Wikiverza slwikiversity https://sl.wikiversity.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.39.0-wmf.22 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikiverza Pogovor o Wikiverzi Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Gadget Gadget talk Gadget definition Gadget definition talk 2 3650 72335 72016 2022-08-01T21:59:13Z LaraBr 3775 /* Literatura in utopija */ wikitext text/x-wiki == Domače naloge == ===== Korekture podlistkov ===== https://sl.wikisource.org/wiki/Velikono%C4%8Dna_historija ==== Literatura in utopija ==== Zgradnja utopije skozi literaturo je težko mogoča. Utopična družba in razmišljanja o njeni uveljavitvi zahtevajo ogromno pozornosti in poznavanja sveta. Za boljšo prihodnost se moramo najprej zavedati, kaj lahko dosežemo in česa ne. Literatura tukaj nastopi kot problem prav zaradi svoje fiktivne narave. Če lahko vsako realno težavo odpravimo skozi domišljijsko mentalno gimnastiko, je cilj stvaritve utopije skozi književnost nemogoč. Kot primer lahko vzamemo Ayn Randin "Atlas Shrugged," delo, v katerem je pisateljica hotela predstaviti individualistično utopijo, kjer vsi poskrbijo le zase in svet blesti. V resničnem svetu lahko opažamo popoln kolaps neoliberalne ideologije (ki vso težo vedno daje na posameznika in trg) ter njene nesposobnosti preskrbe vseh prebivalcev države, kaj šele sveta, z najbolj pomembnimi dobrinami za preživetje. Ironija o Randini nuji po socialni pomoči je zato še toliko slajša. Potrebujemo domišljijo za ustanovitev novega sistema, ampak ta ne sme nikoli prekositi realnega stanja, v katerem smo se znašli. Zastonj je gradnja gradov v oblakih, če tla pod nami gorijo. ===== Popravljalci sveta ===== Kaj narediti s svetom? Za nalogo sem si moral ogledati govor, ki ga je imel Miran Hladnik, in ga komentirati. Najdemo ga lahko na tej povezavi https://www.youtube.com/watch?v=oEBH_peRlXQ&t=252s. V njem Hladnik zagovarja ločevanje ljudi na tiste, ki hočejo samo živeti, in na tiste, ki hočejo spremeniti svet. Hladnik se sam definira kot osebo, ki spada pod ljudi, ki hočejo spremeniti svet. S tem se pojavi oznaka popravljalci sveta. Hladnik trdi, da so predavatelji po naravi takšni, da hočejo spreminjati svet. Načinov, kako spreminjati svet, je veliko. Hladnik ovrednoti vojno kot enega najučinkovitejših načinov v preteklosti. Argumentira jo na podlagi različnih želja, ki so med seboj nezdružljive. Zaradi različnih želja pride do konflikta, kar vodi v vojaški spopad. Hladnik poda primer, kjer konflikt interesa nastane tudi med sosedi, ki je razrešen z nasiljem. Seveda je nemogoče, da bi si sosedje lahko napovedali vojno. Že Rousseau v Družbeni pogodbi ovrednoti vojno stanje kot nekaj, kar ni možno med posamezniki, temveč le med stvarmi oziroma državami. Vprašanje državnega interesa je tukaj zanimivo, ampak se ga bom vzdržal. Hladnik trdi, da vojna danes več ni popularna, kar doprinaša do zelo grenke ironije v letu 2022. To trditev bi rad ovrgel tudi s priponko wikipedijskega članka, ki spremlja [https://en.wikipedia.org/wiki/List%20of%20ongoing%20armed%20conflicts še zdaj aktivne vojaške konflikte v svetu]. Kot lahko iz tega opazimo, je vojna še kako popularna, tudi če je za naše Evropske standarde (skoraj) izginila. Hladnik se nadalje sprašuje, kako danes spreminjamo svet na boljše, z napačno izključitvijo vojne iz vprašanja. (Kot pacifist se ne strinjam s to predpostavko. Vojna ni nikoli izboljšala sveta.) Prešernov model sprejemanja tujih kultur bi deloval, vendar trdi, da primanjkuje Črtomirjev. Naslednja točka za spremembo je izboljševanje svojih materialnih stanj, za kar trdi, da je nespodobno. Hladnik trdi, da se takšno izboljševanje nikoli ne neha in da imamo vedno premalo. Hladnikova moralna sodba materialističnega izboljševanja tukaj popolnoma obide tradicijo historičnega materializma. Predpostavka, da nam nikoli ni dovolj, dela smisel znotraj kapitalistične logike racionalnega razmišljanja. O tem, ali je ta logika dana nam vsem in ali jo je mogoče spremeniti, ni govora. To je fundamentalna napaka in ne razreši sprememb na materialnem nivoju, ki jih sam vrednotim kot najpomembnejše. Menim, da trditev o nespodobnosti izboljševanja materialnih pogojev ne nujno vodi v neskončno rast ali da samo po sebi predstavlja nekaj negativnega. Ali je nespodobno, da izboljšamo življenjske pogoje v državah Afrike samo zato, ker bi ti ljudje za tem hoteli še več izboljšav? Hladnikov odmik od materialnih izboljšav tako potiska vse neprivilegirane ljudi v položaj, kjer bodo še nadalje ostali v bedi zaradi dejanja, ki ga sploh niso zmožni narediti (želeti si še več). Tu pride do zmote, nepotrjene predpostavke (spolzke strmine). Takšen pristop prav tako potrjuje delovanje znotraj dane ideologije. Kot protiargument postavljam koncept [[ https://en.wikipedia.org/wiki/Socialism_of_the_21st_century#Buen_vivir|Buen vivir]], razvit v Južni Ameriki, ki ne temelji na večni rasti in neskončnem poželenju imeti več. Hladnik se raje ozre na kulturo. Meni, da je vedno bolj običajno, da popravljamo svet na kulturnem področju. S tem povečujemo število izbirnih možnosti v svojem življenju, kajti s tem postavlja definicijo kvalitete življenja. Imeti čim več kulturne izbire je tako nekaj dobrega. Tukaj ni pojasnjeno, zakaj je to želenje po večini sprejemljivo, medtem ko želenje po izboljšavi materialnih pogojev ni. Prav tako je kultura rezultat znotraj materije in se nadgradi preko materije. Več knjižne kulture pomeni več knjig, kar pa prav tako pomeni več poseka dreves za produkcijo. Vprašanje vzdržljivosti kulturne industrije ni postavljeno. Eno je popolnoma vezano na drugo. Razlikovanje med kulturno izboljšavo in materialno izboljšavo vidim kot nesmiselno. Hladnik vidi jezik in Wikipedijo kot sredstvo za izboljšavo našega kulturnega prostora. Takšnega dejanja ne morem videti drugače kot pa popolni obup. Če je edino, kar lahko spremenimo, število člankov na Wikipediji, medtem ko si vprašanja o industriji elektrike, ki poganja strežnike Wikipedije, niti ne postavimo, je takšno dejanje brezupno. Po takem se mi zdi, da se spremembe v fizičnem svetu opušča in nadomešča z arbitrarnimi spremembami v digitalnem. Tukaj nastopi skrajna ironija. Hladnik se tretira kot osebo, ki spreminja svet, medtem ko je opustil vsako pravo in življenjsko pomembno spremembo v svetu. Svet je tako spremenjen na boljše, kajti članek o podnebnih spremembah nima pravopisnih napak, medtem ko nam grozi izumrtje rib, konec rodovitnosti zemlje in tla nam gorijo pod nogami. V času, ko znanstveniki govorijo o šestem množičnem izumrtju, naše spremembe ne smejo biti samo v digitalnem svetu. To niso dejanja ljudi, ki spreminjajo naš svet. To so le lektorji tujega. Brez Wikipedije smo živeli večino časa odkar hodimo po zemlji, brez hrane ne bomo. ==== Slavistična revija ==== Revija se osredotoča na še ne neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega jezikoslovja in literarne vede. Revija prakticira recenzijski proces, v katerem članek pregledata vsaj dva člana uredniškega odbora ali zunanja recenzenta za obravnavano področje. Ta proces mi je všeč, kajti zagotavlja večjo kvaliteto člankov. Revija ima odprt dostop in je takoj po objavi dostopna vsem uporabnikom tudi na spletu. Akademski članki lahko zahtevajo preveliko plačilo iz študentskih denarnic, zato je to najboljši in najpomembnejši del revije. Lažji in hitrejši dostop do informacij doprinese do večjega razumevanja akademske smeri. ==== Literarnovedni članek iz Slavistične revije ==== Ogledal sem si članek Marijana Dovića z naslovom PODBEVŠKOVA PESNIŠKA ŠOLA, TRIJE LABODJE IN ZATON »BOMBAŠA«. Objavljen je bil v Slavistični reviji 68/3 (2020). Sam imam veliko zanimanje za avantgardo. Drugi članek o Podbevšku sem predstavljal v prvem semestru pri profesorju Ježu. Zanimalo me je, kaj še je napisano o njem bolj natančno, zakaj je prišlo do njegovega padca iz popularnosti. Mandić utemeljuje Podbevškov zaton preko njegovega lastnega delovanja. Leta 1922 se je osredotočal na proletkultovstvo in s tem izgubil podporo drugih. Njegov zaničevalen odnos do ostalih umetnikov ni bil dobro sprejet. Prav tako mu je manjkala teoretska artikuliranost. Po letu 1922 je prenehal z umetniškim ustvarjanjem. Osredotočati se je začel na konvencionalne sheme literarnega in medijskega sistema. V zgodovini bo ostal kot glas generacije po prvi svetovni vojni. Kot teoretik pa, žal, ne. Članek je bil zanimiv in pridobil sem informacije, ki sem jih iskal. ===== Literarni zgodovinar: Stanko Janež ===== Na seznamu slovenskih literarnih zgodovinarjev sem našel Stanka Janeža. Zato, ker imava enako začetnico priimka, je postal moj kandidat za to nalogo. Rodil se je 30. marca 1912 v malem naselju Rakek. Študiral je slavistiko na FF in leta 1935 tudi diplomiral. Kot zgleden študent je bil tudi obsojen zaradi revolucionarnega delovanja. Po končanem študiju je poučeval na raznih šolah. Med NOB je bil aktivist osvobodilne fronte in po končani vojni je učil ruščino na ekonomski fakulteti. Zanimivo, kako po naključju najdemo ljudi, ki so se nahajali v istih prostorih kot mi danes. Tudi sam sem obiskoval Ekonomsko fakulteto (kot študent) in šele v letošnjem letu (2021/2022) prišel na FF. Po delovanju pa je Janež popolnoma drugačen. Med študijem je pisal socialnorealistične črtice, knjižne ocene in spremne besede. Prevajal je iz več jezikov, najbolj iz ruščine. Preden se je poslovil leta 2000, je za sabo pustil zelo ustvarjalno in polno življenje. Vedno, ko raziskujem življenja drugih, se sprašujem še o svojem. Ali bom tudi sam ustvaril kaj takega? Ali bo svet zdržal politične spremembe in bom dočakal stara leta? Na ta vprašanja ne morem imeti odgovorov, vendar si lahko vseeno vzamem za vzor ustvarjalno moč ljudi, ki so prišli pred mano. Janež je med drugim napisal tudi literarno zgodovinska dela: Pregled zgodovine jugoslovanske književnost I. Slovenska književnost Vsebine slovenskih literarnih del Pregled jugoslovanskih književnosti. ==== Geopedija ==== Na geopediji sem iskal Literarne spomenike in bil presenečen, da je za moj kraj označen samo eden. Označena je samo rojstna hiša Mirana jarca. Stoji ob Črnomaljski župniji in leta 2009 je bila popolnoma prenovljena. Pri obnovi zidov so našli porisave iz časa Jarca, katere jim je tudi uspelo renovirati. Danes se v njej nahaja mestni muzej, ki govori o dolgi zgodovini Črnomlja. Del te zgodovine je bil tudi Jarc in s tem je njegova hiša postala živi spomenik njegovemu življenju in mestu. Prvič sem se seznanil s zgradbo, preden je postala muzej. V mojem otroštvu je tam bila glasbena šola. Obiskoval sem jo par let, preden so jo preselili v bivšo ljudsko šolo. Iz teh prostorov so mi ostali sami lepi spomini. Tam sem se prvič seznanil z ritmi, prvič spravil zvok iz flavte (takrat še to ni bila glasba), in se prvič tudi zaljubil. Včasih se sprehodim skozi njo, ne zaradi muzejske razstave, ampak samo zato, da obujam te vedno bolj dalne spomine otroštva. Nekatere stene so porušili in nekje zamenjali tudi tla, ampak vonj je obdržala točno takšen, kot se ga spomnim. Vesel sem, da hiša Mirana Jarca še vedno stoji, in upam, da bo tudi ko jaz izginem, še vedno našla pot za nadaljni obstoj. ===== Popravek besedila ===== Besedilo, ki sem ga popravil, sem našel popolnoma organsko. Med raziskovanjem poezije Urbana Jarnika sem naletel na pesem Gromite Gromači. Pesem je imela 2 pravopisni napaki, ki sem jih nato odpravil. https://sl.wikisource.org/wiki/Gromite_groma%C4%8Di Prav preko takšnega naravnega opažanja napak lahko uvidimo koristnost wikipedije in sorodnih spletišč. Vsak lahko doda karkoli in popravi karkoli najde. Tako nisem iskal prispevkov, ki so neurejeni, temveč opravil iskreno dolžnost, ko se je ta pokazala. Zdaj lahko vsi uživajo v tej protivojni pesmi in tu se mi je rodil poseben občutek zadovoljstva. ==== Register kulturne dediščine ==== V [https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b Državnem registru kulturne dediščine] sem iskal kulturne spomenike v svojem kraju. Najbolj udaren je seveda bil Kulturni dom Črnomelj. Ko je Črnomelj postal prvo osvobojeno ozemlje med drugo svetovno vojno, se je ključno državno dogajanje z vsemi pomembnimi osebnostmi političnega in kulturnega vrha preselilo v takratni dom ljudske prosvete. V stavbi kulturnega doma je med 19. in 20. februarjem 1944 potekalo prvo zasedanje SNOS (Slovensko narodnoosvobodilni svet), kjer so bili postavljeni temelji slovenske državnosti, sprejeti so bili številni odloki, ki so še danes temelj slovenske parlamentarnosti in najvišje stopnje slovenske ljudske oblasti. Danes je v kulturnem domu tudi kino, kjer še vedno rad zahajam in si pogledam najnovejše Evropske filme. Zgradba živi naprej, tudi če je kulturno dominacijo pridobila Ljubljana. ==== Slovlit ==== Prvo stvar, kar opazimo, kot odpremo spletno stran Slovlita, je kaos. Naj bi šlo za forum, ampak ta ne zgleda kot standarden message board. Gre za staro vrsto foruma, kjer skupna komunikacija še vedno poteka preko izmenjave sporočil, vezanih na e-pošto. Sam imam poklic računalniškega tehnika in se mi slovlit zdi kot pravi digitalni fosil. Zanimivo je pa, da stvar še vedno deluje. Na koncu ni toliko pomemben izgled kot funkcija. Za nalogo smo imeli pogledati razpravo na slovlitu na svoj rojstni dan. Tukaj je prišlo do težave, kajti arhiv gre nazaj do leta 1999 (s tem tudi predpostavljam starost SlovLita). Sam sem, letnik 1998 in tako starejši od arhiva in/ali od strani. Tako sem se odločil pogledati poljubno objavu v arhivu. 3. februarja 2022 se je pojavila tema Enakost : enakopravnost, ki jo je začel Miran Hladnik. V njej se je spraševal o pravilnosti prevoda slogana "Vsi drugačni -- vsi enakopravni," iz angleškega "All different -- all equal." Hladnik je zagovarjal mišljenje, da bi bil boljši prevod Vsi različni -- vsi enaki. Na prvi pogled tukaj pride do protislovja. Če predpostavimo, da je nekaj enako, potem se beseda različen tukaj postavi kot protipomenka. Saj je prav različnost, torej razlikovanje med enim faktorjem in drugim, tisto, kar hočemo ovrednotiti. Medtem ko se enakost tretira kot popolno skladje. 1=1 in 1=!2 prav zato, ker 2 =/= 1. 1 in 2 sta tako različni vrednosti in ne moreta biti enaki (razen če seveda ne pride do deljenja z 0). Tako bi predpostavili lasnost x obema faktorjema in hoteli enačiti x. Če torej trdimo, da ima nekdo lastnost x, ki vsebuje tako različnost (označimo z 1) in enakost (označimo z 2), pridemo do nezgodnega položaja. Možno je drugačno razumevanje teh besed, kar hoče ovrednotiti sporočilo All different, all equal. Tu se načenja jezikovna razprava o pomenu enakosti in na kakšen način jih lahko ločimo. Za naslovitev te pa se ne počutim dovolj teoretsko podkrepljeno za nadaljno razpravo. Saška Štumberger je odgovarjala na Hladnikovo sporočilo s konceptualizacijo termina na razmerje med spoloma. »Koncept enakosti priznava, da so včasih potrebna različna ravnanja in obravnavanja žensk in moških, da dosežejo enake rezultate. Taki ukrepi so potrebni zaradi različnih življenjskih pogojev ali zaradi kompenzacije za preteklo diskriminacijo.« Štumberger se s takšnim odnosom do enakosti ne strinja, kajti meni, da to vodi v spolno neenakopravnost. Teme o različnosti se tukaj ne dotika, ampak jo nakaže le bežno. »V preteklosti so se dogajale krivice, vendar pa družbe ne moremo izboljšati z novo diskriminacijo, ki naj bi bila kompenzacija za preteklo.« Tukaj je razvidno, da Štumberger ne podpira kompezacijskih političnih odločitev. Zanimivo bi bilo vprašanje, ali je Štumberger mišljenja, da je Nemčija delovala napačno, ko je poplačala kompezacijske stroške Izraelu v vrenodsti treh milijard mark po holokavstu. Če je tega mišljenja, potem bi opazilo konsistenco. Če pa vseeno meni, da je Nemčija delovala pravilno, potem se vprašanje razširi izven konteksta enakosti in enakopravnosti v področje moralne filozofije. ==Tuhtanje o ubežniku smrti== 22. oktobra sem pri predavanju slišal pripombo brez večjega pomena. Profesor Hladnik je izrekel da se smrti ne more izognit noben človek, nakar je dodal da je samo enemu uspelo. Tukaj je bil mišljen Jezus Kristus, moj komentar v tistem trenutku je bil da "On ni bil človek." Po uri sem nadaljno razmišljal zakaj sem trdil da Jezus ni bil človek in tukaj bom izpisal svoja dognanja. Osredotočal se bom na biologijo in ne na teologijo. Vprašanje svete trojice in vprašanje ali je Jezus Bog prepuščam drugim verskim izobražencem. Glavna predpostavka mojega mišljenja je da Nova zaveza natančno in pravilno zapisuje življenje Jezusa Kristusa. Da razumemo kaj pomeni biti človek se hočem upreti na biološko biodiverzitetno kategorijo vrste. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) Vrsta] na splošno sestoji iz vseh posameznih organizmov naravne populacije, ki so se zaradi razmeroma recentnega skupnega prednika med seboj sposobni ploditi ter imajo na splošno podoben izgled, značilnosti in dedne lastnosti. Težava pri tej definiciji nastane zaradi neznanih faktorjev. Ne vemo če je bil Jezus sposoben zaploditi človeka, ker teh podatkov nimamo. Nadalje lahko vidimo tudi problematiko definicije kajti Bog (oče) ni človek, ampak je vseeno bil sposoben zaploditi žensko (iz tega lahko sklepamo da je to sposobnost imel tudi Jezus, ampak zapisana beseda je sveta). Prav tako lahko opažamo sposobnost zaploditve v živalskem svetu, kjer potomec ni enaka vrsta. Križanje osla in kobile doprinese do mule. Mula tako ni pridobila vrste svojih staršev, spada samo v red kopitarjev. Ne moremo jo označiti kot konja ali kot osla. Mula je mula, svoja lastna vrsta. Vprašanje ki se mi je porodilo iz te opazke je zakaj bi bilo drugače pri človeku? Jezus je bil splošno podoben ljudem, ampak to ne sme biti edini pokazatelj ali je pripadnik človeške vrste. Takšen način razumevanje vrste imenujemo [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) morfološka vrsta]. Ta koncept vrste je močno sporen, saj sodobnejši genetični podatki kažejo, da so si genetsko različne populacije lahko zelo podobne in da včasih obstajajo morfološke razlike celo med zelo podobnimi populacijami. Na žalost ne moremo preveriti genskih razlik ki jih je imel Jezus (ali opaziti Božjega DNK) ampak tu hočem izpostaviti značilnosti, katere pa lahko opazujemo. Homo sapiens ima biološke variacije glede značilnosti kot so krvna skupina, genske bolezni, velikost lobanje (ki ne prikazuje razlike v IQ, kar hočejo nekateri rasisti prikazat), obrazne značilnosti, organski sistem, barve oči, barve las, višina, barva kože itd. Preko značilnosti lahko opažamo tudi sposobnosti. Človek (homo sapiens) ne bo nikoli tekel hitreje kot gepard (zaradi morfoloških razlik). Človek prav tako ne bo nikoli hodil po vodi, spreminjal vode v vino, obujal mrtve z besedo, ali vstal (po treh dneh) od mrtvih. Te sposobnosti moramo gledati v kontekstu druge vrste. Deževnik, ko je razklan na pol, lahko živi naprej s vsakim od svojih koncev. Človek, ko je razklan na pol, je namenjen za pogreb z zaprto krsto. Ta fundementalna razlika v sposobnostih nam govori o lastnostih ki ne pripadajo človeku, temveč božanstvu. S tem kako mi razumemo vrste ne moremo tretirati Jezusa kot pripadnika Homo Sapiens. Za razrešitev težave priporočam vspostavitev nove vrste Homo Deus, katere pripadnik je Jezus. hitre pripombe na druge definicije: Tipološka vrsta je zastarela in ne zdrži pritiskov evolucijske teorije. Biološka vrsta je problematična ker predpostavlja da je Bog (oče) človek, ker je sposoben zaploditi človeka. Vrsta na osnovi prepoznave partnerja je prav tako problematična ker bi predpostvaila da je Minotaver človek, saj je Minosova žena prepoznala bika kot partnerja. darvinistična vrsta zbudi teološka vprašanja v povezavi z metafiziko. Skupina organizmov s skupnim prednikom, odpira vprašanje kdo je prednik Bogu, kar nočem odgovarjat (ker ne vem). == Nova pisarija == '''UVOD''' Čas je relativen. Tako kot telo. c6lzd5tslso99optp4x3oqidvhx4s0k 72336 72335 2022-08-01T22:01:25Z LaraBr 3775 /* Popravljalci sveta */ wikitext text/x-wiki == Domače naloge == ===== Korekture podlistkov ===== https://sl.wikisource.org/wiki/Velikono%C4%8Dna_historija ==== Literatura in utopija ==== Zgradnja utopije skozi literaturo je težko mogoča. Utopična družba in razmišljanja o njeni uveljavitvi zahtevajo ogromno pozornosti in poznavanja sveta. Za boljšo prihodnost se moramo najprej zavedati, kaj lahko dosežemo in česa ne. Literatura tukaj nastopi kot problem prav zaradi svoje fiktivne narave. Če lahko vsako realno težavo odpravimo skozi domišljijsko mentalno gimnastiko, je cilj stvaritve utopije skozi književnost nemogoč. Kot primer lahko vzamemo Ayn Randin "Atlas Shrugged," delo, v katerem je pisateljica hotela predstaviti individualistično utopijo, kjer vsi poskrbijo le zase in svet blesti. V resničnem svetu lahko opažamo popoln kolaps neoliberalne ideologije (ki vso težo vedno daje na posameznika in trg) ter njene nesposobnosti preskrbe vseh prebivalcev države, kaj šele sveta, z najbolj pomembnimi dobrinami za preživetje. Ironija o Randini nuji po socialni pomoči je zato še toliko slajša. Potrebujemo domišljijo za ustanovitev novega sistema, ampak ta ne sme nikoli prekositi realnega stanja, v katerem smo se znašli. Zastonj je gradnja gradov v oblakih, če tla pod nami gorijo. ===== Popravljalci sveta ===== Kaj narediti s svetom? Za nalogo sem si moral ogledati [https://www.youtube.com/watch?v=oEBH%20peRlXQ&t=252s govor], ki ga je imel Miran Hladnik, in ga komentirati. V njem Hladnik zagovarja ločevanje ljudi na tiste, ki hočejo samo živeti, in na tiste, ki hočejo spremeniti svet. Hladnik se sam definira kot osebo, ki spada pod ljudi, ki hočejo spremeniti svet. S tem se pojavi oznaka popravljalci sveta. Hladnik trdi, da so predavatelji po naravi takšni, da hočejo spreminjati svet. Načinov, kako spreminjati svet, je veliko. Hladnik ovrednoti vojno kot enega najučinkovitejših načinov v preteklosti. Argumentira jo na podlagi različnih želja, ki so med seboj nezdružljive. Zaradi različnih želja pride do konflikta, kar vodi v vojaški spopad. Hladnik poda primer, kjer konflikt interesa nastane tudi med sosedi, ki je razrešen z nasiljem. Seveda je nemogoče, da bi si sosedje lahko napovedali vojno. Že Rousseau v Družbeni pogodbi ovrednoti vojno stanje kot nekaj, kar ni možno med posamezniki, temveč le med stvarmi oziroma državami. Vprašanje državnega interesa je tukaj zanimivo, ampak se ga bom vzdržal. Hladnik trdi, da vojna danes več ni popularna, kar doprinaša do zelo grenke ironije v letu 2022. To trditev bi rad ovrgel tudi s priponko wikipedijskega članka, ki spremlja [https://en.wikipedia.org/wiki/List%20of%20ongoing%20armed%20conflicts še zdaj aktivne vojaške konflikte v svetu]. Kot lahko iz tega opazimo, je vojna še kako popularna, tudi če je za naše Evropske standarde (skoraj) izginila. Hladnik se nadalje sprašuje, kako danes spreminjamo svet na boljše, z napačno izključitvijo vojne iz vprašanja. (Kot pacifist se ne strinjam s to predpostavko. Vojna ni nikoli izboljšala sveta.) Prešernov model sprejemanja tujih kultur bi deloval, vendar trdi, da primanjkuje Črtomirjev. Naslednja točka za spremembo je izboljševanje svojih materialnih stanj, za kar trdi, da je nespodobno. Hladnik trdi, da se takšno izboljševanje nikoli ne neha in da imamo vedno premalo. Hladnikova moralna sodba materialističnega izboljševanja tukaj popolnoma obide tradicijo historičnega materializma. Predpostavka, da nam nikoli ni dovolj, dela smisel znotraj kapitalistične logike racionalnega razmišljanja. O tem, ali je ta logika dana nam vsem in ali jo je mogoče spremeniti, ni govora. To je fundamentalna napaka in ne razreši sprememb na materialnem nivoju, ki jih sam vrednotim kot najpomembnejše. Menim, da trditev o nespodobnosti izboljševanja materialnih pogojev ne nujno vodi v neskončno rast ali da samo po sebi predstavlja nekaj negativnega. Ali je nespodobno, da izboljšamo življenjske pogoje v državah Afrike samo zato, ker bi ti ljudje za tem hoteli še več izboljšav? Hladnikov odmik od materialnih izboljšav tako potiska vse neprivilegirane ljudi v položaj, kjer bodo še nadalje ostali v bedi zaradi dejanja, ki ga sploh niso zmožni narediti (želeti si še več). Tu pride do zmote, nepotrjene predpostavke (spolzke strmine). Takšen pristop prav tako potrjuje delovanje znotraj dane ideologije. Kot protiargument postavljam koncept [https://en.wikipedia.org/wiki/Socialism%20of%20the%2021st%20century Buen Vivir], razvit v Južni Ameriki, ki ne temelji na večni rasti in neskončnem poželenju imeti več. Hladnik se raje ozre na kulturo. Meni, da je vedno bolj običajno, da popravljamo svet na kulturnem področju. S tem povečujemo število izbirnih možnosti v svojem življenju, kajti s tem postavlja definicijo kvalitete življenja. Imeti čim več kulturne izbire je tako nekaj dobrega. Tukaj ni pojasnjeno, zakaj je to želenje po večini sprejemljivo, medtem ko želenje po izboljšavi materialnih pogojev ni. Prav tako je kultura rezultat znotraj materije in se nadgradi preko materije. Več knjižne kulture pomeni več knjig, kar pa prav tako pomeni več poseka dreves za produkcijo. Vprašanje vzdržljivosti kulturne industrije ni postavljeno. Eno je popolnoma vezano na drugo. Razlikovanje med kulturno izboljšavo in materialno izboljšavo vidim kot nesmiselno. Hladnik vidi jezik in Wikipedijo kot sredstvo za izboljšavo našega kulturnega prostora. Takšnega dejanja ne morem videti drugače kot pa popolni obup. Če je edino, kar lahko spremenimo, število člankov na Wikipediji, medtem ko si vprašanja o industriji elektrike, ki poganja strežnike Wikipedije, niti ne postavimo, je takšno dejanje brezupno. Po takem se mi zdi, da se spremembe v fizičnem svetu opušča in nadomešča z arbitrarnimi spremembami v digitalnem. Tukaj nastopi skrajna ironija. Hladnik se tretira kot osebo, ki spreminja svet, medtem ko je opustil vsako pravo in življenjsko pomembno spremembo v svetu. Svet je tako spremenjen na boljše, kajti članek o podnebnih spremembah nima pravopisnih napak, medtem ko nam grozi izumrtje rib, konec rodovitnosti zemlje in tla nam gorijo pod nogami. V času, ko znanstveniki govorijo o šestem množičnem izumrtju, naše spremembe ne smejo biti samo v digitalnem svetu. To niso dejanja ljudi, ki spreminjajo naš svet. To so le lektorji tujega. Brez Wikipedije smo živeli večino časa odkar hodimo po zemlji, brez hrane ne bomo. ==== Slavistična revija ==== Revija se osredotoča na še ne neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega jezikoslovja in literarne vede. Revija prakticira recenzijski proces, v katerem članek pregledata vsaj dva člana uredniškega odbora ali zunanja recenzenta za obravnavano področje. Ta proces mi je všeč, kajti zagotavlja večjo kvaliteto člankov. Revija ima odprt dostop in je takoj po objavi dostopna vsem uporabnikom tudi na spletu. Akademski članki lahko zahtevajo preveliko plačilo iz študentskih denarnic, zato je to najboljši in najpomembnejši del revije. Lažji in hitrejši dostop do informacij doprinese do večjega razumevanja akademske smeri. ==== Literarnovedni članek iz Slavistične revije ==== Ogledal sem si članek Marijana Dovića z naslovom PODBEVŠKOVA PESNIŠKA ŠOLA, TRIJE LABODJE IN ZATON »BOMBAŠA«. Objavljen je bil v Slavistični reviji 68/3 (2020). Sam imam veliko zanimanje za avantgardo. Drugi članek o Podbevšku sem predstavljal v prvem semestru pri profesorju Ježu. Zanimalo me je, kaj še je napisano o njem bolj natančno, zakaj je prišlo do njegovega padca iz popularnosti. Mandić utemeljuje Podbevškov zaton preko njegovega lastnega delovanja. Leta 1922 se je osredotočal na proletkultovstvo in s tem izgubil podporo drugih. Njegov zaničevalen odnos do ostalih umetnikov ni bil dobro sprejet. Prav tako mu je manjkala teoretska artikuliranost. Po letu 1922 je prenehal z umetniškim ustvarjanjem. Osredotočati se je začel na konvencionalne sheme literarnega in medijskega sistema. V zgodovini bo ostal kot glas generacije po prvi svetovni vojni. Kot teoretik pa, žal, ne. Članek je bil zanimiv in pridobil sem informacije, ki sem jih iskal. ===== Literarni zgodovinar: Stanko Janež ===== Na seznamu slovenskih literarnih zgodovinarjev sem našel Stanka Janeža. Zato, ker imava enako začetnico priimka, je postal moj kandidat za to nalogo. Rodil se je 30. marca 1912 v malem naselju Rakek. Študiral je slavistiko na FF in leta 1935 tudi diplomiral. Kot zgleden študent je bil tudi obsojen zaradi revolucionarnega delovanja. Po končanem študiju je poučeval na raznih šolah. Med NOB je bil aktivist osvobodilne fronte in po končani vojni je učil ruščino na ekonomski fakulteti. Zanimivo, kako po naključju najdemo ljudi, ki so se nahajali v istih prostorih kot mi danes. Tudi sam sem obiskoval Ekonomsko fakulteto (kot študent) in šele v letošnjem letu (2021/2022) prišel na FF. Po delovanju pa je Janež popolnoma drugačen. Med študijem je pisal socialnorealistične črtice, knjižne ocene in spremne besede. Prevajal je iz več jezikov, najbolj iz ruščine. Preden se je poslovil leta 2000, je za sabo pustil zelo ustvarjalno in polno življenje. Vedno, ko raziskujem življenja drugih, se sprašujem še o svojem. Ali bom tudi sam ustvaril kaj takega? Ali bo svet zdržal politične spremembe in bom dočakal stara leta? Na ta vprašanja ne morem imeti odgovorov, vendar si lahko vseeno vzamem za vzor ustvarjalno moč ljudi, ki so prišli pred mano. Janež je med drugim napisal tudi literarno zgodovinska dela: Pregled zgodovine jugoslovanske književnost I. Slovenska književnost Vsebine slovenskih literarnih del Pregled jugoslovanskih književnosti. ==== Geopedija ==== Na geopediji sem iskal Literarne spomenike in bil presenečen, da je za moj kraj označen samo eden. Označena je samo rojstna hiša Mirana jarca. Stoji ob Črnomaljski župniji in leta 2009 je bila popolnoma prenovljena. Pri obnovi zidov so našli porisave iz časa Jarca, katere jim je tudi uspelo renovirati. Danes se v njej nahaja mestni muzej, ki govori o dolgi zgodovini Črnomlja. Del te zgodovine je bil tudi Jarc in s tem je njegova hiša postala živi spomenik njegovemu življenju in mestu. Prvič sem se seznanil s zgradbo, preden je postala muzej. V mojem otroštvu je tam bila glasbena šola. Obiskoval sem jo par let, preden so jo preselili v bivšo ljudsko šolo. Iz teh prostorov so mi ostali sami lepi spomini. Tam sem se prvič seznanil z ritmi, prvič spravil zvok iz flavte (takrat še to ni bila glasba), in se prvič tudi zaljubil. Včasih se sprehodim skozi njo, ne zaradi muzejske razstave, ampak samo zato, da obujam te vedno bolj dalne spomine otroštva. Nekatere stene so porušili in nekje zamenjali tudi tla, ampak vonj je obdržala točno takšen, kot se ga spomnim. Vesel sem, da hiša Mirana Jarca še vedno stoji, in upam, da bo tudi ko jaz izginem, še vedno našla pot za nadaljni obstoj. ===== Popravek besedila ===== Besedilo, ki sem ga popravil, sem našel popolnoma organsko. Med raziskovanjem poezije Urbana Jarnika sem naletel na pesem Gromite Gromači. Pesem je imela 2 pravopisni napaki, ki sem jih nato odpravil. https://sl.wikisource.org/wiki/Gromite_groma%C4%8Di Prav preko takšnega naravnega opažanja napak lahko uvidimo koristnost wikipedije in sorodnih spletišč. Vsak lahko doda karkoli in popravi karkoli najde. Tako nisem iskal prispevkov, ki so neurejeni, temveč opravil iskreno dolžnost, ko se je ta pokazala. Zdaj lahko vsi uživajo v tej protivojni pesmi in tu se mi je rodil poseben občutek zadovoljstva. ==== Register kulturne dediščine ==== V [https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b Državnem registru kulturne dediščine] sem iskal kulturne spomenike v svojem kraju. Najbolj udaren je seveda bil Kulturni dom Črnomelj. Ko je Črnomelj postal prvo osvobojeno ozemlje med drugo svetovno vojno, se je ključno državno dogajanje z vsemi pomembnimi osebnostmi političnega in kulturnega vrha preselilo v takratni dom ljudske prosvete. V stavbi kulturnega doma je med 19. in 20. februarjem 1944 potekalo prvo zasedanje SNOS (Slovensko narodnoosvobodilni svet), kjer so bili postavljeni temelji slovenske državnosti, sprejeti so bili številni odloki, ki so še danes temelj slovenske parlamentarnosti in najvišje stopnje slovenske ljudske oblasti. Danes je v kulturnem domu tudi kino, kjer še vedno rad zahajam in si pogledam najnovejše Evropske filme. Zgradba živi naprej, tudi če je kulturno dominacijo pridobila Ljubljana. ==== Slovlit ==== Prvo stvar, kar opazimo, kot odpremo spletno stran Slovlita, je kaos. Naj bi šlo za forum, ampak ta ne zgleda kot standarden message board. Gre za staro vrsto foruma, kjer skupna komunikacija še vedno poteka preko izmenjave sporočil, vezanih na e-pošto. Sam imam poklic računalniškega tehnika in se mi slovlit zdi kot pravi digitalni fosil. Zanimivo je pa, da stvar še vedno deluje. Na koncu ni toliko pomemben izgled kot funkcija. Za nalogo smo imeli pogledati razpravo na slovlitu na svoj rojstni dan. Tukaj je prišlo do težave, kajti arhiv gre nazaj do leta 1999 (s tem tudi predpostavljam starost SlovLita). Sam sem, letnik 1998 in tako starejši od arhiva in/ali od strani. Tako sem se odločil pogledati poljubno objavu v arhivu. 3. februarja 2022 se je pojavila tema Enakost : enakopravnost, ki jo je začel Miran Hladnik. V njej se je spraševal o pravilnosti prevoda slogana "Vsi drugačni -- vsi enakopravni," iz angleškega "All different -- all equal." Hladnik je zagovarjal mišljenje, da bi bil boljši prevod Vsi različni -- vsi enaki. Na prvi pogled tukaj pride do protislovja. Če predpostavimo, da je nekaj enako, potem se beseda različen tukaj postavi kot protipomenka. Saj je prav različnost, torej razlikovanje med enim faktorjem in drugim, tisto, kar hočemo ovrednotiti. Medtem ko se enakost tretira kot popolno skladje. 1=1 in 1=!2 prav zato, ker 2 =/= 1. 1 in 2 sta tako različni vrednosti in ne moreta biti enaki (razen če seveda ne pride do deljenja z 0). Tako bi predpostavili lasnost x obema faktorjema in hoteli enačiti x. Če torej trdimo, da ima nekdo lastnost x, ki vsebuje tako različnost (označimo z 1) in enakost (označimo z 2), pridemo do nezgodnega položaja. Možno je drugačno razumevanje teh besed, kar hoče ovrednotiti sporočilo All different, all equal. Tu se načenja jezikovna razprava o pomenu enakosti in na kakšen način jih lahko ločimo. Za naslovitev te pa se ne počutim dovolj teoretsko podkrepljeno za nadaljno razpravo. Saška Štumberger je odgovarjala na Hladnikovo sporočilo s konceptualizacijo termina na razmerje med spoloma. »Koncept enakosti priznava, da so včasih potrebna različna ravnanja in obravnavanja žensk in moških, da dosežejo enake rezultate. Taki ukrepi so potrebni zaradi različnih življenjskih pogojev ali zaradi kompenzacije za preteklo diskriminacijo.« Štumberger se s takšnim odnosom do enakosti ne strinja, kajti meni, da to vodi v spolno neenakopravnost. Teme o različnosti se tukaj ne dotika, ampak jo nakaže le bežno. »V preteklosti so se dogajale krivice, vendar pa družbe ne moremo izboljšati z novo diskriminacijo, ki naj bi bila kompenzacija za preteklo.« Tukaj je razvidno, da Štumberger ne podpira kompezacijskih političnih odločitev. Zanimivo bi bilo vprašanje, ali je Štumberger mišljenja, da je Nemčija delovala napačno, ko je poplačala kompezacijske stroške Izraelu v vrenodsti treh milijard mark po holokavstu. Če je tega mišljenja, potem bi opazilo konsistenco. Če pa vseeno meni, da je Nemčija delovala pravilno, potem se vprašanje razširi izven konteksta enakosti in enakopravnosti v področje moralne filozofije. ==Tuhtanje o ubežniku smrti== 22. oktobra sem pri predavanju slišal pripombo brez večjega pomena. Profesor Hladnik je izrekel da se smrti ne more izognit noben človek, nakar je dodal da je samo enemu uspelo. Tukaj je bil mišljen Jezus Kristus, moj komentar v tistem trenutku je bil da "On ni bil človek." Po uri sem nadaljno razmišljal zakaj sem trdil da Jezus ni bil človek in tukaj bom izpisal svoja dognanja. Osredotočal se bom na biologijo in ne na teologijo. Vprašanje svete trojice in vprašanje ali je Jezus Bog prepuščam drugim verskim izobražencem. Glavna predpostavka mojega mišljenja je da Nova zaveza natančno in pravilno zapisuje življenje Jezusa Kristusa. Da razumemo kaj pomeni biti človek se hočem upreti na biološko biodiverzitetno kategorijo vrste. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) Vrsta] na splošno sestoji iz vseh posameznih organizmov naravne populacije, ki so se zaradi razmeroma recentnega skupnega prednika med seboj sposobni ploditi ter imajo na splošno podoben izgled, značilnosti in dedne lastnosti. Težava pri tej definiciji nastane zaradi neznanih faktorjev. Ne vemo če je bil Jezus sposoben zaploditi človeka, ker teh podatkov nimamo. Nadalje lahko vidimo tudi problematiko definicije kajti Bog (oče) ni človek, ampak je vseeno bil sposoben zaploditi žensko (iz tega lahko sklepamo da je to sposobnost imel tudi Jezus, ampak zapisana beseda je sveta). Prav tako lahko opažamo sposobnost zaploditve v živalskem svetu, kjer potomec ni enaka vrsta. Križanje osla in kobile doprinese do mule. Mula tako ni pridobila vrste svojih staršev, spada samo v red kopitarjev. Ne moremo jo označiti kot konja ali kot osla. Mula je mula, svoja lastna vrsta. Vprašanje ki se mi je porodilo iz te opazke je zakaj bi bilo drugače pri človeku? Jezus je bil splošno podoben ljudem, ampak to ne sme biti edini pokazatelj ali je pripadnik človeške vrste. Takšen način razumevanje vrste imenujemo [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) morfološka vrsta]. Ta koncept vrste je močno sporen, saj sodobnejši genetični podatki kažejo, da so si genetsko različne populacije lahko zelo podobne in da včasih obstajajo morfološke razlike celo med zelo podobnimi populacijami. Na žalost ne moremo preveriti genskih razlik ki jih je imel Jezus (ali opaziti Božjega DNK) ampak tu hočem izpostaviti značilnosti, katere pa lahko opazujemo. Homo sapiens ima biološke variacije glede značilnosti kot so krvna skupina, genske bolezni, velikost lobanje (ki ne prikazuje razlike v IQ, kar hočejo nekateri rasisti prikazat), obrazne značilnosti, organski sistem, barve oči, barve las, višina, barva kože itd. Preko značilnosti lahko opažamo tudi sposobnosti. Človek (homo sapiens) ne bo nikoli tekel hitreje kot gepard (zaradi morfoloških razlik). Človek prav tako ne bo nikoli hodil po vodi, spreminjal vode v vino, obujal mrtve z besedo, ali vstal (po treh dneh) od mrtvih. Te sposobnosti moramo gledati v kontekstu druge vrste. Deževnik, ko je razklan na pol, lahko živi naprej s vsakim od svojih koncev. Človek, ko je razklan na pol, je namenjen za pogreb z zaprto krsto. Ta fundementalna razlika v sposobnostih nam govori o lastnostih ki ne pripadajo človeku, temveč božanstvu. S tem kako mi razumemo vrste ne moremo tretirati Jezusa kot pripadnika Homo Sapiens. Za razrešitev težave priporočam vspostavitev nove vrste Homo Deus, katere pripadnik je Jezus. hitre pripombe na druge definicije: Tipološka vrsta je zastarela in ne zdrži pritiskov evolucijske teorije. Biološka vrsta je problematična ker predpostavlja da je Bog (oče) človek, ker je sposoben zaploditi človeka. Vrsta na osnovi prepoznave partnerja je prav tako problematična ker bi predpostvaila da je Minotaver človek, saj je Minosova žena prepoznala bika kot partnerja. darvinistična vrsta zbudi teološka vprašanja v povezavi z metafiziko. Skupina organizmov s skupnim prednikom, odpira vprašanje kdo je prednik Bogu, kar nočem odgovarjat (ker ne vem). == Nova pisarija == '''UVOD''' Čas je relativen. Tako kot telo. mvygqg3j9x00dt6p2tc0m73rgnsgma8 72337 72336 2022-08-01T22:06:26Z LaraBr 3775 /* Literarnovedni članek iz Slavistične revije */ wikitext text/x-wiki == Domače naloge == ===== Korekture podlistkov ===== https://sl.wikisource.org/wiki/Velikono%C4%8Dna_historija ==== Literatura in utopija ==== Zgradnja utopije skozi literaturo je težko mogoča. Utopična družba in razmišljanja o njeni uveljavitvi zahtevajo ogromno pozornosti in poznavanja sveta. Za boljšo prihodnost se moramo najprej zavedati, kaj lahko dosežemo in česa ne. Literatura tukaj nastopi kot problem prav zaradi svoje fiktivne narave. Če lahko vsako realno težavo odpravimo skozi domišljijsko mentalno gimnastiko, je cilj stvaritve utopije skozi književnost nemogoč. Kot primer lahko vzamemo Ayn Randin "Atlas Shrugged," delo, v katerem je pisateljica hotela predstaviti individualistično utopijo, kjer vsi poskrbijo le zase in svet blesti. V resničnem svetu lahko opažamo popoln kolaps neoliberalne ideologije (ki vso težo vedno daje na posameznika in trg) ter njene nesposobnosti preskrbe vseh prebivalcev države, kaj šele sveta, z najbolj pomembnimi dobrinami za preživetje. Ironija o Randini nuji po socialni pomoči je zato še toliko slajša. Potrebujemo domišljijo za ustanovitev novega sistema, ampak ta ne sme nikoli prekositi realnega stanja, v katerem smo se znašli. Zastonj je gradnja gradov v oblakih, če tla pod nami gorijo. ===== Popravljalci sveta ===== Kaj narediti s svetom? Za nalogo sem si moral ogledati [https://www.youtube.com/watch?v=oEBH%20peRlXQ&t=252s govor], ki ga je imel Miran Hladnik, in ga komentirati. V njem Hladnik zagovarja ločevanje ljudi na tiste, ki hočejo samo živeti, in na tiste, ki hočejo spremeniti svet. Hladnik se sam definira kot osebo, ki spada pod ljudi, ki hočejo spremeniti svet. S tem se pojavi oznaka popravljalci sveta. Hladnik trdi, da so predavatelji po naravi takšni, da hočejo spreminjati svet. Načinov, kako spreminjati svet, je veliko. Hladnik ovrednoti vojno kot enega najučinkovitejših načinov v preteklosti. Argumentira jo na podlagi različnih želja, ki so med seboj nezdružljive. Zaradi različnih želja pride do konflikta, kar vodi v vojaški spopad. Hladnik poda primer, kjer konflikt interesa nastane tudi med sosedi, ki je razrešen z nasiljem. Seveda je nemogoče, da bi si sosedje lahko napovedali vojno. Že Rousseau v Družbeni pogodbi ovrednoti vojno stanje kot nekaj, kar ni možno med posamezniki, temveč le med stvarmi oziroma državami. Vprašanje državnega interesa je tukaj zanimivo, ampak se ga bom vzdržal. Hladnik trdi, da vojna danes več ni popularna, kar doprinaša do zelo grenke ironije v letu 2022. To trditev bi rad ovrgel tudi s priponko wikipedijskega članka, ki spremlja [https://en.wikipedia.org/wiki/List%20of%20ongoing%20armed%20conflicts še zdaj aktivne vojaške konflikte v svetu]. Kot lahko iz tega opazimo, je vojna še kako popularna, tudi če je za naše Evropske standarde (skoraj) izginila. Hladnik se nadalje sprašuje, kako danes spreminjamo svet na boljše, z napačno izključitvijo vojne iz vprašanja. (Kot pacifist se ne strinjam s to predpostavko. Vojna ni nikoli izboljšala sveta.) Prešernov model sprejemanja tujih kultur bi deloval, vendar trdi, da primanjkuje Črtomirjev. Naslednja točka za spremembo je izboljševanje svojih materialnih stanj, za kar trdi, da je nespodobno. Hladnik trdi, da se takšno izboljševanje nikoli ne neha in da imamo vedno premalo. Hladnikova moralna sodba materialističnega izboljševanja tukaj popolnoma obide tradicijo historičnega materializma. Predpostavka, da nam nikoli ni dovolj, dela smisel znotraj kapitalistične logike racionalnega razmišljanja. O tem, ali je ta logika dana nam vsem in ali jo je mogoče spremeniti, ni govora. To je fundamentalna napaka in ne razreši sprememb na materialnem nivoju, ki jih sam vrednotim kot najpomembnejše. Menim, da trditev o nespodobnosti izboljševanja materialnih pogojev ne nujno vodi v neskončno rast ali da samo po sebi predstavlja nekaj negativnega. Ali je nespodobno, da izboljšamo življenjske pogoje v državah Afrike samo zato, ker bi ti ljudje za tem hoteli še več izboljšav? Hladnikov odmik od materialnih izboljšav tako potiska vse neprivilegirane ljudi v položaj, kjer bodo še nadalje ostali v bedi zaradi dejanja, ki ga sploh niso zmožni narediti (želeti si še več). Tu pride do zmote, nepotrjene predpostavke (spolzke strmine). Takšen pristop prav tako potrjuje delovanje znotraj dane ideologije. Kot protiargument postavljam koncept [https://en.wikipedia.org/wiki/Socialism%20of%20the%2021st%20century Buen Vivir], razvit v Južni Ameriki, ki ne temelji na večni rasti in neskončnem poželenju imeti več. Hladnik se raje ozre na kulturo. Meni, da je vedno bolj običajno, da popravljamo svet na kulturnem področju. S tem povečujemo število izbirnih možnosti v svojem življenju, kajti s tem postavlja definicijo kvalitete življenja. Imeti čim več kulturne izbire je tako nekaj dobrega. Tukaj ni pojasnjeno, zakaj je to želenje po večini sprejemljivo, medtem ko želenje po izboljšavi materialnih pogojev ni. Prav tako je kultura rezultat znotraj materije in se nadgradi preko materije. Več knjižne kulture pomeni več knjig, kar pa prav tako pomeni več poseka dreves za produkcijo. Vprašanje vzdržljivosti kulturne industrije ni postavljeno. Eno je popolnoma vezano na drugo. Razlikovanje med kulturno izboljšavo in materialno izboljšavo vidim kot nesmiselno. Hladnik vidi jezik in Wikipedijo kot sredstvo za izboljšavo našega kulturnega prostora. Takšnega dejanja ne morem videti drugače kot pa popolni obup. Če je edino, kar lahko spremenimo, število člankov na Wikipediji, medtem ko si vprašanja o industriji elektrike, ki poganja strežnike Wikipedije, niti ne postavimo, je takšno dejanje brezupno. Po takem se mi zdi, da se spremembe v fizičnem svetu opušča in nadomešča z arbitrarnimi spremembami v digitalnem. Tukaj nastopi skrajna ironija. Hladnik se tretira kot osebo, ki spreminja svet, medtem ko je opustil vsako pravo in življenjsko pomembno spremembo v svetu. Svet je tako spremenjen na boljše, kajti članek o podnebnih spremembah nima pravopisnih napak, medtem ko nam grozi izumrtje rib, konec rodovitnosti zemlje in tla nam gorijo pod nogami. V času, ko znanstveniki govorijo o šestem množičnem izumrtju, naše spremembe ne smejo biti samo v digitalnem svetu. To niso dejanja ljudi, ki spreminjajo naš svet. To so le lektorji tujega. Brez Wikipedije smo živeli večino časa odkar hodimo po zemlji, brez hrane ne bomo. ==== Slavistična revija ==== Revija se osredotoča na še ne neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega jezikoslovja in literarne vede. Revija prakticira recenzijski proces, v katerem članek pregledata vsaj dva člana uredniškega odbora ali zunanja recenzenta za obravnavano področje. Ta proces mi je všeč, kajti zagotavlja večjo kvaliteto člankov. Revija ima odprt dostop in je takoj po objavi dostopna vsem uporabnikom tudi na spletu. Akademski članki lahko zahtevajo preveliko plačilo iz študentskih denarnic, zato je to najboljši in najpomembnejši del revije. Lažji in hitrejši dostop do informacij doprinese do večjega razumevanja akademske smeri. ==== Literarnovedni članek iz Slavistične revije ==== Ogledal sem si članek Marijana Dovića z naslovom PODBEVŠKOVA PESNIŠKA ŠOLA, TRIJE LABODJE IN ZATON »BOMBAŠA«. Objavljen je bil v Slavistični reviji 68/3 (2020). Sam imam veliko zanimanje za avantgardo. Drugi članek o Podbevšku sem predstavljal v prvem semestru pri profesorju Ježu. Natančneje me je zanimalo, kaj še je napisano o njem, zakaj je prišlo do njegovega padca popularnosti. Mandić utemeljuje Podbevškov zaton prek njegovega lastnega delovanja. Leta 1922 se je osredotočal na "proletkultovstvo" in s tem izgubil podporo drugih. Njegov zaničevalen odnos do ostalih umetnikov ni bil dobro sprejet. Prav tako mu je manjkala teoretska artikuliranost. Po letu 1922 je prenehal z umetniškim ustvarjanjem. Osredotočati se je začel na konvencionalne sheme literarnega in medijskega sistema. V zgodovini bo ostal kot glas generacije po prvi svetovni vojni. Kot teoretik pa, žal, ne. Članek je bil zanimiv in pridobil sem informacije, ki sem jih iskal. ===== Literarni zgodovinar: Stanko Janež ===== Na seznamu slovenskih literarnih zgodovinarjev sem našel Stanka Janeža. Zato, ker imava enako začetnico priimka, je postal moj kandidat za to nalogo. Rodil se je 30. marca 1912 v malem naselju Rakek. Študiral je slavistiko na FF in leta 1935 tudi diplomiral. Kot zgleden študent je bil tudi obsojen zaradi revolucionarnega delovanja. Po končanem študiju je poučeval na raznih šolah. Med NOB je bil aktivist osvobodilne fronte in po končani vojni učil ruščino na Ekonomski fakulteti. Zanimivo, kako po naključju najdemo ljudi, ki so se nahajali v istih prostorih kot mi danes. Tudi sam sem obiskoval Ekonomsko fakulteto (kot študent) in šele v letošnjem letu (2021/2022) prišel na FF. Po delovanju pa je Janež popolnoma drugačen. Med študijem je pisal socialnorealistične črtice, knjižne ocene in spremne besede. Prevajal je iz več jezikov, najbolj iz ruščine. Preden se je poslovil leta 2000, je za seboj pustil zelo ustvarjalno in polno življenje. Vedno, ko raziskujem življenja drugih, se sprašujem še o svojem. Ali bom tudi sam ustvaril kaj takega? Ali bo svet zdržal politične spremembe in bom dočakal stara leta? Na ta vprašanja ne morem imeti odgovorov, vendar si lahko vseeno vzamem za vzor ustvarjalno moč ljudi, ki so prišli pred mano. Janež je med drugim napisal tudi literarno zgodovinska dela: Pregled zgodovine jugoslovanske književnost I. Slovenska književnost Vsebine slovenskih literarnih del Pregled jugoslovanskih književnosti. ==== Geopedija ==== Na geopediji sem iskal Literarne spomenike in bil presenečen, da je za moj kraj označen samo eden. Označena je samo rojstna hiša Mirana jarca. Stoji ob Črnomaljski župniji in leta 2009 je bila popolnoma prenovljena. Pri obnovi zidov so našli porisave iz časa Jarca, katere jim je tudi uspelo renovirati. Danes se v njej nahaja mestni muzej, ki govori o dolgi zgodovini Črnomlja. Del te zgodovine je bil tudi Jarc in s tem je njegova hiša postala živi spomenik njegovemu življenju in mestu. Prvič sem se seznanil s zgradbo, preden je postala muzej. V mojem otroštvu je tam bila glasbena šola. Obiskoval sem jo par let, preden so jo preselili v bivšo ljudsko šolo. Iz teh prostorov so mi ostali sami lepi spomini. Tam sem se prvič seznanil z ritmi, prvič spravil zvok iz flavte (takrat še to ni bila glasba), in se prvič tudi zaljubil. Včasih se sprehodim skozi njo, ne zaradi muzejske razstave, ampak samo zato, da obujam te vedno bolj dalne spomine otroštva. Nekatere stene so porušili in nekje zamenjali tudi tla, ampak vonj je obdržala točno takšen, kot se ga spomnim. Vesel sem, da hiša Mirana Jarca še vedno stoji, in upam, da bo tudi ko jaz izginem, še vedno našla pot za nadaljni obstoj. ===== Popravek besedila ===== Besedilo, ki sem ga popravil, sem našel popolnoma organsko. Med raziskovanjem poezije Urbana Jarnika sem naletel na pesem Gromite Gromači. Pesem je imela 2 pravopisni napaki, ki sem jih nato odpravil. https://sl.wikisource.org/wiki/Gromite_groma%C4%8Di Prav preko takšnega naravnega opažanja napak lahko uvidimo koristnost wikipedije in sorodnih spletišč. Vsak lahko doda karkoli in popravi karkoli najde. Tako nisem iskal prispevkov, ki so neurejeni, temveč opravil iskreno dolžnost, ko se je ta pokazala. Zdaj lahko vsi uživajo v tej protivojni pesmi in tu se mi je rodil poseben občutek zadovoljstva. ==== Register kulturne dediščine ==== V [https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b Državnem registru kulturne dediščine] sem iskal kulturne spomenike v svojem kraju. Najbolj udaren je seveda bil Kulturni dom Črnomelj. Ko je Črnomelj postal prvo osvobojeno ozemlje med drugo svetovno vojno, se je ključno državno dogajanje z vsemi pomembnimi osebnostmi političnega in kulturnega vrha preselilo v takratni dom ljudske prosvete. V stavbi kulturnega doma je med 19. in 20. februarjem 1944 potekalo prvo zasedanje SNOS (Slovensko narodnoosvobodilni svet), kjer so bili postavljeni temelji slovenske državnosti, sprejeti so bili številni odloki, ki so še danes temelj slovenske parlamentarnosti in najvišje stopnje slovenske ljudske oblasti. Danes je v kulturnem domu tudi kino, kjer še vedno rad zahajam in si pogledam najnovejše Evropske filme. Zgradba živi naprej, tudi če je kulturno dominacijo pridobila Ljubljana. ==== Slovlit ==== Prvo stvar, kar opazimo, kot odpremo spletno stran Slovlita, je kaos. Naj bi šlo za forum, ampak ta ne zgleda kot standarden message board. Gre za staro vrsto foruma, kjer skupna komunikacija še vedno poteka preko izmenjave sporočil, vezanih na e-pošto. Sam imam poklic računalniškega tehnika in se mi slovlit zdi kot pravi digitalni fosil. Zanimivo je pa, da stvar še vedno deluje. Na koncu ni toliko pomemben izgled kot funkcija. Za nalogo smo imeli pogledati razpravo na slovlitu na svoj rojstni dan. Tukaj je prišlo do težave, kajti arhiv gre nazaj do leta 1999 (s tem tudi predpostavljam starost SlovLita). Sam sem, letnik 1998 in tako starejši od arhiva in/ali od strani. Tako sem se odločil pogledati poljubno objavu v arhivu. 3. februarja 2022 se je pojavila tema Enakost : enakopravnost, ki jo je začel Miran Hladnik. V njej se je spraševal o pravilnosti prevoda slogana "Vsi drugačni -- vsi enakopravni," iz angleškega "All different -- all equal." Hladnik je zagovarjal mišljenje, da bi bil boljši prevod Vsi različni -- vsi enaki. Na prvi pogled tukaj pride do protislovja. Če predpostavimo, da je nekaj enako, potem se beseda različen tukaj postavi kot protipomenka. Saj je prav različnost, torej razlikovanje med enim faktorjem in drugim, tisto, kar hočemo ovrednotiti. Medtem ko se enakost tretira kot popolno skladje. 1=1 in 1=!2 prav zato, ker 2 =/= 1. 1 in 2 sta tako različni vrednosti in ne moreta biti enaki (razen če seveda ne pride do deljenja z 0). Tako bi predpostavili lasnost x obema faktorjema in hoteli enačiti x. Če torej trdimo, da ima nekdo lastnost x, ki vsebuje tako različnost (označimo z 1) in enakost (označimo z 2), pridemo do nezgodnega položaja. Možno je drugačno razumevanje teh besed, kar hoče ovrednotiti sporočilo All different, all equal. Tu se načenja jezikovna razprava o pomenu enakosti in na kakšen način jih lahko ločimo. Za naslovitev te pa se ne počutim dovolj teoretsko podkrepljeno za nadaljno razpravo. Saška Štumberger je odgovarjala na Hladnikovo sporočilo s konceptualizacijo termina na razmerje med spoloma. »Koncept enakosti priznava, da so včasih potrebna različna ravnanja in obravnavanja žensk in moških, da dosežejo enake rezultate. Taki ukrepi so potrebni zaradi različnih življenjskih pogojev ali zaradi kompenzacije za preteklo diskriminacijo.« Štumberger se s takšnim odnosom do enakosti ne strinja, kajti meni, da to vodi v spolno neenakopravnost. Teme o različnosti se tukaj ne dotika, ampak jo nakaže le bežno. »V preteklosti so se dogajale krivice, vendar pa družbe ne moremo izboljšati z novo diskriminacijo, ki naj bi bila kompenzacija za preteklo.« Tukaj je razvidno, da Štumberger ne podpira kompezacijskih političnih odločitev. Zanimivo bi bilo vprašanje, ali je Štumberger mišljenja, da je Nemčija delovala napačno, ko je poplačala kompezacijske stroške Izraelu v vrenodsti treh milijard mark po holokavstu. Če je tega mišljenja, potem bi opazilo konsistenco. Če pa vseeno meni, da je Nemčija delovala pravilno, potem se vprašanje razširi izven konteksta enakosti in enakopravnosti v področje moralne filozofije. ==Tuhtanje o ubežniku smrti== 22. oktobra sem pri predavanju slišal pripombo brez večjega pomena. Profesor Hladnik je izrekel da se smrti ne more izognit noben človek, nakar je dodal da je samo enemu uspelo. Tukaj je bil mišljen Jezus Kristus, moj komentar v tistem trenutku je bil da "On ni bil človek." Po uri sem nadaljno razmišljal zakaj sem trdil da Jezus ni bil človek in tukaj bom izpisal svoja dognanja. Osredotočal se bom na biologijo in ne na teologijo. Vprašanje svete trojice in vprašanje ali je Jezus Bog prepuščam drugim verskim izobražencem. Glavna predpostavka mojega mišljenja je da Nova zaveza natančno in pravilno zapisuje življenje Jezusa Kristusa. Da razumemo kaj pomeni biti človek se hočem upreti na biološko biodiverzitetno kategorijo vrste. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) Vrsta] na splošno sestoji iz vseh posameznih organizmov naravne populacije, ki so se zaradi razmeroma recentnega skupnega prednika med seboj sposobni ploditi ter imajo na splošno podoben izgled, značilnosti in dedne lastnosti. Težava pri tej definiciji nastane zaradi neznanih faktorjev. Ne vemo če je bil Jezus sposoben zaploditi človeka, ker teh podatkov nimamo. Nadalje lahko vidimo tudi problematiko definicije kajti Bog (oče) ni človek, ampak je vseeno bil sposoben zaploditi žensko (iz tega lahko sklepamo da je to sposobnost imel tudi Jezus, ampak zapisana beseda je sveta). Prav tako lahko opažamo sposobnost zaploditve v živalskem svetu, kjer potomec ni enaka vrsta. Križanje osla in kobile doprinese do mule. Mula tako ni pridobila vrste svojih staršev, spada samo v red kopitarjev. Ne moremo jo označiti kot konja ali kot osla. Mula je mula, svoja lastna vrsta. Vprašanje ki se mi je porodilo iz te opazke je zakaj bi bilo drugače pri človeku? Jezus je bil splošno podoben ljudem, ampak to ne sme biti edini pokazatelj ali je pripadnik človeške vrste. Takšen način razumevanje vrste imenujemo [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) morfološka vrsta]. Ta koncept vrste je močno sporen, saj sodobnejši genetični podatki kažejo, da so si genetsko različne populacije lahko zelo podobne in da včasih obstajajo morfološke razlike celo med zelo podobnimi populacijami. Na žalost ne moremo preveriti genskih razlik ki jih je imel Jezus (ali opaziti Božjega DNK) ampak tu hočem izpostaviti značilnosti, katere pa lahko opazujemo. Homo sapiens ima biološke variacije glede značilnosti kot so krvna skupina, genske bolezni, velikost lobanje (ki ne prikazuje razlike v IQ, kar hočejo nekateri rasisti prikazat), obrazne značilnosti, organski sistem, barve oči, barve las, višina, barva kože itd. Preko značilnosti lahko opažamo tudi sposobnosti. Človek (homo sapiens) ne bo nikoli tekel hitreje kot gepard (zaradi morfoloških razlik). Človek prav tako ne bo nikoli hodil po vodi, spreminjal vode v vino, obujal mrtve z besedo, ali vstal (po treh dneh) od mrtvih. Te sposobnosti moramo gledati v kontekstu druge vrste. Deževnik, ko je razklan na pol, lahko živi naprej s vsakim od svojih koncev. Človek, ko je razklan na pol, je namenjen za pogreb z zaprto krsto. Ta fundementalna razlika v sposobnostih nam govori o lastnostih ki ne pripadajo človeku, temveč božanstvu. S tem kako mi razumemo vrste ne moremo tretirati Jezusa kot pripadnika Homo Sapiens. Za razrešitev težave priporočam vspostavitev nove vrste Homo Deus, katere pripadnik je Jezus. hitre pripombe na druge definicije: Tipološka vrsta je zastarela in ne zdrži pritiskov evolucijske teorije. Biološka vrsta je problematična ker predpostavlja da je Bog (oče) človek, ker je sposoben zaploditi človeka. Vrsta na osnovi prepoznave partnerja je prav tako problematična ker bi predpostvaila da je Minotaver človek, saj je Minosova žena prepoznala bika kot partnerja. darvinistična vrsta zbudi teološka vprašanja v povezavi z metafiziko. Skupina organizmov s skupnim prednikom, odpira vprašanje kdo je prednik Bogu, kar nočem odgovarjat (ker ne vem). == Nova pisarija == '''UVOD''' Čas je relativen. Tako kot telo. ezneq7yhtogneirw0o4r1rv9mh21zje 72338 72337 2022-08-01T22:11:05Z LaraBr 3775 /* Geopedija */ wikitext text/x-wiki == Domače naloge == ===== Korekture podlistkov ===== https://sl.wikisource.org/wiki/Velikono%C4%8Dna_historija ==== Literatura in utopija ==== Zgradnja utopije skozi literaturo je težko mogoča. Utopična družba in razmišljanja o njeni uveljavitvi zahtevajo ogromno pozornosti in poznavanja sveta. Za boljšo prihodnost se moramo najprej zavedati, kaj lahko dosežemo in česa ne. Literatura tukaj nastopi kot problem prav zaradi svoje fiktivne narave. Če lahko vsako realno težavo odpravimo skozi domišljijsko mentalno gimnastiko, je cilj stvaritve utopije skozi književnost nemogoč. Kot primer lahko vzamemo Ayn Randin "Atlas Shrugged," delo, v katerem je pisateljica hotela predstaviti individualistično utopijo, kjer vsi poskrbijo le zase in svet blesti. V resničnem svetu lahko opažamo popoln kolaps neoliberalne ideologije (ki vso težo vedno daje na posameznika in trg) ter njene nesposobnosti preskrbe vseh prebivalcev države, kaj šele sveta, z najbolj pomembnimi dobrinami za preživetje. Ironija o Randini nuji po socialni pomoči je zato še toliko slajša. Potrebujemo domišljijo za ustanovitev novega sistema, ampak ta ne sme nikoli prekositi realnega stanja, v katerem smo se znašli. Zastonj je gradnja gradov v oblakih, če tla pod nami gorijo. ===== Popravljalci sveta ===== Kaj narediti s svetom? Za nalogo sem si moral ogledati [https://www.youtube.com/watch?v=oEBH%20peRlXQ&t=252s govor], ki ga je imel Miran Hladnik, in ga komentirati. V njem Hladnik zagovarja ločevanje ljudi na tiste, ki hočejo samo živeti, in na tiste, ki hočejo spremeniti svet. Hladnik se sam definira kot osebo, ki spada pod ljudi, ki hočejo spremeniti svet. S tem se pojavi oznaka popravljalci sveta. Hladnik trdi, da so predavatelji po naravi takšni, da hočejo spreminjati svet. Načinov, kako spreminjati svet, je veliko. Hladnik ovrednoti vojno kot enega najučinkovitejših načinov v preteklosti. Argumentira jo na podlagi različnih želja, ki so med seboj nezdružljive. Zaradi različnih želja pride do konflikta, kar vodi v vojaški spopad. Hladnik poda primer, kjer konflikt interesa nastane tudi med sosedi, ki je razrešen z nasiljem. Seveda je nemogoče, da bi si sosedje lahko napovedali vojno. Že Rousseau v Družbeni pogodbi ovrednoti vojno stanje kot nekaj, kar ni možno med posamezniki, temveč le med stvarmi oziroma državami. Vprašanje državnega interesa je tukaj zanimivo, ampak se ga bom vzdržal. Hladnik trdi, da vojna danes več ni popularna, kar doprinaša do zelo grenke ironije v letu 2022. To trditev bi rad ovrgel tudi s priponko wikipedijskega članka, ki spremlja [https://en.wikipedia.org/wiki/List%20of%20ongoing%20armed%20conflicts še zdaj aktivne vojaške konflikte v svetu]. Kot lahko iz tega opazimo, je vojna še kako popularna, tudi če je za naše Evropske standarde (skoraj) izginila. Hladnik se nadalje sprašuje, kako danes spreminjamo svet na boljše, z napačno izključitvijo vojne iz vprašanja. (Kot pacifist se ne strinjam s to predpostavko. Vojna ni nikoli izboljšala sveta.) Prešernov model sprejemanja tujih kultur bi deloval, vendar trdi, da primanjkuje Črtomirjev. Naslednja točka za spremembo je izboljševanje svojih materialnih stanj, za kar trdi, da je nespodobno. Hladnik trdi, da se takšno izboljševanje nikoli ne neha in da imamo vedno premalo. Hladnikova moralna sodba materialističnega izboljševanja tukaj popolnoma obide tradicijo historičnega materializma. Predpostavka, da nam nikoli ni dovolj, dela smisel znotraj kapitalistične logike racionalnega razmišljanja. O tem, ali je ta logika dana nam vsem in ali jo je mogoče spremeniti, ni govora. To je fundamentalna napaka in ne razreši sprememb na materialnem nivoju, ki jih sam vrednotim kot najpomembnejše. Menim, da trditev o nespodobnosti izboljševanja materialnih pogojev ne nujno vodi v neskončno rast ali da samo po sebi predstavlja nekaj negativnega. Ali je nespodobno, da izboljšamo življenjske pogoje v državah Afrike samo zato, ker bi ti ljudje za tem hoteli še več izboljšav? Hladnikov odmik od materialnih izboljšav tako potiska vse neprivilegirane ljudi v položaj, kjer bodo še nadalje ostali v bedi zaradi dejanja, ki ga sploh niso zmožni narediti (želeti si še več). Tu pride do zmote, nepotrjene predpostavke (spolzke strmine). Takšen pristop prav tako potrjuje delovanje znotraj dane ideologije. Kot protiargument postavljam koncept [https://en.wikipedia.org/wiki/Socialism%20of%20the%2021st%20century Buen Vivir], razvit v Južni Ameriki, ki ne temelji na večni rasti in neskončnem poželenju imeti več. Hladnik se raje ozre na kulturo. Meni, da je vedno bolj običajno, da popravljamo svet na kulturnem področju. S tem povečujemo število izbirnih možnosti v svojem življenju, kajti s tem postavlja definicijo kvalitete življenja. Imeti čim več kulturne izbire je tako nekaj dobrega. Tukaj ni pojasnjeno, zakaj je to želenje po večini sprejemljivo, medtem ko želenje po izboljšavi materialnih pogojev ni. Prav tako je kultura rezultat znotraj materije in se nadgradi preko materije. Več knjižne kulture pomeni več knjig, kar pa prav tako pomeni več poseka dreves za produkcijo. Vprašanje vzdržljivosti kulturne industrije ni postavljeno. Eno je popolnoma vezano na drugo. Razlikovanje med kulturno izboljšavo in materialno izboljšavo vidim kot nesmiselno. Hladnik vidi jezik in Wikipedijo kot sredstvo za izboljšavo našega kulturnega prostora. Takšnega dejanja ne morem videti drugače kot pa popolni obup. Če je edino, kar lahko spremenimo, število člankov na Wikipediji, medtem ko si vprašanja o industriji elektrike, ki poganja strežnike Wikipedije, niti ne postavimo, je takšno dejanje brezupno. Po takem se mi zdi, da se spremembe v fizičnem svetu opušča in nadomešča z arbitrarnimi spremembami v digitalnem. Tukaj nastopi skrajna ironija. Hladnik se tretira kot osebo, ki spreminja svet, medtem ko je opustil vsako pravo in življenjsko pomembno spremembo v svetu. Svet je tako spremenjen na boljše, kajti članek o podnebnih spremembah nima pravopisnih napak, medtem ko nam grozi izumrtje rib, konec rodovitnosti zemlje in tla nam gorijo pod nogami. V času, ko znanstveniki govorijo o šestem množičnem izumrtju, naše spremembe ne smejo biti samo v digitalnem svetu. To niso dejanja ljudi, ki spreminjajo naš svet. To so le lektorji tujega. Brez Wikipedije smo živeli večino časa odkar hodimo po zemlji, brez hrane ne bomo. ==== Slavistična revija ==== Revija se osredotoča na še ne neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega jezikoslovja in literarne vede. Revija prakticira recenzijski proces, v katerem članek pregledata vsaj dva člana uredniškega odbora ali zunanja recenzenta za obravnavano področje. Ta proces mi je všeč, kajti zagotavlja večjo kvaliteto člankov. Revija ima odprt dostop in je takoj po objavi dostopna vsem uporabnikom tudi na spletu. Akademski članki lahko zahtevajo preveliko plačilo iz študentskih denarnic, zato je to najboljši in najpomembnejši del revije. Lažji in hitrejši dostop do informacij doprinese do večjega razumevanja akademske smeri. ==== Literarnovedni članek iz Slavistične revije ==== Ogledal sem si članek Marijana Dovića z naslovom PODBEVŠKOVA PESNIŠKA ŠOLA, TRIJE LABODJE IN ZATON »BOMBAŠA«. Objavljen je bil v Slavistični reviji 68/3 (2020). Sam imam veliko zanimanje za avantgardo. Drugi članek o Podbevšku sem predstavljal v prvem semestru pri profesorju Ježu. Natančneje me je zanimalo, kaj še je napisano o njem, zakaj je prišlo do njegovega padca popularnosti. Mandić utemeljuje Podbevškov zaton prek njegovega lastnega delovanja. Leta 1922 se je osredotočal na "proletkultovstvo" in s tem izgubil podporo drugih. Njegov zaničevalen odnos do ostalih umetnikov ni bil dobro sprejet. Prav tako mu je manjkala teoretska artikuliranost. Po letu 1922 je prenehal z umetniškim ustvarjanjem. Osredotočati se je začel na konvencionalne sheme literarnega in medijskega sistema. V zgodovini bo ostal kot glas generacije po prvi svetovni vojni. Kot teoretik pa, žal, ne. Članek je bil zanimiv in pridobil sem informacije, ki sem jih iskal. ===== Literarni zgodovinar: Stanko Janež ===== Na seznamu slovenskih literarnih zgodovinarjev sem našel Stanka Janeža. Zato, ker imava enako začetnico priimka, je postal moj kandidat za to nalogo. Rodil se je 30. marca 1912 v malem naselju Rakek. Študiral je slavistiko na FF in leta 1935 tudi diplomiral. Kot zgleden študent je bil tudi obsojen zaradi revolucionarnega delovanja. Po končanem študiju je poučeval na raznih šolah. Med NOB je bil aktivist osvobodilne fronte in po končani vojni učil ruščino na Ekonomski fakulteti. Zanimivo, kako po naključju najdemo ljudi, ki so se nahajali v istih prostorih kot mi danes. Tudi sam sem obiskoval Ekonomsko fakulteto (kot študent) in šele v letošnjem letu (2021/2022) prišel na FF. Po delovanju pa je Janež popolnoma drugačen. Med študijem je pisal socialnorealistične črtice, knjižne ocene in spremne besede. Prevajal je iz več jezikov, najbolj iz ruščine. Preden se je poslovil leta 2000, je za seboj pustil zelo ustvarjalno in polno življenje. Vedno, ko raziskujem življenja drugih, se sprašujem še o svojem. Ali bom tudi sam ustvaril kaj takega? Ali bo svet zdržal politične spremembe in bom dočakal stara leta? Na ta vprašanja ne morem imeti odgovorov, vendar si lahko vseeno vzamem za vzor ustvarjalno moč ljudi, ki so prišli pred mano. Janež je med drugim napisal tudi literarno zgodovinska dela: Pregled zgodovine jugoslovanske književnost I. Slovenska književnost Vsebine slovenskih literarnih del Pregled jugoslovanskih književnosti. ==== Geopedija ==== Na Geopediji sem iskal literarne spomenike in bil presenečen, da je za moj kraj označen samo eden. Označena je samo rojstna hiša Mirana Jarca. Stoji ob Črnomaljski župniji in je bila leta 2009 popolnoma prenovljena. Pri obnovi zidov so našli porisave iz časa Jarca, ki jim jih je tudi uspelo renovirati. Danes se v njej nahaja Mestni muzej, ki govori o dolgi zgodovini Črnomlja. Del te zgodovine je bil tudi Jarc, in s tem je njegova hiša postala živi spomenik njegovemu življenju in mestu. Prvič sem se seznanil s zgradbo, preden je postala muzej. V mojem otroštvu je tam bila glasbena šola. Obiskoval sem jo par let preden so jo preselili v nekdanjo ljudsko šolo. Iz teh prostorov so mi ostali sami lepi spomini. Tam sem se prvič seznanil z ritmi, prvič spravil zvok iz flavte (takrat še to ni bila glasba) in se prvič tudi zaljubil. Včasih se sprehodim skozi njo, ne zaradi muzejske razstave, ampak samo zato, da obujam te vedno bolj daljne spomine otroštva. Nekatere stene so porušili in nekje zamenjali tudi tla, ampak vonj je obdržala točno takšen, kot se ga spomnim. Vesel sem, da hiša Mirana Jarca še vedno stoji, in upam, da bo tudi ko jaz izginem, še vedno našla pot za nadaljnji obstoj. ===== Popravek besedila ===== [[Besedilo, ki sem ga popravil|https://sl.wikisource.org/wiki/Gromite_groma%C4%8Di]], sem našel popolnoma organsko. Med raziskovanjem poezije Urbana Jarnika sem naletel na pesem Gromite Gromači. Pesem je imela 2 pravopisni napaki, ki sem jih nato odpravil. Prav prek takšnega naravnega opažanja napak lahko uvidimo koristnost Wikipedije in sorodnih spletišč. Vsak lahko doda karkoli in popravi karkoli najde. Tako nisem iskal prispevkov, ki so neurejeni, temveč opravil iskreno dolžnost, ko se je ta pokazala. Zdaj lahko vsi uživajo v tej protivojni pesmi in tu se mi je rodil poseben občutek zadovoljstva. ==== Register kulturne dediščine ==== V [https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b Državnem registru kulturne dediščine] sem iskal kulturne spomenike v svojem kraju. Najbolj udaren je seveda bil Kulturni dom Črnomelj. Ko je Črnomelj postal prvo osvobojeno ozemlje med drugo svetovno vojno, se je ključno državno dogajanje z vsemi pomembnimi osebnostmi političnega in kulturnega vrha preselilo v takratni dom ljudske prosvete. V stavbi kulturnega doma je med 19. in 20. februarjem 1944 potekalo prvo zasedanje SNOS (Slovensko narodnoosvobodilni svet), kjer so bili postavljeni temelji slovenske državnosti, sprejeti so bili številni odloki, ki so še danes temelj slovenske parlamentarnosti in najvišje stopnje slovenske ljudske oblasti. Danes je v kulturnem domu tudi kino, kjer še vedno rad zahajam in si pogledam najnovejše Evropske filme. Zgradba živi naprej, tudi če je kulturno dominacijo pridobila Ljubljana. ==== Slovlit ==== Prvo stvar, kar opazimo, kot odpremo spletno stran Slovlita, je kaos. Naj bi šlo za forum, ampak ta ne zgleda kot standarden message board. Gre za staro vrsto foruma, kjer skupna komunikacija še vedno poteka preko izmenjave sporočil, vezanih na e-pošto. Sam imam poklic računalniškega tehnika in se mi slovlit zdi kot pravi digitalni fosil. Zanimivo je pa, da stvar še vedno deluje. Na koncu ni toliko pomemben izgled kot funkcija. Za nalogo smo imeli pogledati razpravo na slovlitu na svoj rojstni dan. Tukaj je prišlo do težave, kajti arhiv gre nazaj do leta 1999 (s tem tudi predpostavljam starost SlovLita). Sam sem, letnik 1998 in tako starejši od arhiva in/ali od strani. Tako sem se odločil pogledati poljubno objavu v arhivu. 3. februarja 2022 se je pojavila tema Enakost : enakopravnost, ki jo je začel Miran Hladnik. V njej se je spraševal o pravilnosti prevoda slogana "Vsi drugačni -- vsi enakopravni," iz angleškega "All different -- all equal." Hladnik je zagovarjal mišljenje, da bi bil boljši prevod Vsi različni -- vsi enaki. Na prvi pogled tukaj pride do protislovja. Če predpostavimo, da je nekaj enako, potem se beseda različen tukaj postavi kot protipomenka. Saj je prav različnost, torej razlikovanje med enim faktorjem in drugim, tisto, kar hočemo ovrednotiti. Medtem ko se enakost tretira kot popolno skladje. 1=1 in 1=!2 prav zato, ker 2 =/= 1. 1 in 2 sta tako različni vrednosti in ne moreta biti enaki (razen če seveda ne pride do deljenja z 0). Tako bi predpostavili lasnost x obema faktorjema in hoteli enačiti x. Če torej trdimo, da ima nekdo lastnost x, ki vsebuje tako različnost (označimo z 1) in enakost (označimo z 2), pridemo do nezgodnega položaja. Možno je drugačno razumevanje teh besed, kar hoče ovrednotiti sporočilo All different, all equal. Tu se načenja jezikovna razprava o pomenu enakosti in na kakšen način jih lahko ločimo. Za naslovitev te pa se ne počutim dovolj teoretsko podkrepljeno za nadaljno razpravo. Saška Štumberger je odgovarjala na Hladnikovo sporočilo s konceptualizacijo termina na razmerje med spoloma. »Koncept enakosti priznava, da so včasih potrebna različna ravnanja in obravnavanja žensk in moških, da dosežejo enake rezultate. Taki ukrepi so potrebni zaradi različnih življenjskih pogojev ali zaradi kompenzacije za preteklo diskriminacijo.« Štumberger se s takšnim odnosom do enakosti ne strinja, kajti meni, da to vodi v spolno neenakopravnost. Teme o različnosti se tukaj ne dotika, ampak jo nakaže le bežno. »V preteklosti so se dogajale krivice, vendar pa družbe ne moremo izboljšati z novo diskriminacijo, ki naj bi bila kompenzacija za preteklo.« Tukaj je razvidno, da Štumberger ne podpira kompezacijskih političnih odločitev. Zanimivo bi bilo vprašanje, ali je Štumberger mišljenja, da je Nemčija delovala napačno, ko je poplačala kompezacijske stroške Izraelu v vrenodsti treh milijard mark po holokavstu. Če je tega mišljenja, potem bi opazilo konsistenco. Če pa vseeno meni, da je Nemčija delovala pravilno, potem se vprašanje razširi izven konteksta enakosti in enakopravnosti v področje moralne filozofije. ==Tuhtanje o ubežniku smrti== 22. oktobra sem pri predavanju slišal pripombo brez večjega pomena. Profesor Hladnik je izrekel da se smrti ne more izognit noben človek, nakar je dodal da je samo enemu uspelo. Tukaj je bil mišljen Jezus Kristus, moj komentar v tistem trenutku je bil da "On ni bil človek." Po uri sem nadaljno razmišljal zakaj sem trdil da Jezus ni bil človek in tukaj bom izpisal svoja dognanja. Osredotočal se bom na biologijo in ne na teologijo. Vprašanje svete trojice in vprašanje ali je Jezus Bog prepuščam drugim verskim izobražencem. Glavna predpostavka mojega mišljenja je da Nova zaveza natančno in pravilno zapisuje življenje Jezusa Kristusa. Da razumemo kaj pomeni biti človek se hočem upreti na biološko biodiverzitetno kategorijo vrste. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) Vrsta] na splošno sestoji iz vseh posameznih organizmov naravne populacije, ki so se zaradi razmeroma recentnega skupnega prednika med seboj sposobni ploditi ter imajo na splošno podoben izgled, značilnosti in dedne lastnosti. Težava pri tej definiciji nastane zaradi neznanih faktorjev. Ne vemo če je bil Jezus sposoben zaploditi človeka, ker teh podatkov nimamo. Nadalje lahko vidimo tudi problematiko definicije kajti Bog (oče) ni človek, ampak je vseeno bil sposoben zaploditi žensko (iz tega lahko sklepamo da je to sposobnost imel tudi Jezus, ampak zapisana beseda je sveta). Prav tako lahko opažamo sposobnost zaploditve v živalskem svetu, kjer potomec ni enaka vrsta. Križanje osla in kobile doprinese do mule. Mula tako ni pridobila vrste svojih staršev, spada samo v red kopitarjev. Ne moremo jo označiti kot konja ali kot osla. Mula je mula, svoja lastna vrsta. Vprašanje ki se mi je porodilo iz te opazke je zakaj bi bilo drugače pri človeku? Jezus je bil splošno podoben ljudem, ampak to ne sme biti edini pokazatelj ali je pripadnik človeške vrste. Takšen način razumevanje vrste imenujemo [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) morfološka vrsta]. Ta koncept vrste je močno sporen, saj sodobnejši genetični podatki kažejo, da so si genetsko različne populacije lahko zelo podobne in da včasih obstajajo morfološke razlike celo med zelo podobnimi populacijami. Na žalost ne moremo preveriti genskih razlik ki jih je imel Jezus (ali opaziti Božjega DNK) ampak tu hočem izpostaviti značilnosti, katere pa lahko opazujemo. Homo sapiens ima biološke variacije glede značilnosti kot so krvna skupina, genske bolezni, velikost lobanje (ki ne prikazuje razlike v IQ, kar hočejo nekateri rasisti prikazat), obrazne značilnosti, organski sistem, barve oči, barve las, višina, barva kože itd. Preko značilnosti lahko opažamo tudi sposobnosti. Človek (homo sapiens) ne bo nikoli tekel hitreje kot gepard (zaradi morfoloških razlik). Človek prav tako ne bo nikoli hodil po vodi, spreminjal vode v vino, obujal mrtve z besedo, ali vstal (po treh dneh) od mrtvih. Te sposobnosti moramo gledati v kontekstu druge vrste. Deževnik, ko je razklan na pol, lahko živi naprej s vsakim od svojih koncev. Človek, ko je razklan na pol, je namenjen za pogreb z zaprto krsto. Ta fundementalna razlika v sposobnostih nam govori o lastnostih ki ne pripadajo človeku, temveč božanstvu. S tem kako mi razumemo vrste ne moremo tretirati Jezusa kot pripadnika Homo Sapiens. Za razrešitev težave priporočam vspostavitev nove vrste Homo Deus, katere pripadnik je Jezus. hitre pripombe na druge definicije: Tipološka vrsta je zastarela in ne zdrži pritiskov evolucijske teorije. Biološka vrsta je problematična ker predpostavlja da je Bog (oče) človek, ker je sposoben zaploditi človeka. Vrsta na osnovi prepoznave partnerja je prav tako problematična ker bi predpostvaila da je Minotaver človek, saj je Minosova žena prepoznala bika kot partnerja. darvinistična vrsta zbudi teološka vprašanja v povezavi z metafiziko. Skupina organizmov s skupnim prednikom, odpira vprašanje kdo je prednik Bogu, kar nočem odgovarjat (ker ne vem). == Nova pisarija == '''UVOD''' Čas je relativen. Tako kot telo. igv3oaivzwzhe9otfl2tqoxz18m2p3u 72339 72338 2022-08-01T22:11:54Z LaraBr 3775 /* Popravek besedila */ wikitext text/x-wiki == Domače naloge == ===== Korekture podlistkov ===== https://sl.wikisource.org/wiki/Velikono%C4%8Dna_historija ==== Literatura in utopija ==== Zgradnja utopije skozi literaturo je težko mogoča. Utopična družba in razmišljanja o njeni uveljavitvi zahtevajo ogromno pozornosti in poznavanja sveta. Za boljšo prihodnost se moramo najprej zavedati, kaj lahko dosežemo in česa ne. Literatura tukaj nastopi kot problem prav zaradi svoje fiktivne narave. Če lahko vsako realno težavo odpravimo skozi domišljijsko mentalno gimnastiko, je cilj stvaritve utopije skozi književnost nemogoč. Kot primer lahko vzamemo Ayn Randin "Atlas Shrugged," delo, v katerem je pisateljica hotela predstaviti individualistično utopijo, kjer vsi poskrbijo le zase in svet blesti. V resničnem svetu lahko opažamo popoln kolaps neoliberalne ideologije (ki vso težo vedno daje na posameznika in trg) ter njene nesposobnosti preskrbe vseh prebivalcev države, kaj šele sveta, z najbolj pomembnimi dobrinami za preživetje. Ironija o Randini nuji po socialni pomoči je zato še toliko slajša. Potrebujemo domišljijo za ustanovitev novega sistema, ampak ta ne sme nikoli prekositi realnega stanja, v katerem smo se znašli. Zastonj je gradnja gradov v oblakih, če tla pod nami gorijo. ===== Popravljalci sveta ===== Kaj narediti s svetom? Za nalogo sem si moral ogledati [https://www.youtube.com/watch?v=oEBH%20peRlXQ&t=252s govor], ki ga je imel Miran Hladnik, in ga komentirati. V njem Hladnik zagovarja ločevanje ljudi na tiste, ki hočejo samo živeti, in na tiste, ki hočejo spremeniti svet. Hladnik se sam definira kot osebo, ki spada pod ljudi, ki hočejo spremeniti svet. S tem se pojavi oznaka popravljalci sveta. Hladnik trdi, da so predavatelji po naravi takšni, da hočejo spreminjati svet. Načinov, kako spreminjati svet, je veliko. Hladnik ovrednoti vojno kot enega najučinkovitejših načinov v preteklosti. Argumentira jo na podlagi različnih želja, ki so med seboj nezdružljive. Zaradi različnih želja pride do konflikta, kar vodi v vojaški spopad. Hladnik poda primer, kjer konflikt interesa nastane tudi med sosedi, ki je razrešen z nasiljem. Seveda je nemogoče, da bi si sosedje lahko napovedali vojno. Že Rousseau v Družbeni pogodbi ovrednoti vojno stanje kot nekaj, kar ni možno med posamezniki, temveč le med stvarmi oziroma državami. Vprašanje državnega interesa je tukaj zanimivo, ampak se ga bom vzdržal. Hladnik trdi, da vojna danes več ni popularna, kar doprinaša do zelo grenke ironije v letu 2022. To trditev bi rad ovrgel tudi s priponko wikipedijskega članka, ki spremlja [https://en.wikipedia.org/wiki/List%20of%20ongoing%20armed%20conflicts še zdaj aktivne vojaške konflikte v svetu]. Kot lahko iz tega opazimo, je vojna še kako popularna, tudi če je za naše Evropske standarde (skoraj) izginila. Hladnik se nadalje sprašuje, kako danes spreminjamo svet na boljše, z napačno izključitvijo vojne iz vprašanja. (Kot pacifist se ne strinjam s to predpostavko. Vojna ni nikoli izboljšala sveta.) Prešernov model sprejemanja tujih kultur bi deloval, vendar trdi, da primanjkuje Črtomirjev. Naslednja točka za spremembo je izboljševanje svojih materialnih stanj, za kar trdi, da je nespodobno. Hladnik trdi, da se takšno izboljševanje nikoli ne neha in da imamo vedno premalo. Hladnikova moralna sodba materialističnega izboljševanja tukaj popolnoma obide tradicijo historičnega materializma. Predpostavka, da nam nikoli ni dovolj, dela smisel znotraj kapitalistične logike racionalnega razmišljanja. O tem, ali je ta logika dana nam vsem in ali jo je mogoče spremeniti, ni govora. To je fundamentalna napaka in ne razreši sprememb na materialnem nivoju, ki jih sam vrednotim kot najpomembnejše. Menim, da trditev o nespodobnosti izboljševanja materialnih pogojev ne nujno vodi v neskončno rast ali da samo po sebi predstavlja nekaj negativnega. Ali je nespodobno, da izboljšamo življenjske pogoje v državah Afrike samo zato, ker bi ti ljudje za tem hoteli še več izboljšav? Hladnikov odmik od materialnih izboljšav tako potiska vse neprivilegirane ljudi v položaj, kjer bodo še nadalje ostali v bedi zaradi dejanja, ki ga sploh niso zmožni narediti (želeti si še več). Tu pride do zmote, nepotrjene predpostavke (spolzke strmine). Takšen pristop prav tako potrjuje delovanje znotraj dane ideologije. Kot protiargument postavljam koncept [https://en.wikipedia.org/wiki/Socialism%20of%20the%2021st%20century Buen Vivir], razvit v Južni Ameriki, ki ne temelji na večni rasti in neskončnem poželenju imeti več. Hladnik se raje ozre na kulturo. Meni, da je vedno bolj običajno, da popravljamo svet na kulturnem področju. S tem povečujemo število izbirnih možnosti v svojem življenju, kajti s tem postavlja definicijo kvalitete življenja. Imeti čim več kulturne izbire je tako nekaj dobrega. Tukaj ni pojasnjeno, zakaj je to želenje po večini sprejemljivo, medtem ko želenje po izboljšavi materialnih pogojev ni. Prav tako je kultura rezultat znotraj materije in se nadgradi preko materije. Več knjižne kulture pomeni več knjig, kar pa prav tako pomeni več poseka dreves za produkcijo. Vprašanje vzdržljivosti kulturne industrije ni postavljeno. Eno je popolnoma vezano na drugo. Razlikovanje med kulturno izboljšavo in materialno izboljšavo vidim kot nesmiselno. Hladnik vidi jezik in Wikipedijo kot sredstvo za izboljšavo našega kulturnega prostora. Takšnega dejanja ne morem videti drugače kot pa popolni obup. Če je edino, kar lahko spremenimo, število člankov na Wikipediji, medtem ko si vprašanja o industriji elektrike, ki poganja strežnike Wikipedije, niti ne postavimo, je takšno dejanje brezupno. Po takem se mi zdi, da se spremembe v fizičnem svetu opušča in nadomešča z arbitrarnimi spremembami v digitalnem. Tukaj nastopi skrajna ironija. Hladnik se tretira kot osebo, ki spreminja svet, medtem ko je opustil vsako pravo in življenjsko pomembno spremembo v svetu. Svet je tako spremenjen na boljše, kajti članek o podnebnih spremembah nima pravopisnih napak, medtem ko nam grozi izumrtje rib, konec rodovitnosti zemlje in tla nam gorijo pod nogami. V času, ko znanstveniki govorijo o šestem množičnem izumrtju, naše spremembe ne smejo biti samo v digitalnem svetu. To niso dejanja ljudi, ki spreminjajo naš svet. To so le lektorji tujega. Brez Wikipedije smo živeli večino časa odkar hodimo po zemlji, brez hrane ne bomo. ==== Slavistična revija ==== Revija se osredotoča na še ne neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega jezikoslovja in literarne vede. Revija prakticira recenzijski proces, v katerem članek pregledata vsaj dva člana uredniškega odbora ali zunanja recenzenta za obravnavano področje. Ta proces mi je všeč, kajti zagotavlja večjo kvaliteto člankov. Revija ima odprt dostop in je takoj po objavi dostopna vsem uporabnikom tudi na spletu. Akademski članki lahko zahtevajo preveliko plačilo iz študentskih denarnic, zato je to najboljši in najpomembnejši del revije. Lažji in hitrejši dostop do informacij doprinese do večjega razumevanja akademske smeri. ==== Literarnovedni članek iz Slavistične revije ==== Ogledal sem si članek Marijana Dovića z naslovom PODBEVŠKOVA PESNIŠKA ŠOLA, TRIJE LABODJE IN ZATON »BOMBAŠA«. Objavljen je bil v Slavistični reviji 68/3 (2020). Sam imam veliko zanimanje za avantgardo. Drugi članek o Podbevšku sem predstavljal v prvem semestru pri profesorju Ježu. Natančneje me je zanimalo, kaj še je napisano o njem, zakaj je prišlo do njegovega padca popularnosti. Mandić utemeljuje Podbevškov zaton prek njegovega lastnega delovanja. Leta 1922 se je osredotočal na "proletkultovstvo" in s tem izgubil podporo drugih. Njegov zaničevalen odnos do ostalih umetnikov ni bil dobro sprejet. Prav tako mu je manjkala teoretska artikuliranost. Po letu 1922 je prenehal z umetniškim ustvarjanjem. Osredotočati se je začel na konvencionalne sheme literarnega in medijskega sistema. V zgodovini bo ostal kot glas generacije po prvi svetovni vojni. Kot teoretik pa, žal, ne. Članek je bil zanimiv in pridobil sem informacije, ki sem jih iskal. ===== Literarni zgodovinar: Stanko Janež ===== Na seznamu slovenskih literarnih zgodovinarjev sem našel Stanka Janeža. Zato, ker imava enako začetnico priimka, je postal moj kandidat za to nalogo. Rodil se je 30. marca 1912 v malem naselju Rakek. Študiral je slavistiko na FF in leta 1935 tudi diplomiral. Kot zgleden študent je bil tudi obsojen zaradi revolucionarnega delovanja. Po končanem študiju je poučeval na raznih šolah. Med NOB je bil aktivist osvobodilne fronte in po končani vojni učil ruščino na Ekonomski fakulteti. Zanimivo, kako po naključju najdemo ljudi, ki so se nahajali v istih prostorih kot mi danes. Tudi sam sem obiskoval Ekonomsko fakulteto (kot študent) in šele v letošnjem letu (2021/2022) prišel na FF. Po delovanju pa je Janež popolnoma drugačen. Med študijem je pisal socialnorealistične črtice, knjižne ocene in spremne besede. Prevajal je iz več jezikov, najbolj iz ruščine. Preden se je poslovil leta 2000, je za seboj pustil zelo ustvarjalno in polno življenje. Vedno, ko raziskujem življenja drugih, se sprašujem še o svojem. Ali bom tudi sam ustvaril kaj takega? Ali bo svet zdržal politične spremembe in bom dočakal stara leta? Na ta vprašanja ne morem imeti odgovorov, vendar si lahko vseeno vzamem za vzor ustvarjalno moč ljudi, ki so prišli pred mano. Janež je med drugim napisal tudi literarno zgodovinska dela: Pregled zgodovine jugoslovanske književnost I. Slovenska književnost Vsebine slovenskih literarnih del Pregled jugoslovanskih književnosti. ==== Geopedija ==== Na Geopediji sem iskal literarne spomenike in bil presenečen, da je za moj kraj označen samo eden. Označena je samo rojstna hiša Mirana Jarca. Stoji ob Črnomaljski župniji in je bila leta 2009 popolnoma prenovljena. Pri obnovi zidov so našli porisave iz časa Jarca, ki jim jih je tudi uspelo renovirati. Danes se v njej nahaja Mestni muzej, ki govori o dolgi zgodovini Črnomlja. Del te zgodovine je bil tudi Jarc, in s tem je njegova hiša postala živi spomenik njegovemu življenju in mestu. Prvič sem se seznanil s zgradbo, preden je postala muzej. V mojem otroštvu je tam bila glasbena šola. Obiskoval sem jo par let preden so jo preselili v nekdanjo ljudsko šolo. Iz teh prostorov so mi ostali sami lepi spomini. Tam sem se prvič seznanil z ritmi, prvič spravil zvok iz flavte (takrat še to ni bila glasba) in se prvič tudi zaljubil. Včasih se sprehodim skozi njo, ne zaradi muzejske razstave, ampak samo zato, da obujam te vedno bolj daljne spomine otroštva. Nekatere stene so porušili in nekje zamenjali tudi tla, ampak vonj je obdržala točno takšen, kot se ga spomnim. Vesel sem, da hiša Mirana Jarca še vedno stoji, in upam, da bo tudi ko jaz izginem, še vedno našla pot za nadaljnji obstoj. ===== Popravek besedila ===== Besedilo, ki sem ga popravil, sem našel popolnoma organsko. Med raziskovanjem poezije Urbana Jarnika sem naletel na pesem [https://sl.wikisource.org/wiki/Gromite_groma%C4%8Di Gromite Gromači]. Pesem je imela 2 pravopisni napaki, ki sem jih nato odpravil. Prav prek takšnega naravnega opažanja napak lahko uvidimo koristnost Wikipedije in sorodnih spletišč. Vsak lahko doda karkoli in popravi karkoli najde. Tako nisem iskal prispevkov, ki so neurejeni, temveč opravil iskreno dolžnost, ko se je ta pokazala. Zdaj lahko vsi uživajo v tej protivojni pesmi in tu se mi je rodil poseben občutek zadovoljstva. ==== Register kulturne dediščine ==== V [https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b Državnem registru kulturne dediščine] sem iskal kulturne spomenike v svojem kraju. Najbolj udaren je seveda bil Kulturni dom Črnomelj. Ko je Črnomelj postal prvo osvobojeno ozemlje med drugo svetovno vojno, se je ključno državno dogajanje z vsemi pomembnimi osebnostmi političnega in kulturnega vrha preselilo v takratni dom ljudske prosvete. V stavbi kulturnega doma je med 19. in 20. februarjem 1944 potekalo prvo zasedanje SNOS (Slovensko narodnoosvobodilni svet), kjer so bili postavljeni temelji slovenske državnosti, sprejeti so bili številni odloki, ki so še danes temelj slovenske parlamentarnosti in najvišje stopnje slovenske ljudske oblasti. Danes je v kulturnem domu tudi kino, kjer še vedno rad zahajam in si pogledam najnovejše Evropske filme. Zgradba živi naprej, tudi če je kulturno dominacijo pridobila Ljubljana. ==== Slovlit ==== Prvo stvar, kar opazimo, kot odpremo spletno stran Slovlita, je kaos. Naj bi šlo za forum, ampak ta ne zgleda kot standarden message board. Gre za staro vrsto foruma, kjer skupna komunikacija še vedno poteka preko izmenjave sporočil, vezanih na e-pošto. Sam imam poklic računalniškega tehnika in se mi slovlit zdi kot pravi digitalni fosil. Zanimivo je pa, da stvar še vedno deluje. Na koncu ni toliko pomemben izgled kot funkcija. Za nalogo smo imeli pogledati razpravo na slovlitu na svoj rojstni dan. Tukaj je prišlo do težave, kajti arhiv gre nazaj do leta 1999 (s tem tudi predpostavljam starost SlovLita). Sam sem, letnik 1998 in tako starejši od arhiva in/ali od strani. Tako sem se odločil pogledati poljubno objavu v arhivu. 3. februarja 2022 se je pojavila tema Enakost : enakopravnost, ki jo je začel Miran Hladnik. V njej se je spraševal o pravilnosti prevoda slogana "Vsi drugačni -- vsi enakopravni," iz angleškega "All different -- all equal." Hladnik je zagovarjal mišljenje, da bi bil boljši prevod Vsi različni -- vsi enaki. Na prvi pogled tukaj pride do protislovja. Če predpostavimo, da je nekaj enako, potem se beseda različen tukaj postavi kot protipomenka. Saj je prav različnost, torej razlikovanje med enim faktorjem in drugim, tisto, kar hočemo ovrednotiti. Medtem ko se enakost tretira kot popolno skladje. 1=1 in 1=!2 prav zato, ker 2 =/= 1. 1 in 2 sta tako različni vrednosti in ne moreta biti enaki (razen če seveda ne pride do deljenja z 0). Tako bi predpostavili lasnost x obema faktorjema in hoteli enačiti x. Če torej trdimo, da ima nekdo lastnost x, ki vsebuje tako različnost (označimo z 1) in enakost (označimo z 2), pridemo do nezgodnega položaja. Možno je drugačno razumevanje teh besed, kar hoče ovrednotiti sporočilo All different, all equal. Tu se načenja jezikovna razprava o pomenu enakosti in na kakšen način jih lahko ločimo. Za naslovitev te pa se ne počutim dovolj teoretsko podkrepljeno za nadaljno razpravo. Saška Štumberger je odgovarjala na Hladnikovo sporočilo s konceptualizacijo termina na razmerje med spoloma. »Koncept enakosti priznava, da so včasih potrebna različna ravnanja in obravnavanja žensk in moških, da dosežejo enake rezultate. Taki ukrepi so potrebni zaradi različnih življenjskih pogojev ali zaradi kompenzacije za preteklo diskriminacijo.« Štumberger se s takšnim odnosom do enakosti ne strinja, kajti meni, da to vodi v spolno neenakopravnost. Teme o različnosti se tukaj ne dotika, ampak jo nakaže le bežno. »V preteklosti so se dogajale krivice, vendar pa družbe ne moremo izboljšati z novo diskriminacijo, ki naj bi bila kompenzacija za preteklo.« Tukaj je razvidno, da Štumberger ne podpira kompezacijskih političnih odločitev. Zanimivo bi bilo vprašanje, ali je Štumberger mišljenja, da je Nemčija delovala napačno, ko je poplačala kompezacijske stroške Izraelu v vrenodsti treh milijard mark po holokavstu. Če je tega mišljenja, potem bi opazilo konsistenco. Če pa vseeno meni, da je Nemčija delovala pravilno, potem se vprašanje razširi izven konteksta enakosti in enakopravnosti v področje moralne filozofije. ==Tuhtanje o ubežniku smrti== 22. oktobra sem pri predavanju slišal pripombo brez večjega pomena. Profesor Hladnik je izrekel da se smrti ne more izognit noben človek, nakar je dodal da je samo enemu uspelo. Tukaj je bil mišljen Jezus Kristus, moj komentar v tistem trenutku je bil da "On ni bil človek." Po uri sem nadaljno razmišljal zakaj sem trdil da Jezus ni bil človek in tukaj bom izpisal svoja dognanja. Osredotočal se bom na biologijo in ne na teologijo. Vprašanje svete trojice in vprašanje ali je Jezus Bog prepuščam drugim verskim izobražencem. Glavna predpostavka mojega mišljenja je da Nova zaveza natančno in pravilno zapisuje življenje Jezusa Kristusa. Da razumemo kaj pomeni biti človek se hočem upreti na biološko biodiverzitetno kategorijo vrste. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) Vrsta] na splošno sestoji iz vseh posameznih organizmov naravne populacije, ki so se zaradi razmeroma recentnega skupnega prednika med seboj sposobni ploditi ter imajo na splošno podoben izgled, značilnosti in dedne lastnosti. Težava pri tej definiciji nastane zaradi neznanih faktorjev. Ne vemo če je bil Jezus sposoben zaploditi človeka, ker teh podatkov nimamo. Nadalje lahko vidimo tudi problematiko definicije kajti Bog (oče) ni človek, ampak je vseeno bil sposoben zaploditi žensko (iz tega lahko sklepamo da je to sposobnost imel tudi Jezus, ampak zapisana beseda je sveta). Prav tako lahko opažamo sposobnost zaploditve v živalskem svetu, kjer potomec ni enaka vrsta. Križanje osla in kobile doprinese do mule. Mula tako ni pridobila vrste svojih staršev, spada samo v red kopitarjev. Ne moremo jo označiti kot konja ali kot osla. Mula je mula, svoja lastna vrsta. Vprašanje ki se mi je porodilo iz te opazke je zakaj bi bilo drugače pri človeku? Jezus je bil splošno podoben ljudem, ampak to ne sme biti edini pokazatelj ali je pripadnik človeške vrste. Takšen način razumevanje vrste imenujemo [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) morfološka vrsta]. Ta koncept vrste je močno sporen, saj sodobnejši genetični podatki kažejo, da so si genetsko različne populacije lahko zelo podobne in da včasih obstajajo morfološke razlike celo med zelo podobnimi populacijami. Na žalost ne moremo preveriti genskih razlik ki jih je imel Jezus (ali opaziti Božjega DNK) ampak tu hočem izpostaviti značilnosti, katere pa lahko opazujemo. Homo sapiens ima biološke variacije glede značilnosti kot so krvna skupina, genske bolezni, velikost lobanje (ki ne prikazuje razlike v IQ, kar hočejo nekateri rasisti prikazat), obrazne značilnosti, organski sistem, barve oči, barve las, višina, barva kože itd. Preko značilnosti lahko opažamo tudi sposobnosti. Človek (homo sapiens) ne bo nikoli tekel hitreje kot gepard (zaradi morfoloških razlik). Človek prav tako ne bo nikoli hodil po vodi, spreminjal vode v vino, obujal mrtve z besedo, ali vstal (po treh dneh) od mrtvih. Te sposobnosti moramo gledati v kontekstu druge vrste. Deževnik, ko je razklan na pol, lahko živi naprej s vsakim od svojih koncev. Človek, ko je razklan na pol, je namenjen za pogreb z zaprto krsto. Ta fundementalna razlika v sposobnostih nam govori o lastnostih ki ne pripadajo človeku, temveč božanstvu. S tem kako mi razumemo vrste ne moremo tretirati Jezusa kot pripadnika Homo Sapiens. Za razrešitev težave priporočam vspostavitev nove vrste Homo Deus, katere pripadnik je Jezus. hitre pripombe na druge definicije: Tipološka vrsta je zastarela in ne zdrži pritiskov evolucijske teorije. Biološka vrsta je problematična ker predpostavlja da je Bog (oče) človek, ker je sposoben zaploditi človeka. Vrsta na osnovi prepoznave partnerja je prav tako problematična ker bi predpostvaila da je Minotaver človek, saj je Minosova žena prepoznala bika kot partnerja. darvinistična vrsta zbudi teološka vprašanja v povezavi z metafiziko. Skupina organizmov s skupnim prednikom, odpira vprašanje kdo je prednik Bogu, kar nočem odgovarjat (ker ne vem). == Nova pisarija == '''UVOD''' Čas je relativen. Tako kot telo. iwctwht2gd9ufxw8p7c9jw3mcsx9iqc 72340 72339 2022-08-01T22:14:41Z LaraBr 3775 /* Register kulturne dediščine */ wikitext text/x-wiki == Domače naloge == ===== Korekture podlistkov ===== https://sl.wikisource.org/wiki/Velikono%C4%8Dna_historija ==== Literatura in utopija ==== Zgradnja utopije skozi literaturo je težko mogoča. Utopična družba in razmišljanja o njeni uveljavitvi zahtevajo ogromno pozornosti in poznavanja sveta. Za boljšo prihodnost se moramo najprej zavedati, kaj lahko dosežemo in česa ne. Literatura tukaj nastopi kot problem prav zaradi svoje fiktivne narave. Če lahko vsako realno težavo odpravimo skozi domišljijsko mentalno gimnastiko, je cilj stvaritve utopije skozi književnost nemogoč. Kot primer lahko vzamemo Ayn Randin "Atlas Shrugged," delo, v katerem je pisateljica hotela predstaviti individualistično utopijo, kjer vsi poskrbijo le zase in svet blesti. V resničnem svetu lahko opažamo popoln kolaps neoliberalne ideologije (ki vso težo vedno daje na posameznika in trg) ter njene nesposobnosti preskrbe vseh prebivalcev države, kaj šele sveta, z najbolj pomembnimi dobrinami za preživetje. Ironija o Randini nuji po socialni pomoči je zato še toliko slajša. Potrebujemo domišljijo za ustanovitev novega sistema, ampak ta ne sme nikoli prekositi realnega stanja, v katerem smo se znašli. Zastonj je gradnja gradov v oblakih, če tla pod nami gorijo. ===== Popravljalci sveta ===== Kaj narediti s svetom? Za nalogo sem si moral ogledati [https://www.youtube.com/watch?v=oEBH%20peRlXQ&t=252s govor], ki ga je imel Miran Hladnik, in ga komentirati. V njem Hladnik zagovarja ločevanje ljudi na tiste, ki hočejo samo živeti, in na tiste, ki hočejo spremeniti svet. Hladnik se sam definira kot osebo, ki spada pod ljudi, ki hočejo spremeniti svet. S tem se pojavi oznaka popravljalci sveta. Hladnik trdi, da so predavatelji po naravi takšni, da hočejo spreminjati svet. Načinov, kako spreminjati svet, je veliko. Hladnik ovrednoti vojno kot enega najučinkovitejših načinov v preteklosti. Argumentira jo na podlagi različnih želja, ki so med seboj nezdružljive. Zaradi različnih želja pride do konflikta, kar vodi v vojaški spopad. Hladnik poda primer, kjer konflikt interesa nastane tudi med sosedi, ki je razrešen z nasiljem. Seveda je nemogoče, da bi si sosedje lahko napovedali vojno. Že Rousseau v Družbeni pogodbi ovrednoti vojno stanje kot nekaj, kar ni možno med posamezniki, temveč le med stvarmi oziroma državami. Vprašanje državnega interesa je tukaj zanimivo, ampak se ga bom vzdržal. Hladnik trdi, da vojna danes več ni popularna, kar doprinaša do zelo grenke ironije v letu 2022. To trditev bi rad ovrgel tudi s priponko wikipedijskega članka, ki spremlja [https://en.wikipedia.org/wiki/List%20of%20ongoing%20armed%20conflicts še zdaj aktivne vojaške konflikte v svetu]. Kot lahko iz tega opazimo, je vojna še kako popularna, tudi če je za naše Evropske standarde (skoraj) izginila. Hladnik se nadalje sprašuje, kako danes spreminjamo svet na boljše, z napačno izključitvijo vojne iz vprašanja. (Kot pacifist se ne strinjam s to predpostavko. Vojna ni nikoli izboljšala sveta.) Prešernov model sprejemanja tujih kultur bi deloval, vendar trdi, da primanjkuje Črtomirjev. Naslednja točka za spremembo je izboljševanje svojih materialnih stanj, za kar trdi, da je nespodobno. Hladnik trdi, da se takšno izboljševanje nikoli ne neha in da imamo vedno premalo. Hladnikova moralna sodba materialističnega izboljševanja tukaj popolnoma obide tradicijo historičnega materializma. Predpostavka, da nam nikoli ni dovolj, dela smisel znotraj kapitalistične logike racionalnega razmišljanja. O tem, ali je ta logika dana nam vsem in ali jo je mogoče spremeniti, ni govora. To je fundamentalna napaka in ne razreši sprememb na materialnem nivoju, ki jih sam vrednotim kot najpomembnejše. Menim, da trditev o nespodobnosti izboljševanja materialnih pogojev ne nujno vodi v neskončno rast ali da samo po sebi predstavlja nekaj negativnega. Ali je nespodobno, da izboljšamo življenjske pogoje v državah Afrike samo zato, ker bi ti ljudje za tem hoteli še več izboljšav? Hladnikov odmik od materialnih izboljšav tako potiska vse neprivilegirane ljudi v položaj, kjer bodo še nadalje ostali v bedi zaradi dejanja, ki ga sploh niso zmožni narediti (želeti si še več). Tu pride do zmote, nepotrjene predpostavke (spolzke strmine). Takšen pristop prav tako potrjuje delovanje znotraj dane ideologije. Kot protiargument postavljam koncept [https://en.wikipedia.org/wiki/Socialism%20of%20the%2021st%20century Buen Vivir], razvit v Južni Ameriki, ki ne temelji na večni rasti in neskončnem poželenju imeti več. Hladnik se raje ozre na kulturo. Meni, da je vedno bolj običajno, da popravljamo svet na kulturnem področju. S tem povečujemo število izbirnih možnosti v svojem življenju, kajti s tem postavlja definicijo kvalitete življenja. Imeti čim več kulturne izbire je tako nekaj dobrega. Tukaj ni pojasnjeno, zakaj je to želenje po večini sprejemljivo, medtem ko želenje po izboljšavi materialnih pogojev ni. Prav tako je kultura rezultat znotraj materije in se nadgradi preko materije. Več knjižne kulture pomeni več knjig, kar pa prav tako pomeni več poseka dreves za produkcijo. Vprašanje vzdržljivosti kulturne industrije ni postavljeno. Eno je popolnoma vezano na drugo. Razlikovanje med kulturno izboljšavo in materialno izboljšavo vidim kot nesmiselno. Hladnik vidi jezik in Wikipedijo kot sredstvo za izboljšavo našega kulturnega prostora. Takšnega dejanja ne morem videti drugače kot pa popolni obup. Če je edino, kar lahko spremenimo, število člankov na Wikipediji, medtem ko si vprašanja o industriji elektrike, ki poganja strežnike Wikipedije, niti ne postavimo, je takšno dejanje brezupno. Po takem se mi zdi, da se spremembe v fizičnem svetu opušča in nadomešča z arbitrarnimi spremembami v digitalnem. Tukaj nastopi skrajna ironija. Hladnik se tretira kot osebo, ki spreminja svet, medtem ko je opustil vsako pravo in življenjsko pomembno spremembo v svetu. Svet je tako spremenjen na boljše, kajti članek o podnebnih spremembah nima pravopisnih napak, medtem ko nam grozi izumrtje rib, konec rodovitnosti zemlje in tla nam gorijo pod nogami. V času, ko znanstveniki govorijo o šestem množičnem izumrtju, naše spremembe ne smejo biti samo v digitalnem svetu. To niso dejanja ljudi, ki spreminjajo naš svet. To so le lektorji tujega. Brez Wikipedije smo živeli večino časa odkar hodimo po zemlji, brez hrane ne bomo. ==== Slavistična revija ==== Revija se osredotoča na še ne neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega jezikoslovja in literarne vede. Revija prakticira recenzijski proces, v katerem članek pregledata vsaj dva člana uredniškega odbora ali zunanja recenzenta za obravnavano področje. Ta proces mi je všeč, kajti zagotavlja večjo kvaliteto člankov. Revija ima odprt dostop in je takoj po objavi dostopna vsem uporabnikom tudi na spletu. Akademski članki lahko zahtevajo preveliko plačilo iz študentskih denarnic, zato je to najboljši in najpomembnejši del revije. Lažji in hitrejši dostop do informacij doprinese do večjega razumevanja akademske smeri. ==== Literarnovedni članek iz Slavistične revije ==== Ogledal sem si članek Marijana Dovića z naslovom PODBEVŠKOVA PESNIŠKA ŠOLA, TRIJE LABODJE IN ZATON »BOMBAŠA«. Objavljen je bil v Slavistični reviji 68/3 (2020). Sam imam veliko zanimanje za avantgardo. Drugi članek o Podbevšku sem predstavljal v prvem semestru pri profesorju Ježu. Natančneje me je zanimalo, kaj še je napisano o njem, zakaj je prišlo do njegovega padca popularnosti. Mandić utemeljuje Podbevškov zaton prek njegovega lastnega delovanja. Leta 1922 se je osredotočal na "proletkultovstvo" in s tem izgubil podporo drugih. Njegov zaničevalen odnos do ostalih umetnikov ni bil dobro sprejet. Prav tako mu je manjkala teoretska artikuliranost. Po letu 1922 je prenehal z umetniškim ustvarjanjem. Osredotočati se je začel na konvencionalne sheme literarnega in medijskega sistema. V zgodovini bo ostal kot glas generacije po prvi svetovni vojni. Kot teoretik pa, žal, ne. Članek je bil zanimiv in pridobil sem informacije, ki sem jih iskal. ===== Literarni zgodovinar: Stanko Janež ===== Na seznamu slovenskih literarnih zgodovinarjev sem našel Stanka Janeža. Zato, ker imava enako začetnico priimka, je postal moj kandidat za to nalogo. Rodil se je 30. marca 1912 v malem naselju Rakek. Študiral je slavistiko na FF in leta 1935 tudi diplomiral. Kot zgleden študent je bil tudi obsojen zaradi revolucionarnega delovanja. Po končanem študiju je poučeval na raznih šolah. Med NOB je bil aktivist osvobodilne fronte in po končani vojni učil ruščino na Ekonomski fakulteti. Zanimivo, kako po naključju najdemo ljudi, ki so se nahajali v istih prostorih kot mi danes. Tudi sam sem obiskoval Ekonomsko fakulteto (kot študent) in šele v letošnjem letu (2021/2022) prišel na FF. Po delovanju pa je Janež popolnoma drugačen. Med študijem je pisal socialnorealistične črtice, knjižne ocene in spremne besede. Prevajal je iz več jezikov, najbolj iz ruščine. Preden se je poslovil leta 2000, je za seboj pustil zelo ustvarjalno in polno življenje. Vedno, ko raziskujem življenja drugih, se sprašujem še o svojem. Ali bom tudi sam ustvaril kaj takega? Ali bo svet zdržal politične spremembe in bom dočakal stara leta? Na ta vprašanja ne morem imeti odgovorov, vendar si lahko vseeno vzamem za vzor ustvarjalno moč ljudi, ki so prišli pred mano. Janež je med drugim napisal tudi literarno zgodovinska dela: Pregled zgodovine jugoslovanske književnost I. Slovenska književnost Vsebine slovenskih literarnih del Pregled jugoslovanskih književnosti. ==== Geopedija ==== Na Geopediji sem iskal literarne spomenike in bil presenečen, da je za moj kraj označen samo eden. Označena je samo rojstna hiša Mirana Jarca. Stoji ob Črnomaljski župniji in je bila leta 2009 popolnoma prenovljena. Pri obnovi zidov so našli porisave iz časa Jarca, ki jim jih je tudi uspelo renovirati. Danes se v njej nahaja Mestni muzej, ki govori o dolgi zgodovini Črnomlja. Del te zgodovine je bil tudi Jarc, in s tem je njegova hiša postala živi spomenik njegovemu življenju in mestu. Prvič sem se seznanil s zgradbo, preden je postala muzej. V mojem otroštvu je tam bila glasbena šola. Obiskoval sem jo par let preden so jo preselili v nekdanjo ljudsko šolo. Iz teh prostorov so mi ostali sami lepi spomini. Tam sem se prvič seznanil z ritmi, prvič spravil zvok iz flavte (takrat še to ni bila glasba) in se prvič tudi zaljubil. Včasih se sprehodim skozi njo, ne zaradi muzejske razstave, ampak samo zato, da obujam te vedno bolj daljne spomine otroštva. Nekatere stene so porušili in nekje zamenjali tudi tla, ampak vonj je obdržala točno takšen, kot se ga spomnim. Vesel sem, da hiša Mirana Jarca še vedno stoji, in upam, da bo tudi ko jaz izginem, še vedno našla pot za nadaljnji obstoj. ===== Popravek besedila ===== Besedilo, ki sem ga popravil, sem našel popolnoma organsko. Med raziskovanjem poezije Urbana Jarnika sem naletel na pesem [https://sl.wikisource.org/wiki/Gromite_groma%C4%8Di Gromite Gromači]. Pesem je imela 2 pravopisni napaki, ki sem jih nato odpravil. Prav prek takšnega naravnega opažanja napak lahko uvidimo koristnost Wikipedije in sorodnih spletišč. Vsak lahko doda karkoli in popravi karkoli najde. Tako nisem iskal prispevkov, ki so neurejeni, temveč opravil iskreno dolžnost, ko se je ta pokazala. Zdaj lahko vsi uživajo v tej protivojni pesmi in tu se mi je rodil poseben občutek zadovoljstva. ==== Register kulturne dediščine ==== V [https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b Državnem registru kulturne dediščine] sem iskal kulturne spomenike v svojem kraju. Najbolj udaren je seveda bil Kulturni dom Črnomelj. Ko je Črnomelj postal prvo osvobojeno ozemlje med drugo svetovno vojno, se je ključno državno dogajanje z vsemi pomembnimi osebnostmi političnega in kulturnega vrha preselilo v takratni Dom ljudske prosvete. V stavbi kulturnega doma je med 19. in 20. februarjem 1944 potekalo prvo zasedanje SNOS-a (Slovensko narodnoosvobodilni svet), kjer so bili postavljeni temelji slovenske državnosti, sprejeti so bili številni odloki, ki so še danes temelj slovenske parlamentarnosti in najvišje stopnje slovenske ljudske oblasti. Danes je v kulturnem domu tudi kino, kamor še vedno rad zahajam in si pogledam najnovejše evropske filme. Zgradba živi naprej, tudi če je kulturno dominacijo pridobila Ljubljana. ==== Slovlit ==== Prvo stvar, kar opazimo, kot odpremo spletno stran Slovlita, je kaos. Naj bi šlo za forum, ampak ta ne zgleda kot standarden message board. Gre za staro vrsto foruma, kjer skupna komunikacija še vedno poteka preko izmenjave sporočil, vezanih na e-pošto. Sam imam poklic računalniškega tehnika in se mi slovlit zdi kot pravi digitalni fosil. Zanimivo je pa, da stvar še vedno deluje. Na koncu ni toliko pomemben izgled kot funkcija. Za nalogo smo imeli pogledati razpravo na slovlitu na svoj rojstni dan. Tukaj je prišlo do težave, kajti arhiv gre nazaj do leta 1999 (s tem tudi predpostavljam starost SlovLita). Sam sem, letnik 1998 in tako starejši od arhiva in/ali od strani. Tako sem se odločil pogledati poljubno objavu v arhivu. 3. februarja 2022 se je pojavila tema Enakost : enakopravnost, ki jo je začel Miran Hladnik. V njej se je spraševal o pravilnosti prevoda slogana "Vsi drugačni -- vsi enakopravni," iz angleškega "All different -- all equal." Hladnik je zagovarjal mišljenje, da bi bil boljši prevod Vsi različni -- vsi enaki. Na prvi pogled tukaj pride do protislovja. Če predpostavimo, da je nekaj enako, potem se beseda različen tukaj postavi kot protipomenka. Saj je prav različnost, torej razlikovanje med enim faktorjem in drugim, tisto, kar hočemo ovrednotiti. Medtem ko se enakost tretira kot popolno skladje. 1=1 in 1=!2 prav zato, ker 2 =/= 1. 1 in 2 sta tako različni vrednosti in ne moreta biti enaki (razen če seveda ne pride do deljenja z 0). Tako bi predpostavili lasnost x obema faktorjema in hoteli enačiti x. Če torej trdimo, da ima nekdo lastnost x, ki vsebuje tako različnost (označimo z 1) in enakost (označimo z 2), pridemo do nezgodnega položaja. Možno je drugačno razumevanje teh besed, kar hoče ovrednotiti sporočilo All different, all equal. Tu se načenja jezikovna razprava o pomenu enakosti in na kakšen način jih lahko ločimo. Za naslovitev te pa se ne počutim dovolj teoretsko podkrepljeno za nadaljno razpravo. Saška Štumberger je odgovarjala na Hladnikovo sporočilo s konceptualizacijo termina na razmerje med spoloma. »Koncept enakosti priznava, da so včasih potrebna različna ravnanja in obravnavanja žensk in moških, da dosežejo enake rezultate. Taki ukrepi so potrebni zaradi različnih življenjskih pogojev ali zaradi kompenzacije za preteklo diskriminacijo.« Štumberger se s takšnim odnosom do enakosti ne strinja, kajti meni, da to vodi v spolno neenakopravnost. Teme o različnosti se tukaj ne dotika, ampak jo nakaže le bežno. »V preteklosti so se dogajale krivice, vendar pa družbe ne moremo izboljšati z novo diskriminacijo, ki naj bi bila kompenzacija za preteklo.« Tukaj je razvidno, da Štumberger ne podpira kompezacijskih političnih odločitev. Zanimivo bi bilo vprašanje, ali je Štumberger mišljenja, da je Nemčija delovala napačno, ko je poplačala kompezacijske stroške Izraelu v vrenodsti treh milijard mark po holokavstu. Če je tega mišljenja, potem bi opazilo konsistenco. Če pa vseeno meni, da je Nemčija delovala pravilno, potem se vprašanje razširi izven konteksta enakosti in enakopravnosti v področje moralne filozofije. ==Tuhtanje o ubežniku smrti== 22. oktobra sem pri predavanju slišal pripombo brez večjega pomena. Profesor Hladnik je izrekel da se smrti ne more izognit noben človek, nakar je dodal da je samo enemu uspelo. Tukaj je bil mišljen Jezus Kristus, moj komentar v tistem trenutku je bil da "On ni bil človek." Po uri sem nadaljno razmišljal zakaj sem trdil da Jezus ni bil človek in tukaj bom izpisal svoja dognanja. Osredotočal se bom na biologijo in ne na teologijo. Vprašanje svete trojice in vprašanje ali je Jezus Bog prepuščam drugim verskim izobražencem. Glavna predpostavka mojega mišljenja je da Nova zaveza natančno in pravilno zapisuje življenje Jezusa Kristusa. Da razumemo kaj pomeni biti človek se hočem upreti na biološko biodiverzitetno kategorijo vrste. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) Vrsta] na splošno sestoji iz vseh posameznih organizmov naravne populacije, ki so se zaradi razmeroma recentnega skupnega prednika med seboj sposobni ploditi ter imajo na splošno podoben izgled, značilnosti in dedne lastnosti. Težava pri tej definiciji nastane zaradi neznanih faktorjev. Ne vemo če je bil Jezus sposoben zaploditi človeka, ker teh podatkov nimamo. Nadalje lahko vidimo tudi problematiko definicije kajti Bog (oče) ni človek, ampak je vseeno bil sposoben zaploditi žensko (iz tega lahko sklepamo da je to sposobnost imel tudi Jezus, ampak zapisana beseda je sveta). Prav tako lahko opažamo sposobnost zaploditve v živalskem svetu, kjer potomec ni enaka vrsta. Križanje osla in kobile doprinese do mule. Mula tako ni pridobila vrste svojih staršev, spada samo v red kopitarjev. Ne moremo jo označiti kot konja ali kot osla. Mula je mula, svoja lastna vrsta. Vprašanje ki se mi je porodilo iz te opazke je zakaj bi bilo drugače pri človeku? Jezus je bil splošno podoben ljudem, ampak to ne sme biti edini pokazatelj ali je pripadnik človeške vrste. Takšen način razumevanje vrste imenujemo [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) morfološka vrsta]. Ta koncept vrste je močno sporen, saj sodobnejši genetični podatki kažejo, da so si genetsko različne populacije lahko zelo podobne in da včasih obstajajo morfološke razlike celo med zelo podobnimi populacijami. Na žalost ne moremo preveriti genskih razlik ki jih je imel Jezus (ali opaziti Božjega DNK) ampak tu hočem izpostaviti značilnosti, katere pa lahko opazujemo. Homo sapiens ima biološke variacije glede značilnosti kot so krvna skupina, genske bolezni, velikost lobanje (ki ne prikazuje razlike v IQ, kar hočejo nekateri rasisti prikazat), obrazne značilnosti, organski sistem, barve oči, barve las, višina, barva kože itd. Preko značilnosti lahko opažamo tudi sposobnosti. Človek (homo sapiens) ne bo nikoli tekel hitreje kot gepard (zaradi morfoloških razlik). Človek prav tako ne bo nikoli hodil po vodi, spreminjal vode v vino, obujal mrtve z besedo, ali vstal (po treh dneh) od mrtvih. Te sposobnosti moramo gledati v kontekstu druge vrste. Deževnik, ko je razklan na pol, lahko živi naprej s vsakim od svojih koncev. Človek, ko je razklan na pol, je namenjen za pogreb z zaprto krsto. Ta fundementalna razlika v sposobnostih nam govori o lastnostih ki ne pripadajo človeku, temveč božanstvu. S tem kako mi razumemo vrste ne moremo tretirati Jezusa kot pripadnika Homo Sapiens. Za razrešitev težave priporočam vspostavitev nove vrste Homo Deus, katere pripadnik je Jezus. hitre pripombe na druge definicije: Tipološka vrsta je zastarela in ne zdrži pritiskov evolucijske teorije. Biološka vrsta je problematična ker predpostavlja da je Bog (oče) človek, ker je sposoben zaploditi človeka. Vrsta na osnovi prepoznave partnerja je prav tako problematična ker bi predpostvaila da je Minotaver človek, saj je Minosova žena prepoznala bika kot partnerja. darvinistična vrsta zbudi teološka vprašanja v povezavi z metafiziko. Skupina organizmov s skupnim prednikom, odpira vprašanje kdo je prednik Bogu, kar nočem odgovarjat (ker ne vem). == Nova pisarija == '''UVOD''' Čas je relativen. Tako kot telo. d1kxxyhfaf337g4epovtdb7qxcog5it 72341 72340 2022-08-01T22:16:34Z LaraBr 3775 /* Korekture podlistkov */ wikitext text/x-wiki == Domače naloge == ===== Korekture podlistkov ===== Josip Premk: [https://sl.wikisource.org/wiki/Velikono%C4%8Dna_historija Velikonočna historija]. Št. 79 (6. april 1912) ==== Literatura in utopija ==== Zgradnja utopije skozi literaturo je težko mogoča. Utopična družba in razmišljanja o njeni uveljavitvi zahtevajo ogromno pozornosti in poznavanja sveta. Za boljšo prihodnost se moramo najprej zavedati, kaj lahko dosežemo in česa ne. Literatura tukaj nastopi kot problem prav zaradi svoje fiktivne narave. Če lahko vsako realno težavo odpravimo skozi domišljijsko mentalno gimnastiko, je cilj stvaritve utopije skozi književnost nemogoč. Kot primer lahko vzamemo Ayn Randin "Atlas Shrugged," delo, v katerem je pisateljica hotela predstaviti individualistično utopijo, kjer vsi poskrbijo le zase in svet blesti. V resničnem svetu lahko opažamo popoln kolaps neoliberalne ideologije (ki vso težo vedno daje na posameznika in trg) ter njene nesposobnosti preskrbe vseh prebivalcev države, kaj šele sveta, z najbolj pomembnimi dobrinami za preživetje. Ironija o Randini nuji po socialni pomoči je zato še toliko slajša. Potrebujemo domišljijo za ustanovitev novega sistema, ampak ta ne sme nikoli prekositi realnega stanja, v katerem smo se znašli. Zastonj je gradnja gradov v oblakih, če tla pod nami gorijo. ===== Popravljalci sveta ===== Kaj narediti s svetom? Za nalogo sem si moral ogledati [https://www.youtube.com/watch?v=oEBH%20peRlXQ&t=252s govor], ki ga je imel Miran Hladnik, in ga komentirati. V njem Hladnik zagovarja ločevanje ljudi na tiste, ki hočejo samo živeti, in na tiste, ki hočejo spremeniti svet. Hladnik se sam definira kot osebo, ki spada pod ljudi, ki hočejo spremeniti svet. S tem se pojavi oznaka popravljalci sveta. Hladnik trdi, da so predavatelji po naravi takšni, da hočejo spreminjati svet. Načinov, kako spreminjati svet, je veliko. Hladnik ovrednoti vojno kot enega najučinkovitejših načinov v preteklosti. Argumentira jo na podlagi različnih želja, ki so med seboj nezdružljive. Zaradi različnih želja pride do konflikta, kar vodi v vojaški spopad. Hladnik poda primer, kjer konflikt interesa nastane tudi med sosedi, ki je razrešen z nasiljem. Seveda je nemogoče, da bi si sosedje lahko napovedali vojno. Že Rousseau v Družbeni pogodbi ovrednoti vojno stanje kot nekaj, kar ni možno med posamezniki, temveč le med stvarmi oziroma državami. Vprašanje državnega interesa je tukaj zanimivo, ampak se ga bom vzdržal. Hladnik trdi, da vojna danes več ni popularna, kar doprinaša do zelo grenke ironije v letu 2022. To trditev bi rad ovrgel tudi s priponko wikipedijskega članka, ki spremlja [https://en.wikipedia.org/wiki/List%20of%20ongoing%20armed%20conflicts še zdaj aktivne vojaške konflikte v svetu]. Kot lahko iz tega opazimo, je vojna še kako popularna, tudi če je za naše Evropske standarde (skoraj) izginila. Hladnik se nadalje sprašuje, kako danes spreminjamo svet na boljše, z napačno izključitvijo vojne iz vprašanja. (Kot pacifist se ne strinjam s to predpostavko. Vojna ni nikoli izboljšala sveta.) Prešernov model sprejemanja tujih kultur bi deloval, vendar trdi, da primanjkuje Črtomirjev. Naslednja točka za spremembo je izboljševanje svojih materialnih stanj, za kar trdi, da je nespodobno. Hladnik trdi, da se takšno izboljševanje nikoli ne neha in da imamo vedno premalo. Hladnikova moralna sodba materialističnega izboljševanja tukaj popolnoma obide tradicijo historičnega materializma. Predpostavka, da nam nikoli ni dovolj, dela smisel znotraj kapitalistične logike racionalnega razmišljanja. O tem, ali je ta logika dana nam vsem in ali jo je mogoče spremeniti, ni govora. To je fundamentalna napaka in ne razreši sprememb na materialnem nivoju, ki jih sam vrednotim kot najpomembnejše. Menim, da trditev o nespodobnosti izboljševanja materialnih pogojev ne nujno vodi v neskončno rast ali da samo po sebi predstavlja nekaj negativnega. Ali je nespodobno, da izboljšamo življenjske pogoje v državah Afrike samo zato, ker bi ti ljudje za tem hoteli še več izboljšav? Hladnikov odmik od materialnih izboljšav tako potiska vse neprivilegirane ljudi v položaj, kjer bodo še nadalje ostali v bedi zaradi dejanja, ki ga sploh niso zmožni narediti (želeti si še več). Tu pride do zmote, nepotrjene predpostavke (spolzke strmine). Takšen pristop prav tako potrjuje delovanje znotraj dane ideologije. Kot protiargument postavljam koncept [https://en.wikipedia.org/wiki/Socialism%20of%20the%2021st%20century Buen Vivir], razvit v Južni Ameriki, ki ne temelji na večni rasti in neskončnem poželenju imeti več. Hladnik se raje ozre na kulturo. Meni, da je vedno bolj običajno, da popravljamo svet na kulturnem področju. S tem povečujemo število izbirnih možnosti v svojem življenju, kajti s tem postavlja definicijo kvalitete življenja. Imeti čim več kulturne izbire je tako nekaj dobrega. Tukaj ni pojasnjeno, zakaj je to želenje po večini sprejemljivo, medtem ko želenje po izboljšavi materialnih pogojev ni. Prav tako je kultura rezultat znotraj materije in se nadgradi preko materije. Več knjižne kulture pomeni več knjig, kar pa prav tako pomeni več poseka dreves za produkcijo. Vprašanje vzdržljivosti kulturne industrije ni postavljeno. Eno je popolnoma vezano na drugo. Razlikovanje med kulturno izboljšavo in materialno izboljšavo vidim kot nesmiselno. Hladnik vidi jezik in Wikipedijo kot sredstvo za izboljšavo našega kulturnega prostora. Takšnega dejanja ne morem videti drugače kot pa popolni obup. Če je edino, kar lahko spremenimo, število člankov na Wikipediji, medtem ko si vprašanja o industriji elektrike, ki poganja strežnike Wikipedije, niti ne postavimo, je takšno dejanje brezupno. Po takem se mi zdi, da se spremembe v fizičnem svetu opušča in nadomešča z arbitrarnimi spremembami v digitalnem. Tukaj nastopi skrajna ironija. Hladnik se tretira kot osebo, ki spreminja svet, medtem ko je opustil vsako pravo in življenjsko pomembno spremembo v svetu. Svet je tako spremenjen na boljše, kajti članek o podnebnih spremembah nima pravopisnih napak, medtem ko nam grozi izumrtje rib, konec rodovitnosti zemlje in tla nam gorijo pod nogami. V času, ko znanstveniki govorijo o šestem množičnem izumrtju, naše spremembe ne smejo biti samo v digitalnem svetu. To niso dejanja ljudi, ki spreminjajo naš svet. To so le lektorji tujega. Brez Wikipedije smo živeli večino časa odkar hodimo po zemlji, brez hrane ne bomo. ==== Slavistična revija ==== Revija se osredotoča na še ne neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega jezikoslovja in literarne vede. Revija prakticira recenzijski proces, v katerem članek pregledata vsaj dva člana uredniškega odbora ali zunanja recenzenta za obravnavano področje. Ta proces mi je všeč, kajti zagotavlja večjo kvaliteto člankov. Revija ima odprt dostop in je takoj po objavi dostopna vsem uporabnikom tudi na spletu. Akademski članki lahko zahtevajo preveliko plačilo iz študentskih denarnic, zato je to najboljši in najpomembnejši del revije. Lažji in hitrejši dostop do informacij doprinese do večjega razumevanja akademske smeri. ==== Literarnovedni članek iz Slavistične revije ==== Ogledal sem si članek Marijana Dovića z naslovom PODBEVŠKOVA PESNIŠKA ŠOLA, TRIJE LABODJE IN ZATON »BOMBAŠA«. Objavljen je bil v Slavistični reviji 68/3 (2020). Sam imam veliko zanimanje za avantgardo. Drugi članek o Podbevšku sem predstavljal v prvem semestru pri profesorju Ježu. Natančneje me je zanimalo, kaj še je napisano o njem, zakaj je prišlo do njegovega padca popularnosti. Mandić utemeljuje Podbevškov zaton prek njegovega lastnega delovanja. Leta 1922 se je osredotočal na "proletkultovstvo" in s tem izgubil podporo drugih. Njegov zaničevalen odnos do ostalih umetnikov ni bil dobro sprejet. Prav tako mu je manjkala teoretska artikuliranost. Po letu 1922 je prenehal z umetniškim ustvarjanjem. Osredotočati se je začel na konvencionalne sheme literarnega in medijskega sistema. V zgodovini bo ostal kot glas generacije po prvi svetovni vojni. Kot teoretik pa, žal, ne. Članek je bil zanimiv in pridobil sem informacije, ki sem jih iskal. ===== Literarni zgodovinar: Stanko Janež ===== Na seznamu slovenskih literarnih zgodovinarjev sem našel Stanka Janeža. Zato, ker imava enako začetnico priimka, je postal moj kandidat za to nalogo. Rodil se je 30. marca 1912 v malem naselju Rakek. Študiral je slavistiko na FF in leta 1935 tudi diplomiral. Kot zgleden študent je bil tudi obsojen zaradi revolucionarnega delovanja. Po končanem študiju je poučeval na raznih šolah. Med NOB je bil aktivist osvobodilne fronte in po končani vojni učil ruščino na Ekonomski fakulteti. Zanimivo, kako po naključju najdemo ljudi, ki so se nahajali v istih prostorih kot mi danes. Tudi sam sem obiskoval Ekonomsko fakulteto (kot študent) in šele v letošnjem letu (2021/2022) prišel na FF. Po delovanju pa je Janež popolnoma drugačen. Med študijem je pisal socialnorealistične črtice, knjižne ocene in spremne besede. Prevajal je iz več jezikov, najbolj iz ruščine. Preden se je poslovil leta 2000, je za seboj pustil zelo ustvarjalno in polno življenje. Vedno, ko raziskujem življenja drugih, se sprašujem še o svojem. Ali bom tudi sam ustvaril kaj takega? Ali bo svet zdržal politične spremembe in bom dočakal stara leta? Na ta vprašanja ne morem imeti odgovorov, vendar si lahko vseeno vzamem za vzor ustvarjalno moč ljudi, ki so prišli pred mano. Janež je med drugim napisal tudi literarno zgodovinska dela: Pregled zgodovine jugoslovanske književnost I. Slovenska književnost Vsebine slovenskih literarnih del Pregled jugoslovanskih književnosti. ==== Geopedija ==== Na Geopediji sem iskal literarne spomenike in bil presenečen, da je za moj kraj označen samo eden. Označena je samo rojstna hiša Mirana Jarca. Stoji ob Črnomaljski župniji in je bila leta 2009 popolnoma prenovljena. Pri obnovi zidov so našli porisave iz časa Jarca, ki jim jih je tudi uspelo renovirati. Danes se v njej nahaja Mestni muzej, ki govori o dolgi zgodovini Črnomlja. Del te zgodovine je bil tudi Jarc, in s tem je njegova hiša postala živi spomenik njegovemu življenju in mestu. Prvič sem se seznanil s zgradbo, preden je postala muzej. V mojem otroštvu je tam bila glasbena šola. Obiskoval sem jo par let preden so jo preselili v nekdanjo ljudsko šolo. Iz teh prostorov so mi ostali sami lepi spomini. Tam sem se prvič seznanil z ritmi, prvič spravil zvok iz flavte (takrat še to ni bila glasba) in se prvič tudi zaljubil. Včasih se sprehodim skozi njo, ne zaradi muzejske razstave, ampak samo zato, da obujam te vedno bolj daljne spomine otroštva. Nekatere stene so porušili in nekje zamenjali tudi tla, ampak vonj je obdržala točno takšen, kot se ga spomnim. Vesel sem, da hiša Mirana Jarca še vedno stoji, in upam, da bo tudi ko jaz izginem, še vedno našla pot za nadaljnji obstoj. ===== Popravek besedila ===== Besedilo, ki sem ga popravil, sem našel popolnoma organsko. Med raziskovanjem poezije Urbana Jarnika sem naletel na pesem [https://sl.wikisource.org/wiki/Gromite_groma%C4%8Di Gromite Gromači]. Pesem je imela 2 pravopisni napaki, ki sem jih nato odpravil. Prav prek takšnega naravnega opažanja napak lahko uvidimo koristnost Wikipedije in sorodnih spletišč. Vsak lahko doda karkoli in popravi karkoli najde. Tako nisem iskal prispevkov, ki so neurejeni, temveč opravil iskreno dolžnost, ko se je ta pokazala. Zdaj lahko vsi uživajo v tej protivojni pesmi in tu se mi je rodil poseben občutek zadovoljstva. ==== Register kulturne dediščine ==== V [https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b Državnem registru kulturne dediščine] sem iskal kulturne spomenike v svojem kraju. Najbolj udaren je seveda bil Kulturni dom Črnomelj. Ko je Črnomelj postal prvo osvobojeno ozemlje med drugo svetovno vojno, se je ključno državno dogajanje z vsemi pomembnimi osebnostmi političnega in kulturnega vrha preselilo v takratni Dom ljudske prosvete. V stavbi kulturnega doma je med 19. in 20. februarjem 1944 potekalo prvo zasedanje SNOS-a (Slovensko narodnoosvobodilni svet), kjer so bili postavljeni temelji slovenske državnosti, sprejeti so bili številni odloki, ki so še danes temelj slovenske parlamentarnosti in najvišje stopnje slovenske ljudske oblasti. Danes je v kulturnem domu tudi kino, kamor še vedno rad zahajam in si pogledam najnovejše evropske filme. Zgradba živi naprej, tudi če je kulturno dominacijo pridobila Ljubljana. ==== Slovlit ==== Prvo stvar, kar opazimo, kot odpremo spletno stran Slovlita, je kaos. Naj bi šlo za forum, ampak ta ne zgleda kot standarden message board. Gre za staro vrsto foruma, kjer skupna komunikacija še vedno poteka preko izmenjave sporočil, vezanih na e-pošto. Sam imam poklic računalniškega tehnika in se mi slovlit zdi kot pravi digitalni fosil. Zanimivo je pa, da stvar še vedno deluje. Na koncu ni toliko pomemben izgled kot funkcija. Za nalogo smo imeli pogledati razpravo na slovlitu na svoj rojstni dan. Tukaj je prišlo do težave, kajti arhiv gre nazaj do leta 1999 (s tem tudi predpostavljam starost SlovLita). Sam sem, letnik 1998 in tako starejši od arhiva in/ali od strani. Tako sem se odločil pogledati poljubno objavu v arhivu. 3. februarja 2022 se je pojavila tema Enakost : enakopravnost, ki jo je začel Miran Hladnik. V njej se je spraševal o pravilnosti prevoda slogana "Vsi drugačni -- vsi enakopravni," iz angleškega "All different -- all equal." Hladnik je zagovarjal mišljenje, da bi bil boljši prevod Vsi različni -- vsi enaki. Na prvi pogled tukaj pride do protislovja. Če predpostavimo, da je nekaj enako, potem se beseda različen tukaj postavi kot protipomenka. Saj je prav različnost, torej razlikovanje med enim faktorjem in drugim, tisto, kar hočemo ovrednotiti. Medtem ko se enakost tretira kot popolno skladje. 1=1 in 1=!2 prav zato, ker 2 =/= 1. 1 in 2 sta tako različni vrednosti in ne moreta biti enaki (razen če seveda ne pride do deljenja z 0). Tako bi predpostavili lasnost x obema faktorjema in hoteli enačiti x. Če torej trdimo, da ima nekdo lastnost x, ki vsebuje tako različnost (označimo z 1) in enakost (označimo z 2), pridemo do nezgodnega položaja. Možno je drugačno razumevanje teh besed, kar hoče ovrednotiti sporočilo All different, all equal. Tu se načenja jezikovna razprava o pomenu enakosti in na kakšen način jih lahko ločimo. Za naslovitev te pa se ne počutim dovolj teoretsko podkrepljeno za nadaljno razpravo. Saška Štumberger je odgovarjala na Hladnikovo sporočilo s konceptualizacijo termina na razmerje med spoloma. »Koncept enakosti priznava, da so včasih potrebna različna ravnanja in obravnavanja žensk in moških, da dosežejo enake rezultate. Taki ukrepi so potrebni zaradi različnih življenjskih pogojev ali zaradi kompenzacije za preteklo diskriminacijo.« Štumberger se s takšnim odnosom do enakosti ne strinja, kajti meni, da to vodi v spolno neenakopravnost. Teme o različnosti se tukaj ne dotika, ampak jo nakaže le bežno. »V preteklosti so se dogajale krivice, vendar pa družbe ne moremo izboljšati z novo diskriminacijo, ki naj bi bila kompenzacija za preteklo.« Tukaj je razvidno, da Štumberger ne podpira kompezacijskih političnih odločitev. Zanimivo bi bilo vprašanje, ali je Štumberger mišljenja, da je Nemčija delovala napačno, ko je poplačala kompezacijske stroške Izraelu v vrenodsti treh milijard mark po holokavstu. Če je tega mišljenja, potem bi opazilo konsistenco. Če pa vseeno meni, da je Nemčija delovala pravilno, potem se vprašanje razširi izven konteksta enakosti in enakopravnosti v področje moralne filozofije. ==Tuhtanje o ubežniku smrti== 22. oktobra sem pri predavanju slišal pripombo brez večjega pomena. Profesor Hladnik je izrekel da se smrti ne more izognit noben človek, nakar je dodal da je samo enemu uspelo. Tukaj je bil mišljen Jezus Kristus, moj komentar v tistem trenutku je bil da "On ni bil človek." Po uri sem nadaljno razmišljal zakaj sem trdil da Jezus ni bil človek in tukaj bom izpisal svoja dognanja. Osredotočal se bom na biologijo in ne na teologijo. Vprašanje svete trojice in vprašanje ali je Jezus Bog prepuščam drugim verskim izobražencem. Glavna predpostavka mojega mišljenja je da Nova zaveza natančno in pravilno zapisuje življenje Jezusa Kristusa. Da razumemo kaj pomeni biti človek se hočem upreti na biološko biodiverzitetno kategorijo vrste. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) Vrsta] na splošno sestoji iz vseh posameznih organizmov naravne populacije, ki so se zaradi razmeroma recentnega skupnega prednika med seboj sposobni ploditi ter imajo na splošno podoben izgled, značilnosti in dedne lastnosti. Težava pri tej definiciji nastane zaradi neznanih faktorjev. Ne vemo če je bil Jezus sposoben zaploditi človeka, ker teh podatkov nimamo. Nadalje lahko vidimo tudi problematiko definicije kajti Bog (oče) ni človek, ampak je vseeno bil sposoben zaploditi žensko (iz tega lahko sklepamo da je to sposobnost imel tudi Jezus, ampak zapisana beseda je sveta). Prav tako lahko opažamo sposobnost zaploditve v živalskem svetu, kjer potomec ni enaka vrsta. Križanje osla in kobile doprinese do mule. Mula tako ni pridobila vrste svojih staršev, spada samo v red kopitarjev. Ne moremo jo označiti kot konja ali kot osla. Mula je mula, svoja lastna vrsta. Vprašanje ki se mi je porodilo iz te opazke je zakaj bi bilo drugače pri človeku? Jezus je bil splošno podoben ljudem, ampak to ne sme biti edini pokazatelj ali je pripadnik človeške vrste. Takšen način razumevanje vrste imenujemo [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) morfološka vrsta]. Ta koncept vrste je močno sporen, saj sodobnejši genetični podatki kažejo, da so si genetsko različne populacije lahko zelo podobne in da včasih obstajajo morfološke razlike celo med zelo podobnimi populacijami. Na žalost ne moremo preveriti genskih razlik ki jih je imel Jezus (ali opaziti Božjega DNK) ampak tu hočem izpostaviti značilnosti, katere pa lahko opazujemo. Homo sapiens ima biološke variacije glede značilnosti kot so krvna skupina, genske bolezni, velikost lobanje (ki ne prikazuje razlike v IQ, kar hočejo nekateri rasisti prikazat), obrazne značilnosti, organski sistem, barve oči, barve las, višina, barva kože itd. Preko značilnosti lahko opažamo tudi sposobnosti. Človek (homo sapiens) ne bo nikoli tekel hitreje kot gepard (zaradi morfoloških razlik). Človek prav tako ne bo nikoli hodil po vodi, spreminjal vode v vino, obujal mrtve z besedo, ali vstal (po treh dneh) od mrtvih. Te sposobnosti moramo gledati v kontekstu druge vrste. Deževnik, ko je razklan na pol, lahko živi naprej s vsakim od svojih koncev. Človek, ko je razklan na pol, je namenjen za pogreb z zaprto krsto. Ta fundementalna razlika v sposobnostih nam govori o lastnostih ki ne pripadajo človeku, temveč božanstvu. S tem kako mi razumemo vrste ne moremo tretirati Jezusa kot pripadnika Homo Sapiens. Za razrešitev težave priporočam vspostavitev nove vrste Homo Deus, katere pripadnik je Jezus. hitre pripombe na druge definicije: Tipološka vrsta je zastarela in ne zdrži pritiskov evolucijske teorije. Biološka vrsta je problematična ker predpostavlja da je Bog (oče) človek, ker je sposoben zaploditi človeka. Vrsta na osnovi prepoznave partnerja je prav tako problematična ker bi predpostvaila da je Minotaver človek, saj je Minosova žena prepoznala bika kot partnerja. darvinistična vrsta zbudi teološka vprašanja v povezavi z metafiziko. Skupina organizmov s skupnim prednikom, odpira vprašanje kdo je prednik Bogu, kar nočem odgovarjat (ker ne vem). == Nova pisarija == '''UVOD''' Čas je relativen. Tako kot telo. ow126y1fngx537me4564qt4wjk104k8 72342 72341 2022-08-01T22:16:50Z LaraBr 3775 /* Korekture podlistkov */ wikitext text/x-wiki == Domače naloge == ===== Korekture podlistkov ===== Josip Premk: [https://sl.wikisource.org/wiki/Velikono%C4%8Dna_historija Velikonočna historija]. Št. 79 (6. april 1912). ==== Literatura in utopija ==== Zgradnja utopije skozi literaturo je težko mogoča. Utopična družba in razmišljanja o njeni uveljavitvi zahtevajo ogromno pozornosti in poznavanja sveta. Za boljšo prihodnost se moramo najprej zavedati, kaj lahko dosežemo in česa ne. Literatura tukaj nastopi kot problem prav zaradi svoje fiktivne narave. Če lahko vsako realno težavo odpravimo skozi domišljijsko mentalno gimnastiko, je cilj stvaritve utopije skozi književnost nemogoč. Kot primer lahko vzamemo Ayn Randin "Atlas Shrugged," delo, v katerem je pisateljica hotela predstaviti individualistično utopijo, kjer vsi poskrbijo le zase in svet blesti. V resničnem svetu lahko opažamo popoln kolaps neoliberalne ideologije (ki vso težo vedno daje na posameznika in trg) ter njene nesposobnosti preskrbe vseh prebivalcev države, kaj šele sveta, z najbolj pomembnimi dobrinami za preživetje. Ironija o Randini nuji po socialni pomoči je zato še toliko slajša. Potrebujemo domišljijo za ustanovitev novega sistema, ampak ta ne sme nikoli prekositi realnega stanja, v katerem smo se znašli. Zastonj je gradnja gradov v oblakih, če tla pod nami gorijo. ===== Popravljalci sveta ===== Kaj narediti s svetom? Za nalogo sem si moral ogledati [https://www.youtube.com/watch?v=oEBH%20peRlXQ&t=252s govor], ki ga je imel Miran Hladnik, in ga komentirati. V njem Hladnik zagovarja ločevanje ljudi na tiste, ki hočejo samo živeti, in na tiste, ki hočejo spremeniti svet. Hladnik se sam definira kot osebo, ki spada pod ljudi, ki hočejo spremeniti svet. S tem se pojavi oznaka popravljalci sveta. Hladnik trdi, da so predavatelji po naravi takšni, da hočejo spreminjati svet. Načinov, kako spreminjati svet, je veliko. Hladnik ovrednoti vojno kot enega najučinkovitejših načinov v preteklosti. Argumentira jo na podlagi različnih želja, ki so med seboj nezdružljive. Zaradi različnih želja pride do konflikta, kar vodi v vojaški spopad. Hladnik poda primer, kjer konflikt interesa nastane tudi med sosedi, ki je razrešen z nasiljem. Seveda je nemogoče, da bi si sosedje lahko napovedali vojno. Že Rousseau v Družbeni pogodbi ovrednoti vojno stanje kot nekaj, kar ni možno med posamezniki, temveč le med stvarmi oziroma državami. Vprašanje državnega interesa je tukaj zanimivo, ampak se ga bom vzdržal. Hladnik trdi, da vojna danes več ni popularna, kar doprinaša do zelo grenke ironije v letu 2022. To trditev bi rad ovrgel tudi s priponko wikipedijskega članka, ki spremlja [https://en.wikipedia.org/wiki/List%20of%20ongoing%20armed%20conflicts še zdaj aktivne vojaške konflikte v svetu]. Kot lahko iz tega opazimo, je vojna še kako popularna, tudi če je za naše Evropske standarde (skoraj) izginila. Hladnik se nadalje sprašuje, kako danes spreminjamo svet na boljše, z napačno izključitvijo vojne iz vprašanja. (Kot pacifist se ne strinjam s to predpostavko. Vojna ni nikoli izboljšala sveta.) Prešernov model sprejemanja tujih kultur bi deloval, vendar trdi, da primanjkuje Črtomirjev. Naslednja točka za spremembo je izboljševanje svojih materialnih stanj, za kar trdi, da je nespodobno. Hladnik trdi, da se takšno izboljševanje nikoli ne neha in da imamo vedno premalo. Hladnikova moralna sodba materialističnega izboljševanja tukaj popolnoma obide tradicijo historičnega materializma. Predpostavka, da nam nikoli ni dovolj, dela smisel znotraj kapitalistične logike racionalnega razmišljanja. O tem, ali je ta logika dana nam vsem in ali jo je mogoče spremeniti, ni govora. To je fundamentalna napaka in ne razreši sprememb na materialnem nivoju, ki jih sam vrednotim kot najpomembnejše. Menim, da trditev o nespodobnosti izboljševanja materialnih pogojev ne nujno vodi v neskončno rast ali da samo po sebi predstavlja nekaj negativnega. Ali je nespodobno, da izboljšamo življenjske pogoje v državah Afrike samo zato, ker bi ti ljudje za tem hoteli še več izboljšav? Hladnikov odmik od materialnih izboljšav tako potiska vse neprivilegirane ljudi v položaj, kjer bodo še nadalje ostali v bedi zaradi dejanja, ki ga sploh niso zmožni narediti (želeti si še več). Tu pride do zmote, nepotrjene predpostavke (spolzke strmine). Takšen pristop prav tako potrjuje delovanje znotraj dane ideologije. Kot protiargument postavljam koncept [https://en.wikipedia.org/wiki/Socialism%20of%20the%2021st%20century Buen Vivir], razvit v Južni Ameriki, ki ne temelji na večni rasti in neskončnem poželenju imeti več. Hladnik se raje ozre na kulturo. Meni, da je vedno bolj običajno, da popravljamo svet na kulturnem področju. S tem povečujemo število izbirnih možnosti v svojem življenju, kajti s tem postavlja definicijo kvalitete življenja. Imeti čim več kulturne izbire je tako nekaj dobrega. Tukaj ni pojasnjeno, zakaj je to želenje po večini sprejemljivo, medtem ko želenje po izboljšavi materialnih pogojev ni. Prav tako je kultura rezultat znotraj materije in se nadgradi preko materije. Več knjižne kulture pomeni več knjig, kar pa prav tako pomeni več poseka dreves za produkcijo. Vprašanje vzdržljivosti kulturne industrije ni postavljeno. Eno je popolnoma vezano na drugo. Razlikovanje med kulturno izboljšavo in materialno izboljšavo vidim kot nesmiselno. Hladnik vidi jezik in Wikipedijo kot sredstvo za izboljšavo našega kulturnega prostora. Takšnega dejanja ne morem videti drugače kot pa popolni obup. Če je edino, kar lahko spremenimo, število člankov na Wikipediji, medtem ko si vprašanja o industriji elektrike, ki poganja strežnike Wikipedije, niti ne postavimo, je takšno dejanje brezupno. Po takem se mi zdi, da se spremembe v fizičnem svetu opušča in nadomešča z arbitrarnimi spremembami v digitalnem. Tukaj nastopi skrajna ironija. Hladnik se tretira kot osebo, ki spreminja svet, medtem ko je opustil vsako pravo in življenjsko pomembno spremembo v svetu. Svet je tako spremenjen na boljše, kajti članek o podnebnih spremembah nima pravopisnih napak, medtem ko nam grozi izumrtje rib, konec rodovitnosti zemlje in tla nam gorijo pod nogami. V času, ko znanstveniki govorijo o šestem množičnem izumrtju, naše spremembe ne smejo biti samo v digitalnem svetu. To niso dejanja ljudi, ki spreminjajo naš svet. To so le lektorji tujega. Brez Wikipedije smo živeli večino časa odkar hodimo po zemlji, brez hrane ne bomo. ==== Slavistična revija ==== Revija se osredotoča na še ne neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega jezikoslovja in literarne vede. Revija prakticira recenzijski proces, v katerem članek pregledata vsaj dva člana uredniškega odbora ali zunanja recenzenta za obravnavano področje. Ta proces mi je všeč, kajti zagotavlja večjo kvaliteto člankov. Revija ima odprt dostop in je takoj po objavi dostopna vsem uporabnikom tudi na spletu. Akademski članki lahko zahtevajo preveliko plačilo iz študentskih denarnic, zato je to najboljši in najpomembnejši del revije. Lažji in hitrejši dostop do informacij doprinese do večjega razumevanja akademske smeri. ==== Literarnovedni članek iz Slavistične revije ==== Ogledal sem si članek Marijana Dovića z naslovom PODBEVŠKOVA PESNIŠKA ŠOLA, TRIJE LABODJE IN ZATON »BOMBAŠA«. Objavljen je bil v Slavistični reviji 68/3 (2020). Sam imam veliko zanimanje za avantgardo. Drugi članek o Podbevšku sem predstavljal v prvem semestru pri profesorju Ježu. Natančneje me je zanimalo, kaj še je napisano o njem, zakaj je prišlo do njegovega padca popularnosti. Mandić utemeljuje Podbevškov zaton prek njegovega lastnega delovanja. Leta 1922 se je osredotočal na "proletkultovstvo" in s tem izgubil podporo drugih. Njegov zaničevalen odnos do ostalih umetnikov ni bil dobro sprejet. Prav tako mu je manjkala teoretska artikuliranost. Po letu 1922 je prenehal z umetniškim ustvarjanjem. Osredotočati se je začel na konvencionalne sheme literarnega in medijskega sistema. V zgodovini bo ostal kot glas generacije po prvi svetovni vojni. Kot teoretik pa, žal, ne. Članek je bil zanimiv in pridobil sem informacije, ki sem jih iskal. ===== Literarni zgodovinar: Stanko Janež ===== Na seznamu slovenskih literarnih zgodovinarjev sem našel Stanka Janeža. Zato, ker imava enako začetnico priimka, je postal moj kandidat za to nalogo. Rodil se je 30. marca 1912 v malem naselju Rakek. Študiral je slavistiko na FF in leta 1935 tudi diplomiral. Kot zgleden študent je bil tudi obsojen zaradi revolucionarnega delovanja. Po končanem študiju je poučeval na raznih šolah. Med NOB je bil aktivist osvobodilne fronte in po končani vojni učil ruščino na Ekonomski fakulteti. Zanimivo, kako po naključju najdemo ljudi, ki so se nahajali v istih prostorih kot mi danes. Tudi sam sem obiskoval Ekonomsko fakulteto (kot študent) in šele v letošnjem letu (2021/2022) prišel na FF. Po delovanju pa je Janež popolnoma drugačen. Med študijem je pisal socialnorealistične črtice, knjižne ocene in spremne besede. Prevajal je iz več jezikov, najbolj iz ruščine. Preden se je poslovil leta 2000, je za seboj pustil zelo ustvarjalno in polno življenje. Vedno, ko raziskujem življenja drugih, se sprašujem še o svojem. Ali bom tudi sam ustvaril kaj takega? Ali bo svet zdržal politične spremembe in bom dočakal stara leta? Na ta vprašanja ne morem imeti odgovorov, vendar si lahko vseeno vzamem za vzor ustvarjalno moč ljudi, ki so prišli pred mano. Janež je med drugim napisal tudi literarno zgodovinska dela: Pregled zgodovine jugoslovanske književnost I. Slovenska književnost Vsebine slovenskih literarnih del Pregled jugoslovanskih književnosti. ==== Geopedija ==== Na Geopediji sem iskal literarne spomenike in bil presenečen, da je za moj kraj označen samo eden. Označena je samo rojstna hiša Mirana Jarca. Stoji ob Črnomaljski župniji in je bila leta 2009 popolnoma prenovljena. Pri obnovi zidov so našli porisave iz časa Jarca, ki jim jih je tudi uspelo renovirati. Danes se v njej nahaja Mestni muzej, ki govori o dolgi zgodovini Črnomlja. Del te zgodovine je bil tudi Jarc, in s tem je njegova hiša postala živi spomenik njegovemu življenju in mestu. Prvič sem se seznanil s zgradbo, preden je postala muzej. V mojem otroštvu je tam bila glasbena šola. Obiskoval sem jo par let preden so jo preselili v nekdanjo ljudsko šolo. Iz teh prostorov so mi ostali sami lepi spomini. Tam sem se prvič seznanil z ritmi, prvič spravil zvok iz flavte (takrat še to ni bila glasba) in se prvič tudi zaljubil. Včasih se sprehodim skozi njo, ne zaradi muzejske razstave, ampak samo zato, da obujam te vedno bolj daljne spomine otroštva. Nekatere stene so porušili in nekje zamenjali tudi tla, ampak vonj je obdržala točno takšen, kot se ga spomnim. Vesel sem, da hiša Mirana Jarca še vedno stoji, in upam, da bo tudi ko jaz izginem, še vedno našla pot za nadaljnji obstoj. ===== Popravek besedila ===== Besedilo, ki sem ga popravil, sem našel popolnoma organsko. Med raziskovanjem poezije Urbana Jarnika sem naletel na pesem [https://sl.wikisource.org/wiki/Gromite_groma%C4%8Di Gromite Gromači]. Pesem je imela 2 pravopisni napaki, ki sem jih nato odpravil. Prav prek takšnega naravnega opažanja napak lahko uvidimo koristnost Wikipedije in sorodnih spletišč. Vsak lahko doda karkoli in popravi karkoli najde. Tako nisem iskal prispevkov, ki so neurejeni, temveč opravil iskreno dolžnost, ko se je ta pokazala. Zdaj lahko vsi uživajo v tej protivojni pesmi in tu se mi je rodil poseben občutek zadovoljstva. ==== Register kulturne dediščine ==== V [https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b Državnem registru kulturne dediščine] sem iskal kulturne spomenike v svojem kraju. Najbolj udaren je seveda bil Kulturni dom Črnomelj. Ko je Črnomelj postal prvo osvobojeno ozemlje med drugo svetovno vojno, se je ključno državno dogajanje z vsemi pomembnimi osebnostmi političnega in kulturnega vrha preselilo v takratni Dom ljudske prosvete. V stavbi kulturnega doma je med 19. in 20. februarjem 1944 potekalo prvo zasedanje SNOS-a (Slovensko narodnoosvobodilni svet), kjer so bili postavljeni temelji slovenske državnosti, sprejeti so bili številni odloki, ki so še danes temelj slovenske parlamentarnosti in najvišje stopnje slovenske ljudske oblasti. Danes je v kulturnem domu tudi kino, kamor še vedno rad zahajam in si pogledam najnovejše evropske filme. Zgradba živi naprej, tudi če je kulturno dominacijo pridobila Ljubljana. ==== Slovlit ==== Prvo stvar, kar opazimo, kot odpremo spletno stran Slovlita, je kaos. Naj bi šlo za forum, ampak ta ne zgleda kot standarden message board. Gre za staro vrsto foruma, kjer skupna komunikacija še vedno poteka preko izmenjave sporočil, vezanih na e-pošto. Sam imam poklic računalniškega tehnika in se mi slovlit zdi kot pravi digitalni fosil. Zanimivo je pa, da stvar še vedno deluje. Na koncu ni toliko pomemben izgled kot funkcija. Za nalogo smo imeli pogledati razpravo na slovlitu na svoj rojstni dan. Tukaj je prišlo do težave, kajti arhiv gre nazaj do leta 1999 (s tem tudi predpostavljam starost SlovLita). Sam sem, letnik 1998 in tako starejši od arhiva in/ali od strani. Tako sem se odločil pogledati poljubno objavu v arhivu. 3. februarja 2022 se je pojavila tema Enakost : enakopravnost, ki jo je začel Miran Hladnik. V njej se je spraševal o pravilnosti prevoda slogana "Vsi drugačni -- vsi enakopravni," iz angleškega "All different -- all equal." Hladnik je zagovarjal mišljenje, da bi bil boljši prevod Vsi različni -- vsi enaki. Na prvi pogled tukaj pride do protislovja. Če predpostavimo, da je nekaj enako, potem se beseda različen tukaj postavi kot protipomenka. Saj je prav različnost, torej razlikovanje med enim faktorjem in drugim, tisto, kar hočemo ovrednotiti. Medtem ko se enakost tretira kot popolno skladje. 1=1 in 1=!2 prav zato, ker 2 =/= 1. 1 in 2 sta tako različni vrednosti in ne moreta biti enaki (razen če seveda ne pride do deljenja z 0). Tako bi predpostavili lasnost x obema faktorjema in hoteli enačiti x. Če torej trdimo, da ima nekdo lastnost x, ki vsebuje tako različnost (označimo z 1) in enakost (označimo z 2), pridemo do nezgodnega položaja. Možno je drugačno razumevanje teh besed, kar hoče ovrednotiti sporočilo All different, all equal. Tu se načenja jezikovna razprava o pomenu enakosti in na kakšen način jih lahko ločimo. Za naslovitev te pa se ne počutim dovolj teoretsko podkrepljeno za nadaljno razpravo. Saška Štumberger je odgovarjala na Hladnikovo sporočilo s konceptualizacijo termina na razmerje med spoloma. »Koncept enakosti priznava, da so včasih potrebna različna ravnanja in obravnavanja žensk in moških, da dosežejo enake rezultate. Taki ukrepi so potrebni zaradi različnih življenjskih pogojev ali zaradi kompenzacije za preteklo diskriminacijo.« Štumberger se s takšnim odnosom do enakosti ne strinja, kajti meni, da to vodi v spolno neenakopravnost. Teme o različnosti se tukaj ne dotika, ampak jo nakaže le bežno. »V preteklosti so se dogajale krivice, vendar pa družbe ne moremo izboljšati z novo diskriminacijo, ki naj bi bila kompenzacija za preteklo.« Tukaj je razvidno, da Štumberger ne podpira kompezacijskih političnih odločitev. Zanimivo bi bilo vprašanje, ali je Štumberger mišljenja, da je Nemčija delovala napačno, ko je poplačala kompezacijske stroške Izraelu v vrenodsti treh milijard mark po holokavstu. Če je tega mišljenja, potem bi opazilo konsistenco. Če pa vseeno meni, da je Nemčija delovala pravilno, potem se vprašanje razširi izven konteksta enakosti in enakopravnosti v področje moralne filozofije. ==Tuhtanje o ubežniku smrti== 22. oktobra sem pri predavanju slišal pripombo brez večjega pomena. Profesor Hladnik je izrekel da se smrti ne more izognit noben človek, nakar je dodal da je samo enemu uspelo. Tukaj je bil mišljen Jezus Kristus, moj komentar v tistem trenutku je bil da "On ni bil človek." Po uri sem nadaljno razmišljal zakaj sem trdil da Jezus ni bil človek in tukaj bom izpisal svoja dognanja. Osredotočal se bom na biologijo in ne na teologijo. Vprašanje svete trojice in vprašanje ali je Jezus Bog prepuščam drugim verskim izobražencem. Glavna predpostavka mojega mišljenja je da Nova zaveza natančno in pravilno zapisuje življenje Jezusa Kristusa. Da razumemo kaj pomeni biti človek se hočem upreti na biološko biodiverzitetno kategorijo vrste. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) Vrsta] na splošno sestoji iz vseh posameznih organizmov naravne populacije, ki so se zaradi razmeroma recentnega skupnega prednika med seboj sposobni ploditi ter imajo na splošno podoben izgled, značilnosti in dedne lastnosti. Težava pri tej definiciji nastane zaradi neznanih faktorjev. Ne vemo če je bil Jezus sposoben zaploditi človeka, ker teh podatkov nimamo. Nadalje lahko vidimo tudi problematiko definicije kajti Bog (oče) ni človek, ampak je vseeno bil sposoben zaploditi žensko (iz tega lahko sklepamo da je to sposobnost imel tudi Jezus, ampak zapisana beseda je sveta). Prav tako lahko opažamo sposobnost zaploditve v živalskem svetu, kjer potomec ni enaka vrsta. Križanje osla in kobile doprinese do mule. Mula tako ni pridobila vrste svojih staršev, spada samo v red kopitarjev. Ne moremo jo označiti kot konja ali kot osla. Mula je mula, svoja lastna vrsta. Vprašanje ki se mi je porodilo iz te opazke je zakaj bi bilo drugače pri človeku? Jezus je bil splošno podoben ljudem, ampak to ne sme biti edini pokazatelj ali je pripadnik človeške vrste. Takšen način razumevanje vrste imenujemo [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) morfološka vrsta]. Ta koncept vrste je močno sporen, saj sodobnejši genetični podatki kažejo, da so si genetsko različne populacije lahko zelo podobne in da včasih obstajajo morfološke razlike celo med zelo podobnimi populacijami. Na žalost ne moremo preveriti genskih razlik ki jih je imel Jezus (ali opaziti Božjega DNK) ampak tu hočem izpostaviti značilnosti, katere pa lahko opazujemo. Homo sapiens ima biološke variacije glede značilnosti kot so krvna skupina, genske bolezni, velikost lobanje (ki ne prikazuje razlike v IQ, kar hočejo nekateri rasisti prikazat), obrazne značilnosti, organski sistem, barve oči, barve las, višina, barva kože itd. Preko značilnosti lahko opažamo tudi sposobnosti. Človek (homo sapiens) ne bo nikoli tekel hitreje kot gepard (zaradi morfoloških razlik). Človek prav tako ne bo nikoli hodil po vodi, spreminjal vode v vino, obujal mrtve z besedo, ali vstal (po treh dneh) od mrtvih. Te sposobnosti moramo gledati v kontekstu druge vrste. Deževnik, ko je razklan na pol, lahko živi naprej s vsakim od svojih koncev. Človek, ko je razklan na pol, je namenjen za pogreb z zaprto krsto. Ta fundementalna razlika v sposobnostih nam govori o lastnostih ki ne pripadajo človeku, temveč božanstvu. S tem kako mi razumemo vrste ne moremo tretirati Jezusa kot pripadnika Homo Sapiens. Za razrešitev težave priporočam vspostavitev nove vrste Homo Deus, katere pripadnik je Jezus. hitre pripombe na druge definicije: Tipološka vrsta je zastarela in ne zdrži pritiskov evolucijske teorije. Biološka vrsta je problematična ker predpostavlja da je Bog (oče) človek, ker je sposoben zaploditi človeka. Vrsta na osnovi prepoznave partnerja je prav tako problematična ker bi predpostvaila da je Minotaver človek, saj je Minosova žena prepoznala bika kot partnerja. darvinistična vrsta zbudi teološka vprašanja v povezavi z metafiziko. Skupina organizmov s skupnim prednikom, odpira vprašanje kdo je prednik Bogu, kar nočem odgovarjat (ker ne vem). == Nova pisarija == '''UVOD''' Čas je relativen. Tako kot telo. gypbm22orul9mram03tlrghvyb09eng 72343 72342 2022-08-01T22:17:46Z LaraBr 3775 /* Popravljalci sveta */ wikitext text/x-wiki == Domače naloge == ===== Korekture podlistkov ===== Josip Premk: [https://sl.wikisource.org/wiki/Velikono%C4%8Dna_historija Velikonočna historija]. Št. 79 (6. april 1912). ==== Literatura in utopija ==== Zgradnja utopije skozi literaturo je težko mogoča. Utopična družba in razmišljanja o njeni uveljavitvi zahtevajo ogromno pozornosti in poznavanja sveta. Za boljšo prihodnost se moramo najprej zavedati, kaj lahko dosežemo in česa ne. Literatura tukaj nastopi kot problem prav zaradi svoje fiktivne narave. Če lahko vsako realno težavo odpravimo skozi domišljijsko mentalno gimnastiko, je cilj stvaritve utopije skozi književnost nemogoč. Kot primer lahko vzamemo Ayn Randin "Atlas Shrugged," delo, v katerem je pisateljica hotela predstaviti individualistično utopijo, kjer vsi poskrbijo le zase in svet blesti. V resničnem svetu lahko opažamo popoln kolaps neoliberalne ideologije (ki vso težo vedno daje na posameznika in trg) ter njene nesposobnosti preskrbe vseh prebivalcev države, kaj šele sveta, z najbolj pomembnimi dobrinami za preživetje. Ironija o Randini nuji po socialni pomoči je zato še toliko slajša. Potrebujemo domišljijo za ustanovitev novega sistema, ampak ta ne sme nikoli prekositi realnega stanja, v katerem smo se znašli. Zastonj je gradnja gradov v oblakih, če tla pod nami gorijo. ===== [https://www.youtube.com/watch?v=oEBH%20peRlXQ&t=252s Popravljalci sveta] ===== Kaj narediti s svetom? Za nalogo sem si moral ogledati govor, ki ga je imel Miran Hladnik, in ga komentirati. V njem Hladnik zagovarja ločevanje ljudi na tiste, ki hočejo samo živeti, in na tiste, ki hočejo spremeniti svet. Hladnik se sam definira kot osebo, ki spada pod ljudi, ki hočejo spremeniti svet. S tem se pojavi oznaka popravljalci sveta. Hladnik trdi, da so predavatelji po naravi takšni, da hočejo spreminjati svet. Načinov, kako spreminjati svet, je veliko. Hladnik ovrednoti vojno kot enega najučinkovitejših načinov v preteklosti. Argumentira jo na podlagi različnih želja, ki so med seboj nezdružljive. Zaradi različnih želja pride do konflikta, kar vodi v vojaški spopad. Hladnik poda primer, kjer konflikt interesa nastane tudi med sosedi, ki je razrešen z nasiljem. Seveda je nemogoče, da bi si sosedje lahko napovedali vojno. Že Rousseau v Družbeni pogodbi ovrednoti vojno stanje kot nekaj, kar ni možno med posamezniki, temveč le med stvarmi oziroma državami. Vprašanje državnega interesa je tukaj zanimivo, ampak se ga bom vzdržal. Hladnik trdi, da vojna danes več ni popularna, kar doprinaša do zelo grenke ironije v letu 2022. To trditev bi rad ovrgel tudi s priponko wikipedijskega članka, ki spremlja [https://en.wikipedia.org/wiki/List%20of%20ongoing%20armed%20conflicts še zdaj aktivne vojaške konflikte v svetu]. Kot lahko iz tega opazimo, je vojna še kako popularna, tudi če je za naše Evropske standarde (skoraj) izginila. Hladnik se nadalje sprašuje, kako danes spreminjamo svet na boljše, z napačno izključitvijo vojne iz vprašanja. (Kot pacifist se ne strinjam s to predpostavko. Vojna ni nikoli izboljšala sveta.) Prešernov model sprejemanja tujih kultur bi deloval, vendar trdi, da primanjkuje Črtomirjev. Naslednja točka za spremembo je izboljševanje svojih materialnih stanj, za kar trdi, da je nespodobno. Hladnik trdi, da se takšno izboljševanje nikoli ne neha in da imamo vedno premalo. Hladnikova moralna sodba materialističnega izboljševanja tukaj popolnoma obide tradicijo historičnega materializma. Predpostavka, da nam nikoli ni dovolj, dela smisel znotraj kapitalistične logike racionalnega razmišljanja. O tem, ali je ta logika dana nam vsem in ali jo je mogoče spremeniti, ni govora. To je fundamentalna napaka in ne razreši sprememb na materialnem nivoju, ki jih sam vrednotim kot najpomembnejše. Menim, da trditev o nespodobnosti izboljševanja materialnih pogojev ne nujno vodi v neskončno rast ali da samo po sebi predstavlja nekaj negativnega. Ali je nespodobno, da izboljšamo življenjske pogoje v državah Afrike samo zato, ker bi ti ljudje za tem hoteli še več izboljšav? Hladnikov odmik od materialnih izboljšav tako potiska vse neprivilegirane ljudi v položaj, kjer bodo še nadalje ostali v bedi zaradi dejanja, ki ga sploh niso zmožni narediti (želeti si še več). Tu pride do zmote, nepotrjene predpostavke (spolzke strmine). Takšen pristop prav tako potrjuje delovanje znotraj dane ideologije. Kot protiargument postavljam koncept [https://en.wikipedia.org/wiki/Socialism%20of%20the%2021st%20century Buen Vivir], razvit v Južni Ameriki, ki ne temelji na večni rasti in neskončnem poželenju imeti več. Hladnik se raje ozre na kulturo. Meni, da je vedno bolj običajno, da popravljamo svet na kulturnem področju. S tem povečujemo število izbirnih možnosti v svojem življenju, kajti s tem postavlja definicijo kvalitete življenja. Imeti čim več kulturne izbire je tako nekaj dobrega. Tukaj ni pojasnjeno, zakaj je to želenje po večini sprejemljivo, medtem ko želenje po izboljšavi materialnih pogojev ni. Prav tako je kultura rezultat znotraj materije in se nadgradi preko materije. Več knjižne kulture pomeni več knjig, kar pa prav tako pomeni več poseka dreves za produkcijo. Vprašanje vzdržljivosti kulturne industrije ni postavljeno. Eno je popolnoma vezano na drugo. Razlikovanje med kulturno izboljšavo in materialno izboljšavo vidim kot nesmiselno. Hladnik vidi jezik in Wikipedijo kot sredstvo za izboljšavo našega kulturnega prostora. Takšnega dejanja ne morem videti drugače kot pa popolni obup. Če je edino, kar lahko spremenimo, število člankov na Wikipediji, medtem ko si vprašanja o industriji elektrike, ki poganja strežnike Wikipedije, niti ne postavimo, je takšno dejanje brezupno. Po takem se mi zdi, da se spremembe v fizičnem svetu opušča in nadomešča z arbitrarnimi spremembami v digitalnem. Tukaj nastopi skrajna ironija. Hladnik se tretira kot osebo, ki spreminja svet, medtem ko je opustil vsako pravo in življenjsko pomembno spremembo v svetu. Svet je tako spremenjen na boljše, kajti članek o podnebnih spremembah nima pravopisnih napak, medtem ko nam grozi izumrtje rib, konec rodovitnosti zemlje in tla nam gorijo pod nogami. V času, ko znanstveniki govorijo o šestem množičnem izumrtju, naše spremembe ne smejo biti samo v digitalnem svetu. To niso dejanja ljudi, ki spreminjajo naš svet. To so le lektorji tujega. Brez Wikipedije smo živeli večino časa odkar hodimo po zemlji, brez hrane ne bomo. ==== Slavistična revija ==== Revija se osredotoča na še ne neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega jezikoslovja in literarne vede. Revija prakticira recenzijski proces, v katerem članek pregledata vsaj dva člana uredniškega odbora ali zunanja recenzenta za obravnavano področje. Ta proces mi je všeč, kajti zagotavlja večjo kvaliteto člankov. Revija ima odprt dostop in je takoj po objavi dostopna vsem uporabnikom tudi na spletu. Akademski članki lahko zahtevajo preveliko plačilo iz študentskih denarnic, zato je to najboljši in najpomembnejši del revije. Lažji in hitrejši dostop do informacij doprinese do večjega razumevanja akademske smeri. ==== Literarnovedni članek iz Slavistične revije ==== Ogledal sem si članek Marijana Dovića z naslovom PODBEVŠKOVA PESNIŠKA ŠOLA, TRIJE LABODJE IN ZATON »BOMBAŠA«. Objavljen je bil v Slavistični reviji 68/3 (2020). Sam imam veliko zanimanje za avantgardo. Drugi članek o Podbevšku sem predstavljal v prvem semestru pri profesorju Ježu. Natančneje me je zanimalo, kaj še je napisano o njem, zakaj je prišlo do njegovega padca popularnosti. Mandić utemeljuje Podbevškov zaton prek njegovega lastnega delovanja. Leta 1922 se je osredotočal na "proletkultovstvo" in s tem izgubil podporo drugih. Njegov zaničevalen odnos do ostalih umetnikov ni bil dobro sprejet. Prav tako mu je manjkala teoretska artikuliranost. Po letu 1922 je prenehal z umetniškim ustvarjanjem. Osredotočati se je začel na konvencionalne sheme literarnega in medijskega sistema. V zgodovini bo ostal kot glas generacije po prvi svetovni vojni. Kot teoretik pa, žal, ne. Članek je bil zanimiv in pridobil sem informacije, ki sem jih iskal. ===== Literarni zgodovinar: Stanko Janež ===== Na seznamu slovenskih literarnih zgodovinarjev sem našel Stanka Janeža. Zato, ker imava enako začetnico priimka, je postal moj kandidat za to nalogo. Rodil se je 30. marca 1912 v malem naselju Rakek. Študiral je slavistiko na FF in leta 1935 tudi diplomiral. Kot zgleden študent je bil tudi obsojen zaradi revolucionarnega delovanja. Po končanem študiju je poučeval na raznih šolah. Med NOB je bil aktivist osvobodilne fronte in po končani vojni učil ruščino na Ekonomski fakulteti. Zanimivo, kako po naključju najdemo ljudi, ki so se nahajali v istih prostorih kot mi danes. Tudi sam sem obiskoval Ekonomsko fakulteto (kot študent) in šele v letošnjem letu (2021/2022) prišel na FF. Po delovanju pa je Janež popolnoma drugačen. Med študijem je pisal socialnorealistične črtice, knjižne ocene in spremne besede. Prevajal je iz več jezikov, najbolj iz ruščine. Preden se je poslovil leta 2000, je za seboj pustil zelo ustvarjalno in polno življenje. Vedno, ko raziskujem življenja drugih, se sprašujem še o svojem. Ali bom tudi sam ustvaril kaj takega? Ali bo svet zdržal politične spremembe in bom dočakal stara leta? Na ta vprašanja ne morem imeti odgovorov, vendar si lahko vseeno vzamem za vzor ustvarjalno moč ljudi, ki so prišli pred mano. Janež je med drugim napisal tudi literarno zgodovinska dela: Pregled zgodovine jugoslovanske književnost I. Slovenska književnost Vsebine slovenskih literarnih del Pregled jugoslovanskih književnosti. ==== Geopedija ==== Na Geopediji sem iskal literarne spomenike in bil presenečen, da je za moj kraj označen samo eden. Označena je samo rojstna hiša Mirana Jarca. Stoji ob Črnomaljski župniji in je bila leta 2009 popolnoma prenovljena. Pri obnovi zidov so našli porisave iz časa Jarca, ki jim jih je tudi uspelo renovirati. Danes se v njej nahaja Mestni muzej, ki govori o dolgi zgodovini Črnomlja. Del te zgodovine je bil tudi Jarc, in s tem je njegova hiša postala živi spomenik njegovemu življenju in mestu. Prvič sem se seznanil s zgradbo, preden je postala muzej. V mojem otroštvu je tam bila glasbena šola. Obiskoval sem jo par let preden so jo preselili v nekdanjo ljudsko šolo. Iz teh prostorov so mi ostali sami lepi spomini. Tam sem se prvič seznanil z ritmi, prvič spravil zvok iz flavte (takrat še to ni bila glasba) in se prvič tudi zaljubil. Včasih se sprehodim skozi njo, ne zaradi muzejske razstave, ampak samo zato, da obujam te vedno bolj daljne spomine otroštva. Nekatere stene so porušili in nekje zamenjali tudi tla, ampak vonj je obdržala točno takšen, kot se ga spomnim. Vesel sem, da hiša Mirana Jarca še vedno stoji, in upam, da bo tudi ko jaz izginem, še vedno našla pot za nadaljnji obstoj. ===== Popravek besedila ===== Besedilo, ki sem ga popravil, sem našel popolnoma organsko. Med raziskovanjem poezije Urbana Jarnika sem naletel na pesem [https://sl.wikisource.org/wiki/Gromite_groma%C4%8Di Gromite Gromači]. Pesem je imela 2 pravopisni napaki, ki sem jih nato odpravil. Prav prek takšnega naravnega opažanja napak lahko uvidimo koristnost Wikipedije in sorodnih spletišč. Vsak lahko doda karkoli in popravi karkoli najde. Tako nisem iskal prispevkov, ki so neurejeni, temveč opravil iskreno dolžnost, ko se je ta pokazala. Zdaj lahko vsi uživajo v tej protivojni pesmi in tu se mi je rodil poseben občutek zadovoljstva. ==== Register kulturne dediščine ==== V [https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b Državnem registru kulturne dediščine] sem iskal kulturne spomenike v svojem kraju. Najbolj udaren je seveda bil Kulturni dom Črnomelj. Ko je Črnomelj postal prvo osvobojeno ozemlje med drugo svetovno vojno, se je ključno državno dogajanje z vsemi pomembnimi osebnostmi političnega in kulturnega vrha preselilo v takratni Dom ljudske prosvete. V stavbi kulturnega doma je med 19. in 20. februarjem 1944 potekalo prvo zasedanje SNOS-a (Slovensko narodnoosvobodilni svet), kjer so bili postavljeni temelji slovenske državnosti, sprejeti so bili številni odloki, ki so še danes temelj slovenske parlamentarnosti in najvišje stopnje slovenske ljudske oblasti. Danes je v kulturnem domu tudi kino, kamor še vedno rad zahajam in si pogledam najnovejše evropske filme. Zgradba živi naprej, tudi če je kulturno dominacijo pridobila Ljubljana. ==== Slovlit ==== Prvo stvar, kar opazimo, kot odpremo spletno stran Slovlita, je kaos. Naj bi šlo za forum, ampak ta ne zgleda kot standarden message board. Gre za staro vrsto foruma, kjer skupna komunikacija še vedno poteka preko izmenjave sporočil, vezanih na e-pošto. Sam imam poklic računalniškega tehnika in se mi slovlit zdi kot pravi digitalni fosil. Zanimivo je pa, da stvar še vedno deluje. Na koncu ni toliko pomemben izgled kot funkcija. Za nalogo smo imeli pogledati razpravo na slovlitu na svoj rojstni dan. Tukaj je prišlo do težave, kajti arhiv gre nazaj do leta 1999 (s tem tudi predpostavljam starost SlovLita). Sam sem, letnik 1998 in tako starejši od arhiva in/ali od strani. Tako sem se odločil pogledati poljubno objavu v arhivu. 3. februarja 2022 se je pojavila tema Enakost : enakopravnost, ki jo je začel Miran Hladnik. V njej se je spraševal o pravilnosti prevoda slogana "Vsi drugačni -- vsi enakopravni," iz angleškega "All different -- all equal." Hladnik je zagovarjal mišljenje, da bi bil boljši prevod Vsi različni -- vsi enaki. Na prvi pogled tukaj pride do protislovja. Če predpostavimo, da je nekaj enako, potem se beseda različen tukaj postavi kot protipomenka. Saj je prav različnost, torej razlikovanje med enim faktorjem in drugim, tisto, kar hočemo ovrednotiti. Medtem ko se enakost tretira kot popolno skladje. 1=1 in 1=!2 prav zato, ker 2 =/= 1. 1 in 2 sta tako različni vrednosti in ne moreta biti enaki (razen če seveda ne pride do deljenja z 0). Tako bi predpostavili lasnost x obema faktorjema in hoteli enačiti x. Če torej trdimo, da ima nekdo lastnost x, ki vsebuje tako različnost (označimo z 1) in enakost (označimo z 2), pridemo do nezgodnega položaja. Možno je drugačno razumevanje teh besed, kar hoče ovrednotiti sporočilo All different, all equal. Tu se načenja jezikovna razprava o pomenu enakosti in na kakšen način jih lahko ločimo. Za naslovitev te pa se ne počutim dovolj teoretsko podkrepljeno za nadaljno razpravo. Saška Štumberger je odgovarjala na Hladnikovo sporočilo s konceptualizacijo termina na razmerje med spoloma. »Koncept enakosti priznava, da so včasih potrebna različna ravnanja in obravnavanja žensk in moških, da dosežejo enake rezultate. Taki ukrepi so potrebni zaradi različnih življenjskih pogojev ali zaradi kompenzacije za preteklo diskriminacijo.« Štumberger se s takšnim odnosom do enakosti ne strinja, kajti meni, da to vodi v spolno neenakopravnost. Teme o različnosti se tukaj ne dotika, ampak jo nakaže le bežno. »V preteklosti so se dogajale krivice, vendar pa družbe ne moremo izboljšati z novo diskriminacijo, ki naj bi bila kompenzacija za preteklo.« Tukaj je razvidno, da Štumberger ne podpira kompezacijskih političnih odločitev. Zanimivo bi bilo vprašanje, ali je Štumberger mišljenja, da je Nemčija delovala napačno, ko je poplačala kompezacijske stroške Izraelu v vrenodsti treh milijard mark po holokavstu. Če je tega mišljenja, potem bi opazilo konsistenco. Če pa vseeno meni, da je Nemčija delovala pravilno, potem se vprašanje razširi izven konteksta enakosti in enakopravnosti v področje moralne filozofije. ==Tuhtanje o ubežniku smrti== 22. oktobra sem pri predavanju slišal pripombo brez večjega pomena. Profesor Hladnik je izrekel da se smrti ne more izognit noben človek, nakar je dodal da je samo enemu uspelo. Tukaj je bil mišljen Jezus Kristus, moj komentar v tistem trenutku je bil da "On ni bil človek." Po uri sem nadaljno razmišljal zakaj sem trdil da Jezus ni bil človek in tukaj bom izpisal svoja dognanja. Osredotočal se bom na biologijo in ne na teologijo. Vprašanje svete trojice in vprašanje ali je Jezus Bog prepuščam drugim verskim izobražencem. Glavna predpostavka mojega mišljenja je da Nova zaveza natančno in pravilno zapisuje življenje Jezusa Kristusa. Da razumemo kaj pomeni biti človek se hočem upreti na biološko biodiverzitetno kategorijo vrste. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) Vrsta] na splošno sestoji iz vseh posameznih organizmov naravne populacije, ki so se zaradi razmeroma recentnega skupnega prednika med seboj sposobni ploditi ter imajo na splošno podoben izgled, značilnosti in dedne lastnosti. Težava pri tej definiciji nastane zaradi neznanih faktorjev. Ne vemo če je bil Jezus sposoben zaploditi človeka, ker teh podatkov nimamo. Nadalje lahko vidimo tudi problematiko definicije kajti Bog (oče) ni človek, ampak je vseeno bil sposoben zaploditi žensko (iz tega lahko sklepamo da je to sposobnost imel tudi Jezus, ampak zapisana beseda je sveta). Prav tako lahko opažamo sposobnost zaploditve v živalskem svetu, kjer potomec ni enaka vrsta. Križanje osla in kobile doprinese do mule. Mula tako ni pridobila vrste svojih staršev, spada samo v red kopitarjev. Ne moremo jo označiti kot konja ali kot osla. Mula je mula, svoja lastna vrsta. Vprašanje ki se mi je porodilo iz te opazke je zakaj bi bilo drugače pri človeku? Jezus je bil splošno podoben ljudem, ampak to ne sme biti edini pokazatelj ali je pripadnik človeške vrste. Takšen način razumevanje vrste imenujemo [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) morfološka vrsta]. Ta koncept vrste je močno sporen, saj sodobnejši genetični podatki kažejo, da so si genetsko različne populacije lahko zelo podobne in da včasih obstajajo morfološke razlike celo med zelo podobnimi populacijami. Na žalost ne moremo preveriti genskih razlik ki jih je imel Jezus (ali opaziti Božjega DNK) ampak tu hočem izpostaviti značilnosti, katere pa lahko opazujemo. Homo sapiens ima biološke variacije glede značilnosti kot so krvna skupina, genske bolezni, velikost lobanje (ki ne prikazuje razlike v IQ, kar hočejo nekateri rasisti prikazat), obrazne značilnosti, organski sistem, barve oči, barve las, višina, barva kože itd. Preko značilnosti lahko opažamo tudi sposobnosti. Človek (homo sapiens) ne bo nikoli tekel hitreje kot gepard (zaradi morfoloških razlik). Človek prav tako ne bo nikoli hodil po vodi, spreminjal vode v vino, obujal mrtve z besedo, ali vstal (po treh dneh) od mrtvih. Te sposobnosti moramo gledati v kontekstu druge vrste. Deževnik, ko je razklan na pol, lahko živi naprej s vsakim od svojih koncev. Človek, ko je razklan na pol, je namenjen za pogreb z zaprto krsto. Ta fundementalna razlika v sposobnostih nam govori o lastnostih ki ne pripadajo človeku, temveč božanstvu. S tem kako mi razumemo vrste ne moremo tretirati Jezusa kot pripadnika Homo Sapiens. Za razrešitev težave priporočam vspostavitev nove vrste Homo Deus, katere pripadnik je Jezus. hitre pripombe na druge definicije: Tipološka vrsta je zastarela in ne zdrži pritiskov evolucijske teorije. Biološka vrsta je problematična ker predpostavlja da je Bog (oče) človek, ker je sposoben zaploditi človeka. Vrsta na osnovi prepoznave partnerja je prav tako problematična ker bi predpostvaila da je Minotaver človek, saj je Minosova žena prepoznala bika kot partnerja. darvinistična vrsta zbudi teološka vprašanja v povezavi z metafiziko. Skupina organizmov s skupnim prednikom, odpira vprašanje kdo je prednik Bogu, kar nočem odgovarjat (ker ne vem). == Nova pisarija == '''UVOD''' Čas je relativen. Tako kot telo. 54l1jsao23onhqajbid33li4ru0i61c 72344 72343 2022-08-01T22:19:00Z LaraBr 3775 Redakcija 72343 uporabnice [[Special:Contributions/LaraBr|LaraBr]] ([[User talk:LaraBr|pogovor]]) razveljavljena wikitext text/x-wiki == Domače naloge == ===== Korekture podlistkov ===== Josip Premk: [https://sl.wikisource.org/wiki/Velikono%C4%8Dna_historija Velikonočna historija]. Št. 79 (6. april 1912). ==== Literatura in utopija ==== Zgradnja utopije skozi literaturo je težko mogoča. Utopična družba in razmišljanja o njeni uveljavitvi zahtevajo ogromno pozornosti in poznavanja sveta. Za boljšo prihodnost se moramo najprej zavedati, kaj lahko dosežemo in česa ne. Literatura tukaj nastopi kot problem prav zaradi svoje fiktivne narave. Če lahko vsako realno težavo odpravimo skozi domišljijsko mentalno gimnastiko, je cilj stvaritve utopije skozi književnost nemogoč. Kot primer lahko vzamemo Ayn Randin "Atlas Shrugged," delo, v katerem je pisateljica hotela predstaviti individualistično utopijo, kjer vsi poskrbijo le zase in svet blesti. V resničnem svetu lahko opažamo popoln kolaps neoliberalne ideologije (ki vso težo vedno daje na posameznika in trg) ter njene nesposobnosti preskrbe vseh prebivalcev države, kaj šele sveta, z najbolj pomembnimi dobrinami za preživetje. Ironija o Randini nuji po socialni pomoči je zato še toliko slajša. Potrebujemo domišljijo za ustanovitev novega sistema, ampak ta ne sme nikoli prekositi realnega stanja, v katerem smo se znašli. Zastonj je gradnja gradov v oblakih, če tla pod nami gorijo. ===== [https://www.youtube.com/watch?v=oEBH_peRlXQ&t=343s&ab_channel=TEDxTalks Popravljalci sveta] ===== Kaj narediti s svetom? Za nalogo sem si moral ogledati [https://www.youtube.com/watch?v=oEBH%20peRlXQ&t=252s govor], ki ga je imel Miran Hladnik, in ga komentirati. V njem Hladnik zagovarja ločevanje ljudi na tiste, ki hočejo samo živeti, in na tiste, ki hočejo spremeniti svet. Hladnik se sam definira kot osebo, ki spada pod ljudi, ki hočejo spremeniti svet. S tem se pojavi oznaka popravljalci sveta. Hladnik trdi, da so predavatelji po naravi takšni, da hočejo spreminjati svet. Načinov, kako spreminjati svet, je veliko. Hladnik ovrednoti vojno kot enega najučinkovitejših načinov v preteklosti. Argumentira jo na podlagi različnih želja, ki so med seboj nezdružljive. Zaradi različnih želja pride do konflikta, kar vodi v vojaški spopad. Hladnik poda primer, kjer konflikt interesa nastane tudi med sosedi, ki je razrešen z nasiljem. Seveda je nemogoče, da bi si sosedje lahko napovedali vojno. Že Rousseau v Družbeni pogodbi ovrednoti vojno stanje kot nekaj, kar ni možno med posamezniki, temveč le med stvarmi oziroma državami. Vprašanje državnega interesa je tukaj zanimivo, ampak se ga bom vzdržal. Hladnik trdi, da vojna danes več ni popularna, kar doprinaša do zelo grenke ironije v letu 2022. To trditev bi rad ovrgel tudi s priponko wikipedijskega članka, ki spremlja [https://en.wikipedia.org/wiki/List%20of%20ongoing%20armed%20conflicts še zdaj aktivne vojaške konflikte v svetu]. Kot lahko iz tega opazimo, je vojna še kako popularna, tudi če je za naše Evropske standarde (skoraj) izginila. Hladnik se nadalje sprašuje, kako danes spreminjamo svet na boljše, z napačno izključitvijo vojne iz vprašanja. (Kot pacifist se ne strinjam s to predpostavko. Vojna ni nikoli izboljšala sveta.) Prešernov model sprejemanja tujih kultur bi deloval, vendar trdi, da primanjkuje Črtomirjev. Naslednja točka za spremembo je izboljševanje svojih materialnih stanj, za kar trdi, da je nespodobno. Hladnik trdi, da se takšno izboljševanje nikoli ne neha in da imamo vedno premalo. Hladnikova moralna sodba materialističnega izboljševanja tukaj popolnoma obide tradicijo historičnega materializma. Predpostavka, da nam nikoli ni dovolj, dela smisel znotraj kapitalistične logike racionalnega razmišljanja. O tem, ali je ta logika dana nam vsem in ali jo je mogoče spremeniti, ni govora. To je fundamentalna napaka in ne razreši sprememb na materialnem nivoju, ki jih sam vrednotim kot najpomembnejše. Menim, da trditev o nespodobnosti izboljševanja materialnih pogojev ne nujno vodi v neskončno rast ali da samo po sebi predstavlja nekaj negativnega. Ali je nespodobno, da izboljšamo življenjske pogoje v državah Afrike samo zato, ker bi ti ljudje za tem hoteli še več izboljšav? Hladnikov odmik od materialnih izboljšav tako potiska vse neprivilegirane ljudi v položaj, kjer bodo še nadalje ostali v bedi zaradi dejanja, ki ga sploh niso zmožni narediti (želeti si še več). Tu pride do zmote, nepotrjene predpostavke (spolzke strmine). Takšen pristop prav tako potrjuje delovanje znotraj dane ideologije. Kot protiargument postavljam koncept [https://en.wikipedia.org/wiki/Socialism%20of%20the%2021st%20century Buen Vivir], razvit v Južni Ameriki, ki ne temelji na večni rasti in neskončnem poželenju imeti več. Hladnik se raje ozre na kulturo. Meni, da je vedno bolj običajno, da popravljamo svet na kulturnem področju. S tem povečujemo število izbirnih možnosti v svojem življenju, kajti s tem postavlja definicijo kvalitete življenja. Imeti čim več kulturne izbire je tako nekaj dobrega. Tukaj ni pojasnjeno, zakaj je to želenje po večini sprejemljivo, medtem ko želenje po izboljšavi materialnih pogojev ni. Prav tako je kultura rezultat znotraj materije in se nadgradi preko materije. Več knjižne kulture pomeni več knjig, kar pa prav tako pomeni več poseka dreves za produkcijo. Vprašanje vzdržljivosti kulturne industrije ni postavljeno. Eno je popolnoma vezano na drugo. Razlikovanje med kulturno izboljšavo in materialno izboljšavo vidim kot nesmiselno. Hladnik vidi jezik in Wikipedijo kot sredstvo za izboljšavo našega kulturnega prostora. Takšnega dejanja ne morem videti drugače kot pa popolni obup. Če je edino, kar lahko spremenimo, število člankov na Wikipediji, medtem ko si vprašanja o industriji elektrike, ki poganja strežnike Wikipedije, niti ne postavimo, je takšno dejanje brezupno. Po takem se mi zdi, da se spremembe v fizičnem svetu opušča in nadomešča z arbitrarnimi spremembami v digitalnem. Tukaj nastopi skrajna ironija. Hladnik se tretira kot osebo, ki spreminja svet, medtem ko je opustil vsako pravo in življenjsko pomembno spremembo v svetu. Svet je tako spremenjen na boljše, kajti članek o podnebnih spremembah nima pravopisnih napak, medtem ko nam grozi izumrtje rib, konec rodovitnosti zemlje in tla nam gorijo pod nogami. V času, ko znanstveniki govorijo o šestem množičnem izumrtju, naše spremembe ne smejo biti samo v digitalnem svetu. To niso dejanja ljudi, ki spreminjajo naš svet. To so le lektorji tujega. Brez Wikipedije smo živeli večino časa odkar hodimo po zemlji, brez hrane ne bomo. ==== Slavistična revija ==== Revija se osredotoča na še ne neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega jezikoslovja in literarne vede. Revija prakticira recenzijski proces, v katerem članek pregledata vsaj dva člana uredniškega odbora ali zunanja recenzenta za obravnavano področje. Ta proces mi je všeč, kajti zagotavlja večjo kvaliteto člankov. Revija ima odprt dostop in je takoj po objavi dostopna vsem uporabnikom tudi na spletu. Akademski članki lahko zahtevajo preveliko plačilo iz študentskih denarnic, zato je to najboljši in najpomembnejši del revije. Lažji in hitrejši dostop do informacij doprinese do večjega razumevanja akademske smeri. ==== Literarnovedni članek iz Slavistične revije ==== Ogledal sem si članek Marijana Dovića z naslovom PODBEVŠKOVA PESNIŠKA ŠOLA, TRIJE LABODJE IN ZATON »BOMBAŠA«. Objavljen je bil v Slavistični reviji 68/3 (2020). Sam imam veliko zanimanje za avantgardo. Drugi članek o Podbevšku sem predstavljal v prvem semestru pri profesorju Ježu. Natančneje me je zanimalo, kaj še je napisano o njem, zakaj je prišlo do njegovega padca popularnosti. Mandić utemeljuje Podbevškov zaton prek njegovega lastnega delovanja. Leta 1922 se je osredotočal na "proletkultovstvo" in s tem izgubil podporo drugih. Njegov zaničevalen odnos do ostalih umetnikov ni bil dobro sprejet. Prav tako mu je manjkala teoretska artikuliranost. Po letu 1922 je prenehal z umetniškim ustvarjanjem. Osredotočati se je začel na konvencionalne sheme literarnega in medijskega sistema. V zgodovini bo ostal kot glas generacije po prvi svetovni vojni. Kot teoretik pa, žal, ne. Članek je bil zanimiv in pridobil sem informacije, ki sem jih iskal. ===== Literarni zgodovinar: Stanko Janež ===== Na seznamu slovenskih literarnih zgodovinarjev sem našel Stanka Janeža. Zato, ker imava enako začetnico priimka, je postal moj kandidat za to nalogo. Rodil se je 30. marca 1912 v malem naselju Rakek. Študiral je slavistiko na FF in leta 1935 tudi diplomiral. Kot zgleden študent je bil tudi obsojen zaradi revolucionarnega delovanja. Po končanem študiju je poučeval na raznih šolah. Med NOB je bil aktivist osvobodilne fronte in po končani vojni učil ruščino na Ekonomski fakulteti. Zanimivo, kako po naključju najdemo ljudi, ki so se nahajali v istih prostorih kot mi danes. Tudi sam sem obiskoval Ekonomsko fakulteto (kot študent) in šele v letošnjem letu (2021/2022) prišel na FF. Po delovanju pa je Janež popolnoma drugačen. Med študijem je pisal socialnorealistične črtice, knjižne ocene in spremne besede. Prevajal je iz več jezikov, najbolj iz ruščine. Preden se je poslovil leta 2000, je za seboj pustil zelo ustvarjalno in polno življenje. Vedno, ko raziskujem življenja drugih, se sprašujem še o svojem. Ali bom tudi sam ustvaril kaj takega? Ali bo svet zdržal politične spremembe in bom dočakal stara leta? Na ta vprašanja ne morem imeti odgovorov, vendar si lahko vseeno vzamem za vzor ustvarjalno moč ljudi, ki so prišli pred mano. Janež je med drugim napisal tudi literarno zgodovinska dela: Pregled zgodovine jugoslovanske književnost I. Slovenska književnost Vsebine slovenskih literarnih del Pregled jugoslovanskih književnosti. ==== Geopedija ==== Na Geopediji sem iskal literarne spomenike in bil presenečen, da je za moj kraj označen samo eden. Označena je samo rojstna hiša Mirana Jarca. Stoji ob Črnomaljski župniji in je bila leta 2009 popolnoma prenovljena. Pri obnovi zidov so našli porisave iz časa Jarca, ki jim jih je tudi uspelo renovirati. Danes se v njej nahaja Mestni muzej, ki govori o dolgi zgodovini Črnomlja. Del te zgodovine je bil tudi Jarc, in s tem je njegova hiša postala živi spomenik njegovemu življenju in mestu. Prvič sem se seznanil s zgradbo, preden je postala muzej. V mojem otroštvu je tam bila glasbena šola. Obiskoval sem jo par let preden so jo preselili v nekdanjo ljudsko šolo. Iz teh prostorov so mi ostali sami lepi spomini. Tam sem se prvič seznanil z ritmi, prvič spravil zvok iz flavte (takrat še to ni bila glasba) in se prvič tudi zaljubil. Včasih se sprehodim skozi njo, ne zaradi muzejske razstave, ampak samo zato, da obujam te vedno bolj daljne spomine otroštva. Nekatere stene so porušili in nekje zamenjali tudi tla, ampak vonj je obdržala točno takšen, kot se ga spomnim. Vesel sem, da hiša Mirana Jarca še vedno stoji, in upam, da bo tudi ko jaz izginem, še vedno našla pot za nadaljnji obstoj. ===== Popravek besedila ===== Besedilo, ki sem ga popravil, sem našel popolnoma organsko. Med raziskovanjem poezije Urbana Jarnika sem naletel na pesem [https://sl.wikisource.org/wiki/Gromite_groma%C4%8Di Gromite Gromači]. Pesem je imela 2 pravopisni napaki, ki sem jih nato odpravil. Prav prek takšnega naravnega opažanja napak lahko uvidimo koristnost Wikipedije in sorodnih spletišč. Vsak lahko doda karkoli in popravi karkoli najde. Tako nisem iskal prispevkov, ki so neurejeni, temveč opravil iskreno dolžnost, ko se je ta pokazala. Zdaj lahko vsi uživajo v tej protivojni pesmi in tu se mi je rodil poseben občutek zadovoljstva. ==== Register kulturne dediščine ==== V [https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b Državnem registru kulturne dediščine] sem iskal kulturne spomenike v svojem kraju. Najbolj udaren je seveda bil Kulturni dom Črnomelj. Ko je Črnomelj postal prvo osvobojeno ozemlje med drugo svetovno vojno, se je ključno državno dogajanje z vsemi pomembnimi osebnostmi političnega in kulturnega vrha preselilo v takratni Dom ljudske prosvete. V stavbi kulturnega doma je med 19. in 20. februarjem 1944 potekalo prvo zasedanje SNOS-a (Slovensko narodnoosvobodilni svet), kjer so bili postavljeni temelji slovenske državnosti, sprejeti so bili številni odloki, ki so še danes temelj slovenske parlamentarnosti in najvišje stopnje slovenske ljudske oblasti. Danes je v kulturnem domu tudi kino, kamor še vedno rad zahajam in si pogledam najnovejše evropske filme. Zgradba živi naprej, tudi če je kulturno dominacijo pridobila Ljubljana. ==== Slovlit ==== Prvo stvar, kar opazimo, kot odpremo spletno stran Slovlita, je kaos. Naj bi šlo za forum, ampak ta ne zgleda kot standarden message board. Gre za staro vrsto foruma, kjer skupna komunikacija še vedno poteka preko izmenjave sporočil, vezanih na e-pošto. Sam imam poklic računalniškega tehnika in se mi slovlit zdi kot pravi digitalni fosil. Zanimivo je pa, da stvar še vedno deluje. Na koncu ni toliko pomemben izgled kot funkcija. Za nalogo smo imeli pogledati razpravo na slovlitu na svoj rojstni dan. Tukaj je prišlo do težave, kajti arhiv gre nazaj do leta 1999 (s tem tudi predpostavljam starost SlovLita). Sam sem, letnik 1998 in tako starejši od arhiva in/ali od strani. Tako sem se odločil pogledati poljubno objavu v arhivu. 3. februarja 2022 se je pojavila tema Enakost : enakopravnost, ki jo je začel Miran Hladnik. V njej se je spraševal o pravilnosti prevoda slogana "Vsi drugačni -- vsi enakopravni," iz angleškega "All different -- all equal." Hladnik je zagovarjal mišljenje, da bi bil boljši prevod Vsi različni -- vsi enaki. Na prvi pogled tukaj pride do protislovja. Če predpostavimo, da je nekaj enako, potem se beseda različen tukaj postavi kot protipomenka. Saj je prav različnost, torej razlikovanje med enim faktorjem in drugim, tisto, kar hočemo ovrednotiti. Medtem ko se enakost tretira kot popolno skladje. 1=1 in 1=!2 prav zato, ker 2 =/= 1. 1 in 2 sta tako različni vrednosti in ne moreta biti enaki (razen če seveda ne pride do deljenja z 0). Tako bi predpostavili lasnost x obema faktorjema in hoteli enačiti x. Če torej trdimo, da ima nekdo lastnost x, ki vsebuje tako različnost (označimo z 1) in enakost (označimo z 2), pridemo do nezgodnega položaja. Možno je drugačno razumevanje teh besed, kar hoče ovrednotiti sporočilo All different, all equal. Tu se načenja jezikovna razprava o pomenu enakosti in na kakšen način jih lahko ločimo. Za naslovitev te pa se ne počutim dovolj teoretsko podkrepljeno za nadaljno razpravo. Saška Štumberger je odgovarjala na Hladnikovo sporočilo s konceptualizacijo termina na razmerje med spoloma. »Koncept enakosti priznava, da so včasih potrebna različna ravnanja in obravnavanja žensk in moških, da dosežejo enake rezultate. Taki ukrepi so potrebni zaradi različnih življenjskih pogojev ali zaradi kompenzacije za preteklo diskriminacijo.« Štumberger se s takšnim odnosom do enakosti ne strinja, kajti meni, da to vodi v spolno neenakopravnost. Teme o različnosti se tukaj ne dotika, ampak jo nakaže le bežno. »V preteklosti so se dogajale krivice, vendar pa družbe ne moremo izboljšati z novo diskriminacijo, ki naj bi bila kompenzacija za preteklo.« Tukaj je razvidno, da Štumberger ne podpira kompezacijskih političnih odločitev. Zanimivo bi bilo vprašanje, ali je Štumberger mišljenja, da je Nemčija delovala napačno, ko je poplačala kompezacijske stroške Izraelu v vrenodsti treh milijard mark po holokavstu. Če je tega mišljenja, potem bi opazilo konsistenco. Če pa vseeno meni, da je Nemčija delovala pravilno, potem se vprašanje razširi izven konteksta enakosti in enakopravnosti v področje moralne filozofije. ==Tuhtanje o ubežniku smrti== 22. oktobra sem pri predavanju slišal pripombo brez večjega pomena. Profesor Hladnik je izrekel da se smrti ne more izognit noben človek, nakar je dodal da je samo enemu uspelo. Tukaj je bil mišljen Jezus Kristus, moj komentar v tistem trenutku je bil da "On ni bil človek." Po uri sem nadaljno razmišljal zakaj sem trdil da Jezus ni bil človek in tukaj bom izpisal svoja dognanja. Osredotočal se bom na biologijo in ne na teologijo. Vprašanje svete trojice in vprašanje ali je Jezus Bog prepuščam drugim verskim izobražencem. Glavna predpostavka mojega mišljenja je da Nova zaveza natančno in pravilno zapisuje življenje Jezusa Kristusa. Da razumemo kaj pomeni biti človek se hočem upreti na biološko biodiverzitetno kategorijo vrste. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) Vrsta] na splošno sestoji iz vseh posameznih organizmov naravne populacije, ki so se zaradi razmeroma recentnega skupnega prednika med seboj sposobni ploditi ter imajo na splošno podoben izgled, značilnosti in dedne lastnosti. Težava pri tej definiciji nastane zaradi neznanih faktorjev. Ne vemo če je bil Jezus sposoben zaploditi človeka, ker teh podatkov nimamo. Nadalje lahko vidimo tudi problematiko definicije kajti Bog (oče) ni človek, ampak je vseeno bil sposoben zaploditi žensko (iz tega lahko sklepamo da je to sposobnost imel tudi Jezus, ampak zapisana beseda je sveta). Prav tako lahko opažamo sposobnost zaploditve v živalskem svetu, kjer potomec ni enaka vrsta. Križanje osla in kobile doprinese do mule. Mula tako ni pridobila vrste svojih staršev, spada samo v red kopitarjev. Ne moremo jo označiti kot konja ali kot osla. Mula je mula, svoja lastna vrsta. Vprašanje ki se mi je porodilo iz te opazke je zakaj bi bilo drugače pri človeku? Jezus je bil splošno podoben ljudem, ampak to ne sme biti edini pokazatelj ali je pripadnik človeške vrste. Takšen način razumevanje vrste imenujemo [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) morfološka vrsta]. Ta koncept vrste je močno sporen, saj sodobnejši genetični podatki kažejo, da so si genetsko različne populacije lahko zelo podobne in da včasih obstajajo morfološke razlike celo med zelo podobnimi populacijami. Na žalost ne moremo preveriti genskih razlik ki jih je imel Jezus (ali opaziti Božjega DNK) ampak tu hočem izpostaviti značilnosti, katere pa lahko opazujemo. Homo sapiens ima biološke variacije glede značilnosti kot so krvna skupina, genske bolezni, velikost lobanje (ki ne prikazuje razlike v IQ, kar hočejo nekateri rasisti prikazat), obrazne značilnosti, organski sistem, barve oči, barve las, višina, barva kože itd. Preko značilnosti lahko opažamo tudi sposobnosti. Človek (homo sapiens) ne bo nikoli tekel hitreje kot gepard (zaradi morfoloških razlik). Človek prav tako ne bo nikoli hodil po vodi, spreminjal vode v vino, obujal mrtve z besedo, ali vstal (po treh dneh) od mrtvih. Te sposobnosti moramo gledati v kontekstu druge vrste. Deževnik, ko je razklan na pol, lahko živi naprej s vsakim od svojih koncev. Človek, ko je razklan na pol, je namenjen za pogreb z zaprto krsto. Ta fundementalna razlika v sposobnostih nam govori o lastnostih ki ne pripadajo človeku, temveč božanstvu. S tem kako mi razumemo vrste ne moremo tretirati Jezusa kot pripadnika Homo Sapiens. Za razrešitev težave priporočam vspostavitev nove vrste Homo Deus, katere pripadnik je Jezus. hitre pripombe na druge definicije: Tipološka vrsta je zastarela in ne zdrži pritiskov evolucijske teorije. Biološka vrsta je problematična ker predpostavlja da je Bog (oče) človek, ker je sposoben zaploditi človeka. Vrsta na osnovi prepoznave partnerja je prav tako problematična ker bi predpostvaila da je Minotaver človek, saj je Minosova žena prepoznala bika kot partnerja. darvinistična vrsta zbudi teološka vprašanja v povezavi z metafiziko. Skupina organizmov s skupnim prednikom, odpira vprašanje kdo je prednik Bogu, kar nočem odgovarjat (ker ne vem). == Nova pisarija == '''UVOD''' Čas je relativen. Tako kot telo. tb169kl14t36c1h4xz2r40hgqhhfh1p 72345 72344 2022-08-01T22:19:24Z LaraBr 3775 /* Popravljalci sveta */ wikitext text/x-wiki == Domače naloge == ===== Korekture podlistkov ===== Josip Premk: [https://sl.wikisource.org/wiki/Velikono%C4%8Dna_historija Velikonočna historija]. Št. 79 (6. april 1912). ==== Literatura in utopija ==== Zgradnja utopije skozi literaturo je težko mogoča. Utopična družba in razmišljanja o njeni uveljavitvi zahtevajo ogromno pozornosti in poznavanja sveta. Za boljšo prihodnost se moramo najprej zavedati, kaj lahko dosežemo in česa ne. Literatura tukaj nastopi kot problem prav zaradi svoje fiktivne narave. Če lahko vsako realno težavo odpravimo skozi domišljijsko mentalno gimnastiko, je cilj stvaritve utopije skozi književnost nemogoč. Kot primer lahko vzamemo Ayn Randin "Atlas Shrugged," delo, v katerem je pisateljica hotela predstaviti individualistično utopijo, kjer vsi poskrbijo le zase in svet blesti. V resničnem svetu lahko opažamo popoln kolaps neoliberalne ideologije (ki vso težo vedno daje na posameznika in trg) ter njene nesposobnosti preskrbe vseh prebivalcev države, kaj šele sveta, z najbolj pomembnimi dobrinami za preživetje. Ironija o Randini nuji po socialni pomoči je zato še toliko slajša. Potrebujemo domišljijo za ustanovitev novega sistema, ampak ta ne sme nikoli prekositi realnega stanja, v katerem smo se znašli. Zastonj je gradnja gradov v oblakih, če tla pod nami gorijo. ===== [https://www.youtube.com/watch?v=oEBH_peRlXQ&t=343s&ab_channel=TEDxTalks Popravljalci sveta] ===== Kaj narediti s svetom? Za nalogo sem si moral ogledati govor, ki ga je imel Miran Hladnik, in ga komentirati. V njem Hladnik zagovarja ločevanje ljudi na tiste, ki hočejo samo živeti, in na tiste, ki hočejo spremeniti svet. Hladnik se sam definira kot osebo, ki spada pod ljudi, ki hočejo spremeniti svet. S tem se pojavi oznaka popravljalci sveta. Hladnik trdi, da so predavatelji po naravi takšni, da hočejo spreminjati svet. Načinov, kako spreminjati svet, je veliko. Hladnik ovrednoti vojno kot enega najučinkovitejših načinov v preteklosti. Argumentira jo na podlagi različnih želja, ki so med seboj nezdružljive. Zaradi različnih želja pride do konflikta, kar vodi v vojaški spopad. Hladnik poda primer, kjer konflikt interesa nastane tudi med sosedi, ki je razrešen z nasiljem. Seveda je nemogoče, da bi si sosedje lahko napovedali vojno. Že Rousseau v Družbeni pogodbi ovrednoti vojno stanje kot nekaj, kar ni možno med posamezniki, temveč le med stvarmi oziroma državami. Vprašanje državnega interesa je tukaj zanimivo, ampak se ga bom vzdržal. Hladnik trdi, da vojna danes več ni popularna, kar doprinaša do zelo grenke ironije v letu 2022. To trditev bi rad ovrgel tudi s priponko wikipedijskega članka, ki spremlja [https://en.wikipedia.org/wiki/List%20of%20ongoing%20armed%20conflicts še zdaj aktivne vojaške konflikte v svetu]. Kot lahko iz tega opazimo, je vojna še kako popularna, tudi če je za naše Evropske standarde (skoraj) izginila. Hladnik se nadalje sprašuje, kako danes spreminjamo svet na boljše, z napačno izključitvijo vojne iz vprašanja. (Kot pacifist se ne strinjam s to predpostavko. Vojna ni nikoli izboljšala sveta.) Prešernov model sprejemanja tujih kultur bi deloval, vendar trdi, da primanjkuje Črtomirjev. Naslednja točka za spremembo je izboljševanje svojih materialnih stanj, za kar trdi, da je nespodobno. Hladnik trdi, da se takšno izboljševanje nikoli ne neha in da imamo vedno premalo. Hladnikova moralna sodba materialističnega izboljševanja tukaj popolnoma obide tradicijo historičnega materializma. Predpostavka, da nam nikoli ni dovolj, dela smisel znotraj kapitalistične logike racionalnega razmišljanja. O tem, ali je ta logika dana nam vsem in ali jo je mogoče spremeniti, ni govora. To je fundamentalna napaka in ne razreši sprememb na materialnem nivoju, ki jih sam vrednotim kot najpomembnejše. Menim, da trditev o nespodobnosti izboljševanja materialnih pogojev ne nujno vodi v neskončno rast ali da samo po sebi predstavlja nekaj negativnega. Ali je nespodobno, da izboljšamo življenjske pogoje v državah Afrike samo zato, ker bi ti ljudje za tem hoteli še več izboljšav? Hladnikov odmik od materialnih izboljšav tako potiska vse neprivilegirane ljudi v položaj, kjer bodo še nadalje ostali v bedi zaradi dejanja, ki ga sploh niso zmožni narediti (želeti si še več). Tu pride do zmote, nepotrjene predpostavke (spolzke strmine). Takšen pristop prav tako potrjuje delovanje znotraj dane ideologije. Kot protiargument postavljam koncept [https://en.wikipedia.org/wiki/Socialism%20of%20the%2021st%20century Buen Vivir], razvit v Južni Ameriki, ki ne temelji na večni rasti in neskončnem poželenju imeti več. Hladnik se raje ozre na kulturo. Meni, da je vedno bolj običajno, da popravljamo svet na kulturnem področju. S tem povečujemo število izbirnih možnosti v svojem življenju, kajti s tem postavlja definicijo kvalitete življenja. Imeti čim več kulturne izbire je tako nekaj dobrega. Tukaj ni pojasnjeno, zakaj je to želenje po večini sprejemljivo, medtem ko želenje po izboljšavi materialnih pogojev ni. Prav tako je kultura rezultat znotraj materije in se nadgradi preko materije. Več knjižne kulture pomeni več knjig, kar pa prav tako pomeni več poseka dreves za produkcijo. Vprašanje vzdržljivosti kulturne industrije ni postavljeno. Eno je popolnoma vezano na drugo. Razlikovanje med kulturno izboljšavo in materialno izboljšavo vidim kot nesmiselno. Hladnik vidi jezik in Wikipedijo kot sredstvo za izboljšavo našega kulturnega prostora. Takšnega dejanja ne morem videti drugače kot pa popolni obup. Če je edino, kar lahko spremenimo, število člankov na Wikipediji, medtem ko si vprašanja o industriji elektrike, ki poganja strežnike Wikipedije, niti ne postavimo, je takšno dejanje brezupno. Po takem se mi zdi, da se spremembe v fizičnem svetu opušča in nadomešča z arbitrarnimi spremembami v digitalnem. Tukaj nastopi skrajna ironija. Hladnik se tretira kot osebo, ki spreminja svet, medtem ko je opustil vsako pravo in življenjsko pomembno spremembo v svetu. Svet je tako spremenjen na boljše, kajti članek o podnebnih spremembah nima pravopisnih napak, medtem ko nam grozi izumrtje rib, konec rodovitnosti zemlje in tla nam gorijo pod nogami. V času, ko znanstveniki govorijo o šestem množičnem izumrtju, naše spremembe ne smejo biti samo v digitalnem svetu. To niso dejanja ljudi, ki spreminjajo naš svet. To so le lektorji tujega. Brez Wikipedije smo živeli večino časa odkar hodimo po zemlji, brez hrane ne bomo. ==== Slavistična revija ==== Revija se osredotoča na še ne neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega jezikoslovja in literarne vede. Revija prakticira recenzijski proces, v katerem članek pregledata vsaj dva člana uredniškega odbora ali zunanja recenzenta za obravnavano področje. Ta proces mi je všeč, kajti zagotavlja večjo kvaliteto člankov. Revija ima odprt dostop in je takoj po objavi dostopna vsem uporabnikom tudi na spletu. Akademski članki lahko zahtevajo preveliko plačilo iz študentskih denarnic, zato je to najboljši in najpomembnejši del revije. Lažji in hitrejši dostop do informacij doprinese do večjega razumevanja akademske smeri. ==== Literarnovedni članek iz Slavistične revije ==== Ogledal sem si članek Marijana Dovića z naslovom PODBEVŠKOVA PESNIŠKA ŠOLA, TRIJE LABODJE IN ZATON »BOMBAŠA«. Objavljen je bil v Slavistični reviji 68/3 (2020). Sam imam veliko zanimanje za avantgardo. Drugi članek o Podbevšku sem predstavljal v prvem semestru pri profesorju Ježu. Natančneje me je zanimalo, kaj še je napisano o njem, zakaj je prišlo do njegovega padca popularnosti. Mandić utemeljuje Podbevškov zaton prek njegovega lastnega delovanja. Leta 1922 se je osredotočal na "proletkultovstvo" in s tem izgubil podporo drugih. Njegov zaničevalen odnos do ostalih umetnikov ni bil dobro sprejet. Prav tako mu je manjkala teoretska artikuliranost. Po letu 1922 je prenehal z umetniškim ustvarjanjem. Osredotočati se je začel na konvencionalne sheme literarnega in medijskega sistema. V zgodovini bo ostal kot glas generacije po prvi svetovni vojni. Kot teoretik pa, žal, ne. Članek je bil zanimiv in pridobil sem informacije, ki sem jih iskal. ===== Literarni zgodovinar: Stanko Janež ===== Na seznamu slovenskih literarnih zgodovinarjev sem našel Stanka Janeža. Zato, ker imava enako začetnico priimka, je postal moj kandidat za to nalogo. Rodil se je 30. marca 1912 v malem naselju Rakek. Študiral je slavistiko na FF in leta 1935 tudi diplomiral. Kot zgleden študent je bil tudi obsojen zaradi revolucionarnega delovanja. Po končanem študiju je poučeval na raznih šolah. Med NOB je bil aktivist osvobodilne fronte in po končani vojni učil ruščino na Ekonomski fakulteti. Zanimivo, kako po naključju najdemo ljudi, ki so se nahajali v istih prostorih kot mi danes. Tudi sam sem obiskoval Ekonomsko fakulteto (kot študent) in šele v letošnjem letu (2021/2022) prišel na FF. Po delovanju pa je Janež popolnoma drugačen. Med študijem je pisal socialnorealistične črtice, knjižne ocene in spremne besede. Prevajal je iz več jezikov, najbolj iz ruščine. Preden se je poslovil leta 2000, je za seboj pustil zelo ustvarjalno in polno življenje. Vedno, ko raziskujem življenja drugih, se sprašujem še o svojem. Ali bom tudi sam ustvaril kaj takega? Ali bo svet zdržal politične spremembe in bom dočakal stara leta? Na ta vprašanja ne morem imeti odgovorov, vendar si lahko vseeno vzamem za vzor ustvarjalno moč ljudi, ki so prišli pred mano. Janež je med drugim napisal tudi literarno zgodovinska dela: Pregled zgodovine jugoslovanske književnost I. Slovenska književnost Vsebine slovenskih literarnih del Pregled jugoslovanskih književnosti. ==== Geopedija ==== Na Geopediji sem iskal literarne spomenike in bil presenečen, da je za moj kraj označen samo eden. Označena je samo rojstna hiša Mirana Jarca. Stoji ob Črnomaljski župniji in je bila leta 2009 popolnoma prenovljena. Pri obnovi zidov so našli porisave iz časa Jarca, ki jim jih je tudi uspelo renovirati. Danes se v njej nahaja Mestni muzej, ki govori o dolgi zgodovini Črnomlja. Del te zgodovine je bil tudi Jarc, in s tem je njegova hiša postala živi spomenik njegovemu življenju in mestu. Prvič sem se seznanil s zgradbo, preden je postala muzej. V mojem otroštvu je tam bila glasbena šola. Obiskoval sem jo par let preden so jo preselili v nekdanjo ljudsko šolo. Iz teh prostorov so mi ostali sami lepi spomini. Tam sem se prvič seznanil z ritmi, prvič spravil zvok iz flavte (takrat še to ni bila glasba) in se prvič tudi zaljubil. Včasih se sprehodim skozi njo, ne zaradi muzejske razstave, ampak samo zato, da obujam te vedno bolj daljne spomine otroštva. Nekatere stene so porušili in nekje zamenjali tudi tla, ampak vonj je obdržala točno takšen, kot se ga spomnim. Vesel sem, da hiša Mirana Jarca še vedno stoji, in upam, da bo tudi ko jaz izginem, še vedno našla pot za nadaljnji obstoj. ===== Popravek besedila ===== Besedilo, ki sem ga popravil, sem našel popolnoma organsko. Med raziskovanjem poezije Urbana Jarnika sem naletel na pesem [https://sl.wikisource.org/wiki/Gromite_groma%C4%8Di Gromite Gromači]. Pesem je imela 2 pravopisni napaki, ki sem jih nato odpravil. Prav prek takšnega naravnega opažanja napak lahko uvidimo koristnost Wikipedije in sorodnih spletišč. Vsak lahko doda karkoli in popravi karkoli najde. Tako nisem iskal prispevkov, ki so neurejeni, temveč opravil iskreno dolžnost, ko se je ta pokazala. Zdaj lahko vsi uživajo v tej protivojni pesmi in tu se mi je rodil poseben občutek zadovoljstva. ==== Register kulturne dediščine ==== V [https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b Državnem registru kulturne dediščine] sem iskal kulturne spomenike v svojem kraju. Najbolj udaren je seveda bil Kulturni dom Črnomelj. Ko je Črnomelj postal prvo osvobojeno ozemlje med drugo svetovno vojno, se je ključno državno dogajanje z vsemi pomembnimi osebnostmi političnega in kulturnega vrha preselilo v takratni Dom ljudske prosvete. V stavbi kulturnega doma je med 19. in 20. februarjem 1944 potekalo prvo zasedanje SNOS-a (Slovensko narodnoosvobodilni svet), kjer so bili postavljeni temelji slovenske državnosti, sprejeti so bili številni odloki, ki so še danes temelj slovenske parlamentarnosti in najvišje stopnje slovenske ljudske oblasti. Danes je v kulturnem domu tudi kino, kamor še vedno rad zahajam in si pogledam najnovejše evropske filme. Zgradba živi naprej, tudi če je kulturno dominacijo pridobila Ljubljana. ==== Slovlit ==== Prvo stvar, kar opazimo, kot odpremo spletno stran Slovlita, je kaos. Naj bi šlo za forum, ampak ta ne zgleda kot standarden message board. Gre za staro vrsto foruma, kjer skupna komunikacija še vedno poteka preko izmenjave sporočil, vezanih na e-pošto. Sam imam poklic računalniškega tehnika in se mi slovlit zdi kot pravi digitalni fosil. Zanimivo je pa, da stvar še vedno deluje. Na koncu ni toliko pomemben izgled kot funkcija. Za nalogo smo imeli pogledati razpravo na slovlitu na svoj rojstni dan. Tukaj je prišlo do težave, kajti arhiv gre nazaj do leta 1999 (s tem tudi predpostavljam starost SlovLita). Sam sem, letnik 1998 in tako starejši od arhiva in/ali od strani. Tako sem se odločil pogledati poljubno objavu v arhivu. 3. februarja 2022 se je pojavila tema Enakost : enakopravnost, ki jo je začel Miran Hladnik. V njej se je spraševal o pravilnosti prevoda slogana "Vsi drugačni -- vsi enakopravni," iz angleškega "All different -- all equal." Hladnik je zagovarjal mišljenje, da bi bil boljši prevod Vsi različni -- vsi enaki. Na prvi pogled tukaj pride do protislovja. Če predpostavimo, da je nekaj enako, potem se beseda različen tukaj postavi kot protipomenka. Saj je prav različnost, torej razlikovanje med enim faktorjem in drugim, tisto, kar hočemo ovrednotiti. Medtem ko se enakost tretira kot popolno skladje. 1=1 in 1=!2 prav zato, ker 2 =/= 1. 1 in 2 sta tako različni vrednosti in ne moreta biti enaki (razen če seveda ne pride do deljenja z 0). Tako bi predpostavili lasnost x obema faktorjema in hoteli enačiti x. Če torej trdimo, da ima nekdo lastnost x, ki vsebuje tako različnost (označimo z 1) in enakost (označimo z 2), pridemo do nezgodnega položaja. Možno je drugačno razumevanje teh besed, kar hoče ovrednotiti sporočilo All different, all equal. Tu se načenja jezikovna razprava o pomenu enakosti in na kakšen način jih lahko ločimo. Za naslovitev te pa se ne počutim dovolj teoretsko podkrepljeno za nadaljno razpravo. Saška Štumberger je odgovarjala na Hladnikovo sporočilo s konceptualizacijo termina na razmerje med spoloma. »Koncept enakosti priznava, da so včasih potrebna različna ravnanja in obravnavanja žensk in moških, da dosežejo enake rezultate. Taki ukrepi so potrebni zaradi različnih življenjskih pogojev ali zaradi kompenzacije za preteklo diskriminacijo.« Štumberger se s takšnim odnosom do enakosti ne strinja, kajti meni, da to vodi v spolno neenakopravnost. Teme o različnosti se tukaj ne dotika, ampak jo nakaže le bežno. »V preteklosti so se dogajale krivice, vendar pa družbe ne moremo izboljšati z novo diskriminacijo, ki naj bi bila kompenzacija za preteklo.« Tukaj je razvidno, da Štumberger ne podpira kompezacijskih političnih odločitev. Zanimivo bi bilo vprašanje, ali je Štumberger mišljenja, da je Nemčija delovala napačno, ko je poplačala kompezacijske stroške Izraelu v vrenodsti treh milijard mark po holokavstu. Če je tega mišljenja, potem bi opazilo konsistenco. Če pa vseeno meni, da je Nemčija delovala pravilno, potem se vprašanje razširi izven konteksta enakosti in enakopravnosti v področje moralne filozofije. ==Tuhtanje o ubežniku smrti== 22. oktobra sem pri predavanju slišal pripombo brez večjega pomena. Profesor Hladnik je izrekel da se smrti ne more izognit noben človek, nakar je dodal da je samo enemu uspelo. Tukaj je bil mišljen Jezus Kristus, moj komentar v tistem trenutku je bil da "On ni bil človek." Po uri sem nadaljno razmišljal zakaj sem trdil da Jezus ni bil človek in tukaj bom izpisal svoja dognanja. Osredotočal se bom na biologijo in ne na teologijo. Vprašanje svete trojice in vprašanje ali je Jezus Bog prepuščam drugim verskim izobražencem. Glavna predpostavka mojega mišljenja je da Nova zaveza natančno in pravilno zapisuje življenje Jezusa Kristusa. Da razumemo kaj pomeni biti človek se hočem upreti na biološko biodiverzitetno kategorijo vrste. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) Vrsta] na splošno sestoji iz vseh posameznih organizmov naravne populacije, ki so se zaradi razmeroma recentnega skupnega prednika med seboj sposobni ploditi ter imajo na splošno podoben izgled, značilnosti in dedne lastnosti. Težava pri tej definiciji nastane zaradi neznanih faktorjev. Ne vemo če je bil Jezus sposoben zaploditi človeka, ker teh podatkov nimamo. Nadalje lahko vidimo tudi problematiko definicije kajti Bog (oče) ni človek, ampak je vseeno bil sposoben zaploditi žensko (iz tega lahko sklepamo da je to sposobnost imel tudi Jezus, ampak zapisana beseda je sveta). Prav tako lahko opažamo sposobnost zaploditve v živalskem svetu, kjer potomec ni enaka vrsta. Križanje osla in kobile doprinese do mule. Mula tako ni pridobila vrste svojih staršev, spada samo v red kopitarjev. Ne moremo jo označiti kot konja ali kot osla. Mula je mula, svoja lastna vrsta. Vprašanje ki se mi je porodilo iz te opazke je zakaj bi bilo drugače pri človeku? Jezus je bil splošno podoben ljudem, ampak to ne sme biti edini pokazatelj ali je pripadnik človeške vrste. Takšen način razumevanje vrste imenujemo [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) morfološka vrsta]. Ta koncept vrste je močno sporen, saj sodobnejši genetični podatki kažejo, da so si genetsko različne populacije lahko zelo podobne in da včasih obstajajo morfološke razlike celo med zelo podobnimi populacijami. Na žalost ne moremo preveriti genskih razlik ki jih je imel Jezus (ali opaziti Božjega DNK) ampak tu hočem izpostaviti značilnosti, katere pa lahko opazujemo. Homo sapiens ima biološke variacije glede značilnosti kot so krvna skupina, genske bolezni, velikost lobanje (ki ne prikazuje razlike v IQ, kar hočejo nekateri rasisti prikazat), obrazne značilnosti, organski sistem, barve oči, barve las, višina, barva kože itd. Preko značilnosti lahko opažamo tudi sposobnosti. Človek (homo sapiens) ne bo nikoli tekel hitreje kot gepard (zaradi morfoloških razlik). Človek prav tako ne bo nikoli hodil po vodi, spreminjal vode v vino, obujal mrtve z besedo, ali vstal (po treh dneh) od mrtvih. Te sposobnosti moramo gledati v kontekstu druge vrste. Deževnik, ko je razklan na pol, lahko živi naprej s vsakim od svojih koncev. Človek, ko je razklan na pol, je namenjen za pogreb z zaprto krsto. Ta fundementalna razlika v sposobnostih nam govori o lastnostih ki ne pripadajo človeku, temveč božanstvu. S tem kako mi razumemo vrste ne moremo tretirati Jezusa kot pripadnika Homo Sapiens. Za razrešitev težave priporočam vspostavitev nove vrste Homo Deus, katere pripadnik je Jezus. hitre pripombe na druge definicije: Tipološka vrsta je zastarela in ne zdrži pritiskov evolucijske teorije. Biološka vrsta je problematična ker predpostavlja da je Bog (oče) človek, ker je sposoben zaploditi človeka. Vrsta na osnovi prepoznave partnerja je prav tako problematična ker bi predpostvaila da je Minotaver človek, saj je Minosova žena prepoznala bika kot partnerja. darvinistična vrsta zbudi teološka vprašanja v povezavi z metafiziko. Skupina organizmov s skupnim prednikom, odpira vprašanje kdo je prednik Bogu, kar nočem odgovarjat (ker ne vem). == Nova pisarija == '''UVOD''' Čas je relativen. Tako kot telo. gvhgurmpbyq10sylt2fp7qqk4ijzzfg 72346 72345 2022-08-01T22:19:45Z LaraBr 3775 /* Literatura in utopija */ wikitext text/x-wiki == Domače naloge == ===== Korekture podlistkov ===== Josip Premk: [https://sl.wikisource.org/wiki/Velikono%C4%8Dna_historija Velikonočna historija]. Št. 79 (6. april 1912). ==== Literatura in utopija ==== Zgradnja utopije skozi literaturo je težko mogoča. Utopična družba in razmišljanja o njeni uveljavitvi zahtevajo ogromno pozornosti in poznavanja sveta. Za boljšo prihodnost se moramo najprej zavedati, kaj lahko dosežemo in česa ne. Literatura tukaj nastopi kot problem prav zaradi svoje fiktivne narave. Če lahko vsako realno težavo odpravimo skozi domišljijsko mentalno gimnastiko, je cilj stvaritve utopije skozi književnost nemogoč. Kot primer lahko vzamemo Ayn Randin "Atlas Shrugged," delo, v katerem je pisateljica hotela predstaviti individualistično utopijo, kjer vsi poskrbijo le zase in svet blesti. V resničnem svetu lahko opažamo popoln kolaps neoliberalne ideologije (ki vso težo vedno daje na posameznika in trg) ter njene nesposobnosti preskrbe vseh prebivalcev države, kaj šele sveta, z najbolj pomembnimi dobrinami za preživetje. Ironija o Randini nuji po socialni pomoči je zato še toliko slajša. Potrebujemo domišljijo za ustanovitev novega sistema, ampak ta ne sme nikoli prekositi realnega stanja, v katerem smo se znašli. Zastonj je gradnja gradov v oblakih, če tla pod nami gorijo. ===== [https://www.youtube.com/watch?v=oEBH_peRlXQ&t=343s&ab_channel=TEDxTalks Popravljalci sveta] ===== Kaj narediti s svetom? Za nalogo sem si moral ogledati govor, ki ga je imel Miran Hladnik, in ga komentirati. V njem Hladnik zagovarja ločevanje ljudi na tiste, ki hočejo samo živeti, in na tiste, ki hočejo spremeniti svet. Hladnik se sam definira kot osebo, ki spada pod ljudi, ki hočejo spremeniti svet. S tem se pojavi oznaka popravljalci sveta. Hladnik trdi, da so predavatelji po naravi takšni, da hočejo spreminjati svet. Načinov, kako spreminjati svet, je veliko. Hladnik ovrednoti vojno kot enega najučinkovitejših načinov v preteklosti. Argumentira jo na podlagi različnih želja, ki so med seboj nezdružljive. Zaradi različnih želja pride do konflikta, kar vodi v vojaški spopad. Hladnik poda primer, kjer konflikt interesa nastane tudi med sosedi, ki je razrešen z nasiljem. Seveda je nemogoče, da bi si sosedje lahko napovedali vojno. Že Rousseau v Družbeni pogodbi ovrednoti vojno stanje kot nekaj, kar ni možno med posamezniki, temveč le med stvarmi oziroma državami. Vprašanje državnega interesa je tukaj zanimivo, ampak se ga bom vzdržal. Hladnik trdi, da vojna danes več ni popularna, kar doprinaša do zelo grenke ironije v letu 2022. To trditev bi rad ovrgel tudi s priponko wikipedijskega članka, ki spremlja [https://en.wikipedia.org/wiki/List%20of%20ongoing%20armed%20conflicts še zdaj aktivne vojaške konflikte v svetu]. Kot lahko iz tega opazimo, je vojna še kako popularna, tudi če je za naše Evropske standarde (skoraj) izginila. Hladnik se nadalje sprašuje, kako danes spreminjamo svet na boljše, z napačno izključitvijo vojne iz vprašanja. (Kot pacifist se ne strinjam s to predpostavko. Vojna ni nikoli izboljšala sveta.) Prešernov model sprejemanja tujih kultur bi deloval, vendar trdi, da primanjkuje Črtomirjev. Naslednja točka za spremembo je izboljševanje svojih materialnih stanj, za kar trdi, da je nespodobno. Hladnik trdi, da se takšno izboljševanje nikoli ne neha in da imamo vedno premalo. Hladnikova moralna sodba materialističnega izboljševanja tukaj popolnoma obide tradicijo historičnega materializma. Predpostavka, da nam nikoli ni dovolj, dela smisel znotraj kapitalistične logike racionalnega razmišljanja. O tem, ali je ta logika dana nam vsem in ali jo je mogoče spremeniti, ni govora. To je fundamentalna napaka in ne razreši sprememb na materialnem nivoju, ki jih sam vrednotim kot najpomembnejše. Menim, da trditev o nespodobnosti izboljševanja materialnih pogojev ne nujno vodi v neskončno rast ali da samo po sebi predstavlja nekaj negativnega. Ali je nespodobno, da izboljšamo življenjske pogoje v državah Afrike samo zato, ker bi ti ljudje za tem hoteli še več izboljšav? Hladnikov odmik od materialnih izboljšav tako potiska vse neprivilegirane ljudi v položaj, kjer bodo še nadalje ostali v bedi zaradi dejanja, ki ga sploh niso zmožni narediti (želeti si še več). Tu pride do zmote, nepotrjene predpostavke (spolzke strmine). Takšen pristop prav tako potrjuje delovanje znotraj dane ideologije. Kot protiargument postavljam koncept [https://en.wikipedia.org/wiki/Socialism%20of%20the%2021st%20century Buen Vivir], razvit v Južni Ameriki, ki ne temelji na večni rasti in neskončnem poželenju imeti več. Hladnik se raje ozre na kulturo. Meni, da je vedno bolj običajno, da popravljamo svet na kulturnem področju. S tem povečujemo število izbirnih možnosti v svojem življenju, kajti s tem postavlja definicijo kvalitete življenja. Imeti čim več kulturne izbire je tako nekaj dobrega. Tukaj ni pojasnjeno, zakaj je to želenje po večini sprejemljivo, medtem ko želenje po izboljšavi materialnih pogojev ni. Prav tako je kultura rezultat znotraj materije in se nadgradi preko materije. Več knjižne kulture pomeni več knjig, kar pa prav tako pomeni več poseka dreves za produkcijo. Vprašanje vzdržljivosti kulturne industrije ni postavljeno. Eno je popolnoma vezano na drugo. Razlikovanje med kulturno izboljšavo in materialno izboljšavo vidim kot nesmiselno. Hladnik vidi jezik in Wikipedijo kot sredstvo za izboljšavo našega kulturnega prostora. Takšnega dejanja ne morem videti drugače kot pa popolni obup. Če je edino, kar lahko spremenimo, število člankov na Wikipediji, medtem ko si vprašanja o industriji elektrike, ki poganja strežnike Wikipedije, niti ne postavimo, je takšno dejanje brezupno. Po takem se mi zdi, da se spremembe v fizičnem svetu opušča in nadomešča z arbitrarnimi spremembami v digitalnem. Tukaj nastopi skrajna ironija. Hladnik se tretira kot osebo, ki spreminja svet, medtem ko je opustil vsako pravo in življenjsko pomembno spremembo v svetu. Svet je tako spremenjen na boljše, kajti članek o podnebnih spremembah nima pravopisnih napak, medtem ko nam grozi izumrtje rib, konec rodovitnosti zemlje in tla nam gorijo pod nogami. V času, ko znanstveniki govorijo o šestem množičnem izumrtju, naše spremembe ne smejo biti samo v digitalnem svetu. To niso dejanja ljudi, ki spreminjajo naš svet. To so le lektorji tujega. Brez Wikipedije smo živeli večino časa odkar hodimo po zemlji, brez hrane ne bomo. ==== Slavistična revija ==== Revija se osredotoča na še ne neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega jezikoslovja in literarne vede. Revija prakticira recenzijski proces, v katerem članek pregledata vsaj dva člana uredniškega odbora ali zunanja recenzenta za obravnavano področje. Ta proces mi je všeč, kajti zagotavlja večjo kvaliteto člankov. Revija ima odprt dostop in je takoj po objavi dostopna vsem uporabnikom tudi na spletu. Akademski članki lahko zahtevajo preveliko plačilo iz študentskih denarnic, zato je to najboljši in najpomembnejši del revije. Lažji in hitrejši dostop do informacij doprinese do večjega razumevanja akademske smeri. ==== Literarnovedni članek iz Slavistične revije ==== Ogledal sem si članek Marijana Dovića z naslovom PODBEVŠKOVA PESNIŠKA ŠOLA, TRIJE LABODJE IN ZATON »BOMBAŠA«. Objavljen je bil v Slavistični reviji 68/3 (2020). Sam imam veliko zanimanje za avantgardo. Drugi članek o Podbevšku sem predstavljal v prvem semestru pri profesorju Ježu. Natančneje me je zanimalo, kaj še je napisano o njem, zakaj je prišlo do njegovega padca popularnosti. Mandić utemeljuje Podbevškov zaton prek njegovega lastnega delovanja. Leta 1922 se je osredotočal na "proletkultovstvo" in s tem izgubil podporo drugih. Njegov zaničevalen odnos do ostalih umetnikov ni bil dobro sprejet. Prav tako mu je manjkala teoretska artikuliranost. Po letu 1922 je prenehal z umetniškim ustvarjanjem. Osredotočati se je začel na konvencionalne sheme literarnega in medijskega sistema. V zgodovini bo ostal kot glas generacije po prvi svetovni vojni. Kot teoretik pa, žal, ne. Članek je bil zanimiv in pridobil sem informacije, ki sem jih iskal. ===== Literarni zgodovinar: Stanko Janež ===== Na seznamu slovenskih literarnih zgodovinarjev sem našel Stanka Janeža. Zato, ker imava enako začetnico priimka, je postal moj kandidat za to nalogo. Rodil se je 30. marca 1912 v malem naselju Rakek. Študiral je slavistiko na FF in leta 1935 tudi diplomiral. Kot zgleden študent je bil tudi obsojen zaradi revolucionarnega delovanja. Po končanem študiju je poučeval na raznih šolah. Med NOB je bil aktivist osvobodilne fronte in po končani vojni učil ruščino na Ekonomski fakulteti. Zanimivo, kako po naključju najdemo ljudi, ki so se nahajali v istih prostorih kot mi danes. Tudi sam sem obiskoval Ekonomsko fakulteto (kot študent) in šele v letošnjem letu (2021/2022) prišel na FF. Po delovanju pa je Janež popolnoma drugačen. Med študijem je pisal socialnorealistične črtice, knjižne ocene in spremne besede. Prevajal je iz več jezikov, najbolj iz ruščine. Preden se je poslovil leta 2000, je za seboj pustil zelo ustvarjalno in polno življenje. Vedno, ko raziskujem življenja drugih, se sprašujem še o svojem. Ali bom tudi sam ustvaril kaj takega? Ali bo svet zdržal politične spremembe in bom dočakal stara leta? Na ta vprašanja ne morem imeti odgovorov, vendar si lahko vseeno vzamem za vzor ustvarjalno moč ljudi, ki so prišli pred mano. Janež je med drugim napisal tudi literarno zgodovinska dela: Pregled zgodovine jugoslovanske književnost I. Slovenska književnost Vsebine slovenskih literarnih del Pregled jugoslovanskih književnosti. ==== Geopedija ==== Na Geopediji sem iskal literarne spomenike in bil presenečen, da je za moj kraj označen samo eden. Označena je samo rojstna hiša Mirana Jarca. Stoji ob Črnomaljski župniji in je bila leta 2009 popolnoma prenovljena. Pri obnovi zidov so našli porisave iz časa Jarca, ki jim jih je tudi uspelo renovirati. Danes se v njej nahaja Mestni muzej, ki govori o dolgi zgodovini Črnomlja. Del te zgodovine je bil tudi Jarc, in s tem je njegova hiša postala živi spomenik njegovemu življenju in mestu. Prvič sem se seznanil s zgradbo, preden je postala muzej. V mojem otroštvu je tam bila glasbena šola. Obiskoval sem jo par let preden so jo preselili v nekdanjo ljudsko šolo. Iz teh prostorov so mi ostali sami lepi spomini. Tam sem se prvič seznanil z ritmi, prvič spravil zvok iz flavte (takrat še to ni bila glasba) in se prvič tudi zaljubil. Včasih se sprehodim skozi njo, ne zaradi muzejske razstave, ampak samo zato, da obujam te vedno bolj daljne spomine otroštva. Nekatere stene so porušili in nekje zamenjali tudi tla, ampak vonj je obdržala točno takšen, kot se ga spomnim. Vesel sem, da hiša Mirana Jarca še vedno stoji, in upam, da bo tudi ko jaz izginem, še vedno našla pot za nadaljnji obstoj. ===== Popravek besedila ===== Besedilo, ki sem ga popravil, sem našel popolnoma organsko. Med raziskovanjem poezije Urbana Jarnika sem naletel na pesem [https://sl.wikisource.org/wiki/Gromite_groma%C4%8Di Gromite Gromači]. Pesem je imela 2 pravopisni napaki, ki sem jih nato odpravil. Prav prek takšnega naravnega opažanja napak lahko uvidimo koristnost Wikipedije in sorodnih spletišč. Vsak lahko doda karkoli in popravi karkoli najde. Tako nisem iskal prispevkov, ki so neurejeni, temveč opravil iskreno dolžnost, ko se je ta pokazala. Zdaj lahko vsi uživajo v tej protivojni pesmi in tu se mi je rodil poseben občutek zadovoljstva. ==== Register kulturne dediščine ==== V [https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b Državnem registru kulturne dediščine] sem iskal kulturne spomenike v svojem kraju. Najbolj udaren je seveda bil Kulturni dom Črnomelj. Ko je Črnomelj postal prvo osvobojeno ozemlje med drugo svetovno vojno, se je ključno državno dogajanje z vsemi pomembnimi osebnostmi političnega in kulturnega vrha preselilo v takratni Dom ljudske prosvete. V stavbi kulturnega doma je med 19. in 20. februarjem 1944 potekalo prvo zasedanje SNOS-a (Slovensko narodnoosvobodilni svet), kjer so bili postavljeni temelji slovenske državnosti, sprejeti so bili številni odloki, ki so še danes temelj slovenske parlamentarnosti in najvišje stopnje slovenske ljudske oblasti. Danes je v kulturnem domu tudi kino, kamor še vedno rad zahajam in si pogledam najnovejše evropske filme. Zgradba živi naprej, tudi če je kulturno dominacijo pridobila Ljubljana. ==== Slovlit ==== Prvo stvar, kar opazimo, kot odpremo spletno stran Slovlita, je kaos. Naj bi šlo za forum, ampak ta ne zgleda kot standarden message board. Gre za staro vrsto foruma, kjer skupna komunikacija še vedno poteka preko izmenjave sporočil, vezanih na e-pošto. Sam imam poklic računalniškega tehnika in se mi slovlit zdi kot pravi digitalni fosil. Zanimivo je pa, da stvar še vedno deluje. Na koncu ni toliko pomemben izgled kot funkcija. Za nalogo smo imeli pogledati razpravo na slovlitu na svoj rojstni dan. Tukaj je prišlo do težave, kajti arhiv gre nazaj do leta 1999 (s tem tudi predpostavljam starost SlovLita). Sam sem, letnik 1998 in tako starejši od arhiva in/ali od strani. Tako sem se odločil pogledati poljubno objavu v arhivu. 3. februarja 2022 se je pojavila tema Enakost : enakopravnost, ki jo je začel Miran Hladnik. V njej se je spraševal o pravilnosti prevoda slogana "Vsi drugačni -- vsi enakopravni," iz angleškega "All different -- all equal." Hladnik je zagovarjal mišljenje, da bi bil boljši prevod Vsi različni -- vsi enaki. Na prvi pogled tukaj pride do protislovja. Če predpostavimo, da je nekaj enako, potem se beseda različen tukaj postavi kot protipomenka. Saj je prav različnost, torej razlikovanje med enim faktorjem in drugim, tisto, kar hočemo ovrednotiti. Medtem ko se enakost tretira kot popolno skladje. 1=1 in 1=!2 prav zato, ker 2 =/= 1. 1 in 2 sta tako različni vrednosti in ne moreta biti enaki (razen če seveda ne pride do deljenja z 0). Tako bi predpostavili lasnost x obema faktorjema in hoteli enačiti x. Če torej trdimo, da ima nekdo lastnost x, ki vsebuje tako različnost (označimo z 1) in enakost (označimo z 2), pridemo do nezgodnega položaja. Možno je drugačno razumevanje teh besed, kar hoče ovrednotiti sporočilo All different, all equal. Tu se načenja jezikovna razprava o pomenu enakosti in na kakšen način jih lahko ločimo. Za naslovitev te pa se ne počutim dovolj teoretsko podkrepljeno za nadaljno razpravo. Saška Štumberger je odgovarjala na Hladnikovo sporočilo s konceptualizacijo termina na razmerje med spoloma. »Koncept enakosti priznava, da so včasih potrebna različna ravnanja in obravnavanja žensk in moških, da dosežejo enake rezultate. Taki ukrepi so potrebni zaradi različnih življenjskih pogojev ali zaradi kompenzacije za preteklo diskriminacijo.« Štumberger se s takšnim odnosom do enakosti ne strinja, kajti meni, da to vodi v spolno neenakopravnost. Teme o različnosti se tukaj ne dotika, ampak jo nakaže le bežno. »V preteklosti so se dogajale krivice, vendar pa družbe ne moremo izboljšati z novo diskriminacijo, ki naj bi bila kompenzacija za preteklo.« Tukaj je razvidno, da Štumberger ne podpira kompezacijskih političnih odločitev. Zanimivo bi bilo vprašanje, ali je Štumberger mišljenja, da je Nemčija delovala napačno, ko je poplačala kompezacijske stroške Izraelu v vrenodsti treh milijard mark po holokavstu. Če je tega mišljenja, potem bi opazilo konsistenco. Če pa vseeno meni, da je Nemčija delovala pravilno, potem se vprašanje razširi izven konteksta enakosti in enakopravnosti v področje moralne filozofije. ==Tuhtanje o ubežniku smrti== 22. oktobra sem pri predavanju slišal pripombo brez večjega pomena. Profesor Hladnik je izrekel da se smrti ne more izognit noben človek, nakar je dodal da je samo enemu uspelo. Tukaj je bil mišljen Jezus Kristus, moj komentar v tistem trenutku je bil da "On ni bil človek." Po uri sem nadaljno razmišljal zakaj sem trdil da Jezus ni bil človek in tukaj bom izpisal svoja dognanja. Osredotočal se bom na biologijo in ne na teologijo. Vprašanje svete trojice in vprašanje ali je Jezus Bog prepuščam drugim verskim izobražencem. Glavna predpostavka mojega mišljenja je da Nova zaveza natančno in pravilno zapisuje življenje Jezusa Kristusa. Da razumemo kaj pomeni biti človek se hočem upreti na biološko biodiverzitetno kategorijo vrste. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) Vrsta] na splošno sestoji iz vseh posameznih organizmov naravne populacije, ki so se zaradi razmeroma recentnega skupnega prednika med seboj sposobni ploditi ter imajo na splošno podoben izgled, značilnosti in dedne lastnosti. Težava pri tej definiciji nastane zaradi neznanih faktorjev. Ne vemo če je bil Jezus sposoben zaploditi človeka, ker teh podatkov nimamo. Nadalje lahko vidimo tudi problematiko definicije kajti Bog (oče) ni človek, ampak je vseeno bil sposoben zaploditi žensko (iz tega lahko sklepamo da je to sposobnost imel tudi Jezus, ampak zapisana beseda je sveta). Prav tako lahko opažamo sposobnost zaploditve v živalskem svetu, kjer potomec ni enaka vrsta. Križanje osla in kobile doprinese do mule. Mula tako ni pridobila vrste svojih staršev, spada samo v red kopitarjev. Ne moremo jo označiti kot konja ali kot osla. Mula je mula, svoja lastna vrsta. Vprašanje ki se mi je porodilo iz te opazke je zakaj bi bilo drugače pri človeku? Jezus je bil splošno podoben ljudem, ampak to ne sme biti edini pokazatelj ali je pripadnik človeške vrste. Takšen način razumevanje vrste imenujemo [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) morfološka vrsta]. Ta koncept vrste je močno sporen, saj sodobnejši genetični podatki kažejo, da so si genetsko različne populacije lahko zelo podobne in da včasih obstajajo morfološke razlike celo med zelo podobnimi populacijami. Na žalost ne moremo preveriti genskih razlik ki jih je imel Jezus (ali opaziti Božjega DNK) ampak tu hočem izpostaviti značilnosti, katere pa lahko opazujemo. Homo sapiens ima biološke variacije glede značilnosti kot so krvna skupina, genske bolezni, velikost lobanje (ki ne prikazuje razlike v IQ, kar hočejo nekateri rasisti prikazat), obrazne značilnosti, organski sistem, barve oči, barve las, višina, barva kože itd. Preko značilnosti lahko opažamo tudi sposobnosti. Človek (homo sapiens) ne bo nikoli tekel hitreje kot gepard (zaradi morfoloških razlik). Človek prav tako ne bo nikoli hodil po vodi, spreminjal vode v vino, obujal mrtve z besedo, ali vstal (po treh dneh) od mrtvih. Te sposobnosti moramo gledati v kontekstu druge vrste. Deževnik, ko je razklan na pol, lahko živi naprej s vsakim od svojih koncev. Človek, ko je razklan na pol, je namenjen za pogreb z zaprto krsto. Ta fundementalna razlika v sposobnostih nam govori o lastnostih ki ne pripadajo človeku, temveč božanstvu. S tem kako mi razumemo vrste ne moremo tretirati Jezusa kot pripadnika Homo Sapiens. Za razrešitev težave priporočam vspostavitev nove vrste Homo Deus, katere pripadnik je Jezus. hitre pripombe na druge definicije: Tipološka vrsta je zastarela in ne zdrži pritiskov evolucijske teorije. Biološka vrsta je problematična ker predpostavlja da je Bog (oče) človek, ker je sposoben zaploditi človeka. Vrsta na osnovi prepoznave partnerja je prav tako problematična ker bi predpostvaila da je Minotaver človek, saj je Minosova žena prepoznala bika kot partnerja. darvinistična vrsta zbudi teološka vprašanja v povezavi z metafiziko. Skupina organizmov s skupnim prednikom, odpira vprašanje kdo je prednik Bogu, kar nočem odgovarjat (ker ne vem). == Nova pisarija == '''UVOD''' Čas je relativen. Tako kot telo. clmi11zvy8yzprxdbf74j355wegx066 72347 72346 2022-08-01T22:19:57Z LaraBr 3775 /* Slavistična revija */ wikitext text/x-wiki == Domače naloge == ===== Korekture podlistkov ===== Josip Premk: [https://sl.wikisource.org/wiki/Velikono%C4%8Dna_historija Velikonočna historija]. Št. 79 (6. april 1912). ==== Literatura in utopija ==== Zgradnja utopije skozi literaturo je težko mogoča. Utopična družba in razmišljanja o njeni uveljavitvi zahtevajo ogromno pozornosti in poznavanja sveta. Za boljšo prihodnost se moramo najprej zavedati, kaj lahko dosežemo in česa ne. Literatura tukaj nastopi kot problem prav zaradi svoje fiktivne narave. Če lahko vsako realno težavo odpravimo skozi domišljijsko mentalno gimnastiko, je cilj stvaritve utopije skozi književnost nemogoč. Kot primer lahko vzamemo Ayn Randin "Atlas Shrugged," delo, v katerem je pisateljica hotela predstaviti individualistično utopijo, kjer vsi poskrbijo le zase in svet blesti. V resničnem svetu lahko opažamo popoln kolaps neoliberalne ideologije (ki vso težo vedno daje na posameznika in trg) ter njene nesposobnosti preskrbe vseh prebivalcev države, kaj šele sveta, z najbolj pomembnimi dobrinami za preživetje. Ironija o Randini nuji po socialni pomoči je zato še toliko slajša. Potrebujemo domišljijo za ustanovitev novega sistema, ampak ta ne sme nikoli prekositi realnega stanja, v katerem smo se znašli. Zastonj je gradnja gradov v oblakih, če tla pod nami gorijo. ===== [https://www.youtube.com/watch?v=oEBH_peRlXQ&t=343s&ab_channel=TEDxTalks Popravljalci sveta] ===== Kaj narediti s svetom? Za nalogo sem si moral ogledati govor, ki ga je imel Miran Hladnik, in ga komentirati. V njem Hladnik zagovarja ločevanje ljudi na tiste, ki hočejo samo živeti, in na tiste, ki hočejo spremeniti svet. Hladnik se sam definira kot osebo, ki spada pod ljudi, ki hočejo spremeniti svet. S tem se pojavi oznaka popravljalci sveta. Hladnik trdi, da so predavatelji po naravi takšni, da hočejo spreminjati svet. Načinov, kako spreminjati svet, je veliko. Hladnik ovrednoti vojno kot enega najučinkovitejših načinov v preteklosti. Argumentira jo na podlagi različnih želja, ki so med seboj nezdružljive. Zaradi različnih želja pride do konflikta, kar vodi v vojaški spopad. Hladnik poda primer, kjer konflikt interesa nastane tudi med sosedi, ki je razrešen z nasiljem. Seveda je nemogoče, da bi si sosedje lahko napovedali vojno. Že Rousseau v Družbeni pogodbi ovrednoti vojno stanje kot nekaj, kar ni možno med posamezniki, temveč le med stvarmi oziroma državami. Vprašanje državnega interesa je tukaj zanimivo, ampak se ga bom vzdržal. Hladnik trdi, da vojna danes več ni popularna, kar doprinaša do zelo grenke ironije v letu 2022. To trditev bi rad ovrgel tudi s priponko wikipedijskega članka, ki spremlja [https://en.wikipedia.org/wiki/List%20of%20ongoing%20armed%20conflicts še zdaj aktivne vojaške konflikte v svetu]. Kot lahko iz tega opazimo, je vojna še kako popularna, tudi če je za naše Evropske standarde (skoraj) izginila. Hladnik se nadalje sprašuje, kako danes spreminjamo svet na boljše, z napačno izključitvijo vojne iz vprašanja. (Kot pacifist se ne strinjam s to predpostavko. Vojna ni nikoli izboljšala sveta.) Prešernov model sprejemanja tujih kultur bi deloval, vendar trdi, da primanjkuje Črtomirjev. Naslednja točka za spremembo je izboljševanje svojih materialnih stanj, za kar trdi, da je nespodobno. Hladnik trdi, da se takšno izboljševanje nikoli ne neha in da imamo vedno premalo. Hladnikova moralna sodba materialističnega izboljševanja tukaj popolnoma obide tradicijo historičnega materializma. Predpostavka, da nam nikoli ni dovolj, dela smisel znotraj kapitalistične logike racionalnega razmišljanja. O tem, ali je ta logika dana nam vsem in ali jo je mogoče spremeniti, ni govora. To je fundamentalna napaka in ne razreši sprememb na materialnem nivoju, ki jih sam vrednotim kot najpomembnejše. Menim, da trditev o nespodobnosti izboljševanja materialnih pogojev ne nujno vodi v neskončno rast ali da samo po sebi predstavlja nekaj negativnega. Ali je nespodobno, da izboljšamo življenjske pogoje v državah Afrike samo zato, ker bi ti ljudje za tem hoteli še več izboljšav? Hladnikov odmik od materialnih izboljšav tako potiska vse neprivilegirane ljudi v položaj, kjer bodo še nadalje ostali v bedi zaradi dejanja, ki ga sploh niso zmožni narediti (želeti si še več). Tu pride do zmote, nepotrjene predpostavke (spolzke strmine). Takšen pristop prav tako potrjuje delovanje znotraj dane ideologije. Kot protiargument postavljam koncept [https://en.wikipedia.org/wiki/Socialism%20of%20the%2021st%20century Buen Vivir], razvit v Južni Ameriki, ki ne temelji na večni rasti in neskončnem poželenju imeti več. Hladnik se raje ozre na kulturo. Meni, da je vedno bolj običajno, da popravljamo svet na kulturnem področju. S tem povečujemo število izbirnih možnosti v svojem življenju, kajti s tem postavlja definicijo kvalitete življenja. Imeti čim več kulturne izbire je tako nekaj dobrega. Tukaj ni pojasnjeno, zakaj je to želenje po večini sprejemljivo, medtem ko želenje po izboljšavi materialnih pogojev ni. Prav tako je kultura rezultat znotraj materije in se nadgradi preko materije. Več knjižne kulture pomeni več knjig, kar pa prav tako pomeni več poseka dreves za produkcijo. Vprašanje vzdržljivosti kulturne industrije ni postavljeno. Eno je popolnoma vezano na drugo. Razlikovanje med kulturno izboljšavo in materialno izboljšavo vidim kot nesmiselno. Hladnik vidi jezik in Wikipedijo kot sredstvo za izboljšavo našega kulturnega prostora. Takšnega dejanja ne morem videti drugače kot pa popolni obup. Če je edino, kar lahko spremenimo, število člankov na Wikipediji, medtem ko si vprašanja o industriji elektrike, ki poganja strežnike Wikipedije, niti ne postavimo, je takšno dejanje brezupno. Po takem se mi zdi, da se spremembe v fizičnem svetu opušča in nadomešča z arbitrarnimi spremembami v digitalnem. Tukaj nastopi skrajna ironija. Hladnik se tretira kot osebo, ki spreminja svet, medtem ko je opustil vsako pravo in življenjsko pomembno spremembo v svetu. Svet je tako spremenjen na boljše, kajti članek o podnebnih spremembah nima pravopisnih napak, medtem ko nam grozi izumrtje rib, konec rodovitnosti zemlje in tla nam gorijo pod nogami. V času, ko znanstveniki govorijo o šestem množičnem izumrtju, naše spremembe ne smejo biti samo v digitalnem svetu. To niso dejanja ljudi, ki spreminjajo naš svet. To so le lektorji tujega. Brez Wikipedije smo živeli večino časa odkar hodimo po zemlji, brez hrane ne bomo. ==== Slavistična revija ==== Revija se osredotoča na še ne neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega jezikoslovja in literarne vede. Revija prakticira recenzijski proces, v katerem članek pregledata vsaj dva člana uredniškega odbora ali zunanja recenzenta za obravnavano področje. Ta proces mi je všeč, kajti zagotavlja večjo kvaliteto člankov. Revija ima odprt dostop in je takoj po objavi dostopna vsem uporabnikom tudi na spletu. Akademski članki lahko zahtevajo preveliko plačilo iz študentskih denarnic, zato je to najboljši in najpomembnejši del revije. Lažji in hitrejši dostop do informacij doprinese do večjega razumevanja akademske smeri. ==== Literarnovedni članek iz Slavistične revije ==== Ogledal sem si članek Marijana Dovića z naslovom PODBEVŠKOVA PESNIŠKA ŠOLA, TRIJE LABODJE IN ZATON »BOMBAŠA«. Objavljen je bil v Slavistični reviji 68/3 (2020). Sam imam veliko zanimanje za avantgardo. Drugi članek o Podbevšku sem predstavljal v prvem semestru pri profesorju Ježu. Natančneje me je zanimalo, kaj še je napisano o njem, zakaj je prišlo do njegovega padca popularnosti. Mandić utemeljuje Podbevškov zaton prek njegovega lastnega delovanja. Leta 1922 se je osredotočal na "proletkultovstvo" in s tem izgubil podporo drugih. Njegov zaničevalen odnos do ostalih umetnikov ni bil dobro sprejet. Prav tako mu je manjkala teoretska artikuliranost. Po letu 1922 je prenehal z umetniškim ustvarjanjem. Osredotočati se je začel na konvencionalne sheme literarnega in medijskega sistema. V zgodovini bo ostal kot glas generacije po prvi svetovni vojni. Kot teoretik pa, žal, ne. Članek je bil zanimiv in pridobil sem informacije, ki sem jih iskal. ===== Literarni zgodovinar: Stanko Janež ===== Na seznamu slovenskih literarnih zgodovinarjev sem našel Stanka Janeža. Zato, ker imava enako začetnico priimka, je postal moj kandidat za to nalogo. Rodil se je 30. marca 1912 v malem naselju Rakek. Študiral je slavistiko na FF in leta 1935 tudi diplomiral. Kot zgleden študent je bil tudi obsojen zaradi revolucionarnega delovanja. Po končanem študiju je poučeval na raznih šolah. Med NOB je bil aktivist osvobodilne fronte in po končani vojni učil ruščino na Ekonomski fakulteti. Zanimivo, kako po naključju najdemo ljudi, ki so se nahajali v istih prostorih kot mi danes. Tudi sam sem obiskoval Ekonomsko fakulteto (kot študent) in šele v letošnjem letu (2021/2022) prišel na FF. Po delovanju pa je Janež popolnoma drugačen. Med študijem je pisal socialnorealistične črtice, knjižne ocene in spremne besede. Prevajal je iz več jezikov, najbolj iz ruščine. Preden se je poslovil leta 2000, je za seboj pustil zelo ustvarjalno in polno življenje. Vedno, ko raziskujem življenja drugih, se sprašujem še o svojem. Ali bom tudi sam ustvaril kaj takega? Ali bo svet zdržal politične spremembe in bom dočakal stara leta? Na ta vprašanja ne morem imeti odgovorov, vendar si lahko vseeno vzamem za vzor ustvarjalno moč ljudi, ki so prišli pred mano. Janež je med drugim napisal tudi literarno zgodovinska dela: Pregled zgodovine jugoslovanske književnost I. Slovenska književnost Vsebine slovenskih literarnih del Pregled jugoslovanskih književnosti. ==== Geopedija ==== Na Geopediji sem iskal literarne spomenike in bil presenečen, da je za moj kraj označen samo eden. Označena je samo rojstna hiša Mirana Jarca. Stoji ob Črnomaljski župniji in je bila leta 2009 popolnoma prenovljena. Pri obnovi zidov so našli porisave iz časa Jarca, ki jim jih je tudi uspelo renovirati. Danes se v njej nahaja Mestni muzej, ki govori o dolgi zgodovini Črnomlja. Del te zgodovine je bil tudi Jarc, in s tem je njegova hiša postala živi spomenik njegovemu življenju in mestu. Prvič sem se seznanil s zgradbo, preden je postala muzej. V mojem otroštvu je tam bila glasbena šola. Obiskoval sem jo par let preden so jo preselili v nekdanjo ljudsko šolo. Iz teh prostorov so mi ostali sami lepi spomini. Tam sem se prvič seznanil z ritmi, prvič spravil zvok iz flavte (takrat še to ni bila glasba) in se prvič tudi zaljubil. Včasih se sprehodim skozi njo, ne zaradi muzejske razstave, ampak samo zato, da obujam te vedno bolj daljne spomine otroštva. Nekatere stene so porušili in nekje zamenjali tudi tla, ampak vonj je obdržala točno takšen, kot se ga spomnim. Vesel sem, da hiša Mirana Jarca še vedno stoji, in upam, da bo tudi ko jaz izginem, še vedno našla pot za nadaljnji obstoj. ===== Popravek besedila ===== Besedilo, ki sem ga popravil, sem našel popolnoma organsko. Med raziskovanjem poezije Urbana Jarnika sem naletel na pesem [https://sl.wikisource.org/wiki/Gromite_groma%C4%8Di Gromite Gromači]. Pesem je imela 2 pravopisni napaki, ki sem jih nato odpravil. Prav prek takšnega naravnega opažanja napak lahko uvidimo koristnost Wikipedije in sorodnih spletišč. Vsak lahko doda karkoli in popravi karkoli najde. Tako nisem iskal prispevkov, ki so neurejeni, temveč opravil iskreno dolžnost, ko se je ta pokazala. Zdaj lahko vsi uživajo v tej protivojni pesmi in tu se mi je rodil poseben občutek zadovoljstva. ==== Register kulturne dediščine ==== V [https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b Državnem registru kulturne dediščine] sem iskal kulturne spomenike v svojem kraju. Najbolj udaren je seveda bil Kulturni dom Črnomelj. Ko je Črnomelj postal prvo osvobojeno ozemlje med drugo svetovno vojno, se je ključno državno dogajanje z vsemi pomembnimi osebnostmi političnega in kulturnega vrha preselilo v takratni Dom ljudske prosvete. V stavbi kulturnega doma je med 19. in 20. februarjem 1944 potekalo prvo zasedanje SNOS-a (Slovensko narodnoosvobodilni svet), kjer so bili postavljeni temelji slovenske državnosti, sprejeti so bili številni odloki, ki so še danes temelj slovenske parlamentarnosti in najvišje stopnje slovenske ljudske oblasti. Danes je v kulturnem domu tudi kino, kamor še vedno rad zahajam in si pogledam najnovejše evropske filme. Zgradba živi naprej, tudi če je kulturno dominacijo pridobila Ljubljana. ==== Slovlit ==== Prvo stvar, kar opazimo, kot odpremo spletno stran Slovlita, je kaos. Naj bi šlo za forum, ampak ta ne zgleda kot standarden message board. Gre za staro vrsto foruma, kjer skupna komunikacija še vedno poteka preko izmenjave sporočil, vezanih na e-pošto. Sam imam poklic računalniškega tehnika in se mi slovlit zdi kot pravi digitalni fosil. Zanimivo je pa, da stvar še vedno deluje. Na koncu ni toliko pomemben izgled kot funkcija. Za nalogo smo imeli pogledati razpravo na slovlitu na svoj rojstni dan. Tukaj je prišlo do težave, kajti arhiv gre nazaj do leta 1999 (s tem tudi predpostavljam starost SlovLita). Sam sem, letnik 1998 in tako starejši od arhiva in/ali od strani. Tako sem se odločil pogledati poljubno objavu v arhivu. 3. februarja 2022 se je pojavila tema Enakost : enakopravnost, ki jo je začel Miran Hladnik. V njej se je spraševal o pravilnosti prevoda slogana "Vsi drugačni -- vsi enakopravni," iz angleškega "All different -- all equal." Hladnik je zagovarjal mišljenje, da bi bil boljši prevod Vsi različni -- vsi enaki. Na prvi pogled tukaj pride do protislovja. Če predpostavimo, da je nekaj enako, potem se beseda različen tukaj postavi kot protipomenka. Saj je prav različnost, torej razlikovanje med enim faktorjem in drugim, tisto, kar hočemo ovrednotiti. Medtem ko se enakost tretira kot popolno skladje. 1=1 in 1=!2 prav zato, ker 2 =/= 1. 1 in 2 sta tako različni vrednosti in ne moreta biti enaki (razen če seveda ne pride do deljenja z 0). Tako bi predpostavili lasnost x obema faktorjema in hoteli enačiti x. Če torej trdimo, da ima nekdo lastnost x, ki vsebuje tako različnost (označimo z 1) in enakost (označimo z 2), pridemo do nezgodnega položaja. Možno je drugačno razumevanje teh besed, kar hoče ovrednotiti sporočilo All different, all equal. Tu se načenja jezikovna razprava o pomenu enakosti in na kakšen način jih lahko ločimo. Za naslovitev te pa se ne počutim dovolj teoretsko podkrepljeno za nadaljno razpravo. Saška Štumberger je odgovarjala na Hladnikovo sporočilo s konceptualizacijo termina na razmerje med spoloma. »Koncept enakosti priznava, da so včasih potrebna različna ravnanja in obravnavanja žensk in moških, da dosežejo enake rezultate. Taki ukrepi so potrebni zaradi različnih življenjskih pogojev ali zaradi kompenzacije za preteklo diskriminacijo.« Štumberger se s takšnim odnosom do enakosti ne strinja, kajti meni, da to vodi v spolno neenakopravnost. Teme o različnosti se tukaj ne dotika, ampak jo nakaže le bežno. »V preteklosti so se dogajale krivice, vendar pa družbe ne moremo izboljšati z novo diskriminacijo, ki naj bi bila kompenzacija za preteklo.« Tukaj je razvidno, da Štumberger ne podpira kompezacijskih političnih odločitev. Zanimivo bi bilo vprašanje, ali je Štumberger mišljenja, da je Nemčija delovala napačno, ko je poplačala kompezacijske stroške Izraelu v vrenodsti treh milijard mark po holokavstu. Če je tega mišljenja, potem bi opazilo konsistenco. Če pa vseeno meni, da je Nemčija delovala pravilno, potem se vprašanje razširi izven konteksta enakosti in enakopravnosti v področje moralne filozofije. ==Tuhtanje o ubežniku smrti== 22. oktobra sem pri predavanju slišal pripombo brez večjega pomena. Profesor Hladnik je izrekel da se smrti ne more izognit noben človek, nakar je dodal da je samo enemu uspelo. Tukaj je bil mišljen Jezus Kristus, moj komentar v tistem trenutku je bil da "On ni bil človek." Po uri sem nadaljno razmišljal zakaj sem trdil da Jezus ni bil človek in tukaj bom izpisal svoja dognanja. Osredotočal se bom na biologijo in ne na teologijo. Vprašanje svete trojice in vprašanje ali je Jezus Bog prepuščam drugim verskim izobražencem. Glavna predpostavka mojega mišljenja je da Nova zaveza natančno in pravilno zapisuje življenje Jezusa Kristusa. Da razumemo kaj pomeni biti človek se hočem upreti na biološko biodiverzitetno kategorijo vrste. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) Vrsta] na splošno sestoji iz vseh posameznih organizmov naravne populacije, ki so se zaradi razmeroma recentnega skupnega prednika med seboj sposobni ploditi ter imajo na splošno podoben izgled, značilnosti in dedne lastnosti. Težava pri tej definiciji nastane zaradi neznanih faktorjev. Ne vemo če je bil Jezus sposoben zaploditi človeka, ker teh podatkov nimamo. Nadalje lahko vidimo tudi problematiko definicije kajti Bog (oče) ni človek, ampak je vseeno bil sposoben zaploditi žensko (iz tega lahko sklepamo da je to sposobnost imel tudi Jezus, ampak zapisana beseda je sveta). Prav tako lahko opažamo sposobnost zaploditve v živalskem svetu, kjer potomec ni enaka vrsta. Križanje osla in kobile doprinese do mule. Mula tako ni pridobila vrste svojih staršev, spada samo v red kopitarjev. Ne moremo jo označiti kot konja ali kot osla. Mula je mula, svoja lastna vrsta. Vprašanje ki se mi je porodilo iz te opazke je zakaj bi bilo drugače pri človeku? Jezus je bil splošno podoben ljudem, ampak to ne sme biti edini pokazatelj ali je pripadnik človeške vrste. Takšen način razumevanje vrste imenujemo [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) morfološka vrsta]. Ta koncept vrste je močno sporen, saj sodobnejši genetični podatki kažejo, da so si genetsko različne populacije lahko zelo podobne in da včasih obstajajo morfološke razlike celo med zelo podobnimi populacijami. Na žalost ne moremo preveriti genskih razlik ki jih je imel Jezus (ali opaziti Božjega DNK) ampak tu hočem izpostaviti značilnosti, katere pa lahko opazujemo. Homo sapiens ima biološke variacije glede značilnosti kot so krvna skupina, genske bolezni, velikost lobanje (ki ne prikazuje razlike v IQ, kar hočejo nekateri rasisti prikazat), obrazne značilnosti, organski sistem, barve oči, barve las, višina, barva kože itd. Preko značilnosti lahko opažamo tudi sposobnosti. Človek (homo sapiens) ne bo nikoli tekel hitreje kot gepard (zaradi morfoloških razlik). Človek prav tako ne bo nikoli hodil po vodi, spreminjal vode v vino, obujal mrtve z besedo, ali vstal (po treh dneh) od mrtvih. Te sposobnosti moramo gledati v kontekstu druge vrste. Deževnik, ko je razklan na pol, lahko živi naprej s vsakim od svojih koncev. Človek, ko je razklan na pol, je namenjen za pogreb z zaprto krsto. Ta fundementalna razlika v sposobnostih nam govori o lastnostih ki ne pripadajo človeku, temveč božanstvu. S tem kako mi razumemo vrste ne moremo tretirati Jezusa kot pripadnika Homo Sapiens. Za razrešitev težave priporočam vspostavitev nove vrste Homo Deus, katere pripadnik je Jezus. hitre pripombe na druge definicije: Tipološka vrsta je zastarela in ne zdrži pritiskov evolucijske teorije. Biološka vrsta je problematična ker predpostavlja da je Bog (oče) človek, ker je sposoben zaploditi človeka. Vrsta na osnovi prepoznave partnerja je prav tako problematična ker bi predpostvaila da je Minotaver človek, saj je Minosova žena prepoznala bika kot partnerja. darvinistična vrsta zbudi teološka vprašanja v povezavi z metafiziko. Skupina organizmov s skupnim prednikom, odpira vprašanje kdo je prednik Bogu, kar nočem odgovarjat (ker ne vem). == Nova pisarija == '''UVOD''' Čas je relativen. Tako kot telo. d4dptcf1e9gsdd5xmzzjc0o96dzz5pt 72348 72347 2022-08-01T22:20:05Z LaraBr 3775 /* Literarnovedni članek iz Slavistične revije */ wikitext text/x-wiki == Domače naloge == ===== Korekture podlistkov ===== Josip Premk: [https://sl.wikisource.org/wiki/Velikono%C4%8Dna_historija Velikonočna historija]. Št. 79 (6. april 1912). ==== Literatura in utopija ==== Zgradnja utopije skozi literaturo je težko mogoča. Utopična družba in razmišljanja o njeni uveljavitvi zahtevajo ogromno pozornosti in poznavanja sveta. Za boljšo prihodnost se moramo najprej zavedati, kaj lahko dosežemo in česa ne. Literatura tukaj nastopi kot problem prav zaradi svoje fiktivne narave. Če lahko vsako realno težavo odpravimo skozi domišljijsko mentalno gimnastiko, je cilj stvaritve utopije skozi književnost nemogoč. Kot primer lahko vzamemo Ayn Randin "Atlas Shrugged," delo, v katerem je pisateljica hotela predstaviti individualistično utopijo, kjer vsi poskrbijo le zase in svet blesti. V resničnem svetu lahko opažamo popoln kolaps neoliberalne ideologije (ki vso težo vedno daje na posameznika in trg) ter njene nesposobnosti preskrbe vseh prebivalcev države, kaj šele sveta, z najbolj pomembnimi dobrinami za preživetje. Ironija o Randini nuji po socialni pomoči je zato še toliko slajša. Potrebujemo domišljijo za ustanovitev novega sistema, ampak ta ne sme nikoli prekositi realnega stanja, v katerem smo se znašli. Zastonj je gradnja gradov v oblakih, če tla pod nami gorijo. ===== [https://www.youtube.com/watch?v=oEBH_peRlXQ&t=343s&ab_channel=TEDxTalks Popravljalci sveta] ===== Kaj narediti s svetom? Za nalogo sem si moral ogledati govor, ki ga je imel Miran Hladnik, in ga komentirati. V njem Hladnik zagovarja ločevanje ljudi na tiste, ki hočejo samo živeti, in na tiste, ki hočejo spremeniti svet. Hladnik se sam definira kot osebo, ki spada pod ljudi, ki hočejo spremeniti svet. S tem se pojavi oznaka popravljalci sveta. Hladnik trdi, da so predavatelji po naravi takšni, da hočejo spreminjati svet. Načinov, kako spreminjati svet, je veliko. Hladnik ovrednoti vojno kot enega najučinkovitejših načinov v preteklosti. Argumentira jo na podlagi različnih želja, ki so med seboj nezdružljive. Zaradi različnih želja pride do konflikta, kar vodi v vojaški spopad. Hladnik poda primer, kjer konflikt interesa nastane tudi med sosedi, ki je razrešen z nasiljem. Seveda je nemogoče, da bi si sosedje lahko napovedali vojno. Že Rousseau v Družbeni pogodbi ovrednoti vojno stanje kot nekaj, kar ni možno med posamezniki, temveč le med stvarmi oziroma državami. Vprašanje državnega interesa je tukaj zanimivo, ampak se ga bom vzdržal. Hladnik trdi, da vojna danes več ni popularna, kar doprinaša do zelo grenke ironije v letu 2022. To trditev bi rad ovrgel tudi s priponko wikipedijskega članka, ki spremlja [https://en.wikipedia.org/wiki/List%20of%20ongoing%20armed%20conflicts še zdaj aktivne vojaške konflikte v svetu]. Kot lahko iz tega opazimo, je vojna še kako popularna, tudi če je za naše Evropske standarde (skoraj) izginila. Hladnik se nadalje sprašuje, kako danes spreminjamo svet na boljše, z napačno izključitvijo vojne iz vprašanja. (Kot pacifist se ne strinjam s to predpostavko. Vojna ni nikoli izboljšala sveta.) Prešernov model sprejemanja tujih kultur bi deloval, vendar trdi, da primanjkuje Črtomirjev. Naslednja točka za spremembo je izboljševanje svojih materialnih stanj, za kar trdi, da je nespodobno. Hladnik trdi, da se takšno izboljševanje nikoli ne neha in da imamo vedno premalo. Hladnikova moralna sodba materialističnega izboljševanja tukaj popolnoma obide tradicijo historičnega materializma. Predpostavka, da nam nikoli ni dovolj, dela smisel znotraj kapitalistične logike racionalnega razmišljanja. O tem, ali je ta logika dana nam vsem in ali jo je mogoče spremeniti, ni govora. To je fundamentalna napaka in ne razreši sprememb na materialnem nivoju, ki jih sam vrednotim kot najpomembnejše. Menim, da trditev o nespodobnosti izboljševanja materialnih pogojev ne nujno vodi v neskončno rast ali da samo po sebi predstavlja nekaj negativnega. Ali je nespodobno, da izboljšamo življenjske pogoje v državah Afrike samo zato, ker bi ti ljudje za tem hoteli še več izboljšav? Hladnikov odmik od materialnih izboljšav tako potiska vse neprivilegirane ljudi v položaj, kjer bodo še nadalje ostali v bedi zaradi dejanja, ki ga sploh niso zmožni narediti (želeti si še več). Tu pride do zmote, nepotrjene predpostavke (spolzke strmine). Takšen pristop prav tako potrjuje delovanje znotraj dane ideologije. Kot protiargument postavljam koncept [https://en.wikipedia.org/wiki/Socialism%20of%20the%2021st%20century Buen Vivir], razvit v Južni Ameriki, ki ne temelji na večni rasti in neskončnem poželenju imeti več. Hladnik se raje ozre na kulturo. Meni, da je vedno bolj običajno, da popravljamo svet na kulturnem področju. S tem povečujemo število izbirnih možnosti v svojem življenju, kajti s tem postavlja definicijo kvalitete življenja. Imeti čim več kulturne izbire je tako nekaj dobrega. Tukaj ni pojasnjeno, zakaj je to želenje po večini sprejemljivo, medtem ko želenje po izboljšavi materialnih pogojev ni. Prav tako je kultura rezultat znotraj materije in se nadgradi preko materije. Več knjižne kulture pomeni več knjig, kar pa prav tako pomeni več poseka dreves za produkcijo. Vprašanje vzdržljivosti kulturne industrije ni postavljeno. Eno je popolnoma vezano na drugo. Razlikovanje med kulturno izboljšavo in materialno izboljšavo vidim kot nesmiselno. Hladnik vidi jezik in Wikipedijo kot sredstvo za izboljšavo našega kulturnega prostora. Takšnega dejanja ne morem videti drugače kot pa popolni obup. Če je edino, kar lahko spremenimo, število člankov na Wikipediji, medtem ko si vprašanja o industriji elektrike, ki poganja strežnike Wikipedije, niti ne postavimo, je takšno dejanje brezupno. Po takem se mi zdi, da se spremembe v fizičnem svetu opušča in nadomešča z arbitrarnimi spremembami v digitalnem. Tukaj nastopi skrajna ironija. Hladnik se tretira kot osebo, ki spreminja svet, medtem ko je opustil vsako pravo in življenjsko pomembno spremembo v svetu. Svet je tako spremenjen na boljše, kajti članek o podnebnih spremembah nima pravopisnih napak, medtem ko nam grozi izumrtje rib, konec rodovitnosti zemlje in tla nam gorijo pod nogami. V času, ko znanstveniki govorijo o šestem množičnem izumrtju, naše spremembe ne smejo biti samo v digitalnem svetu. To niso dejanja ljudi, ki spreminjajo naš svet. To so le lektorji tujega. Brez Wikipedije smo živeli večino časa odkar hodimo po zemlji, brez hrane ne bomo. ==== Slavistična revija ==== Revija se osredotoča na še ne neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega jezikoslovja in literarne vede. Revija prakticira recenzijski proces, v katerem članek pregledata vsaj dva člana uredniškega odbora ali zunanja recenzenta za obravnavano področje. Ta proces mi je všeč, kajti zagotavlja večjo kvaliteto člankov. Revija ima odprt dostop in je takoj po objavi dostopna vsem uporabnikom tudi na spletu. Akademski članki lahko zahtevajo preveliko plačilo iz študentskih denarnic, zato je to najboljši in najpomembnejši del revije. Lažji in hitrejši dostop do informacij doprinese do večjega razumevanja akademske smeri. ==== Literarnovedni članek iz Slavistične revije ==== Ogledal sem si članek Marijana Dovića z naslovom PODBEVŠKOVA PESNIŠKA ŠOLA, TRIJE LABODJE IN ZATON »BOMBAŠA«. Objavljen je bil v Slavistični reviji 68/3 (2020). Sam imam veliko zanimanje za avantgardo. Drugi članek o Podbevšku sem predstavljal v prvem semestru pri profesorju Ježu. Natančneje me je zanimalo, kaj še je napisano o njem, zakaj je prišlo do njegovega padca popularnosti. Mandić utemeljuje Podbevškov zaton prek njegovega lastnega delovanja. Leta 1922 se je osredotočal na "proletkultovstvo" in s tem izgubil podporo drugih. Njegov zaničevalen odnos do ostalih umetnikov ni bil dobro sprejet. Prav tako mu je manjkala teoretska artikuliranost. Po letu 1922 je prenehal z umetniškim ustvarjanjem. Osredotočati se je začel na konvencionalne sheme literarnega in medijskega sistema. V zgodovini bo ostal kot glas generacije po prvi svetovni vojni. Kot teoretik pa, žal, ne. Članek je bil zanimiv in pridobil sem informacije, ki sem jih iskal. ===== Literarni zgodovinar: Stanko Janež ===== Na seznamu slovenskih literarnih zgodovinarjev sem našel Stanka Janeža. Zato, ker imava enako začetnico priimka, je postal moj kandidat za to nalogo. Rodil se je 30. marca 1912 v malem naselju Rakek. Študiral je slavistiko na FF in leta 1935 tudi diplomiral. Kot zgleden študent je bil tudi obsojen zaradi revolucionarnega delovanja. Po končanem študiju je poučeval na raznih šolah. Med NOB je bil aktivist osvobodilne fronte in po končani vojni učil ruščino na Ekonomski fakulteti. Zanimivo, kako po naključju najdemo ljudi, ki so se nahajali v istih prostorih kot mi danes. Tudi sam sem obiskoval Ekonomsko fakulteto (kot študent) in šele v letošnjem letu (2021/2022) prišel na FF. Po delovanju pa je Janež popolnoma drugačen. Med študijem je pisal socialnorealistične črtice, knjižne ocene in spremne besede. Prevajal je iz več jezikov, najbolj iz ruščine. Preden se je poslovil leta 2000, je za seboj pustil zelo ustvarjalno in polno življenje. Vedno, ko raziskujem življenja drugih, se sprašujem še o svojem. Ali bom tudi sam ustvaril kaj takega? Ali bo svet zdržal politične spremembe in bom dočakal stara leta? Na ta vprašanja ne morem imeti odgovorov, vendar si lahko vseeno vzamem za vzor ustvarjalno moč ljudi, ki so prišli pred mano. Janež je med drugim napisal tudi literarno zgodovinska dela: Pregled zgodovine jugoslovanske književnost I. Slovenska književnost Vsebine slovenskih literarnih del Pregled jugoslovanskih književnosti. ==== Geopedija ==== Na Geopediji sem iskal literarne spomenike in bil presenečen, da je za moj kraj označen samo eden. Označena je samo rojstna hiša Mirana Jarca. Stoji ob Črnomaljski župniji in je bila leta 2009 popolnoma prenovljena. Pri obnovi zidov so našli porisave iz časa Jarca, ki jim jih je tudi uspelo renovirati. Danes se v njej nahaja Mestni muzej, ki govori o dolgi zgodovini Črnomlja. Del te zgodovine je bil tudi Jarc, in s tem je njegova hiša postala živi spomenik njegovemu življenju in mestu. Prvič sem se seznanil s zgradbo, preden je postala muzej. V mojem otroštvu je tam bila glasbena šola. Obiskoval sem jo par let preden so jo preselili v nekdanjo ljudsko šolo. Iz teh prostorov so mi ostali sami lepi spomini. Tam sem se prvič seznanil z ritmi, prvič spravil zvok iz flavte (takrat še to ni bila glasba) in se prvič tudi zaljubil. Včasih se sprehodim skozi njo, ne zaradi muzejske razstave, ampak samo zato, da obujam te vedno bolj daljne spomine otroštva. Nekatere stene so porušili in nekje zamenjali tudi tla, ampak vonj je obdržala točno takšen, kot se ga spomnim. Vesel sem, da hiša Mirana Jarca še vedno stoji, in upam, da bo tudi ko jaz izginem, še vedno našla pot za nadaljnji obstoj. ===== Popravek besedila ===== Besedilo, ki sem ga popravil, sem našel popolnoma organsko. Med raziskovanjem poezije Urbana Jarnika sem naletel na pesem [https://sl.wikisource.org/wiki/Gromite_groma%C4%8Di Gromite Gromači]. Pesem je imela 2 pravopisni napaki, ki sem jih nato odpravil. Prav prek takšnega naravnega opažanja napak lahko uvidimo koristnost Wikipedije in sorodnih spletišč. Vsak lahko doda karkoli in popravi karkoli najde. Tako nisem iskal prispevkov, ki so neurejeni, temveč opravil iskreno dolžnost, ko se je ta pokazala. Zdaj lahko vsi uživajo v tej protivojni pesmi in tu se mi je rodil poseben občutek zadovoljstva. ==== Register kulturne dediščine ==== V [https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b Državnem registru kulturne dediščine] sem iskal kulturne spomenike v svojem kraju. Najbolj udaren je seveda bil Kulturni dom Črnomelj. Ko je Črnomelj postal prvo osvobojeno ozemlje med drugo svetovno vojno, se je ključno državno dogajanje z vsemi pomembnimi osebnostmi političnega in kulturnega vrha preselilo v takratni Dom ljudske prosvete. V stavbi kulturnega doma je med 19. in 20. februarjem 1944 potekalo prvo zasedanje SNOS-a (Slovensko narodnoosvobodilni svet), kjer so bili postavljeni temelji slovenske državnosti, sprejeti so bili številni odloki, ki so še danes temelj slovenske parlamentarnosti in najvišje stopnje slovenske ljudske oblasti. Danes je v kulturnem domu tudi kino, kamor še vedno rad zahajam in si pogledam najnovejše evropske filme. Zgradba živi naprej, tudi če je kulturno dominacijo pridobila Ljubljana. ==== Slovlit ==== Prvo stvar, kar opazimo, kot odpremo spletno stran Slovlita, je kaos. Naj bi šlo za forum, ampak ta ne zgleda kot standarden message board. Gre za staro vrsto foruma, kjer skupna komunikacija še vedno poteka preko izmenjave sporočil, vezanih na e-pošto. Sam imam poklic računalniškega tehnika in se mi slovlit zdi kot pravi digitalni fosil. Zanimivo je pa, da stvar še vedno deluje. Na koncu ni toliko pomemben izgled kot funkcija. Za nalogo smo imeli pogledati razpravo na slovlitu na svoj rojstni dan. Tukaj je prišlo do težave, kajti arhiv gre nazaj do leta 1999 (s tem tudi predpostavljam starost SlovLita). Sam sem, letnik 1998 in tako starejši od arhiva in/ali od strani. Tako sem se odločil pogledati poljubno objavu v arhivu. 3. februarja 2022 se je pojavila tema Enakost : enakopravnost, ki jo je začel Miran Hladnik. V njej se je spraševal o pravilnosti prevoda slogana "Vsi drugačni -- vsi enakopravni," iz angleškega "All different -- all equal." Hladnik je zagovarjal mišljenje, da bi bil boljši prevod Vsi različni -- vsi enaki. Na prvi pogled tukaj pride do protislovja. Če predpostavimo, da je nekaj enako, potem se beseda različen tukaj postavi kot protipomenka. Saj je prav različnost, torej razlikovanje med enim faktorjem in drugim, tisto, kar hočemo ovrednotiti. Medtem ko se enakost tretira kot popolno skladje. 1=1 in 1=!2 prav zato, ker 2 =/= 1. 1 in 2 sta tako različni vrednosti in ne moreta biti enaki (razen če seveda ne pride do deljenja z 0). Tako bi predpostavili lasnost x obema faktorjema in hoteli enačiti x. Če torej trdimo, da ima nekdo lastnost x, ki vsebuje tako različnost (označimo z 1) in enakost (označimo z 2), pridemo do nezgodnega položaja. Možno je drugačno razumevanje teh besed, kar hoče ovrednotiti sporočilo All different, all equal. Tu se načenja jezikovna razprava o pomenu enakosti in na kakšen način jih lahko ločimo. Za naslovitev te pa se ne počutim dovolj teoretsko podkrepljeno za nadaljno razpravo. Saška Štumberger je odgovarjala na Hladnikovo sporočilo s konceptualizacijo termina na razmerje med spoloma. »Koncept enakosti priznava, da so včasih potrebna različna ravnanja in obravnavanja žensk in moških, da dosežejo enake rezultate. Taki ukrepi so potrebni zaradi različnih življenjskih pogojev ali zaradi kompenzacije za preteklo diskriminacijo.« Štumberger se s takšnim odnosom do enakosti ne strinja, kajti meni, da to vodi v spolno neenakopravnost. Teme o različnosti se tukaj ne dotika, ampak jo nakaže le bežno. »V preteklosti so se dogajale krivice, vendar pa družbe ne moremo izboljšati z novo diskriminacijo, ki naj bi bila kompenzacija za preteklo.« Tukaj je razvidno, da Štumberger ne podpira kompezacijskih političnih odločitev. Zanimivo bi bilo vprašanje, ali je Štumberger mišljenja, da je Nemčija delovala napačno, ko je poplačala kompezacijske stroške Izraelu v vrenodsti treh milijard mark po holokavstu. Če je tega mišljenja, potem bi opazilo konsistenco. Če pa vseeno meni, da je Nemčija delovala pravilno, potem se vprašanje razširi izven konteksta enakosti in enakopravnosti v področje moralne filozofije. ==Tuhtanje o ubežniku smrti== 22. oktobra sem pri predavanju slišal pripombo brez večjega pomena. Profesor Hladnik je izrekel da se smrti ne more izognit noben človek, nakar je dodal da je samo enemu uspelo. Tukaj je bil mišljen Jezus Kristus, moj komentar v tistem trenutku je bil da "On ni bil človek." Po uri sem nadaljno razmišljal zakaj sem trdil da Jezus ni bil človek in tukaj bom izpisal svoja dognanja. Osredotočal se bom na biologijo in ne na teologijo. Vprašanje svete trojice in vprašanje ali je Jezus Bog prepuščam drugim verskim izobražencem. Glavna predpostavka mojega mišljenja je da Nova zaveza natančno in pravilno zapisuje življenje Jezusa Kristusa. Da razumemo kaj pomeni biti človek se hočem upreti na biološko biodiverzitetno kategorijo vrste. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) Vrsta] na splošno sestoji iz vseh posameznih organizmov naravne populacije, ki so se zaradi razmeroma recentnega skupnega prednika med seboj sposobni ploditi ter imajo na splošno podoben izgled, značilnosti in dedne lastnosti. Težava pri tej definiciji nastane zaradi neznanih faktorjev. Ne vemo če je bil Jezus sposoben zaploditi človeka, ker teh podatkov nimamo. Nadalje lahko vidimo tudi problematiko definicije kajti Bog (oče) ni človek, ampak je vseeno bil sposoben zaploditi žensko (iz tega lahko sklepamo da je to sposobnost imel tudi Jezus, ampak zapisana beseda je sveta). Prav tako lahko opažamo sposobnost zaploditve v živalskem svetu, kjer potomec ni enaka vrsta. Križanje osla in kobile doprinese do mule. Mula tako ni pridobila vrste svojih staršev, spada samo v red kopitarjev. Ne moremo jo označiti kot konja ali kot osla. Mula je mula, svoja lastna vrsta. Vprašanje ki se mi je porodilo iz te opazke je zakaj bi bilo drugače pri človeku? Jezus je bil splošno podoben ljudem, ampak to ne sme biti edini pokazatelj ali je pripadnik človeške vrste. Takšen način razumevanje vrste imenujemo [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) morfološka vrsta]. Ta koncept vrste je močno sporen, saj sodobnejši genetični podatki kažejo, da so si genetsko različne populacije lahko zelo podobne in da včasih obstajajo morfološke razlike celo med zelo podobnimi populacijami. Na žalost ne moremo preveriti genskih razlik ki jih je imel Jezus (ali opaziti Božjega DNK) ampak tu hočem izpostaviti značilnosti, katere pa lahko opazujemo. Homo sapiens ima biološke variacije glede značilnosti kot so krvna skupina, genske bolezni, velikost lobanje (ki ne prikazuje razlike v IQ, kar hočejo nekateri rasisti prikazat), obrazne značilnosti, organski sistem, barve oči, barve las, višina, barva kože itd. Preko značilnosti lahko opažamo tudi sposobnosti. Človek (homo sapiens) ne bo nikoli tekel hitreje kot gepard (zaradi morfoloških razlik). Človek prav tako ne bo nikoli hodil po vodi, spreminjal vode v vino, obujal mrtve z besedo, ali vstal (po treh dneh) od mrtvih. Te sposobnosti moramo gledati v kontekstu druge vrste. Deževnik, ko je razklan na pol, lahko živi naprej s vsakim od svojih koncev. Človek, ko je razklan na pol, je namenjen za pogreb z zaprto krsto. Ta fundementalna razlika v sposobnostih nam govori o lastnostih ki ne pripadajo človeku, temveč božanstvu. S tem kako mi razumemo vrste ne moremo tretirati Jezusa kot pripadnika Homo Sapiens. Za razrešitev težave priporočam vspostavitev nove vrste Homo Deus, katere pripadnik je Jezus. hitre pripombe na druge definicije: Tipološka vrsta je zastarela in ne zdrži pritiskov evolucijske teorije. Biološka vrsta je problematična ker predpostavlja da je Bog (oče) človek, ker je sposoben zaploditi človeka. Vrsta na osnovi prepoznave partnerja je prav tako problematična ker bi predpostvaila da je Minotaver človek, saj je Minosova žena prepoznala bika kot partnerja. darvinistična vrsta zbudi teološka vprašanja v povezavi z metafiziko. Skupina organizmov s skupnim prednikom, odpira vprašanje kdo je prednik Bogu, kar nočem odgovarjat (ker ne vem). == Nova pisarija == '''UVOD''' Čas je relativen. Tako kot telo. qijgibza5batndk6pah9eh5q5cw1w42 72349 72348 2022-08-01T22:20:14Z LaraBr 3775 /* Geopedija */ wikitext text/x-wiki == Domače naloge == ===== Korekture podlistkov ===== Josip Premk: [https://sl.wikisource.org/wiki/Velikono%C4%8Dna_historija Velikonočna historija]. Št. 79 (6. april 1912). ==== Literatura in utopija ==== Zgradnja utopije skozi literaturo je težko mogoča. Utopična družba in razmišljanja o njeni uveljavitvi zahtevajo ogromno pozornosti in poznavanja sveta. Za boljšo prihodnost se moramo najprej zavedati, kaj lahko dosežemo in česa ne. Literatura tukaj nastopi kot problem prav zaradi svoje fiktivne narave. Če lahko vsako realno težavo odpravimo skozi domišljijsko mentalno gimnastiko, je cilj stvaritve utopije skozi književnost nemogoč. Kot primer lahko vzamemo Ayn Randin "Atlas Shrugged," delo, v katerem je pisateljica hotela predstaviti individualistično utopijo, kjer vsi poskrbijo le zase in svet blesti. V resničnem svetu lahko opažamo popoln kolaps neoliberalne ideologije (ki vso težo vedno daje na posameznika in trg) ter njene nesposobnosti preskrbe vseh prebivalcev države, kaj šele sveta, z najbolj pomembnimi dobrinami za preživetje. Ironija o Randini nuji po socialni pomoči je zato še toliko slajša. Potrebujemo domišljijo za ustanovitev novega sistema, ampak ta ne sme nikoli prekositi realnega stanja, v katerem smo se znašli. Zastonj je gradnja gradov v oblakih, če tla pod nami gorijo. ===== [https://www.youtube.com/watch?v=oEBH_peRlXQ&t=343s&ab_channel=TEDxTalks Popravljalci sveta] ===== Kaj narediti s svetom? Za nalogo sem si moral ogledati govor, ki ga je imel Miran Hladnik, in ga komentirati. V njem Hladnik zagovarja ločevanje ljudi na tiste, ki hočejo samo živeti, in na tiste, ki hočejo spremeniti svet. Hladnik se sam definira kot osebo, ki spada pod ljudi, ki hočejo spremeniti svet. S tem se pojavi oznaka popravljalci sveta. Hladnik trdi, da so predavatelji po naravi takšni, da hočejo spreminjati svet. Načinov, kako spreminjati svet, je veliko. Hladnik ovrednoti vojno kot enega najučinkovitejših načinov v preteklosti. Argumentira jo na podlagi različnih želja, ki so med seboj nezdružljive. Zaradi različnih želja pride do konflikta, kar vodi v vojaški spopad. Hladnik poda primer, kjer konflikt interesa nastane tudi med sosedi, ki je razrešen z nasiljem. Seveda je nemogoče, da bi si sosedje lahko napovedali vojno. Že Rousseau v Družbeni pogodbi ovrednoti vojno stanje kot nekaj, kar ni možno med posamezniki, temveč le med stvarmi oziroma državami. Vprašanje državnega interesa je tukaj zanimivo, ampak se ga bom vzdržal. Hladnik trdi, da vojna danes več ni popularna, kar doprinaša do zelo grenke ironije v letu 2022. To trditev bi rad ovrgel tudi s priponko wikipedijskega članka, ki spremlja [https://en.wikipedia.org/wiki/List%20of%20ongoing%20armed%20conflicts še zdaj aktivne vojaške konflikte v svetu]. Kot lahko iz tega opazimo, je vojna še kako popularna, tudi če je za naše Evropske standarde (skoraj) izginila. Hladnik se nadalje sprašuje, kako danes spreminjamo svet na boljše, z napačno izključitvijo vojne iz vprašanja. (Kot pacifist se ne strinjam s to predpostavko. Vojna ni nikoli izboljšala sveta.) Prešernov model sprejemanja tujih kultur bi deloval, vendar trdi, da primanjkuje Črtomirjev. Naslednja točka za spremembo je izboljševanje svojih materialnih stanj, za kar trdi, da je nespodobno. Hladnik trdi, da se takšno izboljševanje nikoli ne neha in da imamo vedno premalo. Hladnikova moralna sodba materialističnega izboljševanja tukaj popolnoma obide tradicijo historičnega materializma. Predpostavka, da nam nikoli ni dovolj, dela smisel znotraj kapitalistične logike racionalnega razmišljanja. O tem, ali je ta logika dana nam vsem in ali jo je mogoče spremeniti, ni govora. To je fundamentalna napaka in ne razreši sprememb na materialnem nivoju, ki jih sam vrednotim kot najpomembnejše. Menim, da trditev o nespodobnosti izboljševanja materialnih pogojev ne nujno vodi v neskončno rast ali da samo po sebi predstavlja nekaj negativnega. Ali je nespodobno, da izboljšamo življenjske pogoje v državah Afrike samo zato, ker bi ti ljudje za tem hoteli še več izboljšav? Hladnikov odmik od materialnih izboljšav tako potiska vse neprivilegirane ljudi v položaj, kjer bodo še nadalje ostali v bedi zaradi dejanja, ki ga sploh niso zmožni narediti (želeti si še več). Tu pride do zmote, nepotrjene predpostavke (spolzke strmine). Takšen pristop prav tako potrjuje delovanje znotraj dane ideologije. Kot protiargument postavljam koncept [https://en.wikipedia.org/wiki/Socialism%20of%20the%2021st%20century Buen Vivir], razvit v Južni Ameriki, ki ne temelji na večni rasti in neskončnem poželenju imeti več. Hladnik se raje ozre na kulturo. Meni, da je vedno bolj običajno, da popravljamo svet na kulturnem področju. S tem povečujemo število izbirnih možnosti v svojem življenju, kajti s tem postavlja definicijo kvalitete življenja. Imeti čim več kulturne izbire je tako nekaj dobrega. Tukaj ni pojasnjeno, zakaj je to želenje po večini sprejemljivo, medtem ko želenje po izboljšavi materialnih pogojev ni. Prav tako je kultura rezultat znotraj materije in se nadgradi preko materije. Več knjižne kulture pomeni več knjig, kar pa prav tako pomeni več poseka dreves za produkcijo. Vprašanje vzdržljivosti kulturne industrije ni postavljeno. Eno je popolnoma vezano na drugo. Razlikovanje med kulturno izboljšavo in materialno izboljšavo vidim kot nesmiselno. Hladnik vidi jezik in Wikipedijo kot sredstvo za izboljšavo našega kulturnega prostora. Takšnega dejanja ne morem videti drugače kot pa popolni obup. Če je edino, kar lahko spremenimo, število člankov na Wikipediji, medtem ko si vprašanja o industriji elektrike, ki poganja strežnike Wikipedije, niti ne postavimo, je takšno dejanje brezupno. Po takem se mi zdi, da se spremembe v fizičnem svetu opušča in nadomešča z arbitrarnimi spremembami v digitalnem. Tukaj nastopi skrajna ironija. Hladnik se tretira kot osebo, ki spreminja svet, medtem ko je opustil vsako pravo in življenjsko pomembno spremembo v svetu. Svet je tako spremenjen na boljše, kajti članek o podnebnih spremembah nima pravopisnih napak, medtem ko nam grozi izumrtje rib, konec rodovitnosti zemlje in tla nam gorijo pod nogami. V času, ko znanstveniki govorijo o šestem množičnem izumrtju, naše spremembe ne smejo biti samo v digitalnem svetu. To niso dejanja ljudi, ki spreminjajo naš svet. To so le lektorji tujega. Brez Wikipedije smo živeli večino časa odkar hodimo po zemlji, brez hrane ne bomo. ==== Slavistična revija ==== Revija se osredotoča na še ne neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega jezikoslovja in literarne vede. Revija prakticira recenzijski proces, v katerem članek pregledata vsaj dva člana uredniškega odbora ali zunanja recenzenta za obravnavano področje. Ta proces mi je všeč, kajti zagotavlja večjo kvaliteto člankov. Revija ima odprt dostop in je takoj po objavi dostopna vsem uporabnikom tudi na spletu. Akademski članki lahko zahtevajo preveliko plačilo iz študentskih denarnic, zato je to najboljši in najpomembnejši del revije. Lažji in hitrejši dostop do informacij doprinese do večjega razumevanja akademske smeri. ==== Literarnovedni članek iz Slavistične revije ==== Ogledal sem si članek Marijana Dovića z naslovom PODBEVŠKOVA PESNIŠKA ŠOLA, TRIJE LABODJE IN ZATON »BOMBAŠA«. Objavljen je bil v Slavistični reviji 68/3 (2020). Sam imam veliko zanimanje za avantgardo. Drugi članek o Podbevšku sem predstavljal v prvem semestru pri profesorju Ježu. Natančneje me je zanimalo, kaj še je napisano o njem, zakaj je prišlo do njegovega padca popularnosti. Mandić utemeljuje Podbevškov zaton prek njegovega lastnega delovanja. Leta 1922 se je osredotočal na "proletkultovstvo" in s tem izgubil podporo drugih. Njegov zaničevalen odnos do ostalih umetnikov ni bil dobro sprejet. Prav tako mu je manjkala teoretska artikuliranost. Po letu 1922 je prenehal z umetniškim ustvarjanjem. Osredotočati se je začel na konvencionalne sheme literarnega in medijskega sistema. V zgodovini bo ostal kot glas generacije po prvi svetovni vojni. Kot teoretik pa, žal, ne. Članek je bil zanimiv in pridobil sem informacije, ki sem jih iskal. ===== Literarni zgodovinar: Stanko Janež ===== Na seznamu slovenskih literarnih zgodovinarjev sem našel Stanka Janeža. Zato, ker imava enako začetnico priimka, je postal moj kandidat za to nalogo. Rodil se je 30. marca 1912 v malem naselju Rakek. Študiral je slavistiko na FF in leta 1935 tudi diplomiral. Kot zgleden študent je bil tudi obsojen zaradi revolucionarnega delovanja. Po končanem študiju je poučeval na raznih šolah. Med NOB je bil aktivist osvobodilne fronte in po končani vojni učil ruščino na Ekonomski fakulteti. Zanimivo, kako po naključju najdemo ljudi, ki so se nahajali v istih prostorih kot mi danes. Tudi sam sem obiskoval Ekonomsko fakulteto (kot študent) in šele v letošnjem letu (2021/2022) prišel na FF. Po delovanju pa je Janež popolnoma drugačen. Med študijem je pisal socialnorealistične črtice, knjižne ocene in spremne besede. Prevajal je iz več jezikov, najbolj iz ruščine. Preden se je poslovil leta 2000, je za seboj pustil zelo ustvarjalno in polno življenje. Vedno, ko raziskujem življenja drugih, se sprašujem še o svojem. Ali bom tudi sam ustvaril kaj takega? Ali bo svet zdržal politične spremembe in bom dočakal stara leta? Na ta vprašanja ne morem imeti odgovorov, vendar si lahko vseeno vzamem za vzor ustvarjalno moč ljudi, ki so prišli pred mano. Janež je med drugim napisal tudi literarno zgodovinska dela: Pregled zgodovine jugoslovanske književnost I. Slovenska književnost Vsebine slovenskih literarnih del Pregled jugoslovanskih književnosti. ==== Geopedija ==== Na Geopediji sem iskal literarne spomenike in bil presenečen, da je za moj kraj označen samo eden. Označena je samo rojstna hiša Mirana Jarca. Stoji ob Črnomaljski župniji in je bila leta 2009 popolnoma prenovljena. Pri obnovi zidov so našli porisave iz časa Jarca, ki jim jih je tudi uspelo renovirati. Danes se v njej nahaja Mestni muzej, ki govori o dolgi zgodovini Črnomlja. Del te zgodovine je bil tudi Jarc, in s tem je njegova hiša postala živi spomenik njegovemu življenju in mestu. Prvič sem se seznanil s zgradbo, preden je postala muzej. V mojem otroštvu je tam bila glasbena šola. Obiskoval sem jo par let preden so jo preselili v nekdanjo ljudsko šolo. Iz teh prostorov so mi ostali sami lepi spomini. Tam sem se prvič seznanil z ritmi, prvič spravil zvok iz flavte (takrat še to ni bila glasba) in se prvič tudi zaljubil. Včasih se sprehodim skozi njo, ne zaradi muzejske razstave, ampak samo zato, da obujam te vedno bolj daljne spomine otroštva. Nekatere stene so porušili in nekje zamenjali tudi tla, ampak vonj je obdržala točno takšen, kot se ga spomnim. Vesel sem, da hiša Mirana Jarca še vedno stoji, in upam, da bo tudi ko jaz izginem, še vedno našla pot za nadaljnji obstoj. ===== Popravek besedila ===== Besedilo, ki sem ga popravil, sem našel popolnoma organsko. Med raziskovanjem poezije Urbana Jarnika sem naletel na pesem [https://sl.wikisource.org/wiki/Gromite_groma%C4%8Di Gromite Gromači]. Pesem je imela 2 pravopisni napaki, ki sem jih nato odpravil. Prav prek takšnega naravnega opažanja napak lahko uvidimo koristnost Wikipedije in sorodnih spletišč. Vsak lahko doda karkoli in popravi karkoli najde. Tako nisem iskal prispevkov, ki so neurejeni, temveč opravil iskreno dolžnost, ko se je ta pokazala. Zdaj lahko vsi uživajo v tej protivojni pesmi in tu se mi je rodil poseben občutek zadovoljstva. ==== Register kulturne dediščine ==== V [https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b Državnem registru kulturne dediščine] sem iskal kulturne spomenike v svojem kraju. Najbolj udaren je seveda bil Kulturni dom Črnomelj. Ko je Črnomelj postal prvo osvobojeno ozemlje med drugo svetovno vojno, se je ključno državno dogajanje z vsemi pomembnimi osebnostmi političnega in kulturnega vrha preselilo v takratni Dom ljudske prosvete. V stavbi kulturnega doma je med 19. in 20. februarjem 1944 potekalo prvo zasedanje SNOS-a (Slovensko narodnoosvobodilni svet), kjer so bili postavljeni temelji slovenske državnosti, sprejeti so bili številni odloki, ki so še danes temelj slovenske parlamentarnosti in najvišje stopnje slovenske ljudske oblasti. Danes je v kulturnem domu tudi kino, kamor še vedno rad zahajam in si pogledam najnovejše evropske filme. Zgradba živi naprej, tudi če je kulturno dominacijo pridobila Ljubljana. ==== Slovlit ==== Prvo stvar, kar opazimo, kot odpremo spletno stran Slovlita, je kaos. Naj bi šlo za forum, ampak ta ne zgleda kot standarden message board. Gre za staro vrsto foruma, kjer skupna komunikacija še vedno poteka preko izmenjave sporočil, vezanih na e-pošto. Sam imam poklic računalniškega tehnika in se mi slovlit zdi kot pravi digitalni fosil. Zanimivo je pa, da stvar še vedno deluje. Na koncu ni toliko pomemben izgled kot funkcija. Za nalogo smo imeli pogledati razpravo na slovlitu na svoj rojstni dan. Tukaj je prišlo do težave, kajti arhiv gre nazaj do leta 1999 (s tem tudi predpostavljam starost SlovLita). Sam sem, letnik 1998 in tako starejši od arhiva in/ali od strani. Tako sem se odločil pogledati poljubno objavu v arhivu. 3. februarja 2022 se je pojavila tema Enakost : enakopravnost, ki jo je začel Miran Hladnik. V njej se je spraševal o pravilnosti prevoda slogana "Vsi drugačni -- vsi enakopravni," iz angleškega "All different -- all equal." Hladnik je zagovarjal mišljenje, da bi bil boljši prevod Vsi različni -- vsi enaki. Na prvi pogled tukaj pride do protislovja. Če predpostavimo, da je nekaj enako, potem se beseda različen tukaj postavi kot protipomenka. Saj je prav različnost, torej razlikovanje med enim faktorjem in drugim, tisto, kar hočemo ovrednotiti. Medtem ko se enakost tretira kot popolno skladje. 1=1 in 1=!2 prav zato, ker 2 =/= 1. 1 in 2 sta tako različni vrednosti in ne moreta biti enaki (razen če seveda ne pride do deljenja z 0). Tako bi predpostavili lasnost x obema faktorjema in hoteli enačiti x. Če torej trdimo, da ima nekdo lastnost x, ki vsebuje tako različnost (označimo z 1) in enakost (označimo z 2), pridemo do nezgodnega položaja. Možno je drugačno razumevanje teh besed, kar hoče ovrednotiti sporočilo All different, all equal. Tu se načenja jezikovna razprava o pomenu enakosti in na kakšen način jih lahko ločimo. Za naslovitev te pa se ne počutim dovolj teoretsko podkrepljeno za nadaljno razpravo. Saška Štumberger je odgovarjala na Hladnikovo sporočilo s konceptualizacijo termina na razmerje med spoloma. »Koncept enakosti priznava, da so včasih potrebna različna ravnanja in obravnavanja žensk in moških, da dosežejo enake rezultate. Taki ukrepi so potrebni zaradi različnih življenjskih pogojev ali zaradi kompenzacije za preteklo diskriminacijo.« Štumberger se s takšnim odnosom do enakosti ne strinja, kajti meni, da to vodi v spolno neenakopravnost. Teme o različnosti se tukaj ne dotika, ampak jo nakaže le bežno. »V preteklosti so se dogajale krivice, vendar pa družbe ne moremo izboljšati z novo diskriminacijo, ki naj bi bila kompenzacija za preteklo.« Tukaj je razvidno, da Štumberger ne podpira kompezacijskih političnih odločitev. Zanimivo bi bilo vprašanje, ali je Štumberger mišljenja, da je Nemčija delovala napačno, ko je poplačala kompezacijske stroške Izraelu v vrenodsti treh milijard mark po holokavstu. Če je tega mišljenja, potem bi opazilo konsistenco. Če pa vseeno meni, da je Nemčija delovala pravilno, potem se vprašanje razširi izven konteksta enakosti in enakopravnosti v področje moralne filozofije. ==Tuhtanje o ubežniku smrti== 22. oktobra sem pri predavanju slišal pripombo brez večjega pomena. Profesor Hladnik je izrekel da se smrti ne more izognit noben človek, nakar je dodal da je samo enemu uspelo. Tukaj je bil mišljen Jezus Kristus, moj komentar v tistem trenutku je bil da "On ni bil človek." Po uri sem nadaljno razmišljal zakaj sem trdil da Jezus ni bil človek in tukaj bom izpisal svoja dognanja. Osredotočal se bom na biologijo in ne na teologijo. Vprašanje svete trojice in vprašanje ali je Jezus Bog prepuščam drugim verskim izobražencem. Glavna predpostavka mojega mišljenja je da Nova zaveza natančno in pravilno zapisuje življenje Jezusa Kristusa. Da razumemo kaj pomeni biti človek se hočem upreti na biološko biodiverzitetno kategorijo vrste. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) Vrsta] na splošno sestoji iz vseh posameznih organizmov naravne populacije, ki so se zaradi razmeroma recentnega skupnega prednika med seboj sposobni ploditi ter imajo na splošno podoben izgled, značilnosti in dedne lastnosti. Težava pri tej definiciji nastane zaradi neznanih faktorjev. Ne vemo če je bil Jezus sposoben zaploditi človeka, ker teh podatkov nimamo. Nadalje lahko vidimo tudi problematiko definicije kajti Bog (oče) ni človek, ampak je vseeno bil sposoben zaploditi žensko (iz tega lahko sklepamo da je to sposobnost imel tudi Jezus, ampak zapisana beseda je sveta). Prav tako lahko opažamo sposobnost zaploditve v živalskem svetu, kjer potomec ni enaka vrsta. Križanje osla in kobile doprinese do mule. Mula tako ni pridobila vrste svojih staršev, spada samo v red kopitarjev. Ne moremo jo označiti kot konja ali kot osla. Mula je mula, svoja lastna vrsta. Vprašanje ki se mi je porodilo iz te opazke je zakaj bi bilo drugače pri človeku? Jezus je bil splošno podoben ljudem, ampak to ne sme biti edini pokazatelj ali je pripadnik človeške vrste. Takšen način razumevanje vrste imenujemo [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) morfološka vrsta]. Ta koncept vrste je močno sporen, saj sodobnejši genetični podatki kažejo, da so si genetsko različne populacije lahko zelo podobne in da včasih obstajajo morfološke razlike celo med zelo podobnimi populacijami. Na žalost ne moremo preveriti genskih razlik ki jih je imel Jezus (ali opaziti Božjega DNK) ampak tu hočem izpostaviti značilnosti, katere pa lahko opazujemo. Homo sapiens ima biološke variacije glede značilnosti kot so krvna skupina, genske bolezni, velikost lobanje (ki ne prikazuje razlike v IQ, kar hočejo nekateri rasisti prikazat), obrazne značilnosti, organski sistem, barve oči, barve las, višina, barva kože itd. Preko značilnosti lahko opažamo tudi sposobnosti. Človek (homo sapiens) ne bo nikoli tekel hitreje kot gepard (zaradi morfoloških razlik). Človek prav tako ne bo nikoli hodil po vodi, spreminjal vode v vino, obujal mrtve z besedo, ali vstal (po treh dneh) od mrtvih. Te sposobnosti moramo gledati v kontekstu druge vrste. Deževnik, ko je razklan na pol, lahko živi naprej s vsakim od svojih koncev. Človek, ko je razklan na pol, je namenjen za pogreb z zaprto krsto. Ta fundementalna razlika v sposobnostih nam govori o lastnostih ki ne pripadajo človeku, temveč božanstvu. S tem kako mi razumemo vrste ne moremo tretirati Jezusa kot pripadnika Homo Sapiens. Za razrešitev težave priporočam vspostavitev nove vrste Homo Deus, katere pripadnik je Jezus. hitre pripombe na druge definicije: Tipološka vrsta je zastarela in ne zdrži pritiskov evolucijske teorije. Biološka vrsta je problematična ker predpostavlja da je Bog (oče) človek, ker je sposoben zaploditi človeka. Vrsta na osnovi prepoznave partnerja je prav tako problematična ker bi predpostvaila da je Minotaver človek, saj je Minosova žena prepoznala bika kot partnerja. darvinistična vrsta zbudi teološka vprašanja v povezavi z metafiziko. Skupina organizmov s skupnim prednikom, odpira vprašanje kdo je prednik Bogu, kar nočem odgovarjat (ker ne vem). == Nova pisarija == '''UVOD''' Čas je relativen. Tako kot telo. lo2qn7hp6opulwvy7nxyvyukk8bmu2a 72350 72349 2022-08-01T22:20:32Z LaraBr 3775 /* Register kulturne dediščine */ wikitext text/x-wiki == Domače naloge == ===== Korekture podlistkov ===== Josip Premk: [https://sl.wikisource.org/wiki/Velikono%C4%8Dna_historija Velikonočna historija]. Št. 79 (6. april 1912). ==== Literatura in utopija ==== Zgradnja utopije skozi literaturo je težko mogoča. Utopična družba in razmišljanja o njeni uveljavitvi zahtevajo ogromno pozornosti in poznavanja sveta. Za boljšo prihodnost se moramo najprej zavedati, kaj lahko dosežemo in česa ne. Literatura tukaj nastopi kot problem prav zaradi svoje fiktivne narave. Če lahko vsako realno težavo odpravimo skozi domišljijsko mentalno gimnastiko, je cilj stvaritve utopije skozi književnost nemogoč. Kot primer lahko vzamemo Ayn Randin "Atlas Shrugged," delo, v katerem je pisateljica hotela predstaviti individualistično utopijo, kjer vsi poskrbijo le zase in svet blesti. V resničnem svetu lahko opažamo popoln kolaps neoliberalne ideologije (ki vso težo vedno daje na posameznika in trg) ter njene nesposobnosti preskrbe vseh prebivalcev države, kaj šele sveta, z najbolj pomembnimi dobrinami za preživetje. Ironija o Randini nuji po socialni pomoči je zato še toliko slajša. Potrebujemo domišljijo za ustanovitev novega sistema, ampak ta ne sme nikoli prekositi realnega stanja, v katerem smo se znašli. Zastonj je gradnja gradov v oblakih, če tla pod nami gorijo. ===== [https://www.youtube.com/watch?v=oEBH_peRlXQ&t=343s&ab_channel=TEDxTalks Popravljalci sveta] ===== Kaj narediti s svetom? Za nalogo sem si moral ogledati govor, ki ga je imel Miran Hladnik, in ga komentirati. V njem Hladnik zagovarja ločevanje ljudi na tiste, ki hočejo samo živeti, in na tiste, ki hočejo spremeniti svet. Hladnik se sam definira kot osebo, ki spada pod ljudi, ki hočejo spremeniti svet. S tem se pojavi oznaka popravljalci sveta. Hladnik trdi, da so predavatelji po naravi takšni, da hočejo spreminjati svet. Načinov, kako spreminjati svet, je veliko. Hladnik ovrednoti vojno kot enega najučinkovitejših načinov v preteklosti. Argumentira jo na podlagi različnih želja, ki so med seboj nezdružljive. Zaradi različnih želja pride do konflikta, kar vodi v vojaški spopad. Hladnik poda primer, kjer konflikt interesa nastane tudi med sosedi, ki je razrešen z nasiljem. Seveda je nemogoče, da bi si sosedje lahko napovedali vojno. Že Rousseau v Družbeni pogodbi ovrednoti vojno stanje kot nekaj, kar ni možno med posamezniki, temveč le med stvarmi oziroma državami. Vprašanje državnega interesa je tukaj zanimivo, ampak se ga bom vzdržal. Hladnik trdi, da vojna danes več ni popularna, kar doprinaša do zelo grenke ironije v letu 2022. To trditev bi rad ovrgel tudi s priponko wikipedijskega članka, ki spremlja [https://en.wikipedia.org/wiki/List%20of%20ongoing%20armed%20conflicts še zdaj aktivne vojaške konflikte v svetu]. Kot lahko iz tega opazimo, je vojna še kako popularna, tudi če je za naše Evropske standarde (skoraj) izginila. Hladnik se nadalje sprašuje, kako danes spreminjamo svet na boljše, z napačno izključitvijo vojne iz vprašanja. (Kot pacifist se ne strinjam s to predpostavko. Vojna ni nikoli izboljšala sveta.) Prešernov model sprejemanja tujih kultur bi deloval, vendar trdi, da primanjkuje Črtomirjev. Naslednja točka za spremembo je izboljševanje svojih materialnih stanj, za kar trdi, da je nespodobno. Hladnik trdi, da se takšno izboljševanje nikoli ne neha in da imamo vedno premalo. Hladnikova moralna sodba materialističnega izboljševanja tukaj popolnoma obide tradicijo historičnega materializma. Predpostavka, da nam nikoli ni dovolj, dela smisel znotraj kapitalistične logike racionalnega razmišljanja. O tem, ali je ta logika dana nam vsem in ali jo je mogoče spremeniti, ni govora. To je fundamentalna napaka in ne razreši sprememb na materialnem nivoju, ki jih sam vrednotim kot najpomembnejše. Menim, da trditev o nespodobnosti izboljševanja materialnih pogojev ne nujno vodi v neskončno rast ali da samo po sebi predstavlja nekaj negativnega. Ali je nespodobno, da izboljšamo življenjske pogoje v državah Afrike samo zato, ker bi ti ljudje za tem hoteli še več izboljšav? Hladnikov odmik od materialnih izboljšav tako potiska vse neprivilegirane ljudi v položaj, kjer bodo še nadalje ostali v bedi zaradi dejanja, ki ga sploh niso zmožni narediti (želeti si še več). Tu pride do zmote, nepotrjene predpostavke (spolzke strmine). Takšen pristop prav tako potrjuje delovanje znotraj dane ideologije. Kot protiargument postavljam koncept [https://en.wikipedia.org/wiki/Socialism%20of%20the%2021st%20century Buen Vivir], razvit v Južni Ameriki, ki ne temelji na večni rasti in neskončnem poželenju imeti več. Hladnik se raje ozre na kulturo. Meni, da je vedno bolj običajno, da popravljamo svet na kulturnem področju. S tem povečujemo število izbirnih možnosti v svojem življenju, kajti s tem postavlja definicijo kvalitete življenja. Imeti čim več kulturne izbire je tako nekaj dobrega. Tukaj ni pojasnjeno, zakaj je to želenje po večini sprejemljivo, medtem ko želenje po izboljšavi materialnih pogojev ni. Prav tako je kultura rezultat znotraj materije in se nadgradi preko materije. Več knjižne kulture pomeni več knjig, kar pa prav tako pomeni več poseka dreves za produkcijo. Vprašanje vzdržljivosti kulturne industrije ni postavljeno. Eno je popolnoma vezano na drugo. Razlikovanje med kulturno izboljšavo in materialno izboljšavo vidim kot nesmiselno. Hladnik vidi jezik in Wikipedijo kot sredstvo za izboljšavo našega kulturnega prostora. Takšnega dejanja ne morem videti drugače kot pa popolni obup. Če je edino, kar lahko spremenimo, število člankov na Wikipediji, medtem ko si vprašanja o industriji elektrike, ki poganja strežnike Wikipedije, niti ne postavimo, je takšno dejanje brezupno. Po takem se mi zdi, da se spremembe v fizičnem svetu opušča in nadomešča z arbitrarnimi spremembami v digitalnem. Tukaj nastopi skrajna ironija. Hladnik se tretira kot osebo, ki spreminja svet, medtem ko je opustil vsako pravo in življenjsko pomembno spremembo v svetu. Svet je tako spremenjen na boljše, kajti članek o podnebnih spremembah nima pravopisnih napak, medtem ko nam grozi izumrtje rib, konec rodovitnosti zemlje in tla nam gorijo pod nogami. V času, ko znanstveniki govorijo o šestem množičnem izumrtju, naše spremembe ne smejo biti samo v digitalnem svetu. To niso dejanja ljudi, ki spreminjajo naš svet. To so le lektorji tujega. Brez Wikipedije smo živeli večino časa odkar hodimo po zemlji, brez hrane ne bomo. ==== Slavistična revija ==== Revija se osredotoča na še ne neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega jezikoslovja in literarne vede. Revija prakticira recenzijski proces, v katerem članek pregledata vsaj dva člana uredniškega odbora ali zunanja recenzenta za obravnavano področje. Ta proces mi je všeč, kajti zagotavlja večjo kvaliteto člankov. Revija ima odprt dostop in je takoj po objavi dostopna vsem uporabnikom tudi na spletu. Akademski članki lahko zahtevajo preveliko plačilo iz študentskih denarnic, zato je to najboljši in najpomembnejši del revije. Lažji in hitrejši dostop do informacij doprinese do večjega razumevanja akademske smeri. ==== Literarnovedni članek iz Slavistične revije ==== Ogledal sem si članek Marijana Dovića z naslovom PODBEVŠKOVA PESNIŠKA ŠOLA, TRIJE LABODJE IN ZATON »BOMBAŠA«. Objavljen je bil v Slavistični reviji 68/3 (2020). Sam imam veliko zanimanje za avantgardo. Drugi članek o Podbevšku sem predstavljal v prvem semestru pri profesorju Ježu. Natančneje me je zanimalo, kaj še je napisano o njem, zakaj je prišlo do njegovega padca popularnosti. Mandić utemeljuje Podbevškov zaton prek njegovega lastnega delovanja. Leta 1922 se je osredotočal na "proletkultovstvo" in s tem izgubil podporo drugih. Njegov zaničevalen odnos do ostalih umetnikov ni bil dobro sprejet. Prav tako mu je manjkala teoretska artikuliranost. Po letu 1922 je prenehal z umetniškim ustvarjanjem. Osredotočati se je začel na konvencionalne sheme literarnega in medijskega sistema. V zgodovini bo ostal kot glas generacije po prvi svetovni vojni. Kot teoretik pa, žal, ne. Članek je bil zanimiv in pridobil sem informacije, ki sem jih iskal. ===== Literarni zgodovinar: Stanko Janež ===== Na seznamu slovenskih literarnih zgodovinarjev sem našel Stanka Janeža. Zato, ker imava enako začetnico priimka, je postal moj kandidat za to nalogo. Rodil se je 30. marca 1912 v malem naselju Rakek. Študiral je slavistiko na FF in leta 1935 tudi diplomiral. Kot zgleden študent je bil tudi obsojen zaradi revolucionarnega delovanja. Po končanem študiju je poučeval na raznih šolah. Med NOB je bil aktivist osvobodilne fronte in po končani vojni učil ruščino na Ekonomski fakulteti. Zanimivo, kako po naključju najdemo ljudi, ki so se nahajali v istih prostorih kot mi danes. Tudi sam sem obiskoval Ekonomsko fakulteto (kot študent) in šele v letošnjem letu (2021/2022) prišel na FF. Po delovanju pa je Janež popolnoma drugačen. Med študijem je pisal socialnorealistične črtice, knjižne ocene in spremne besede. Prevajal je iz več jezikov, najbolj iz ruščine. Preden se je poslovil leta 2000, je za seboj pustil zelo ustvarjalno in polno življenje. Vedno, ko raziskujem življenja drugih, se sprašujem še o svojem. Ali bom tudi sam ustvaril kaj takega? Ali bo svet zdržal politične spremembe in bom dočakal stara leta? Na ta vprašanja ne morem imeti odgovorov, vendar si lahko vseeno vzamem za vzor ustvarjalno moč ljudi, ki so prišli pred mano. Janež je med drugim napisal tudi literarno zgodovinska dela: Pregled zgodovine jugoslovanske književnost I. Slovenska književnost Vsebine slovenskih literarnih del Pregled jugoslovanskih književnosti. ==== Geopedija ==== Na Geopediji sem iskal literarne spomenike in bil presenečen, da je za moj kraj označen samo eden. Označena je samo rojstna hiša Mirana Jarca. Stoji ob Črnomaljski župniji in je bila leta 2009 popolnoma prenovljena. Pri obnovi zidov so našli porisave iz časa Jarca, ki jim jih je tudi uspelo renovirati. Danes se v njej nahaja Mestni muzej, ki govori o dolgi zgodovini Črnomlja. Del te zgodovine je bil tudi Jarc, in s tem je njegova hiša postala živi spomenik njegovemu življenju in mestu. Prvič sem se seznanil s zgradbo, preden je postala muzej. V mojem otroštvu je tam bila glasbena šola. Obiskoval sem jo par let preden so jo preselili v nekdanjo ljudsko šolo. Iz teh prostorov so mi ostali sami lepi spomini. Tam sem se prvič seznanil z ritmi, prvič spravil zvok iz flavte (takrat še to ni bila glasba) in se prvič tudi zaljubil. Včasih se sprehodim skozi njo, ne zaradi muzejske razstave, ampak samo zato, da obujam te vedno bolj daljne spomine otroštva. Nekatere stene so porušili in nekje zamenjali tudi tla, ampak vonj je obdržala točno takšen, kot se ga spomnim. Vesel sem, da hiša Mirana Jarca še vedno stoji, in upam, da bo tudi ko jaz izginem, še vedno našla pot za nadaljnji obstoj. ===== Popravek besedila ===== Besedilo, ki sem ga popravil, sem našel popolnoma organsko. Med raziskovanjem poezije Urbana Jarnika sem naletel na pesem [https://sl.wikisource.org/wiki/Gromite_groma%C4%8Di Gromite Gromači]. Pesem je imela 2 pravopisni napaki, ki sem jih nato odpravil. Prav prek takšnega naravnega opažanja napak lahko uvidimo koristnost Wikipedije in sorodnih spletišč. Vsak lahko doda karkoli in popravi karkoli najde. Tako nisem iskal prispevkov, ki so neurejeni, temveč opravil iskreno dolžnost, ko se je ta pokazala. Zdaj lahko vsi uživajo v tej protivojni pesmi in tu se mi je rodil poseben občutek zadovoljstva. ==== Register kulturne dediščine ==== V [https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b Državnem registru kulturne dediščine] sem iskal kulturne spomenike v svojem kraju. Najbolj udaren je seveda bil Kulturni dom Črnomelj. Ko je Črnomelj postal prvo osvobojeno ozemlje med drugo svetovno vojno, se je ključno državno dogajanje z vsemi pomembnimi osebnostmi političnega in kulturnega vrha preselilo v takratni Dom ljudske prosvete. V stavbi kulturnega doma je med 19. in 20. februarjem 1944 potekalo prvo zasedanje SNOS-a (Slovensko narodnoosvobodilni svet), kjer so bili postavljeni temelji slovenske državnosti, sprejeti so bili številni odloki, ki so še danes temelj slovenske parlamentarnosti in najvišje stopnje slovenske ljudske oblasti. Danes je v kulturnem domu tudi kino, kamor še vedno rad zahajam in si pogledam najnovejše evropske filme. Zgradba živi naprej, tudi če je kulturno dominacijo pridobila Ljubljana. ==== Slovlit ==== Prvo stvar, kar opazimo, kot odpremo spletno stran Slovlita, je kaos. Naj bi šlo za forum, ampak ta ne zgleda kot standarden message board. Gre za staro vrsto foruma, kjer skupna komunikacija še vedno poteka preko izmenjave sporočil, vezanih na e-pošto. Sam imam poklic računalniškega tehnika in se mi slovlit zdi kot pravi digitalni fosil. Zanimivo je pa, da stvar še vedno deluje. Na koncu ni toliko pomemben izgled kot funkcija. Za nalogo smo imeli pogledati razpravo na slovlitu na svoj rojstni dan. Tukaj je prišlo do težave, kajti arhiv gre nazaj do leta 1999 (s tem tudi predpostavljam starost SlovLita). Sam sem, letnik 1998 in tako starejši od arhiva in/ali od strani. Tako sem se odločil pogledati poljubno objavu v arhivu. 3. februarja 2022 se je pojavila tema Enakost : enakopravnost, ki jo je začel Miran Hladnik. V njej se je spraševal o pravilnosti prevoda slogana "Vsi drugačni -- vsi enakopravni," iz angleškega "All different -- all equal." Hladnik je zagovarjal mišljenje, da bi bil boljši prevod Vsi različni -- vsi enaki. Na prvi pogled tukaj pride do protislovja. Če predpostavimo, da je nekaj enako, potem se beseda različen tukaj postavi kot protipomenka. Saj je prav različnost, torej razlikovanje med enim faktorjem in drugim, tisto, kar hočemo ovrednotiti. Medtem ko se enakost tretira kot popolno skladje. 1=1 in 1=!2 prav zato, ker 2 =/= 1. 1 in 2 sta tako različni vrednosti in ne moreta biti enaki (razen če seveda ne pride do deljenja z 0). Tako bi predpostavili lasnost x obema faktorjema in hoteli enačiti x. Če torej trdimo, da ima nekdo lastnost x, ki vsebuje tako različnost (označimo z 1) in enakost (označimo z 2), pridemo do nezgodnega položaja. Možno je drugačno razumevanje teh besed, kar hoče ovrednotiti sporočilo All different, all equal. Tu se načenja jezikovna razprava o pomenu enakosti in na kakšen način jih lahko ločimo. Za naslovitev te pa se ne počutim dovolj teoretsko podkrepljeno za nadaljno razpravo. Saška Štumberger je odgovarjala na Hladnikovo sporočilo s konceptualizacijo termina na razmerje med spoloma. »Koncept enakosti priznava, da so včasih potrebna različna ravnanja in obravnavanja žensk in moških, da dosežejo enake rezultate. Taki ukrepi so potrebni zaradi različnih življenjskih pogojev ali zaradi kompenzacije za preteklo diskriminacijo.« Štumberger se s takšnim odnosom do enakosti ne strinja, kajti meni, da to vodi v spolno neenakopravnost. Teme o različnosti se tukaj ne dotika, ampak jo nakaže le bežno. »V preteklosti so se dogajale krivice, vendar pa družbe ne moremo izboljšati z novo diskriminacijo, ki naj bi bila kompenzacija za preteklo.« Tukaj je razvidno, da Štumberger ne podpira kompezacijskih političnih odločitev. Zanimivo bi bilo vprašanje, ali je Štumberger mišljenja, da je Nemčija delovala napačno, ko je poplačala kompezacijske stroške Izraelu v vrenodsti treh milijard mark po holokavstu. Če je tega mišljenja, potem bi opazilo konsistenco. Če pa vseeno meni, da je Nemčija delovala pravilno, potem se vprašanje razširi izven konteksta enakosti in enakopravnosti v področje moralne filozofije. ==Tuhtanje o ubežniku smrti== 22. oktobra sem pri predavanju slišal pripombo brez večjega pomena. Profesor Hladnik je izrekel da se smrti ne more izognit noben človek, nakar je dodal da je samo enemu uspelo. Tukaj je bil mišljen Jezus Kristus, moj komentar v tistem trenutku je bil da "On ni bil človek." Po uri sem nadaljno razmišljal zakaj sem trdil da Jezus ni bil človek in tukaj bom izpisal svoja dognanja. Osredotočal se bom na biologijo in ne na teologijo. Vprašanje svete trojice in vprašanje ali je Jezus Bog prepuščam drugim verskim izobražencem. Glavna predpostavka mojega mišljenja je da Nova zaveza natančno in pravilno zapisuje življenje Jezusa Kristusa. Da razumemo kaj pomeni biti človek se hočem upreti na biološko biodiverzitetno kategorijo vrste. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) Vrsta] na splošno sestoji iz vseh posameznih organizmov naravne populacije, ki so se zaradi razmeroma recentnega skupnega prednika med seboj sposobni ploditi ter imajo na splošno podoben izgled, značilnosti in dedne lastnosti. Težava pri tej definiciji nastane zaradi neznanih faktorjev. Ne vemo če je bil Jezus sposoben zaploditi človeka, ker teh podatkov nimamo. Nadalje lahko vidimo tudi problematiko definicije kajti Bog (oče) ni človek, ampak je vseeno bil sposoben zaploditi žensko (iz tega lahko sklepamo da je to sposobnost imel tudi Jezus, ampak zapisana beseda je sveta). Prav tako lahko opažamo sposobnost zaploditve v živalskem svetu, kjer potomec ni enaka vrsta. Križanje osla in kobile doprinese do mule. Mula tako ni pridobila vrste svojih staršev, spada samo v red kopitarjev. Ne moremo jo označiti kot konja ali kot osla. Mula je mula, svoja lastna vrsta. Vprašanje ki se mi je porodilo iz te opazke je zakaj bi bilo drugače pri človeku? Jezus je bil splošno podoben ljudem, ampak to ne sme biti edini pokazatelj ali je pripadnik človeške vrste. Takšen način razumevanje vrste imenujemo [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) morfološka vrsta]. Ta koncept vrste je močno sporen, saj sodobnejši genetični podatki kažejo, da so si genetsko različne populacije lahko zelo podobne in da včasih obstajajo morfološke razlike celo med zelo podobnimi populacijami. Na žalost ne moremo preveriti genskih razlik ki jih je imel Jezus (ali opaziti Božjega DNK) ampak tu hočem izpostaviti značilnosti, katere pa lahko opazujemo. Homo sapiens ima biološke variacije glede značilnosti kot so krvna skupina, genske bolezni, velikost lobanje (ki ne prikazuje razlike v IQ, kar hočejo nekateri rasisti prikazat), obrazne značilnosti, organski sistem, barve oči, barve las, višina, barva kože itd. Preko značilnosti lahko opažamo tudi sposobnosti. Človek (homo sapiens) ne bo nikoli tekel hitreje kot gepard (zaradi morfoloških razlik). Človek prav tako ne bo nikoli hodil po vodi, spreminjal vode v vino, obujal mrtve z besedo, ali vstal (po treh dneh) od mrtvih. Te sposobnosti moramo gledati v kontekstu druge vrste. Deževnik, ko je razklan na pol, lahko živi naprej s vsakim od svojih koncev. Človek, ko je razklan na pol, je namenjen za pogreb z zaprto krsto. Ta fundementalna razlika v sposobnostih nam govori o lastnostih ki ne pripadajo človeku, temveč božanstvu. S tem kako mi razumemo vrste ne moremo tretirati Jezusa kot pripadnika Homo Sapiens. Za razrešitev težave priporočam vspostavitev nove vrste Homo Deus, katere pripadnik je Jezus. hitre pripombe na druge definicije: Tipološka vrsta je zastarela in ne zdrži pritiskov evolucijske teorije. Biološka vrsta je problematična ker predpostavlja da je Bog (oče) človek, ker je sposoben zaploditi človeka. Vrsta na osnovi prepoznave partnerja je prav tako problematična ker bi predpostvaila da je Minotaver človek, saj je Minosova žena prepoznala bika kot partnerja. darvinistična vrsta zbudi teološka vprašanja v povezavi z metafiziko. Skupina organizmov s skupnim prednikom, odpira vprašanje kdo je prednik Bogu, kar nočem odgovarjat (ker ne vem). == Nova pisarija == '''UVOD''' Čas je relativen. Tako kot telo. twd0yi6q0qsx1f3q6uqcn7udo88d3dz 72351 72350 2022-08-01T22:20:41Z LaraBr 3775 /* Slovlit */ wikitext text/x-wiki == Domače naloge == ===== Korekture podlistkov ===== Josip Premk: [https://sl.wikisource.org/wiki/Velikono%C4%8Dna_historija Velikonočna historija]. Št. 79 (6. april 1912). ==== Literatura in utopija ==== Zgradnja utopije skozi literaturo je težko mogoča. Utopična družba in razmišljanja o njeni uveljavitvi zahtevajo ogromno pozornosti in poznavanja sveta. Za boljšo prihodnost se moramo najprej zavedati, kaj lahko dosežemo in česa ne. Literatura tukaj nastopi kot problem prav zaradi svoje fiktivne narave. Če lahko vsako realno težavo odpravimo skozi domišljijsko mentalno gimnastiko, je cilj stvaritve utopije skozi književnost nemogoč. Kot primer lahko vzamemo Ayn Randin "Atlas Shrugged," delo, v katerem je pisateljica hotela predstaviti individualistično utopijo, kjer vsi poskrbijo le zase in svet blesti. V resničnem svetu lahko opažamo popoln kolaps neoliberalne ideologije (ki vso težo vedno daje na posameznika in trg) ter njene nesposobnosti preskrbe vseh prebivalcev države, kaj šele sveta, z najbolj pomembnimi dobrinami za preživetje. Ironija o Randini nuji po socialni pomoči je zato še toliko slajša. Potrebujemo domišljijo za ustanovitev novega sistema, ampak ta ne sme nikoli prekositi realnega stanja, v katerem smo se znašli. Zastonj je gradnja gradov v oblakih, če tla pod nami gorijo. ===== [https://www.youtube.com/watch?v=oEBH_peRlXQ&t=343s&ab_channel=TEDxTalks Popravljalci sveta] ===== Kaj narediti s svetom? Za nalogo sem si moral ogledati govor, ki ga je imel Miran Hladnik, in ga komentirati. V njem Hladnik zagovarja ločevanje ljudi na tiste, ki hočejo samo živeti, in na tiste, ki hočejo spremeniti svet. Hladnik se sam definira kot osebo, ki spada pod ljudi, ki hočejo spremeniti svet. S tem se pojavi oznaka popravljalci sveta. Hladnik trdi, da so predavatelji po naravi takšni, da hočejo spreminjati svet. Načinov, kako spreminjati svet, je veliko. Hladnik ovrednoti vojno kot enega najučinkovitejših načinov v preteklosti. Argumentira jo na podlagi različnih želja, ki so med seboj nezdružljive. Zaradi različnih želja pride do konflikta, kar vodi v vojaški spopad. Hladnik poda primer, kjer konflikt interesa nastane tudi med sosedi, ki je razrešen z nasiljem. Seveda je nemogoče, da bi si sosedje lahko napovedali vojno. Že Rousseau v Družbeni pogodbi ovrednoti vojno stanje kot nekaj, kar ni možno med posamezniki, temveč le med stvarmi oziroma državami. Vprašanje državnega interesa je tukaj zanimivo, ampak se ga bom vzdržal. Hladnik trdi, da vojna danes več ni popularna, kar doprinaša do zelo grenke ironije v letu 2022. To trditev bi rad ovrgel tudi s priponko wikipedijskega članka, ki spremlja [https://en.wikipedia.org/wiki/List%20of%20ongoing%20armed%20conflicts še zdaj aktivne vojaške konflikte v svetu]. Kot lahko iz tega opazimo, je vojna še kako popularna, tudi če je za naše Evropske standarde (skoraj) izginila. Hladnik se nadalje sprašuje, kako danes spreminjamo svet na boljše, z napačno izključitvijo vojne iz vprašanja. (Kot pacifist se ne strinjam s to predpostavko. Vojna ni nikoli izboljšala sveta.) Prešernov model sprejemanja tujih kultur bi deloval, vendar trdi, da primanjkuje Črtomirjev. Naslednja točka za spremembo je izboljševanje svojih materialnih stanj, za kar trdi, da je nespodobno. Hladnik trdi, da se takšno izboljševanje nikoli ne neha in da imamo vedno premalo. Hladnikova moralna sodba materialističnega izboljševanja tukaj popolnoma obide tradicijo historičnega materializma. Predpostavka, da nam nikoli ni dovolj, dela smisel znotraj kapitalistične logike racionalnega razmišljanja. O tem, ali je ta logika dana nam vsem in ali jo je mogoče spremeniti, ni govora. To je fundamentalna napaka in ne razreši sprememb na materialnem nivoju, ki jih sam vrednotim kot najpomembnejše. Menim, da trditev o nespodobnosti izboljševanja materialnih pogojev ne nujno vodi v neskončno rast ali da samo po sebi predstavlja nekaj negativnega. Ali je nespodobno, da izboljšamo življenjske pogoje v državah Afrike samo zato, ker bi ti ljudje za tem hoteli še več izboljšav? Hladnikov odmik od materialnih izboljšav tako potiska vse neprivilegirane ljudi v položaj, kjer bodo še nadalje ostali v bedi zaradi dejanja, ki ga sploh niso zmožni narediti (želeti si še več). Tu pride do zmote, nepotrjene predpostavke (spolzke strmine). Takšen pristop prav tako potrjuje delovanje znotraj dane ideologije. Kot protiargument postavljam koncept [https://en.wikipedia.org/wiki/Socialism%20of%20the%2021st%20century Buen Vivir], razvit v Južni Ameriki, ki ne temelji na večni rasti in neskončnem poželenju imeti več. Hladnik se raje ozre na kulturo. Meni, da je vedno bolj običajno, da popravljamo svet na kulturnem področju. S tem povečujemo število izbirnih možnosti v svojem življenju, kajti s tem postavlja definicijo kvalitete življenja. Imeti čim več kulturne izbire je tako nekaj dobrega. Tukaj ni pojasnjeno, zakaj je to želenje po večini sprejemljivo, medtem ko želenje po izboljšavi materialnih pogojev ni. Prav tako je kultura rezultat znotraj materije in se nadgradi preko materije. Več knjižne kulture pomeni več knjig, kar pa prav tako pomeni več poseka dreves za produkcijo. Vprašanje vzdržljivosti kulturne industrije ni postavljeno. Eno je popolnoma vezano na drugo. Razlikovanje med kulturno izboljšavo in materialno izboljšavo vidim kot nesmiselno. Hladnik vidi jezik in Wikipedijo kot sredstvo za izboljšavo našega kulturnega prostora. Takšnega dejanja ne morem videti drugače kot pa popolni obup. Če je edino, kar lahko spremenimo, število člankov na Wikipediji, medtem ko si vprašanja o industriji elektrike, ki poganja strežnike Wikipedije, niti ne postavimo, je takšno dejanje brezupno. Po takem se mi zdi, da se spremembe v fizičnem svetu opušča in nadomešča z arbitrarnimi spremembami v digitalnem. Tukaj nastopi skrajna ironija. Hladnik se tretira kot osebo, ki spreminja svet, medtem ko je opustil vsako pravo in življenjsko pomembno spremembo v svetu. Svet je tako spremenjen na boljše, kajti članek o podnebnih spremembah nima pravopisnih napak, medtem ko nam grozi izumrtje rib, konec rodovitnosti zemlje in tla nam gorijo pod nogami. V času, ko znanstveniki govorijo o šestem množičnem izumrtju, naše spremembe ne smejo biti samo v digitalnem svetu. To niso dejanja ljudi, ki spreminjajo naš svet. To so le lektorji tujega. Brez Wikipedije smo živeli večino časa odkar hodimo po zemlji, brez hrane ne bomo. ==== Slavistična revija ==== Revija se osredotoča na še ne neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega jezikoslovja in literarne vede. Revija prakticira recenzijski proces, v katerem članek pregledata vsaj dva člana uredniškega odbora ali zunanja recenzenta za obravnavano področje. Ta proces mi je všeč, kajti zagotavlja večjo kvaliteto člankov. Revija ima odprt dostop in je takoj po objavi dostopna vsem uporabnikom tudi na spletu. Akademski članki lahko zahtevajo preveliko plačilo iz študentskih denarnic, zato je to najboljši in najpomembnejši del revije. Lažji in hitrejši dostop do informacij doprinese do večjega razumevanja akademske smeri. ==== Literarnovedni članek iz Slavistične revije ==== Ogledal sem si članek Marijana Dovića z naslovom PODBEVŠKOVA PESNIŠKA ŠOLA, TRIJE LABODJE IN ZATON »BOMBAŠA«. Objavljen je bil v Slavistični reviji 68/3 (2020). Sam imam veliko zanimanje za avantgardo. Drugi članek o Podbevšku sem predstavljal v prvem semestru pri profesorju Ježu. Natančneje me je zanimalo, kaj še je napisano o njem, zakaj je prišlo do njegovega padca popularnosti. Mandić utemeljuje Podbevškov zaton prek njegovega lastnega delovanja. Leta 1922 se je osredotočal na "proletkultovstvo" in s tem izgubil podporo drugih. Njegov zaničevalen odnos do ostalih umetnikov ni bil dobro sprejet. Prav tako mu je manjkala teoretska artikuliranost. Po letu 1922 je prenehal z umetniškim ustvarjanjem. Osredotočati se je začel na konvencionalne sheme literarnega in medijskega sistema. V zgodovini bo ostal kot glas generacije po prvi svetovni vojni. Kot teoretik pa, žal, ne. Članek je bil zanimiv in pridobil sem informacije, ki sem jih iskal. ===== Literarni zgodovinar: Stanko Janež ===== Na seznamu slovenskih literarnih zgodovinarjev sem našel Stanka Janeža. Zato, ker imava enako začetnico priimka, je postal moj kandidat za to nalogo. Rodil se je 30. marca 1912 v malem naselju Rakek. Študiral je slavistiko na FF in leta 1935 tudi diplomiral. Kot zgleden študent je bil tudi obsojen zaradi revolucionarnega delovanja. Po končanem študiju je poučeval na raznih šolah. Med NOB je bil aktivist osvobodilne fronte in po končani vojni učil ruščino na Ekonomski fakulteti. Zanimivo, kako po naključju najdemo ljudi, ki so se nahajali v istih prostorih kot mi danes. Tudi sam sem obiskoval Ekonomsko fakulteto (kot študent) in šele v letošnjem letu (2021/2022) prišel na FF. Po delovanju pa je Janež popolnoma drugačen. Med študijem je pisal socialnorealistične črtice, knjižne ocene in spremne besede. Prevajal je iz več jezikov, najbolj iz ruščine. Preden se je poslovil leta 2000, je za seboj pustil zelo ustvarjalno in polno življenje. Vedno, ko raziskujem življenja drugih, se sprašujem še o svojem. Ali bom tudi sam ustvaril kaj takega? Ali bo svet zdržal politične spremembe in bom dočakal stara leta? Na ta vprašanja ne morem imeti odgovorov, vendar si lahko vseeno vzamem za vzor ustvarjalno moč ljudi, ki so prišli pred mano. Janež je med drugim napisal tudi literarno zgodovinska dela: Pregled zgodovine jugoslovanske književnost I. Slovenska književnost Vsebine slovenskih literarnih del Pregled jugoslovanskih književnosti. ==== Geopedija ==== Na Geopediji sem iskal literarne spomenike in bil presenečen, da je za moj kraj označen samo eden. Označena je samo rojstna hiša Mirana Jarca. Stoji ob Črnomaljski župniji in je bila leta 2009 popolnoma prenovljena. Pri obnovi zidov so našli porisave iz časa Jarca, ki jim jih je tudi uspelo renovirati. Danes se v njej nahaja Mestni muzej, ki govori o dolgi zgodovini Črnomlja. Del te zgodovine je bil tudi Jarc, in s tem je njegova hiša postala živi spomenik njegovemu življenju in mestu. Prvič sem se seznanil s zgradbo, preden je postala muzej. V mojem otroštvu je tam bila glasbena šola. Obiskoval sem jo par let preden so jo preselili v nekdanjo ljudsko šolo. Iz teh prostorov so mi ostali sami lepi spomini. Tam sem se prvič seznanil z ritmi, prvič spravil zvok iz flavte (takrat še to ni bila glasba) in se prvič tudi zaljubil. Včasih se sprehodim skozi njo, ne zaradi muzejske razstave, ampak samo zato, da obujam te vedno bolj daljne spomine otroštva. Nekatere stene so porušili in nekje zamenjali tudi tla, ampak vonj je obdržala točno takšen, kot se ga spomnim. Vesel sem, da hiša Mirana Jarca še vedno stoji, in upam, da bo tudi ko jaz izginem, še vedno našla pot za nadaljnji obstoj. ===== Popravek besedila ===== Besedilo, ki sem ga popravil, sem našel popolnoma organsko. Med raziskovanjem poezije Urbana Jarnika sem naletel na pesem [https://sl.wikisource.org/wiki/Gromite_groma%C4%8Di Gromite Gromači]. Pesem je imela 2 pravopisni napaki, ki sem jih nato odpravil. Prav prek takšnega naravnega opažanja napak lahko uvidimo koristnost Wikipedije in sorodnih spletišč. Vsak lahko doda karkoli in popravi karkoli najde. Tako nisem iskal prispevkov, ki so neurejeni, temveč opravil iskreno dolžnost, ko se je ta pokazala. Zdaj lahko vsi uživajo v tej protivojni pesmi in tu se mi je rodil poseben občutek zadovoljstva. ==== Register kulturne dediščine ==== V [https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b Državnem registru kulturne dediščine] sem iskal kulturne spomenike v svojem kraju. Najbolj udaren je seveda bil Kulturni dom Črnomelj. Ko je Črnomelj postal prvo osvobojeno ozemlje med drugo svetovno vojno, se je ključno državno dogajanje z vsemi pomembnimi osebnostmi političnega in kulturnega vrha preselilo v takratni Dom ljudske prosvete. V stavbi kulturnega doma je med 19. in 20. februarjem 1944 potekalo prvo zasedanje SNOS-a (Slovensko narodnoosvobodilni svet), kjer so bili postavljeni temelji slovenske državnosti, sprejeti so bili številni odloki, ki so še danes temelj slovenske parlamentarnosti in najvišje stopnje slovenske ljudske oblasti. Danes je v kulturnem domu tudi kino, kamor še vedno rad zahajam in si pogledam najnovejše evropske filme. Zgradba živi naprej, tudi če je kulturno dominacijo pridobila Ljubljana. ==== Slovlit ==== Prvo stvar, kar opazimo, kot odpremo spletno stran Slovlita, je kaos. Naj bi šlo za forum, ampak ta ne zgleda kot standarden message board. Gre za staro vrsto foruma, kjer skupna komunikacija še vedno poteka preko izmenjave sporočil, vezanih na e-pošto. Sam imam poklic računalniškega tehnika in se mi slovlit zdi kot pravi digitalni fosil. Zanimivo je pa, da stvar še vedno deluje. Na koncu ni toliko pomemben izgled kot funkcija. Za nalogo smo imeli pogledati razpravo na slovlitu na svoj rojstni dan. Tukaj je prišlo do težave, kajti arhiv gre nazaj do leta 1999 (s tem tudi predpostavljam starost SlovLita). Sam sem, letnik 1998 in tako starejši od arhiva in/ali od strani. Tako sem se odločil pogledati poljubno objavu v arhivu. 3. februarja 2022 se je pojavila tema Enakost : enakopravnost, ki jo je začel Miran Hladnik. V njej se je spraševal o pravilnosti prevoda slogana "Vsi drugačni -- vsi enakopravni," iz angleškega "All different -- all equal." Hladnik je zagovarjal mišljenje, da bi bil boljši prevod Vsi različni -- vsi enaki. Na prvi pogled tukaj pride do protislovja. Če predpostavimo, da je nekaj enako, potem se beseda različen tukaj postavi kot protipomenka. Saj je prav različnost, torej razlikovanje med enim faktorjem in drugim, tisto, kar hočemo ovrednotiti. Medtem ko se enakost tretira kot popolno skladje. 1=1 in 1=!2 prav zato, ker 2 =/= 1. 1 in 2 sta tako različni vrednosti in ne moreta biti enaki (razen če seveda ne pride do deljenja z 0). Tako bi predpostavili lasnost x obema faktorjema in hoteli enačiti x. Če torej trdimo, da ima nekdo lastnost x, ki vsebuje tako različnost (označimo z 1) in enakost (označimo z 2), pridemo do nezgodnega položaja. Možno je drugačno razumevanje teh besed, kar hoče ovrednotiti sporočilo All different, all equal. Tu se načenja jezikovna razprava o pomenu enakosti in na kakšen način jih lahko ločimo. Za naslovitev te pa se ne počutim dovolj teoretsko podkrepljeno za nadaljno razpravo. Saška Štumberger je odgovarjala na Hladnikovo sporočilo s konceptualizacijo termina na razmerje med spoloma. »Koncept enakosti priznava, da so včasih potrebna različna ravnanja in obravnavanja žensk in moških, da dosežejo enake rezultate. Taki ukrepi so potrebni zaradi različnih življenjskih pogojev ali zaradi kompenzacije za preteklo diskriminacijo.« Štumberger se s takšnim odnosom do enakosti ne strinja, kajti meni, da to vodi v spolno neenakopravnost. Teme o različnosti se tukaj ne dotika, ampak jo nakaže le bežno. »V preteklosti so se dogajale krivice, vendar pa družbe ne moremo izboljšati z novo diskriminacijo, ki naj bi bila kompenzacija za preteklo.« Tukaj je razvidno, da Štumberger ne podpira kompezacijskih političnih odločitev. Zanimivo bi bilo vprašanje, ali je Štumberger mišljenja, da je Nemčija delovala napačno, ko je poplačala kompezacijske stroške Izraelu v vrenodsti treh milijard mark po holokavstu. Če je tega mišljenja, potem bi opazilo konsistenco. Če pa vseeno meni, da je Nemčija delovala pravilno, potem se vprašanje razširi izven konteksta enakosti in enakopravnosti v področje moralne filozofije. ==Tuhtanje o ubežniku smrti== 22. oktobra sem pri predavanju slišal pripombo brez večjega pomena. Profesor Hladnik je izrekel da se smrti ne more izognit noben človek, nakar je dodal da je samo enemu uspelo. Tukaj je bil mišljen Jezus Kristus, moj komentar v tistem trenutku je bil da "On ni bil človek." Po uri sem nadaljno razmišljal zakaj sem trdil da Jezus ni bil človek in tukaj bom izpisal svoja dognanja. Osredotočal se bom na biologijo in ne na teologijo. Vprašanje svete trojice in vprašanje ali je Jezus Bog prepuščam drugim verskim izobražencem. Glavna predpostavka mojega mišljenja je da Nova zaveza natančno in pravilno zapisuje življenje Jezusa Kristusa. Da razumemo kaj pomeni biti človek se hočem upreti na biološko biodiverzitetno kategorijo vrste. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) Vrsta] na splošno sestoji iz vseh posameznih organizmov naravne populacije, ki so se zaradi razmeroma recentnega skupnega prednika med seboj sposobni ploditi ter imajo na splošno podoben izgled, značilnosti in dedne lastnosti. Težava pri tej definiciji nastane zaradi neznanih faktorjev. Ne vemo če je bil Jezus sposoben zaploditi človeka, ker teh podatkov nimamo. Nadalje lahko vidimo tudi problematiko definicije kajti Bog (oče) ni človek, ampak je vseeno bil sposoben zaploditi žensko (iz tega lahko sklepamo da je to sposobnost imel tudi Jezus, ampak zapisana beseda je sveta). Prav tako lahko opažamo sposobnost zaploditve v živalskem svetu, kjer potomec ni enaka vrsta. Križanje osla in kobile doprinese do mule. Mula tako ni pridobila vrste svojih staršev, spada samo v red kopitarjev. Ne moremo jo označiti kot konja ali kot osla. Mula je mula, svoja lastna vrsta. Vprašanje ki se mi je porodilo iz te opazke je zakaj bi bilo drugače pri človeku? Jezus je bil splošno podoben ljudem, ampak to ne sme biti edini pokazatelj ali je pripadnik človeške vrste. Takšen način razumevanje vrste imenujemo [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) morfološka vrsta]. Ta koncept vrste je močno sporen, saj sodobnejši genetični podatki kažejo, da so si genetsko različne populacije lahko zelo podobne in da včasih obstajajo morfološke razlike celo med zelo podobnimi populacijami. Na žalost ne moremo preveriti genskih razlik ki jih je imel Jezus (ali opaziti Božjega DNK) ampak tu hočem izpostaviti značilnosti, katere pa lahko opazujemo. Homo sapiens ima biološke variacije glede značilnosti kot so krvna skupina, genske bolezni, velikost lobanje (ki ne prikazuje razlike v IQ, kar hočejo nekateri rasisti prikazat), obrazne značilnosti, organski sistem, barve oči, barve las, višina, barva kože itd. Preko značilnosti lahko opažamo tudi sposobnosti. Človek (homo sapiens) ne bo nikoli tekel hitreje kot gepard (zaradi morfoloških razlik). Človek prav tako ne bo nikoli hodil po vodi, spreminjal vode v vino, obujal mrtve z besedo, ali vstal (po treh dneh) od mrtvih. Te sposobnosti moramo gledati v kontekstu druge vrste. Deževnik, ko je razklan na pol, lahko živi naprej s vsakim od svojih koncev. Človek, ko je razklan na pol, je namenjen za pogreb z zaprto krsto. Ta fundementalna razlika v sposobnostih nam govori o lastnostih ki ne pripadajo človeku, temveč božanstvu. S tem kako mi razumemo vrste ne moremo tretirati Jezusa kot pripadnika Homo Sapiens. Za razrešitev težave priporočam vspostavitev nove vrste Homo Deus, katere pripadnik je Jezus. hitre pripombe na druge definicije: Tipološka vrsta je zastarela in ne zdrži pritiskov evolucijske teorije. Biološka vrsta je problematična ker predpostavlja da je Bog (oče) človek, ker je sposoben zaploditi človeka. Vrsta na osnovi prepoznave partnerja je prav tako problematična ker bi predpostvaila da je Minotaver človek, saj je Minosova žena prepoznala bika kot partnerja. darvinistična vrsta zbudi teološka vprašanja v povezavi z metafiziko. Skupina organizmov s skupnim prednikom, odpira vprašanje kdo je prednik Bogu, kar nočem odgovarjat (ker ne vem). == Nova pisarija == '''UVOD''' Čas je relativen. Tako kot telo. hnpn16mkgta6bnwis9knez6rp95v3nk 72352 72351 2022-08-01T22:33:52Z LaraBr 3775 /* Slovlit */ wikitext text/x-wiki == Domače naloge == ===== Korekture podlistkov ===== Josip Premk: [https://sl.wikisource.org/wiki/Velikono%C4%8Dna_historija Velikonočna historija]. Št. 79 (6. april 1912). ==== Literatura in utopija ==== Zgradnja utopije skozi literaturo je težko mogoča. Utopična družba in razmišljanja o njeni uveljavitvi zahtevajo ogromno pozornosti in poznavanja sveta. Za boljšo prihodnost se moramo najprej zavedati, kaj lahko dosežemo in česa ne. Literatura tukaj nastopi kot problem prav zaradi svoje fiktivne narave. Če lahko vsako realno težavo odpravimo skozi domišljijsko mentalno gimnastiko, je cilj stvaritve utopije skozi književnost nemogoč. Kot primer lahko vzamemo Ayn Randin "Atlas Shrugged," delo, v katerem je pisateljica hotela predstaviti individualistično utopijo, kjer vsi poskrbijo le zase in svet blesti. V resničnem svetu lahko opažamo popoln kolaps neoliberalne ideologije (ki vso težo vedno daje na posameznika in trg) ter njene nesposobnosti preskrbe vseh prebivalcev države, kaj šele sveta, z najbolj pomembnimi dobrinami za preživetje. Ironija o Randini nuji po socialni pomoči je zato še toliko slajša. Potrebujemo domišljijo za ustanovitev novega sistema, ampak ta ne sme nikoli prekositi realnega stanja, v katerem smo se znašli. Zastonj je gradnja gradov v oblakih, če tla pod nami gorijo. ===== [https://www.youtube.com/watch?v=oEBH_peRlXQ&t=343s&ab_channel=TEDxTalks Popravljalci sveta] ===== Kaj narediti s svetom? Za nalogo sem si moral ogledati govor, ki ga je imel Miran Hladnik, in ga komentirati. V njem Hladnik zagovarja ločevanje ljudi na tiste, ki hočejo samo živeti, in na tiste, ki hočejo spremeniti svet. Hladnik se sam definira kot osebo, ki spada pod ljudi, ki hočejo spremeniti svet. S tem se pojavi oznaka popravljalci sveta. Hladnik trdi, da so predavatelji po naravi takšni, da hočejo spreminjati svet. Načinov, kako spreminjati svet, je veliko. Hladnik ovrednoti vojno kot enega najučinkovitejših načinov v preteklosti. Argumentira jo na podlagi različnih želja, ki so med seboj nezdružljive. Zaradi različnih želja pride do konflikta, kar vodi v vojaški spopad. Hladnik poda primer, kjer konflikt interesa nastane tudi med sosedi, ki je razrešen z nasiljem. Seveda je nemogoče, da bi si sosedje lahko napovedali vojno. Že Rousseau v Družbeni pogodbi ovrednoti vojno stanje kot nekaj, kar ni možno med posamezniki, temveč le med stvarmi oziroma državami. Vprašanje državnega interesa je tukaj zanimivo, ampak se ga bom vzdržal. Hladnik trdi, da vojna danes več ni popularna, kar doprinaša do zelo grenke ironije v letu 2022. To trditev bi rad ovrgel tudi s priponko wikipedijskega članka, ki spremlja [https://en.wikipedia.org/wiki/List%20of%20ongoing%20armed%20conflicts še zdaj aktivne vojaške konflikte v svetu]. Kot lahko iz tega opazimo, je vojna še kako popularna, tudi če je za naše Evropske standarde (skoraj) izginila. Hladnik se nadalje sprašuje, kako danes spreminjamo svet na boljše, z napačno izključitvijo vojne iz vprašanja. (Kot pacifist se ne strinjam s to predpostavko. Vojna ni nikoli izboljšala sveta.) Prešernov model sprejemanja tujih kultur bi deloval, vendar trdi, da primanjkuje Črtomirjev. Naslednja točka za spremembo je izboljševanje svojih materialnih stanj, za kar trdi, da je nespodobno. Hladnik trdi, da se takšno izboljševanje nikoli ne neha in da imamo vedno premalo. Hladnikova moralna sodba materialističnega izboljševanja tukaj popolnoma obide tradicijo historičnega materializma. Predpostavka, da nam nikoli ni dovolj, dela smisel znotraj kapitalistične logike racionalnega razmišljanja. O tem, ali je ta logika dana nam vsem in ali jo je mogoče spremeniti, ni govora. To je fundamentalna napaka in ne razreši sprememb na materialnem nivoju, ki jih sam vrednotim kot najpomembnejše. Menim, da trditev o nespodobnosti izboljševanja materialnih pogojev ne nujno vodi v neskončno rast ali da samo po sebi predstavlja nekaj negativnega. Ali je nespodobno, da izboljšamo življenjske pogoje v državah Afrike samo zato, ker bi ti ljudje za tem hoteli še več izboljšav? Hladnikov odmik od materialnih izboljšav tako potiska vse neprivilegirane ljudi v položaj, kjer bodo še nadalje ostali v bedi zaradi dejanja, ki ga sploh niso zmožni narediti (želeti si še več). Tu pride do zmote, nepotrjene predpostavke (spolzke strmine). Takšen pristop prav tako potrjuje delovanje znotraj dane ideologije. Kot protiargument postavljam koncept [https://en.wikipedia.org/wiki/Socialism%20of%20the%2021st%20century Buen Vivir], razvit v Južni Ameriki, ki ne temelji na večni rasti in neskončnem poželenju imeti več. Hladnik se raje ozre na kulturo. Meni, da je vedno bolj običajno, da popravljamo svet na kulturnem področju. S tem povečujemo število izbirnih možnosti v svojem življenju, kajti s tem postavlja definicijo kvalitete življenja. Imeti čim več kulturne izbire je tako nekaj dobrega. Tukaj ni pojasnjeno, zakaj je to želenje po večini sprejemljivo, medtem ko želenje po izboljšavi materialnih pogojev ni. Prav tako je kultura rezultat znotraj materije in se nadgradi preko materije. Več knjižne kulture pomeni več knjig, kar pa prav tako pomeni več poseka dreves za produkcijo. Vprašanje vzdržljivosti kulturne industrije ni postavljeno. Eno je popolnoma vezano na drugo. Razlikovanje med kulturno izboljšavo in materialno izboljšavo vidim kot nesmiselno. Hladnik vidi jezik in Wikipedijo kot sredstvo za izboljšavo našega kulturnega prostora. Takšnega dejanja ne morem videti drugače kot pa popolni obup. Če je edino, kar lahko spremenimo, število člankov na Wikipediji, medtem ko si vprašanja o industriji elektrike, ki poganja strežnike Wikipedije, niti ne postavimo, je takšno dejanje brezupno. Po takem se mi zdi, da se spremembe v fizičnem svetu opušča in nadomešča z arbitrarnimi spremembami v digitalnem. Tukaj nastopi skrajna ironija. Hladnik se tretira kot osebo, ki spreminja svet, medtem ko je opustil vsako pravo in življenjsko pomembno spremembo v svetu. Svet je tako spremenjen na boljše, kajti članek o podnebnih spremembah nima pravopisnih napak, medtem ko nam grozi izumrtje rib, konec rodovitnosti zemlje in tla nam gorijo pod nogami. V času, ko znanstveniki govorijo o šestem množičnem izumrtju, naše spremembe ne smejo biti samo v digitalnem svetu. To niso dejanja ljudi, ki spreminjajo naš svet. To so le lektorji tujega. Brez Wikipedije smo živeli večino časa odkar hodimo po zemlji, brez hrane ne bomo. ==== Slavistična revija ==== Revija se osredotoča na še ne neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega jezikoslovja in literarne vede. Revija prakticira recenzijski proces, v katerem članek pregledata vsaj dva člana uredniškega odbora ali zunanja recenzenta za obravnavano področje. Ta proces mi je všeč, kajti zagotavlja večjo kvaliteto člankov. Revija ima odprt dostop in je takoj po objavi dostopna vsem uporabnikom tudi na spletu. Akademski članki lahko zahtevajo preveliko plačilo iz študentskih denarnic, zato je to najboljši in najpomembnejši del revije. Lažji in hitrejši dostop do informacij doprinese do večjega razumevanja akademske smeri. ==== Literarnovedni članek iz Slavistične revije ==== Ogledal sem si članek Marijana Dovića z naslovom PODBEVŠKOVA PESNIŠKA ŠOLA, TRIJE LABODJE IN ZATON »BOMBAŠA«. Objavljen je bil v Slavistični reviji 68/3 (2020). Sam imam veliko zanimanje za avantgardo. Drugi članek o Podbevšku sem predstavljal v prvem semestru pri profesorju Ježu. Natančneje me je zanimalo, kaj še je napisano o njem, zakaj je prišlo do njegovega padca popularnosti. Mandić utemeljuje Podbevškov zaton prek njegovega lastnega delovanja. Leta 1922 se je osredotočal na "proletkultovstvo" in s tem izgubil podporo drugih. Njegov zaničevalen odnos do ostalih umetnikov ni bil dobro sprejet. Prav tako mu je manjkala teoretska artikuliranost. Po letu 1922 je prenehal z umetniškim ustvarjanjem. Osredotočati se je začel na konvencionalne sheme literarnega in medijskega sistema. V zgodovini bo ostal kot glas generacije po prvi svetovni vojni. Kot teoretik pa, žal, ne. Članek je bil zanimiv in pridobil sem informacije, ki sem jih iskal. ===== Literarni zgodovinar: Stanko Janež ===== Na seznamu slovenskih literarnih zgodovinarjev sem našel Stanka Janeža. Zato, ker imava enako začetnico priimka, je postal moj kandidat za to nalogo. Rodil se je 30. marca 1912 v malem naselju Rakek. Študiral je slavistiko na FF in leta 1935 tudi diplomiral. Kot zgleden študent je bil tudi obsojen zaradi revolucionarnega delovanja. Po končanem študiju je poučeval na raznih šolah. Med NOB je bil aktivist osvobodilne fronte in po končani vojni učil ruščino na Ekonomski fakulteti. Zanimivo, kako po naključju najdemo ljudi, ki so se nahajali v istih prostorih kot mi danes. Tudi sam sem obiskoval Ekonomsko fakulteto (kot študent) in šele v letošnjem letu (2021/2022) prišel na FF. Po delovanju pa je Janež popolnoma drugačen. Med študijem je pisal socialnorealistične črtice, knjižne ocene in spremne besede. Prevajal je iz več jezikov, najbolj iz ruščine. Preden se je poslovil leta 2000, je za seboj pustil zelo ustvarjalno in polno življenje. Vedno, ko raziskujem življenja drugih, se sprašujem še o svojem. Ali bom tudi sam ustvaril kaj takega? Ali bo svet zdržal politične spremembe in bom dočakal stara leta? Na ta vprašanja ne morem imeti odgovorov, vendar si lahko vseeno vzamem za vzor ustvarjalno moč ljudi, ki so prišli pred mano. Janež je med drugim napisal tudi literarno zgodovinska dela: Pregled zgodovine jugoslovanske književnost I. Slovenska književnost Vsebine slovenskih literarnih del Pregled jugoslovanskih književnosti. ==== Geopedija ==== Na Geopediji sem iskal literarne spomenike in bil presenečen, da je za moj kraj označen samo eden. Označena je samo rojstna hiša Mirana Jarca. Stoji ob Črnomaljski župniji in je bila leta 2009 popolnoma prenovljena. Pri obnovi zidov so našli porisave iz časa Jarca, ki jim jih je tudi uspelo renovirati. Danes se v njej nahaja Mestni muzej, ki govori o dolgi zgodovini Črnomlja. Del te zgodovine je bil tudi Jarc, in s tem je njegova hiša postala živi spomenik njegovemu življenju in mestu. Prvič sem se seznanil s zgradbo, preden je postala muzej. V mojem otroštvu je tam bila glasbena šola. Obiskoval sem jo par let preden so jo preselili v nekdanjo ljudsko šolo. Iz teh prostorov so mi ostali sami lepi spomini. Tam sem se prvič seznanil z ritmi, prvič spravil zvok iz flavte (takrat še to ni bila glasba) in se prvič tudi zaljubil. Včasih se sprehodim skozi njo, ne zaradi muzejske razstave, ampak samo zato, da obujam te vedno bolj daljne spomine otroštva. Nekatere stene so porušili in nekje zamenjali tudi tla, ampak vonj je obdržala točno takšen, kot se ga spomnim. Vesel sem, da hiša Mirana Jarca še vedno stoji, in upam, da bo tudi ko jaz izginem, še vedno našla pot za nadaljnji obstoj. ===== Popravek besedila ===== Besedilo, ki sem ga popravil, sem našel popolnoma organsko. Med raziskovanjem poezije Urbana Jarnika sem naletel na pesem [https://sl.wikisource.org/wiki/Gromite_groma%C4%8Di Gromite Gromači]. Pesem je imela 2 pravopisni napaki, ki sem jih nato odpravil. Prav prek takšnega naravnega opažanja napak lahko uvidimo koristnost Wikipedije in sorodnih spletišč. Vsak lahko doda karkoli in popravi karkoli najde. Tako nisem iskal prispevkov, ki so neurejeni, temveč opravil iskreno dolžnost, ko se je ta pokazala. Zdaj lahko vsi uživajo v tej protivojni pesmi in tu se mi je rodil poseben občutek zadovoljstva. ==== Register kulturne dediščine ==== V [https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b Državnem registru kulturne dediščine] sem iskal kulturne spomenike v svojem kraju. Najbolj udaren je seveda bil Kulturni dom Črnomelj. Ko je Črnomelj postal prvo osvobojeno ozemlje med drugo svetovno vojno, se je ključno državno dogajanje z vsemi pomembnimi osebnostmi političnega in kulturnega vrha preselilo v takratni Dom ljudske prosvete. V stavbi kulturnega doma je med 19. in 20. februarjem 1944 potekalo prvo zasedanje SNOS-a (Slovensko narodnoosvobodilni svet), kjer so bili postavljeni temelji slovenske državnosti, sprejeti so bili številni odloki, ki so še danes temelj slovenske parlamentarnosti in najvišje stopnje slovenske ljudske oblasti. Danes je v kulturnem domu tudi kino, kamor še vedno rad zahajam in si pogledam najnovejše evropske filme. Zgradba živi naprej, tudi če je kulturno dominacijo pridobila Ljubljana. ==== SlovLit ==== Prva stvar, ki jo opazimo, ko odpremo spletno stran SlovLita, je kaos. Naj bi šlo za forum, ampak ta ne zgleda kot standarden "message board". Gre za staro vrsto foruma, kjer skupna komunikacija še vedno poteka prek izmenjave sporočil, vezanih na e-pošto. Sam imam poklic računalniškega tehnika in se mi SlovLit zdi kot pravi digitalni fosil. Zanimivo pa je, da stvar še vedno deluje. Na koncu ni toliko pomemben izgled kot funkcija. Za nalogo smo morali pogledati razpravo na SlovLitu, ki je bila objavljena na naš rojstni dan. Tukaj je prišlo do težave, kajti arhiv gre nazaj do leta 1999 (s tem tudi predpostavljam starost SlovLita). Sam sem letnik 1998, in tako starejši od arhiva in oziroma ali od strani. Tako sem se odločil pogledati poljubno objavu v arhivu. 3. februarja 2022 se je pojavila tema Enakost : enakopravnost, ki jo je začel Miran Hladnik. V njej se je spraševal o pravilnosti prevoda slogana "Vsi drugačni – vsi enakopravni" iz angleškega "All different – all equal." Hladnik je zagovarjal mišljenje, da bi bil boljši prevod "Vsi različni – vsi enaki". Na prvi pogled tukaj pride do protislovja. Če predpostavimo, da je nekaj enako, potem se beseda "različen" tukaj postavi kot protipomenka. Saj je prav različnost, torej razlikovanje med enim faktorjem in drugim, tisto, kar hočemo ovrednotiti, medtem ko se enakost tretira kot popolno skladje. 1 = 1 in 1 = !2 prav zato, ker 2 =/= 1. 1 in 2 sta tako različni vrednosti in ne moreta biti enaki (razen če seveda ne pride do deljenja z 0). Tako bi predpostavili lastnost x obema faktorjema in hoteli enačiti x. Če torej trdimo, da ima nekdo lastnost x, ki vsebuje tako različnost (označimo z 1) in enakost (označimo z 2), pridemo do nezgodnega položaja. Možno je drugačno razumevanje teh besed, kar hoče ovrednotiti sporočilo "All different, all equal". Tu se načenja jezikovna razprava o pomenu enakosti in na kakšen način jih lahko ločimo. Za naslovitev te pa se ne počutim dovolj teoretsko podkrepljeno za nadaljnjo razpravo. Saška Štumberger je odgovarjala na Hladnikovo sporočilo s konceptualizacijo termina na razmerje med spoloma. »Koncept enakosti priznava, da so včasih potrebna različna ravnanja in obravnavanja žensk in moških, da dosežejo enake rezultate. Taki ukrepi so potrebni zaradi različnih življenjskih pogojev ali zaradi kompenzacije za preteklo diskriminacijo.« Štumberger se s takšnim odnosom do enakosti ne strinja, kajti meni, da to vodi v spolno neenakopravnost. Teme o različnosti se tukaj ne dotika, ampak jo nakaže le bežno. »V preteklosti so se dogajale krivice, vendar pa družbe ne moremo izboljšati z novo diskriminacijo, ki naj bi bila kompenzacija za preteklo.« Tukaj je razvidno, da Štumberger ne podpira kompenzacijskih političnih odločitev. Zanimivo bi bilo vprašanje, ali je Štumberger mišljenja, da je Nemčija ravnala napačno, ko je poplačala kompenzacijske stroške Izraelu v vrednosti treh milijard mark po holokavstu. Če je tega mišljenja, potem bi opazil konsistenco. Če pa vseeno meni, da je Nemčija delovala pravilno, potem se vprašanje razširi izven konteksta enakosti in enakopravnosti v področje moralne filozofije. ==Tuhtanje o ubežniku smrti== 22. oktobra sem pri predavanju slišal pripombo brez večjega pomena. Profesor Hladnik je izrekel da se smrti ne more izognit noben človek, nakar je dodal da je samo enemu uspelo. Tukaj je bil mišljen Jezus Kristus, moj komentar v tistem trenutku je bil da "On ni bil človek." Po uri sem nadaljno razmišljal zakaj sem trdil da Jezus ni bil človek in tukaj bom izpisal svoja dognanja. Osredotočal se bom na biologijo in ne na teologijo. Vprašanje svete trojice in vprašanje ali je Jezus Bog prepuščam drugim verskim izobražencem. Glavna predpostavka mojega mišljenja je da Nova zaveza natančno in pravilno zapisuje življenje Jezusa Kristusa. Da razumemo kaj pomeni biti človek se hočem upreti na biološko biodiverzitetno kategorijo vrste. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) Vrsta] na splošno sestoji iz vseh posameznih organizmov naravne populacije, ki so se zaradi razmeroma recentnega skupnega prednika med seboj sposobni ploditi ter imajo na splošno podoben izgled, značilnosti in dedne lastnosti. Težava pri tej definiciji nastane zaradi neznanih faktorjev. Ne vemo če je bil Jezus sposoben zaploditi človeka, ker teh podatkov nimamo. Nadalje lahko vidimo tudi problematiko definicije kajti Bog (oče) ni človek, ampak je vseeno bil sposoben zaploditi žensko (iz tega lahko sklepamo da je to sposobnost imel tudi Jezus, ampak zapisana beseda je sveta). Prav tako lahko opažamo sposobnost zaploditve v živalskem svetu, kjer potomec ni enaka vrsta. Križanje osla in kobile doprinese do mule. Mula tako ni pridobila vrste svojih staršev, spada samo v red kopitarjev. Ne moremo jo označiti kot konja ali kot osla. Mula je mula, svoja lastna vrsta. Vprašanje ki se mi je porodilo iz te opazke je zakaj bi bilo drugače pri človeku? Jezus je bil splošno podoben ljudem, ampak to ne sme biti edini pokazatelj ali je pripadnik človeške vrste. Takšen način razumevanje vrste imenujemo [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) morfološka vrsta]. Ta koncept vrste je močno sporen, saj sodobnejši genetični podatki kažejo, da so si genetsko različne populacije lahko zelo podobne in da včasih obstajajo morfološke razlike celo med zelo podobnimi populacijami. Na žalost ne moremo preveriti genskih razlik ki jih je imel Jezus (ali opaziti Božjega DNK) ampak tu hočem izpostaviti značilnosti, katere pa lahko opazujemo. Homo sapiens ima biološke variacije glede značilnosti kot so krvna skupina, genske bolezni, velikost lobanje (ki ne prikazuje razlike v IQ, kar hočejo nekateri rasisti prikazat), obrazne značilnosti, organski sistem, barve oči, barve las, višina, barva kože itd. Preko značilnosti lahko opažamo tudi sposobnosti. Človek (homo sapiens) ne bo nikoli tekel hitreje kot gepard (zaradi morfoloških razlik). Človek prav tako ne bo nikoli hodil po vodi, spreminjal vode v vino, obujal mrtve z besedo, ali vstal (po treh dneh) od mrtvih. Te sposobnosti moramo gledati v kontekstu druge vrste. Deževnik, ko je razklan na pol, lahko živi naprej s vsakim od svojih koncev. Človek, ko je razklan na pol, je namenjen za pogreb z zaprto krsto. Ta fundementalna razlika v sposobnostih nam govori o lastnostih ki ne pripadajo človeku, temveč božanstvu. S tem kako mi razumemo vrste ne moremo tretirati Jezusa kot pripadnika Homo Sapiens. Za razrešitev težave priporočam vspostavitev nove vrste Homo Deus, katere pripadnik je Jezus. hitre pripombe na druge definicije: Tipološka vrsta je zastarela in ne zdrži pritiskov evolucijske teorije. Biološka vrsta je problematična ker predpostavlja da je Bog (oče) človek, ker je sposoben zaploditi človeka. Vrsta na osnovi prepoznave partnerja je prav tako problematična ker bi predpostvaila da je Minotaver človek, saj je Minosova žena prepoznala bika kot partnerja. darvinistična vrsta zbudi teološka vprašanja v povezavi z metafiziko. Skupina organizmov s skupnim prednikom, odpira vprašanje kdo je prednik Bogu, kar nočem odgovarjat (ker ne vem). == Nova pisarija == '''UVOD''' Čas je relativen. Tako kot telo. fm9v9td17zb8mnifw02f1ekeazx6keu 72353 72352 2022-08-01T22:43:40Z LaraBr 3775 /* Tuhtanje o ubežniku smrti */ wikitext text/x-wiki == Domače naloge == ===== Korekture podlistkov ===== Josip Premk: [https://sl.wikisource.org/wiki/Velikono%C4%8Dna_historija Velikonočna historija]. Št. 79 (6. april 1912). ==== Literatura in utopija ==== Zgradnja utopije skozi literaturo je težko mogoča. Utopična družba in razmišljanja o njeni uveljavitvi zahtevajo ogromno pozornosti in poznavanja sveta. Za boljšo prihodnost se moramo najprej zavedati, kaj lahko dosežemo in česa ne. Literatura tukaj nastopi kot problem prav zaradi svoje fiktivne narave. Če lahko vsako realno težavo odpravimo skozi domišljijsko mentalno gimnastiko, je cilj stvaritve utopije skozi književnost nemogoč. Kot primer lahko vzamemo Ayn Randin "Atlas Shrugged," delo, v katerem je pisateljica hotela predstaviti individualistično utopijo, kjer vsi poskrbijo le zase in svet blesti. V resničnem svetu lahko opažamo popoln kolaps neoliberalne ideologije (ki vso težo vedno daje na posameznika in trg) ter njene nesposobnosti preskrbe vseh prebivalcev države, kaj šele sveta, z najbolj pomembnimi dobrinami za preživetje. Ironija o Randini nuji po socialni pomoči je zato še toliko slajša. Potrebujemo domišljijo za ustanovitev novega sistema, ampak ta ne sme nikoli prekositi realnega stanja, v katerem smo se znašli. Zastonj je gradnja gradov v oblakih, če tla pod nami gorijo. ===== [https://www.youtube.com/watch?v=oEBH_peRlXQ&t=343s&ab_channel=TEDxTalks Popravljalci sveta] ===== Kaj narediti s svetom? Za nalogo sem si moral ogledati govor, ki ga je imel Miran Hladnik, in ga komentirati. V njem Hladnik zagovarja ločevanje ljudi na tiste, ki hočejo samo živeti, in na tiste, ki hočejo spremeniti svet. Hladnik se sam definira kot osebo, ki spada pod ljudi, ki hočejo spremeniti svet. S tem se pojavi oznaka popravljalci sveta. Hladnik trdi, da so predavatelji po naravi takšni, da hočejo spreminjati svet. Načinov, kako spreminjati svet, je veliko. Hladnik ovrednoti vojno kot enega najučinkovitejših načinov v preteklosti. Argumentira jo na podlagi različnih želja, ki so med seboj nezdružljive. Zaradi različnih želja pride do konflikta, kar vodi v vojaški spopad. Hladnik poda primer, kjer konflikt interesa nastane tudi med sosedi, ki je razrešen z nasiljem. Seveda je nemogoče, da bi si sosedje lahko napovedali vojno. Že Rousseau v Družbeni pogodbi ovrednoti vojno stanje kot nekaj, kar ni možno med posamezniki, temveč le med stvarmi oziroma državami. Vprašanje državnega interesa je tukaj zanimivo, ampak se ga bom vzdržal. Hladnik trdi, da vojna danes več ni popularna, kar doprinaša do zelo grenke ironije v letu 2022. To trditev bi rad ovrgel tudi s priponko wikipedijskega članka, ki spremlja [https://en.wikipedia.org/wiki/List%20of%20ongoing%20armed%20conflicts še zdaj aktivne vojaške konflikte v svetu]. Kot lahko iz tega opazimo, je vojna še kako popularna, tudi če je za naše Evropske standarde (skoraj) izginila. Hladnik se nadalje sprašuje, kako danes spreminjamo svet na boljše, z napačno izključitvijo vojne iz vprašanja. (Kot pacifist se ne strinjam s to predpostavko. Vojna ni nikoli izboljšala sveta.) Prešernov model sprejemanja tujih kultur bi deloval, vendar trdi, da primanjkuje Črtomirjev. Naslednja točka za spremembo je izboljševanje svojih materialnih stanj, za kar trdi, da je nespodobno. Hladnik trdi, da se takšno izboljševanje nikoli ne neha in da imamo vedno premalo. Hladnikova moralna sodba materialističnega izboljševanja tukaj popolnoma obide tradicijo historičnega materializma. Predpostavka, da nam nikoli ni dovolj, dela smisel znotraj kapitalistične logike racionalnega razmišljanja. O tem, ali je ta logika dana nam vsem in ali jo je mogoče spremeniti, ni govora. To je fundamentalna napaka in ne razreši sprememb na materialnem nivoju, ki jih sam vrednotim kot najpomembnejše. Menim, da trditev o nespodobnosti izboljševanja materialnih pogojev ne nujno vodi v neskončno rast ali da samo po sebi predstavlja nekaj negativnega. Ali je nespodobno, da izboljšamo življenjske pogoje v državah Afrike samo zato, ker bi ti ljudje za tem hoteli še več izboljšav? Hladnikov odmik od materialnih izboljšav tako potiska vse neprivilegirane ljudi v položaj, kjer bodo še nadalje ostali v bedi zaradi dejanja, ki ga sploh niso zmožni narediti (želeti si še več). Tu pride do zmote, nepotrjene predpostavke (spolzke strmine). Takšen pristop prav tako potrjuje delovanje znotraj dane ideologije. Kot protiargument postavljam koncept [https://en.wikipedia.org/wiki/Socialism%20of%20the%2021st%20century Buen Vivir], razvit v Južni Ameriki, ki ne temelji na večni rasti in neskončnem poželenju imeti več. Hladnik se raje ozre na kulturo. Meni, da je vedno bolj običajno, da popravljamo svet na kulturnem področju. S tem povečujemo število izbirnih možnosti v svojem življenju, kajti s tem postavlja definicijo kvalitete življenja. Imeti čim več kulturne izbire je tako nekaj dobrega. Tukaj ni pojasnjeno, zakaj je to želenje po večini sprejemljivo, medtem ko želenje po izboljšavi materialnih pogojev ni. Prav tako je kultura rezultat znotraj materije in se nadgradi preko materije. Več knjižne kulture pomeni več knjig, kar pa prav tako pomeni več poseka dreves za produkcijo. Vprašanje vzdržljivosti kulturne industrije ni postavljeno. Eno je popolnoma vezano na drugo. Razlikovanje med kulturno izboljšavo in materialno izboljšavo vidim kot nesmiselno. Hladnik vidi jezik in Wikipedijo kot sredstvo za izboljšavo našega kulturnega prostora. Takšnega dejanja ne morem videti drugače kot pa popolni obup. Če je edino, kar lahko spremenimo, število člankov na Wikipediji, medtem ko si vprašanja o industriji elektrike, ki poganja strežnike Wikipedije, niti ne postavimo, je takšno dejanje brezupno. Po takem se mi zdi, da se spremembe v fizičnem svetu opušča in nadomešča z arbitrarnimi spremembami v digitalnem. Tukaj nastopi skrajna ironija. Hladnik se tretira kot osebo, ki spreminja svet, medtem ko je opustil vsako pravo in življenjsko pomembno spremembo v svetu. Svet je tako spremenjen na boljše, kajti članek o podnebnih spremembah nima pravopisnih napak, medtem ko nam grozi izumrtje rib, konec rodovitnosti zemlje in tla nam gorijo pod nogami. V času, ko znanstveniki govorijo o šestem množičnem izumrtju, naše spremembe ne smejo biti samo v digitalnem svetu. To niso dejanja ljudi, ki spreminjajo naš svet. To so le lektorji tujega. Brez Wikipedije smo živeli večino časa odkar hodimo po zemlji, brez hrane ne bomo. ==== Slavistična revija ==== Revija se osredotoča na še ne neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega jezikoslovja in literarne vede. Revija prakticira recenzijski proces, v katerem članek pregledata vsaj dva člana uredniškega odbora ali zunanja recenzenta za obravnavano področje. Ta proces mi je všeč, kajti zagotavlja večjo kvaliteto člankov. Revija ima odprt dostop in je takoj po objavi dostopna vsem uporabnikom tudi na spletu. Akademski članki lahko zahtevajo preveliko plačilo iz študentskih denarnic, zato je to najboljši in najpomembnejši del revije. Lažji in hitrejši dostop do informacij doprinese do večjega razumevanja akademske smeri. ==== Literarnovedni članek iz Slavistične revije ==== Ogledal sem si članek Marijana Dovića z naslovom PODBEVŠKOVA PESNIŠKA ŠOLA, TRIJE LABODJE IN ZATON »BOMBAŠA«. Objavljen je bil v Slavistični reviji 68/3 (2020). Sam imam veliko zanimanje za avantgardo. Drugi članek o Podbevšku sem predstavljal v prvem semestru pri profesorju Ježu. Natančneje me je zanimalo, kaj še je napisano o njem, zakaj je prišlo do njegovega padca popularnosti. Mandić utemeljuje Podbevškov zaton prek njegovega lastnega delovanja. Leta 1922 se je osredotočal na "proletkultovstvo" in s tem izgubil podporo drugih. Njegov zaničevalen odnos do ostalih umetnikov ni bil dobro sprejet. Prav tako mu je manjkala teoretska artikuliranost. Po letu 1922 je prenehal z umetniškim ustvarjanjem. Osredotočati se je začel na konvencionalne sheme literarnega in medijskega sistema. V zgodovini bo ostal kot glas generacije po prvi svetovni vojni. Kot teoretik pa, žal, ne. Članek je bil zanimiv in pridobil sem informacije, ki sem jih iskal. ===== Literarni zgodovinar: Stanko Janež ===== Na seznamu slovenskih literarnih zgodovinarjev sem našel Stanka Janeža. Zato, ker imava enako začetnico priimka, je postal moj kandidat za to nalogo. Rodil se je 30. marca 1912 v malem naselju Rakek. Študiral je slavistiko na FF in leta 1935 tudi diplomiral. Kot zgleden študent je bil tudi obsojen zaradi revolucionarnega delovanja. Po končanem študiju je poučeval na raznih šolah. Med NOB je bil aktivist osvobodilne fronte in po končani vojni učil ruščino na Ekonomski fakulteti. Zanimivo, kako po naključju najdemo ljudi, ki so se nahajali v istih prostorih kot mi danes. Tudi sam sem obiskoval Ekonomsko fakulteto (kot študent) in šele v letošnjem letu (2021/2022) prišel na FF. Po delovanju pa je Janež popolnoma drugačen. Med študijem je pisal socialnorealistične črtice, knjižne ocene in spremne besede. Prevajal je iz več jezikov, najbolj iz ruščine. Preden se je poslovil leta 2000, je za seboj pustil zelo ustvarjalno in polno življenje. Vedno, ko raziskujem življenja drugih, se sprašujem še o svojem. Ali bom tudi sam ustvaril kaj takega? Ali bo svet zdržal politične spremembe in bom dočakal stara leta? Na ta vprašanja ne morem imeti odgovorov, vendar si lahko vseeno vzamem za vzor ustvarjalno moč ljudi, ki so prišli pred mano. Janež je med drugim napisal tudi literarno zgodovinska dela: Pregled zgodovine jugoslovanske književnost I. Slovenska književnost Vsebine slovenskih literarnih del Pregled jugoslovanskih književnosti. ==== Geopedija ==== Na Geopediji sem iskal literarne spomenike in bil presenečen, da je za moj kraj označen samo eden. Označena je samo rojstna hiša Mirana Jarca. Stoji ob Črnomaljski župniji in je bila leta 2009 popolnoma prenovljena. Pri obnovi zidov so našli porisave iz časa Jarca, ki jim jih je tudi uspelo renovirati. Danes se v njej nahaja Mestni muzej, ki govori o dolgi zgodovini Črnomlja. Del te zgodovine je bil tudi Jarc, in s tem je njegova hiša postala živi spomenik njegovemu življenju in mestu. Prvič sem se seznanil s zgradbo, preden je postala muzej. V mojem otroštvu je tam bila glasbena šola. Obiskoval sem jo par let preden so jo preselili v nekdanjo ljudsko šolo. Iz teh prostorov so mi ostali sami lepi spomini. Tam sem se prvič seznanil z ritmi, prvič spravil zvok iz flavte (takrat še to ni bila glasba) in se prvič tudi zaljubil. Včasih se sprehodim skozi njo, ne zaradi muzejske razstave, ampak samo zato, da obujam te vedno bolj daljne spomine otroštva. Nekatere stene so porušili in nekje zamenjali tudi tla, ampak vonj je obdržala točno takšen, kot se ga spomnim. Vesel sem, da hiša Mirana Jarca še vedno stoji, in upam, da bo tudi ko jaz izginem, še vedno našla pot za nadaljnji obstoj. ===== Popravek besedila ===== Besedilo, ki sem ga popravil, sem našel popolnoma organsko. Med raziskovanjem poezije Urbana Jarnika sem naletel na pesem [https://sl.wikisource.org/wiki/Gromite_groma%C4%8Di Gromite Gromači]. Pesem je imela 2 pravopisni napaki, ki sem jih nato odpravil. Prav prek takšnega naravnega opažanja napak lahko uvidimo koristnost Wikipedije in sorodnih spletišč. Vsak lahko doda karkoli in popravi karkoli najde. Tako nisem iskal prispevkov, ki so neurejeni, temveč opravil iskreno dolžnost, ko se je ta pokazala. Zdaj lahko vsi uživajo v tej protivojni pesmi in tu se mi je rodil poseben občutek zadovoljstva. ==== Register kulturne dediščine ==== V [https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b Državnem registru kulturne dediščine] sem iskal kulturne spomenike v svojem kraju. Najbolj udaren je seveda bil Kulturni dom Črnomelj. Ko je Črnomelj postal prvo osvobojeno ozemlje med drugo svetovno vojno, se je ključno državno dogajanje z vsemi pomembnimi osebnostmi političnega in kulturnega vrha preselilo v takratni Dom ljudske prosvete. V stavbi kulturnega doma je med 19. in 20. februarjem 1944 potekalo prvo zasedanje SNOS-a (Slovensko narodnoosvobodilni svet), kjer so bili postavljeni temelji slovenske državnosti, sprejeti so bili številni odloki, ki so še danes temelj slovenske parlamentarnosti in najvišje stopnje slovenske ljudske oblasti. Danes je v kulturnem domu tudi kino, kamor še vedno rad zahajam in si pogledam najnovejše evropske filme. Zgradba živi naprej, tudi če je kulturno dominacijo pridobila Ljubljana. ==== SlovLit ==== Prva stvar, ki jo opazimo, ko odpremo spletno stran SlovLita, je kaos. Naj bi šlo za forum, ampak ta ne zgleda kot standarden "message board". Gre za staro vrsto foruma, kjer skupna komunikacija še vedno poteka prek izmenjave sporočil, vezanih na e-pošto. Sam imam poklic računalniškega tehnika in se mi SlovLit zdi kot pravi digitalni fosil. Zanimivo pa je, da stvar še vedno deluje. Na koncu ni toliko pomemben izgled kot funkcija. Za nalogo smo morali pogledati razpravo na SlovLitu, ki je bila objavljena na naš rojstni dan. Tukaj je prišlo do težave, kajti arhiv gre nazaj do leta 1999 (s tem tudi predpostavljam starost SlovLita). Sam sem letnik 1998, in tako starejši od arhiva in oziroma ali od strani. Tako sem se odločil pogledati poljubno objavu v arhivu. 3. februarja 2022 se je pojavila tema Enakost : enakopravnost, ki jo je začel Miran Hladnik. V njej se je spraševal o pravilnosti prevoda slogana "Vsi drugačni – vsi enakopravni" iz angleškega "All different – all equal." Hladnik je zagovarjal mišljenje, da bi bil boljši prevod "Vsi različni – vsi enaki". Na prvi pogled tukaj pride do protislovja. Če predpostavimo, da je nekaj enako, potem se beseda "različen" tukaj postavi kot protipomenka. Saj je prav različnost, torej razlikovanje med enim faktorjem in drugim, tisto, kar hočemo ovrednotiti, medtem ko se enakost tretira kot popolno skladje. 1 = 1 in 1 = !2 prav zato, ker 2 =/= 1. 1 in 2 sta tako različni vrednosti in ne moreta biti enaki (razen če seveda ne pride do deljenja z 0). Tako bi predpostavili lastnost x obema faktorjema in hoteli enačiti x. Če torej trdimo, da ima nekdo lastnost x, ki vsebuje tako različnost (označimo z 1) in enakost (označimo z 2), pridemo do nezgodnega položaja. Možno je drugačno razumevanje teh besed, kar hoče ovrednotiti sporočilo "All different, all equal". Tu se načenja jezikovna razprava o pomenu enakosti in na kakšen način jih lahko ločimo. Za naslovitev te pa se ne počutim dovolj teoretsko podkrepljeno za nadaljnjo razpravo. Saška Štumberger je odgovarjala na Hladnikovo sporočilo s konceptualizacijo termina na razmerje med spoloma. »Koncept enakosti priznava, da so včasih potrebna različna ravnanja in obravnavanja žensk in moških, da dosežejo enake rezultate. Taki ukrepi so potrebni zaradi različnih življenjskih pogojev ali zaradi kompenzacije za preteklo diskriminacijo.« Štumberger se s takšnim odnosom do enakosti ne strinja, kajti meni, da to vodi v spolno neenakopravnost. Teme o različnosti se tukaj ne dotika, ampak jo nakaže le bežno. »V preteklosti so se dogajale krivice, vendar pa družbe ne moremo izboljšati z novo diskriminacijo, ki naj bi bila kompenzacija za preteklo.« Tukaj je razvidno, da Štumberger ne podpira kompenzacijskih političnih odločitev. Zanimivo bi bilo vprašanje, ali je Štumberger mišljenja, da je Nemčija ravnala napačno, ko je poplačala kompenzacijske stroške Izraelu v vrednosti treh milijard mark po holokavstu. Če je tega mišljenja, potem bi opazil konsistenco. Če pa vseeno meni, da je Nemčija delovala pravilno, potem se vprašanje razširi izven konteksta enakosti in enakopravnosti v področje moralne filozofije. ==Tuhtanje o ubežniku smrti== 22. oktobra sem pri predavanju slišal pripombo brez večjega pomena. Profesor Hladnik je izrekel, da se smrti ne more izogniti noben človek, na kar je dodal, da je samo enemu uspelo. Tukaj je bil mišljen Jezus Kristus, moj komentar v tistem trenutku pa je bil, da "on ni bil človek." Po uri sem nadaljnjo razmišljal, zakaj sem trdil, da Jezus ni bil človek, in tukaj bom izpisal svoja dognanja. Osredotočal se bom na biologijo in ne na teologijo. Vprašanje Svete Trojice in vprašanje, ali je Jezus Bog, prepuščam drugim verskim izobražencem. Glavna predpostavka mojega mišljenja je, da Nova zaveza natančno in pravilno zapisuje življenje Jezusa Kristusa. Da razumemo, kaj pomeni biti človek, se hočem upreti na biološko biodiverzitetno kategorijo vrste. [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) Vrsta] na splošno sestoji iz vseh posameznih organizmov naravne populacije, ki so se zaradi razmeroma sedanjega skupnega prednika med seboj sposobni ploditi ter imajo na splošno podoben izgled, značilnosti in dedne lastnosti. Težava pri tej definiciji nastane zaradi neznanih faktorjev. Ne vemo, ali je bil Jezus sposoben zaploditi človeka, ker teh podatkov nimamo. Nadalje lahko vidimo tudi problematiko definicije, kajti Bog (oče) ni človek, ampak je vseeno bil sposoben zaploditi žensko (iz tega lahko sklepamo, da je to sposobnost imel tudi Jezus, ampak zapisana beseda je sveta). Prav tako lahko opažamo sposobnost zaploditve v živalskem svetu, kjer potomec ni enaka vrsta. Križanje osla in kobile doprinese do mule. Mula tako ni pridobila vrste svojih staršev, spada samo v red kopitarjev. Ne moremo je označiti kot konja ali kot osla. Mula je mula, svoja lastna vrsta. Vprašanje, ki se mi je porodilo iz te opazke je, zakaj bi bilo drugače pri človeku? Jezus je bil splošno podoben ljudem, ampak to ne sme biti edini pokazatelj, ali je pripadnik človeške vrste. Takšen način razumevanje vrste imenujemo [https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrsta%20(biologija) morfološka vrsta]. Ta koncept vrste je močno sporen, saj sodobnejši genetični podatki kažejo, da so si genetsko različne populacije lahko zelo podobne in da včasih obstajajo morfološke razlike celo med zelo podobnimi populacijami. Na žalost ne moremo preveriti genskih razlik, ki jih je imel Jezus (ali opaziti Božjega DNK), ampak tu hočem izpostaviti značilnosti, ki pa jih lahko opazujemo. Homo sapiens ima biološke variacije glede značilnosti kot so krvna skupina, genske bolezni, velikost lobanje (ki ne prikazuje razlike v IQ, kar hočejo nekateri rasisti prikazati), obrazne značilnosti, organski sistem, barva oči, barva las, višina, barva kože itd. Prek značilnosti lahko opažamo tudi sposobnosti. Človek (Homo sapiens) ne bo nikoli tekel hitreje kot gepard (zaradi morfoloških razlik). Človek prav tako ne bo nikoli hodil po vodi, spreminjal vode v vino, obujal mrtve z besedo, ali vstal (po treh dneh) od mrtvih. Te sposobnosti moramo gledati v kontekstu druge vrste. Deževnik, ko je razklan na pol, lahko živi naprej z vsakim izmed svojih koncev. Človek, ko je razklan na pol, je namenjen za pogreb z zaprto krsto. Ta fundamentalna razlika v sposobnostih nam govori o lastnostih, ki ne pripadajo človeku, temveč božanstvu. S tem, kako mi razumemo vrste, ne moremo tretirati Jezusa kot pripadnika Homo sapiens. Za razrešitev težave priporočam vzpostavitev nove vrste Homo deus, katere pripadnik je Jezus. Hitre pripombe na druge definicije: Tipološka vrsta je zastarela in ne zdrži pritiskov evolucijske teorije. Biološka vrsta je problematična, ker predpostavlja, da je Bog (oče) človek, ker je sposoben zaploditi človeka. Vrsta na osnovi prepoznave partnerja je prav tako problematična, ker bi predpostavila, da je Minotaver človek, saj je Minosova žena prepoznala bika kot partnerja. Darvinistična vrsta zbudi teološka vprašanja v povezavi z metafiziko. Skupina organizmov s skupnim prednikom odpira vprašanje, kdo je prednik Bogu, na kar nočem odgovarjati (ker ne vem). == Nova pisarija == '''UVOD''' Čas je relativen. Tako kot telo. 4akgvg8ktsfnbo6dvfs9rkfuk5fax8r