ali Pištelakov krčmar na kamenitem pilštajnskem hribu. Baš ono, na kar je bila Ema na Pavla nekaj časa nekoliko nevoljna, je vzraslo veliko, lepo, oboževano in zaželjeno, da bi se le uresničilo čim preje. Kmečko gibanje Eme od Pavla ni odvrnilo, ampak jo prikovalo nanj z vsako mislijo in z vsakim utripom ponosnega dekliškega srca, da bo ravno ona žena kmečkega osvoboditelja, voditelja in — vladarja! == IV. Poglavje. == Da ples z brezobjestno gospodo ne bo omejen le na hrvaško Zagorje, ampak da se bodo pridružili puntu tudi štajerski kmetje, dokaz za to je dala Slov. Bistrica. Grajski kovač v Lesičnem je zvedel od tamošnjih somišljenikov in enooki Belak je oznanjal kmetom iz Bistriške doline, kako in kaj se je bilo doigralo pred kratkim na Tahovem štajerskem gradu na Stattenbergu pri Slov. Bistrici. Stari Andrej je že znal glavne obrise kmečke zmage in pripovedoval navdušeno takole: »Sem vam že razložil, da so vložili statenberški podložniki radi Tahovega nasilja, grozodejstev ter teptanja pravice pritožbo na vladarja Karola. Tudi v tem slučaju se je pokazalo, da vrana vrani ne izkljuje oči. Gospoda drži skupaj od graščaka do najmogočnejšega cesarja. Ovadba in zahteva Slovenjebistričanov po pravici je bila zavrnjena z najvišjega mesta. Kaj jo preostalo kmetom drugega nego samopomoč. Začeli so se shajati na tihem in so se posvetovali, kako bi se znebili neznosnega nasilja. Vse priprave so ostale gospodi prikrite in rodile večji uspeh, nogo so ga pričakovali uporniki. Puntarji se pri Stattenbergu niso posluževali niti sile, ampak so so polastili gradu prav na lahek način z zvijačo. Nikolaj Kopriva iz Makol pri Poljčanah je bil skraja ključar, potom sodnik in naposled deset let konjenik pri graščini. Ko je tirjal po trinajstletni službi plačilo v znesku 668 goldinarjev, mu je vzel Tahi prsni oklep, železne rokavice, dve puški in ga napodil. Miklavž Kopriva, ki je poznal osebno vse navade v gradu, je zvabil z zvijačo neprevidne grajske stražarje iz gradu, katerega so zasedli za napad pripravljeni kmetje. Žalibog so se zmagovalci zadovljili le s prednjimi grajskimi stenami ter zunanjim obzidjem. Trinogu so pustili nepoškodovano notranjščino. Gospod Pavel mi je pravil, da je grajska uprava na Stattenbergu dražja in krasnejša, kakor v marsikateri knežji palači. Vse stene soban so pregrnjene s finimi turškimi preprogami. V gosposki sobi je dragoceno orožje: sedla, meči okovani s srebrom, uzde z zlato žvalo, oklepi ter oprsniki. Na dolgem hodniku je dvanajst skrinj, ki so polne raznovrstega blaga: zlatnine in srebrnine. Bedasto prizanesljivi kmetje bi se bili lahko oškodovali z dragocenim pohištvom in drugimi stvarmi, a tega niso storili, ker so le želeli, rešiti se krutega tlačanstva, ne pa ropati tuje blago. Poročila že ima naš grajski kovač, da se bodo pridružili slovenjebistriški zmagovalci Hrvatom in pristopili k Gregoričevi kmečki vojski.« Ni še bil Belak dovolj razbobnal vesele novice s Stattenberga, že je bila nova na dnevnem redu. Vojvoda llija Gregorič je poslal v Bistriško dolino svojega odposlanca, ki se mudi v grajskih kovačnicah v Lesičnem že nekaj dni. In res! Ivica Peretič se je bil vrnil iz Gradca, kamor je bil odpeljal slepega Jurkoviča, da se pravda s Tahom in zahteva zaslišanje na najvišjem mestu radi oskrunitve ženske časti in najtežje telesne poškodbe. Ko je predal starega siromaka v prave roke, se je odpravil hitro domov v Brdovec, kamor je prinesel Gubčevi kmečki vladi in vojvodi Iliji Gregoriču najboljše vesti o upornem gibanju štajerskih kmetov. Vse je na nogah, le klica iz bojnega roga je treba in kmečko slovensko-hrvaška vojska se bo začela zbirati in oboroževati. Na zopetni poti iz Brdovca v Bistriško dolino je obiskal Peretič Bizeljsko in Pišece. Za Bizeljčane in Pišečane je sprejel čast kapitana Krištof Pustak iz Bizeljskega. Bizeljčani že ne hodijo na tlako in parkrat jih je že moral grajski oskrbnik pogostiti z jedjo in pijačo. Nobenega zanimanja za punt ne kaže trg Podsreda, pač pa cela okolica. Tako se je glasilo v kratkih obrisih poročilo o vstajnem gibanju iz ust Ivice Peretiča, ki je prinesel Pavlu Štercu lastnoročno pismo Ilije Gregoriča, v katerem ga imenuje za kapitana kmečke vojske iz cele Bistriške doline in mu naznanja tale vojni načrt za bližnjo prihodnost. Ko bo zbrana začetkom leta 1573 celotna kmečka vojska, se bo razdelila v tri dele. Eden bo pod Susedom, druga dva bosta taborila od Cesargrada do Zaboka preko Sotle v hrvaškem Zagorju. Vojvoda Gregorič sam se bo napotil z enim delom puntarjev proti Brežicam, kjer se mu bodo pridružili novi bojevniki. Tako pomnožena armada se bo razdelila v dve manjši. Prva bo prodirala preko Krškega in Kostanjevice proti Novemu mestu, med potom si bo pridruževala uporne kmete, se združila z Uskoki in se vrnila s pomnoženo silo preko Metlike k onemu delu kmečke vojske, ki se bo mudil pri Samoboru. Ilija Gregorič na čelu drugega oddelka bo marširal na Sevnico, Radeče, Laško, Celje do Vranskega in povsod nabiral bojevnike. Z nabranimi ojačenimi četami se bo vrnil preko Rogatca na Cesargrad. V Celju se bo odcepil od njegove vojske en oddelek, ki bo krenil preko Ljubljane do morja. On, kapitan Pavel Šterc, bo prejel pravočasno povelje, kam in kedaj se ima pridružiti s svojimi četami gibanju in premikanju kmečke vojske. Naznanja mu še, da bo oborožena punta s kiji, cepci, kosami, sekirami in drugim raznovrstnim poljskim orodjem. Iz dosedaj osvojenih gradov in plemiških dvorcev imajo zalogo sabelj, pušk ter par topov. V znak pristopa v moško punto mu naj pošlje za celo Bistriško dolino petelinovo pero, puntarji naj začnejo nositi za klobuki zimzelen ali bršljan in posebno slovesno se naj izvrši sprejem posameznih bojevnikov v punto po načinu, kakor mu ga bo opisal odposlanec Ivica Peretič iz Brdovca. Ob sklepu pisma je bil podpis: Ilija Gregorič, vojvoda. Ko je prečital Pavel Gregoričev bojni načrt ter navodila, je v splošnem kimal zadovoljno. Povdaril je pa Ivici in mu naročil, naj sporoči vojvodi, da vsebuje njegov načrt prehudo cepljenje moči, predno se je sploh udaril s sovražnikom. Predvsem bi bilo potrebno, plemenitaše v kaki večji bitki pošteno poraziti in nato še poiskati posamezne njihove oddelke, ki bodo hiteli na pomoč od vseh strani. S prvo odločilno zmago bi se tudi razvnel ter dvignil pogum, samozavest in strogi red kmečke vojske. Ako se bodo puntarji že koj začetkom preveč cepili, jih bodo v boju peizkušeni plemenitaški oddelki pozobali posamič kar za predjužnik ali malo južino. Nadalje bi še bila najnujnejša potreba zaplemba čim večjih zalog res pravega orožja. Kaj sta cepec, kosa, kij ali vile proti oklepu, sablji, sulici tor krogli! Po slovesu in odhodu hrvaškega odposlanca se je vršilo zbiranje puntarjev po Bistriški dolini in še dalje na desno in levo čisto očito. Po nedeljah so se vršili v Lesičnem pravi tabori kmečkih bojevnikov, kjer so si zatikali za klobuke bršljan, stopali v puntarski krog ter dvigali desnice k prisegi v znak slovesnega vstopa v »moško punto«. Marsikomu se bo zdelo čudno, kako da se nista zganila v očigled zbiranju puntarjev v grajskih delavnicah niti Hartenštajn in ne Pilštajn. Pilštajn je bil v neposredni lasti krškega škofa, je bil s posestjo vred precej v razsulu in tedanji upravitelj je držal na skrivaj s kmeti. Hartenštajnski »pfleger« je imel na razpolago le par beričev in ni upal poslati nobenega poročila najemniku in gospodu Helfenbergu v Celje. V splošnem so pa plemiči že znali, kaj se kuha med kmeti in so zbirali na raznih koncih ter krajih kmečke punte dobro oboroženo konjeništvo, s katerim bi lahko švigali v slučaju potrebe sem in tja. Kmetje iz Bistriške dolino so vreli kar trumoma pod zastavo svojega priljubljenega kapitana, ki ni bil samo kovač, ampak tudi v bojih s Turki preizkušen vojnik. Navdušenje za kmečko vojsko je bilo razumljivo, uboge kmečke pare so bile uverjene, da se bodo nad zmago z ničvrednim plemstvom uspešneje branili proti Turkom in si pomogli v gospodarskem oziru. Treba namreč pomisliti, da so bili Turki v dveh večjih pohodih popolnoma požgali ter uničili Spodnje Štajersko od Celja proti Brežicam in odvedli ljudstvo v sužnost. Leta 1476 je udrlo 20.000 Turkov preko Save pri Krškem na Štajersko. Na dan sv. Jakoba so se vsuli preko Podsrede, Planine, Šmarja pri Jelšah, Lemberga na Rogatec. Od tamkaj so vpadli na Hrvaško ter oplenili kraje okrog Krapine in Zagreba. Iz hrvaškega Zagorja so divjali zopet na Spodnji Štajer preko Kunšperga, Kozjega, Pilštajna na Sevnico, kjer so so združili preko Save s po Kranjskem požigajočimi turškimi četami. Združeni divjaki so zopet prekoračili Savo in se odpravili z neizmernim plenom in tisočerimi sužnji preko Št. Petra ter Cesargrada na Hrvaško in v svoja bosanska zatočišča. Drugi večji turški obisk v kraje naše povesti je bil na šmihelsko nedeljo leta 1494. Takrat so privreli Turki izpred Mokrič in Zagreba ter drveli pred Leskovec in samostan Pleterje, pred Studenice, na Pilštajn in Žusem, opustošili današnjo božjo pot Zagorje nad Pilštajnom in obiskali samostan v Žičah. Na Šmihelovo so polovili in pobili posebno veliko ljudi na Pilštajnu, kjer so obhajali iz vseh podružnih krajev dobro obiskano žegnanje. Razven teh dveh velikih turških roparskih pohodov je bilo še vse polno manjših, da si kmet, ki ni tičal za utrjenim gradom, sploh nikakor ni mogel odpomoči. Česar mu ni požgal Turek, mu je odnesel graščak, ki se je skrival ob času turške nevarnosti za debelim grajskim zidom na strmem hribu. Turški roparski oddelki na konjih se sploh niso spuščali v napade na utrjene gradove, ker so imeli veliko lažji posel z nezavarovanim kmetom in njegovim imetjem. Poleg turškega in grajskega biča je tirala v obup v tedanjih časih priprosti narod neusmiljena morilka kuga, ki je kosila med ljudmi in živino. Ako preudarimo le količkaj na kratko omenjena zla, ki so korobačila ubogega slovenskega in hrvaškega tlačana leto za letom z malenkostnimi presledki, si lahko razlagamo dejstvo, da je videl kmet izhod iz neznosnega in obupnega položaja edinole v oboroženem puntu proti vsemu, kar je bilo nad njim in večji del krivo obče tedanje bede. Grajski kovač Pavel Šterc je bil oboževan kapitan navdušene kmečke vojske iz cele Bistriške doline ter še daleč preko. Moška punta je prisegala v njegovo zmago in zboljšanje razmer. Pilštajnski ljudski pridigar pri Sv. Trojici v Dobležicah je bil prva žrtev zbiranja upornikov. Ko je gledal to opasno taborenje in vrvenje kmetskih ljudi, jim je omenil upor kmetov v Nemčiji. Nemški kmečki punt so zatrli plemiči z ognjem ter mečem. Od maja do julija leta 1525 so pobili 150.000 kmetov in 50.000 jih je moralo pobegniti z rodne grude v tujino in njih premoženje je bilo zapljenjeno. Povdaril je še, da utegne plemstvo zagosti isto krvavo polko tudi slovensko-hrvaškemu puntu. Radi teh besed so bili o zmagi prepričani uporniki tako razljuteni, da so požgali pri belem dnevu dobležičko kaplanijo, v kateri je prebival luteran, ki si je otel komaj in komaj golo življenje, ker je spal, ko je izbruhnil podtaknjen požar. Iz strahu pred ljudsko nevoljo je moral pobegniti za vselej iz teh krajev, ki so bili odločno za staro vero in stare pravice. == V. Poglavje. == Proti koncu leta 1572 je bila zbrana ter organizirana kmečka vojska po Bistriški dolini do izliva Bistrice v Sotlo pri Št. Petru pod Sv. gorami, v Pišecah ter po Bizeljskem do Brežic. Kapitan Pavel Šterc je obhodil vse glavne kraje, kjer je dajal sam vsa potrebna navodila in prisostvoval slovesni zaprisegi v moško punto. Ker je obolel bizeljski kapitan Krištof Pustak, je postavil mesto njega Filipa Višeriča iz Bizeljskega in za Pišečane, Zdolane ter Artičane Petra Zupana iz Vitne vasi. Resnični vodja celega tedaj za vojni pohod organiziranega upora je bil Pavel Šterc, ki je skrbel v lesičkih delavnicah po možnosti za orožje in ga delil med bolj brihtne in izurjene puntarje. Ob sklepu leta 1572 je lahko z mirno vestjo javil vojvodi Gregoriču, da ima pripravljenih 16.000 bojevnikov, ki samo čakajo od strani vrhovnega vodstva povelja, da odrinejo na zaukazano jim mesto, ali se pa priključijo glavni četi, ki je gotovo že tudi pod orožjem. Na zgornje poročilo je sprejel povelje, naj bo 4. februarja zjutraj že na Vidmu pri Krškem, kjer se bo sestal vojni svet, ki bo napravil odločilne sklepe. Njegovi bojevniki naj bodo pripravljeni na glas iz dolge lesene troblje, iz katere bo klicala pod zastavo Gregoričeva četa, ko bo marširala mimo Pilštajna na Planino in dalje. Vojvoda mu je še omenil v pismu, da so začeli Hrvati že krvavi ples krog Cesargrada. To za kmečko vojsko važno trdnjavo so osvojili po kratki oblegi, zaplenili mnogo pušk in streliva, grajskega ošabnega oskrbnika pa obglavili. Osvojeni Cesargrad pridno še bolj utrjujejo, tukaj bo glavna utrjena točka in skladišče orožja ter smodnika. Kapitan Pavel Šterc je bil izpeljal poverjeno mu nalogo. Treba je bilo upornike le še obiskovati, jih podžigati z besedo in jim zabičavati strogi red in pokorščino. Celi januar 1572 mu je bil na razpolago, da je lahko tem pogosteje posečal pilštajnski trg, kjer je koprnelo po njem srce nekake voditeljice ženskih puntaric — Pištelakove Eme. Ema je že dolgo gledala v izvoljenem le vojaškega poveljnika in po sigurni zmagi pa vladarja slovenskega Spodnjega Štajerja. Nikoli je ni oplazovala bojazen, kaj potem — ako bi kmečki puntarji podlegli s Pavlom vred in bi zagospodovalo nad kmeti plemstvo s turško neusmiljenostjo in robstvom. Kaj tacega ni mislil nikdo, kaj šele, da bi bil izrekel to na glas, ali celo verjel. Vse je bilo pripravljeno samo za zmago in za ljudsko vlado z vsemi zasanjanimi svobodščinami. Nekoliko je zagrabilo Emo vendar le za srce, ko jej je raztolmačil Pavel pravkar došlo povelje vojvode Gregoriča in da bo moral odriniti na vojni posvet na Videm. Koj mu je padla krog vratu in ga prosila, če sme z njim. Kar po pregledu kmečke vojske se bo vrnila nazaj domov. Pavel se je nasmehnil z zavrnitvijo, da nimajo ženske nobenega opravka tamkaj, kjer reže orožje pravico. Svojo radovednost z ozirom na bojevnike ter poveljnike moške punte bo itak lahko napasla tukaj doma, ko bo marširal del kmečke vojske pod trgom skozi Lesično proti Planini. Ema se je sicer zadovoljila s to tolažbo, bila je pa resnega mnenja, da bi mu ne delala sramote, ako bi se poskusila ob njegovi strani s plemiči za staro pravdo. Med obiski v trgu pri ljubi in med pripravami za pohod se je približal za Pavla čas odhoda na vojni posvet v Videm. Treba je bilo odriniti že tretjega februarja dopoldne, da bo sigurno ob pravem času na zaukazanem mestu. Poslovil se je za teh par dni odsotnosti od drage že na večer poprej, da bi ne kazal preveč rahločutnosti vpričo spremstva. Ema je sicer ihtela pri poslednjem poljubu, se vendar primeroma potolažila hitro, saj je šlo le za ločitev za kvečjemu par dni in potem bo njen prebljubi zopet nekaj časa pri njej. Dne 3. februarja zjutraj so se zbrali na dvorišču lesičke kovačnice tile puntarski bojevniki iz pilštajnske župnije, ki so tvorili Pavlovo spremstvo: Gubenšek Joža, Amon Martin, Kovačič Anton, Zakošek Miha in Toplišek Matija. Vsak je jezdil konja, imel meč, oprsnik, glavo zavarovano s čelado in sulico. Kapitan Šterc je bil oblečen kakor kak plemič na potovanju, viteško bojno opremo je nosil na konju njegov orožar Matija Toplišek. Pilštajnčani so gledali s ponosom na četo, ki je predpoldne omenjenega dne odjuckala proti Kozjemu in se ustavila šele prvič v Podsredi. Podsredčani tržani se še vedno niso odločili za punt. Pri pogledu na oboroženo četo, kateri je načeloval vitez, so bili uverjeni, da jezdi zopet kak plemič na grad, ki straži še danes dobro ohranjen precej visoko nad trgom. [[Kategorija:Slovenski gospodar]] [[Kategorija:Dela leta 1932]] [[Kategorija:Januš Golec]] [[Kategorija:V slovenščini]] [[Kategorija:Časniki]] iw4r6fic43713ddpbx62v2797m2yf0b 0 39556 207386 2022-08-09T16:38:37Z Alenka Župančič 5744 Nova stran z vsebino: {{ naslov | prejšnji= | naslednji= | naslov= Kako te čakam | poglavje= | avtor= Vera Albreht | opombe= | obdelano= 3 | spisano= Alenka Župančič | licenca= CC-BY-SA-3.0 | vir= Vera Albreht, Vera Albreht, Kako te čakam, ''Obzornik'', 1963, št. 5, str. 343. }} <poem> Zdaj ti je dobro, našel si svoj Mir, a mene si pozabil vzeti s sabo, da zatonila družno bi v pozabo, ko se zaprla je za tabo dver. Kako te čakam sleherni večer, pripravljena za pot ob zori,... wikitext text/x-wiki {{ naslov | prejšnji= | naslednji= | naslov= Kako te čakam | poglavje= | avtor= Vera Albreht | opombe= | obdelano= 3 | spisano= Alenka Župančič | licenca= CC-BY-SA-3.0 | vir= Vera Albreht, Vera Albreht, Kako te čakam, ''Obzornik'', 1963, št. 5, str. 343. }} <poem> Zdaj ti je dobro, našel si svoj Mir, a mene si pozabil vzeti s sabo, da zatonila družno bi v pozabo, ko se zaprla je za tabo dver. Kako te čakam sleherni večer, pripravljena za pot ob zori, mraku, da skupaj, v novem domu na oblaku, se vključiva v vesoljnih krogov tir. Preveč zaorale brazde so globoko, da bi lahkó jih zemlje plast zakrila, da bi lahkó semena še vzkalila. Zato ne čakaj, dragi, pridi pome, naj s tabo v nič še moja bit potone! V gluhote prazne prožim svojo roko … </poem> ==Opombe urednice== Vera Albreht, Kako te čakam, ''Obzornik'', 1963, št. 5, str. 343. [[Kategorija: Vera Albreht]] [[Kategorija: osebnoizpovedne pesmi]] khiby2222tuimy7pi2xdgu5uj6bttc8 207388 207386 2022-08-09T18:30:36Z Alenka Župančič 5744 wikitext text/x-wiki {{ naslov | prejšnji= Kako te čakam (odgovor A. Gradniku) | naslednji= | naslov= Kako te čakam | poglavje= | avtor= Vera Albreht | opombe= | obdelano= 3 | spisano= Alenka Župančič | licenca= CC-BY-SA-3.0 | vir= Vera Albreht, Kako te čakam, ''Obzornik'', 1963, št. 5, str. 343. }} <poem> Zdaj ti je dobro, našel si svoj Mir, a mene si pozabil vzeti s sabo, da zatonila družno bi v pozabo, ko se zaprla je za tabo dver. Kako te čakam sleherni večer, pripravljena za pot ob zori, mraku, da skupaj, v novem domu na oblaku, se vključiva v vesoljnih krogov tir. Preveč zaorale brazde so globoko, da bi lahkó jih zemlje plast zakrila, da bi lahkó semena še vzkalila. Zato ne čakaj, dragi, pridi pome, naj s tabo v nič še moja bit potone! V gluhote prazne prožim svojo roko … </poem> ==Opombe urednice== Vera Albreht, Kako te čakam, ''Obzornik'', 1963, št. 5, str. 343. [[Kategorija: Vera Albreht]] [[Kategorija: osebnoizpovedne pesmi]] 7j4fj04ryzoz4icv0aclz3lm8wl4tpy 207391 207388 2022-08-09T18:58:57Z Alenka Župančič 5744 wikitext text/x-wiki {{ naslov | prejšnji= Kako te čakam (odgovor A. Gradniku) | naslednji= | naslov= Kako te čakam | poglavje= | avtor= Vera Albreht | opombe= | obdelano= 3 | spisano= Alenka Župančič | licenca= CC-BY-SA-3.0 | vir= Vera Albreht, Kako te čakam, ''Obzornik'', 1963, št. 5, str. 343. }} <poem> Zdaj ti je dobro, našel si svoj Mir, a mene si pozabil vzeti s sabo, da zatonila družno bi v pozabo, ko se zaprla je za tabo dver. Kako te čakam sleherni večer, pripravljena za pot ob zori, mraku, da skupaj, v novem domu na oblaku, se vključiva v vesoljnih krogov tir. Preveč zaorale brazde so globoko, da bi lahkó jih zemlje plast zakrila, da bi lahkó semena še vzkalila. ==Opombe urednice== Fran Albreht (17. 11. 1889, Kamnik - mož Vere Albreht, je umrl Zato ne čakaj, dragi, pridi pome, naj s tabo v nič še moja bit potone! V gluhote prazne prožim svojo roko … </poem> ==Opombe urednice== Vera Albreht, Kako te čakam, ''Obzornik'', 1963, št. 5, str. 343. [[Kategorija: Vera Albreht]] [[Kategorija: osebnoizpovedne pesmi]] 7e4tasnliafoyp4z6im7un70jlaarvi 207394 207391 2022-08-09T19:34:38Z Alenka Župančič 5744 wikitext text/x-wiki {{ naslov | prejšnji= Kako te čakam (odgovor A. Gradniku) | naslednji= | naslov= Kako te čakam | poglavje= | avtor= Vera Albreht | opombe= | obdelano= 3 | spisano= Alenka Župančič | licenca= CC-BY-SA-3.0 | vir= Vera Albreht, Kako te čakam, ''Obzornik'', 1963, št. 5, str. 343. }} <poem> Zdaj ti je dobro, našel si svoj Mir, a mene si pozabil vzeti s sabo, da zatonila družno bi v pozabo, ko se zaprla je za tabo dver. Kako te čakam sleherni večer, pripravljena za pot ob zori, mraku, da skupaj, v novem domu na oblaku, se vključiva v vesoljnih krogov tir. Preveč zaorale brazde so globoko, da bi lahkó jih zemlje plast zakrila, da bi lahkó semena še vzkalila. ==Opombe urednice== Fran Albreht (17. 11. 1889, Kamnik - 11. 2. 1963), mož Vere Albreht. Zato ne čakaj, dragi, pridi pome, naj s tabo v nič še moja bit potone! V gluhote prazne prožim svojo roko … </poem> ==Opombe urednice== Vera Albreht, Kako te čakam, ''Obzornik'', 1963, št. 5, str. 343. [[Kategorija: Vera Albreht]] [[Kategorija: osebnoizpovedne pesmi]] 3fzo2f29m0qvwdrgcfumuva1n8feozz 0 39557 207389 2022-08-09T18:43:32Z Alenka Župančič 5744 Nova stran z vsebino: {{ naslov | prejšnji= | naslednji= Kako te čakam | naslov= Kako te čakam, Prijatelju Gradniku v spomin na Franceta | poglavje= | avtor= Vera Albreht | opombe= | obdelano= 3 | spisano= Alenka Župančič | licenca= CC-BY-SA-3.0 | vir= Vera Albreht, }} <poem>Tebi je dobro, našel si svoj Mir, a mene si pozabil vzeti s sabo, da družno potonila bi v pozabo, ko se zaprla je za tabo dver. Kako te čakam sleherni večer, pripravljena nared ob zori, mraku, da v novi... wikitext text/x-wiki {{ naslov | prejšnji= | naslednji= Kako te čakam | naslov= Kako te čakam, Prijatelju Gradniku v spomin na Franceta | poglavje= | avtor= Vera Albreht | opombe= | obdelano= 3 | spisano= Alenka Župančič | licenca= CC-BY-SA-3.0 | vir= Vera Albreht, }} <poem>Tebi je dobro, našel si svoj Mir, a mene si pozabil vzeti s sabo, da družno potonila bi v pozabo, ko se zaprla je za tabo dver. Kako te čakam sleherni večer, pripravljena nared ob zori, mraku, da v novi dom, na bežnem oblaku, zaplovem s tabo v večnih krogov tir. Preveč zaorale brazde so globoko, da bi lahkó jih zemlje plast zakrila, da bi lahkó semena še vzkalila. Zato ne čakaj, dragi, pridi pome! Naj s tabo v nič še moja bit zatone, V pozdrav ti podržim svojo uvelo roko. </poem> ==Opombe urednice== Pesem v tej različici je odgovor Gradniku. Gradnik je sonet Na Oblaku (V spomin Frana Albrehta), napisal na dan smrti prijatelja Albrehta in ga izročil njegovi ženi Veri. (Objavljeno v: ''Delo'', 17. 2. 1963 Ta je 4. 3. 1963 Gradniku odgovorila s sonetom Kako te čakam, Prijatelju Gradniku v spomin na Franceta (v: Alojz Gradnik, ''Zbrano'' ''delo, 4. knj.'', pripravila in opombe napisala Miran Hladnik in Tone Pretnar, Maribor, ''Litera'', 2003., str. 221 in 583-584). [[Kategorija: Vera Albreht]] [[Kategorija: osebnoizpovedne pesmi]] 7u9t7ufddmh7l34xypu98st0v3nt202 207390 207389 2022-08-09T18:54:53Z Alenka Župančič 5744 wikitext text/x-wiki {{ naslov | prejšnji= | naslednji= Kako te čakam | naslov= Kako te čakam, Prijatelju Gradniku v spomin na Franceta | poglavje= | avtor= Vera Albreht | opombe= | obdelano= 3 | spisano= Alenka Župančič | licenca= CC-BY-SA-3.0 | vir= Vera Albreht, Kako te čakam, Prijatelju Gradniku v spomin na Franceta, }} <poem>Tebi je dobro, našel si svoj Mir, a mene si pozabil vzeti s sabo, da družno potonila bi v pozabo, ko se zaprla je za tabo dver. Kako te čakam sleherni večer, pripravljena nared ob zori, mraku, da v novi dom, na bežnem oblaku, zaplovem s tabo v večnih krogov tir. Preveč zaorale brazde so globoko, da bi lahkó jih zemlje plast zakrila, da bi lahkó semena še vzkalila. Zato ne čakaj, dragi, pridi pome! Naj s tabo v nič še moja bit zatone, V pozdrav ti podržim svojo uvelo roko. </poem> ==Opombe urednice== Pesem v tej različici je odgovor Gradniku. Gradnik je sonet Na Oblaku (V spomin Frana Albrehta), napisal na dan smrti prijatelja Albrehta in ga izročil njegovi ženi Veri. (Objavljeno v: ''Delo'', 17. 2. 1963). Vera Albreht je 4. 3. 1963 Gradniku odgovorila s sonetom Kako te čakam, Prijatelju Gradniku v spomin na Franceta (v: Alojz Gradnik, ''Zbrano'' ''delo, 4. knj.'', pripravila in opombe napisala Miran Hladnik in Tone Pretnar, Maribor, ''Litera'', 2003., str. 221 in 583-584). [[Kategorija: Vera Albreht]] [[Kategorija: osebnoizpovedne pesmi]] mvzy2ybk8fwetyn8a72ddwk8jsgm64f 207393 207390 2022-08-09T19:22:14Z Alenka Župančič 5744 wikitext text/x-wiki {{ naslov | prejšnji= | naslednji= Kako te čakam | naslov= Kako te čakam, Prijatelju Gradniku v spomin na Franceta | poglavje= | avtor= Vera Albreht | opombe= | obdelano= 3 | spisano= Alenka Župančič | licenca= CC-BY-SA-3.0 | vir= Vera Albreht, Kako te čakam, Prijatelju Gradniku v spomin na Franceta, }} <poem>Tebi je dobro, našel si svoj Mir, a mene si pozabil vzeti s sabo, da družno potonila bi v pozabo, ko se zaprla je za tabo dver. Kako te čakam sleherni večer, pripravljena nared ob zori, mraku, da v novi dom, na bežnem oblaku, zaplovem s tabo v večnih krogov tir. Preveč zaorale brazde so globoko, da bi lahkó jih zemlje plast zakrila, da bi lahkó semena še vzkalila. Zato ne čakaj, dragi, pridi pome! Naj s tabo v nič še moja bit zatone, V pozdrav ti podržim svojo uvelo roko. </poem> ==Opombe urednice== Pesem v tej različici je odgovor Gradniku. Gradnik je sonet Na Oblaku (V spomin Frana Albrehta), napisal na dan smrti prijatelja Albrehta in ga izročil njegovi ženi Veri. (Objavljeno v: ''Delo'', 17. 2. 1963). Vera Albreht je 4. 3. 1963 Gradniku odgovorila s sonetom Kako te čakam, Prijatelju Gradniku v spomin na Franceta (v: Alojz Gradnik, ''Zbrano'' ''delo, 4. knj.'', pripravila in opombe napisala Miran Hladnik in Tone Pretnar, Maribor, ''Litera'', 2003., str. 221 in 583-584). [[Kategorija: Vera Albreht]] [[Kategorija: osebnoizpovedne pesmi]] o3r1zvwduw4d5szrxaj2fdk3913hu3l